Jedro

Tožeča stranka ni bila dolžna uveljavljati reintegracijskega in reparacijskega zahtevka v okviru spora o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja: Z razveljavitvijo sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja se je vzpostavilo stanje, kot da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo, za izpolnitev obveznosti vrnitve na delo in denarnih obveznosti, ki izhajajo iz nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa ne veljajo roki za uveljavljanje sodnega varstva, določeni v 83. čl. ZTPDR.

Ker novi ZDR instituta razporeditve ne ureja, toženi stranki ni mogoče nalagati, da tožečo stranko razporedi na njeni izobrazbi, znanju in zmožnostim ustrezno delovno mesto za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja se le šteje, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ki je veljala do tedaj, še vedno v veljavi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 1., II/2., II/3., III. in IV/1. točki izreka delno spremeni tako, da se:

1. točka izreka glasi: „ Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pisno pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za nedoločen čas s polnim delovnim časom oz. iz dela in do dela brez prekinitve za čas od 21. 8. 1996 dalje do vrnitve na delo ter ji v njeno delovno knjižico in druge uradne listine vpisati delovno dobo od 21. 8. 1996 dalje, v osmih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (da je tožena stranka dolžna tožečo stranko razporediti na njeni izobrazbi, znanju in zmožnostim ustrezno delovno mesto ter ji vpisati v uradne listine pokojninsko osnovo) se zavrne.“ - v točki II/2 izreka od neto zneskov, obračunanih od bruto zneskov nadomestila plače, za čas od 21. 8. 1996 do 31. 9. 1998 (1. do 26. alinea) tožeči stranki prisodijo zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do 1. 1. 2002, višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenih neto zneskov od 2. 1. 2002 do plačila pa se zavrne; - v točki II/2 izreka se bruto znesek nadomestila plače za november 2001 zniža na 486,20 EUR (116.514,00 SIT), pri čemer je tožena stranka dolžna obračunati tožnici navedeni bruto znesek in ji izplačati neto znesek po obračunu prispevkov in dohodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2001 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo višjega nadomestila za november 2001 (do višine 1.337,73 EUR oz. 320.573,00 SIT) pa se zavrne; - v točki II/2 izreka od neto zneskov, obračunanih od bruto zneskov nadomestila plače za čas od 1. 10. 1998 do 28. 2. 2002 (27. do 67. alinea) tožeči stranki prisodijo zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže posamezne glavnice, višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenih neto zneskov od poteka tega roka do plačila pa se zavrne; - v 2. odstavku točke II/2 izreka prisojeno bruto in neto nadomestilo plače za čas od 1. 1. 2007 dalje zmanjša za obračunane in plačane zneske nadomestila plače po začasni odredbi, izdani s sklepom Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 466/2006 z dne 20. 12. 2006 v zvezi s sklepom istega sodišča opr. št. Pd 466/2006 z dne 22. 1. 2007 ter sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 173/2007 z dne 14. 2. 2007, višji tožbeni zahtevek (za plačilo nadomestila plače za čas po 1. 1. 2007 v višini plače po kolektivni pogodbi G. in drugih aktov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto nadomestil plače) pa se zavrne; - v točki II/3 izreka od prisojenih regresov za letni dopust za leto 1997 ter 1998 (1. in 2. alinea) prisodijo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih neto zneskov regresa do 1. 1. 2002, višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenih zneskov od 2. 1. 2002 do plačila pa se zavrne; - v točki II/3 izreka od prisojenih regresov za letni dopust za leta 1999, 2000 ter 2001 (3., 4. in 5. alinea) tožeči stranki prisodijo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih neto zneskov do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže posamezne glavnice, višji obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenih neto zneskov od poteka tega roka do plačila pa se zavrne;

IV. točka izreka glasi: „V točki II. in III. izreka ugotovljeni terjatvi se medsebojno pobotata do višine 7.350,74 EUR, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko med vsoto neto zneskov nadomestil plače, regresov za letni dopust in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (regresi, nagrade, božičnica, dodatki itd., ki niso del plače, za čas po 1. 1. 2007) s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zneskom 7.350,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2007 dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več, pa se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. točka izreka, delno II. in IV. točka ter VI. točka izreka sodbe).

