Jedro

Upravičenost do denacionalizacije izključuje neizkazanost jugoslovanskega državljanstva, tako za bivšega lastnika kot pravnih naslednikov po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 8. 4. 2003, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, ob podržavljenju vpisanega v zk. vl. št. 76 in 114 k.o. K, vlagateljice AA iz ZDA. V obrazložitvi je navedla, da je bilo pokojnemu BB z odločbo Okrajne zaplembne komisije zaplenjeno nepremično premoženje. BB se ni štel za jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 do smrti, imel pa je ameriško državljanstvo. Glede na navedeno ni upravičenec po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), saj v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno, ni bil jugoslovanski državljan. Ker se ni boril na strani protifašistične koalicije, tudi ni upravičenec po 2. odstavku 9. člena ZDen. Upravičenci pa tudi niso njegovi pravni nasledniki, saj niso izpolnjeni pogoji iz 12. člena ZDen. Določbe 2. odstavka 9. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi se priznal status upravičenca po ZDen tudi osebam nemške narodnosti, ki so imele v času podržavljenja državljanstvo države, ki je bila članica protifašistične koalicije in za katere je umevno, da se med vojno niso mogle nelojalno obnašati proti narodnim koristim narodov FLRJ in se pregrešiti zoper svoje državljanske dolžnosti. Če bi bil to namen zakonodajalca, bi to zapisal v ZDen.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je potrebno določbo 2. odstavka 9. člena ZDen razlagati širše in v duhu zakona. Premoženje, ki je predmet postopka, je bilo podržavljeno ameriškemu državljanu in ne osebi, ki je optirala za nemški Reich in zaradi tega je bila zaplemba popolnoma neupravičena in nezakonita. Razlaščenec se res ni boril na strani antifašistične koalicije, ker je bil ob začetku druge svetovne vojne star že 47 let, vendar je bil pripadnik in državljan ZDA, ki je bila nosilka antifašistične koalicije in je zanj umevno, da se ni mogel obnašati nelojalno proti narodnim in državnim koristim narodov SFRJ. Nobenega razumnega in opravičljivega razloga ni za različno obravnavanje lastnikov podržavljenega premoženja, ki so imeli v času podržavljenja jugoslovansko državljanstvo in tistimi, ki ga niso imeli oz. ga po vojni niso pridobili. Po Sporazumu med vladama ZDA in FLRJ, s katerima je bilo urejeno vprašanje odškodovanja ameriškega premoženja na račun nacionalizacije in drugih odvzemov lastnine med 1. 9. 1939 in dnem sklenitve Sporazuma, pripada odškodnina tistim osebam, ki so v času nacionalizacije oz. drugih odvzemov imele ameriško državljanstvo. Upravni organ je bil dolžan vprašanje, ali je upravičenec dobil odškodnino od ZDA, ugotoviti po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Brat tožnice namreč kljub citiranemu Sporazumu za podržavljeno premoženje in prizadevanjem ni bil odškodovan, niti s strani ZDA, niti s strani nekdanje FLRJ, čeprav je takšen zahtevek uveljavljal v obeh državah že veliko preje, preden je bil uveljavljen ZDen. Njegovo posestvo je bilo zaplenjeno z utemeljitvijo, da ga je na podlagi Sporazuma med nemško - italijansko vlado prevzela italijanska delniška družba, kar pa ni res, ker upravičenec ni optiral za nemški Reich in se italijanska družba AAA tudi ni vknjižila, niti ni mogla vknjižiti kot lastnik njegovega premoženja. Premoženje, za katerega je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, je bilo torej podržavljeno ameriškemu državljanu in ne osebi, ki je optirala za nemški Reich, kot se navaja oz. izhaja iz zaplembnih odločb. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ima tožeča stranka prav, da upravičenost do denacionalizacije izključuje že neizkazanost jugoslovanskega državljanstva bivšega lastnika podržavljenega premoženja BB oziroma tudi njegovih pravnih naslednikov, po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US). S 1. odstavkom 9. člena ZDen se pojem upravičenca zožuje na tiste osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V obravnavanem primeru je nesporno, da pokojni BB ob podržavljenju ni imel jugoslovanskega državljanstva, navedeno pa je ugotovljeno tudi na podlagi odločbe Upravne enote A št. 208-52/94-514 z dne 20. 2. 2003. Tožeča stranka sama zatrjuje, da je imel ameriško državljanstvo. Zato je pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da v obravnavanem primeru ni potrebe za uporabo in raziskovanje dejanskega stanja po 2. odstavku 10. člena ZDen, katerega uporaba bi prišla v poštev le v primeru, da bi BB imel jugoslovansko državljanstvo, pa bi na podlagi okoliščin, določenih v 2. odstavku 10. člena ZDen, dobil ali pa bi imel možnost dobiti odškodnino od tuje države.

Tožena stranka pa je tudi pravilno uporabila materialno pravo in zavrnila ugovor tožeče stranke, ki meni, da je BB upravičenec do denacionalizacije na podlagi 2. odstavka 9. člena ZDen. Z 2. odstavkom 9. člena ZDen, kot izjemo glede na 1. odstavek tega člena, se omogoča, da pridejo v poštev kot upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki iz razlogov po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu (v nadaljevanju: ZDrž) niso pridobile državljanstva povojne Jugoslavije, ob določenih pogojih. Po določbi 2. odstavka 9. člena ZDen imajo torej položaj upravičenca tudi tisti, ki zaradi 2. odstavka 35. člena ZDrž niso pridobili državljanstva povojne Jugoslavije, vendar njihov položaj (sodelovanje na strani protifašistične koalicije - ne le v NOB ali da so bili celo preganjani, če je to izkazano) dokazuje ravno nasprotno od domnevnega nelojalnega ravnanja do narodov in države FLRJ (kar je bilo eno izmed treh kumulativnih pogojev za nepridobitev jugoslovanskega državljanstva). Navedeno pa pri bivšem lastniku podržavljenega premoženja BB ni izkazano, zgolj dejstvo, da je bil državljan ZDA, ki je bila nosilka antifašistične koalicije in je zanj iz tega razloga umevno, da se ni mogel obnašati nelojalno proti narodnim in državnim koristim naroda v SFRJ, pa ne ustreza dejanskemu stanju, ki ga določa 2. odstavek 9. člena ZDen, kar je ustrezno obrazložila že tožena stranka.

Neutemeljeno se tožeča stranka sklicuje tudi na nezakonitost zaplembne odločbe, kajti presoja pravilnosti in zakonitosti odločb o podržavljenju ni predmet denacionalizacijskega postopka ter bo morala tožeča stranka te razloge uveljavljati v drugih postopkih.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.