Jedro

Ker tožeča stranka ni uveljavljala zakonskih zamudnih obresti kot glavne terjatve, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno posebej odločiti, da revizije glede zavrnilnega dela odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti ne dopusti. Tožeča stranka s pritožbo ne more uspeti, saj izpodbija sklep sodišča druge stopnje in uveljavljala dopustitev revizije zgolj glede pravnomočne odločitve o stranski terjatvi, zoper katero vložitev revizije ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna pisno pozvati tožečo stranko nazaj na delo, jo razporediti na ustrezno delovno mesto za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ji priznati vse pravice iz dela od 21. 8. 1996 dalje in ji od tega datuma dalje vpisati v delovno knjižico ter v druge uradne listine delovno dobo in pokojninsko osnovo (1. točka izreka). Ugotovilo je obstoj naslednjih terjatev tožeče stranke do tožene stranke: za čas od 21. 8. 1996 do 31. 12. 2006 obračun in izplačilo nadomestila plače za delovno mesto vodja kadrovskih in splošnih zadev po sklepu o sklenitvi delovnega razmerja z dne 9. 11. 1992, od 1. 2. 2007 do vrnitve na delo pa v višini vsakokratnega izračuna bruto plač po kolektivni pogodbi tožene stranke (posamični mesečni bruto zneski razvidni iz izreka sodbe), oziroma v neto zneskih, po obračunu in plačilu prispevkov in dohodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (II/2. točka izreka); plačilo regresa za letni dopust za obdobje od 1996 do 2006 (v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka, oziroma v neto zneskih po obračunu in plačilu dohodnine), jubilejne nagrade za 20 let, nagrade za 50 let G. in novoletne nagrade za obdobje od 2003 do 2005 (vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila) ter tovrstnih prejemkov po 1. 1. 2007, ki izhajajo iz delovnega razmerja (regresov, nagrad, božičnice, dodatkov, ipd.) in niso del plače, v vsakokratnem znesku in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/3. točka izreka); odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 5.178,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 dalje (II/4. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova odpravnine v znesku 7.350,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2007 dalje do plačila (III. točka izreka). V II. in III. točki izreka ugotovljene terjatve je medsebojno pobotalo do višine 7.350,74 EUR tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko med vsoto neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugotovljenimi v točki II., zmanjšane za znesek 7.350,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2007 dalje iz točke III. (IV/1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 30 dneh po izplačilu plač predložiti tožeči stranki kot dokaz o izpolnjevanju obveznosti verodostojno listino, iz katere bo razvidno, da je plačala prispevek za pokojninsko zavarovanje in spremembo sporočila pristojni enoti ZPIZ z obrazcem M4/M6 (IV/2. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani (ugodilni) del sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka iz 1. točke izreka, s katerim je bila toženi stranki naložena dolžnost razporediti tožečo stranko na ustrezno delovno mesto ter vpisati pokojninske osnove v uradne listine. II/2. točko izreka je spremenilo tako, da je v zvezi z nadomestilom plač za čas od 21. 8. 1996 do 31. 9. 1998 prisodilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do 1. 1. 2002, glede nadomestila plač za čas od 1. 10. 1998 do 28. 2. 2002 pa obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže posamezne glavnice. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Bruto znesek nadomestila plače za november 2001 je znižalo na 486,20 EUR, bruto in neto nadomestilo plače za čas od 1. 1. 2007 dalje pa za obračunane in plačane zneske nadomestila plač po začasni odredbi, ter višji tožbeni zahtevek za plačilo glavnic zavrnilo. II/3. točko izreka je spremenilo tako, da je glede regresov za letni dopust za leti 1997 in 1998 prisodilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti do 1. 1. 2002, glede regresov za obdobje od 1999 do 2001 pa od zapadlosti mesečnih zneskov do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže posamezne glavnice, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo. Zaradi posega v obrestni del zahtevka je posledično spremenilo odločitev o pobotu (IV. točka izreka) tako, da je v II. in III. točki izreka ugotovljene terjatve pobotalo do višine 7.350,74 EUR in toženi stranki naložilo plačilo razlike med vsoto neto zneskov nadomestil plače, regresov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zneskom 7.350,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2007 dalje do plačila, kar je zahtevala tožeča stranka več, pa je zavrnilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe. Revizije glede odločitve o zavrnitvi višjega obrestnega zahtevka ni dopustilo (31. in 32. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo. Navaja, da glede teka zakonskih zamudnih obresti od uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) dalje v sodni praksi ni enotnosti. Obstajajo različne pravne razlage, za katera obligacijska razmerja velja pravilo ne ultra alterum tantum in za katera ne. Sodišče druge stopnje je spremenilo prvostopenjsko odločitev v delu, v katerem je bilo ugodeno zahtevku za plačilo obresti od zapadlosti do plačila, vendar je o pritožbi odločalo v času, ko je že veljala novela OZ-A (Ur. l. RS, št. 40/2007), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum. Poleg tega je terjatev nastala v času veljave Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji), ki tega pravila prav tako ni določal. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 293/2006 z dne 26. 2. 2008 tožeči stranki priznalo glavnico z zakonskimi zamudnimi obresti od 1997 do plačila, čeprav so obresti že presegle glavnico. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da revizijo glede odločitve o delni zavrnitvi obrestnega zahtevka dopusti.

4. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu z določbo 31. člena ZDSS-1 je revizija dovoljena v naslednjih delovnih sporih: v premoženjskih delovnih sporih, v katerih je revizija dovoljena po določbah ZPP (1. točka); v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja (2. točka); v kolektivnih delovnih sporih (3. točka); če jo dopusti sodišče (5. točka).

7. Sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije glede zavrnilnega dela odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti, torej glede odločitve o stranski terjatvi. Ali bo revizijo dopustilo ali ne (32. člen ZDSS-1), bi bilo dolžno presoditi le glede odločitve o glavnem zahtevku. V postopku v delovnih sporih se uporabljajo določbe ZPP, če ni s tem zakonom določeno drugače (19. člen ZDSS-1). Na podlagi 39. člena v zvezi s 367. členom ZPP se za ugotovitev pravice do revizije upošteva le vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi postranskih terjatev kot so obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen, idr. (razen če se te uveljavljajo kot glavni zahtevek). Navedeno pomeni, da je tudi pri opredelitvi vrste sporov v smislu določbe 31. člena ZDSS-1 potrebno izhajati zgolj iz glavnega zahtevka, ne pa iz stranskih terjatev (1).

8. Ker tožeča stranka ni uveljavljala zakonskih zamudnih obresti kot glavne terjatve, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno posebej odločiti, da revizije glede zavrnilnega dela odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti ne dopusti. Tožeča stranka s pritožbo ne more uspeti, saj izpodbija sklep sodišča druge stopnje in uveljavljala dopustitev revizije zgolj glede pravnomočne odločitve o stranski terjatvi, zoper katero vložitev revizije sploh ni dovoljena. Vrhovno sodišče je zato v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sklepu Dsp 47/2009 z dne 8. 9. 2009.