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija glede odločitve o zavrnitvi višjega obrestnega zahtevka se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo: ▪ da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pisno pozvati nazaj na delo in jo razporediti na njeni izobrazbi, znanju in zmožnostim ustrezno delovno mesto za nedoločen čas s polnim delovnim časom, ter ji priznati vse pravice iz dela in do dela brez prekinitve za čas od 21. 8. 1996 dalje ter ji v njeno delovno knjižico in druge uradne listine vpisati delovno dobo in pokojninsko osnovo za obdobje od 21. 8. 1996 dalje (1. točka izreka); ▪ da se ugotovi obstoj terjatev tožeče stranke do tožene stranke: iz naslova nadomestila plače za čas od 21. 8. 1996 dalje za delovno mesto „vodja kadrovskih in splošnih zadev“, koeficient zahtevnosti Kz 3,733 po sklepu o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas z dne 9. 11. 1992, od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, v bruto zneskih, navedenih v izreku sodbe, za obdobje do vključno 31. 12. 2006 ter v višini vsakokratnega izračuna bruto plač po kolektivni pogodbi tožene stranke od 1. 2. 2007 (do vrnitve na delo) oz. v neto zneskih, obračunanih od bruto zneskov po obračunu in plačilu prispevkov in dohodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih tolarskih zneskov, to je od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do 31. 12. 2006, ter od zneskov v EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila (točka II/2); iz naslova drugih prejemkov, ki izvirajo iz delovnega razmerja, to je regresov za letni dopust za leta 1997 do vključno 2006, v bruto zneskih, navedenih v izreku sodbe, oz. v neto zneskih (po obračunu in plačilu dohodnine) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, jubilejne nagrade za 20 let, nagrade za 50 let G., novoletnih nagrad za leta 2003, 2004 ter 2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (do 31. 12. 2006 od tolarskih zneskov, od 1.1.2007 dalje od zneskov v EUR), ter iz naslova tovrstnih prejemkov iz delovnega razmerja, ki niso del plače, za obdobje po 1. 1. 2007, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma predvidenega izplačila oz. datuma, ki ga določajo kolektivne pogodbe in drugi akti podjetja v rednem roku, do plačila (točka II/3); iz naslova odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v bruto znesku 1.2400.911,60 SIT (5.178,23 EUR ) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 do plačila (točka II/3); ▪ da se ugotovi obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova odpravnine v znesku 7.350,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2007 dalje do plačila (III. točka izreka); ▪ da se v točkah II in III ugotovljeni terjatvi medsebojno pobotata do višine 7.350,74 EUR, tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko med vsoto neto zneskov nadomestil plače, regresov za letni dopust in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (regresi, nagrade, božičnica, dodatki itd., ki niso del plače, za čas po 1. 1. 2007) s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zneskom 7.350,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2007 dalje do plačila (točka IV/1); ▪ da je tožena stranka dolžna v 30 dneh po izplačilu plač tožeči stranki predložiti kot dokaz o izpolnjevanju obveznosti verodostojno listino, iz katere bo razvidno, da je plačala prispevke za pokojninsko zavarovanje Slovenije in spremembo sporočila pristojni enoti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z obrazcem M4/M6 (točka IV/2); ▪ da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v presežku iz naslova vtoževanega regresa za leto 2006 v znesku 17.793,42 SIT in božičnice v znesku 4.864,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti do plačila) ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov nadomestil plač in regresov, od jubilejne nagrade ter razliko do vtoževane odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V); ▪ da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 5.788,33 EUR v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva poteka paricijskega roka do plačila, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (točka VI izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (celotna sodba, razen zavrnilnega dela v točki V izreka) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže oz. jo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker je izrek sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, ter sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so v njej navedeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na podlagi pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 138/2000 z dne 9. 5. 2002, s katero je sodišče razveljavilo sklepe tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje in je brez vsake kritične presoje v celoti sledilo odločitvi Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 9. 2006, čeprav bi moralo biti sodišče pri sojenju neodvisno, saj odločitve vrhovnega sodišča po veljavni zakonodaji niso formalni vir prava in je iz sodne prakse znano, da tudi vrhovno sodišče v enakih zadevah sprejema lahko zelo različne odločitve. Tožena stranka navaja, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe, saj tožnica ves čas teka pravdnega postopka opr. št. Pd 138/2000 ni zahtevala ničesar drugega kot razveljavitev sklepov delodajalca, čeprav je imela to možnost, pa tudi sodišče je tedaj imelo po določbi 1. točke 24. člena ZDSS pravno osnovo, da ne glede na tožbeni zahtevek odloči o vzpostavitvi stanja pred razveljavitvijo sklepov o prenehanju delovnega razmerja in vrnitvi tožnice na delo ter izplačilu prejemkov, ki bi jih prejela, če bi delala. Uveljavljanje pravic je potrebno zahtevati v okviru zakonskih rokov. Tudi če je povsem jasno, da nekomu neka pravica pripada, je ne more prisilno uveljavljati, v kolikor v predpisanih rokih ne bo postavil ustreznega zahtevka na sodišču. Sodišče je z izpodbijano odločbo že drugič odločalo o isti zadevi. V zakonu so postavljeni roki za uveljavitev pravic v primeru izpodbijanja sklepov delodajalca, to je rok, določen v 83. členu ZTPDR. Stališče sodišča, da ta rok velja le za izpodbijanje odločitev delodajalca, ne pa za zahtevke v zvezi z reintegracijo in reparacijo, ni sprejemljivo in je v nasprotju z ureditvijo v 1. točki 24. člena ZDSS, ki določa, da se z razveljavitvijo aktov delodajalca vzpostavi stanje, ki je bilo pred odločbo. Če so v 1. točki 24. člena ZDSS vsebovani tako razveljavitveni, reintegracijski in reparacijski zahtevki, je jasno, da za njihovo uveljavitev velja enak rok, to je rok iz 83. člena ZTPDR, sicer bi bili različni roki določeni v zakonu. Sodba sodišča prve stopnje je nezakonita, ker temelji na zaključku, da prekluzivni rok 15 dni za izpodbijanje aktov delodajalca ne velja za zahtevke za vrnitev na delo in uveljavitev ostalih pravic v zvezi z delom. Tudi v primeru, če bi šteli, da se ti zahtevki uveljavljajo v zastaralnih rokih, to je, da velja petletni zastaralni rok za zahtevek za vrnitev na delo in plačilo plač ter triletni zastaralni rok za plačilo obresti, je sodba nezakonita, saj je tožba vložena tudi po preteku teh rokov. Ni mogoče sprejeti stališča sodišča, da zastaralni roki začnejo teči šele od prejema pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, to je od 9. 5. 2002. Tožnica je imela možnost zahtevati vrnitev na delo s pripadajočimi pravicami in postaviti tovrsten zahtevek že od 22. 2. 1996, ko je začel teči rok za sodno varstvo. Pravno nevzdržno je stališče v izpodbijani sodbi, da je tožnica lahko vložila zahtevek za vrnitev na delo šele po pravnomočnosti sodbe o nezakonitosti sklepov delodajalca, saj takšnega pogoja obstoječa zakonodaja ne pozna. Vsi tožniki tovrstne zahtevke po vrnitvi na delo in plačilu plač postavljajo v pravdnem postopku za razveljavitev sklepov delodajalca in sodišča o njih vedno odločajo. Odločitev o tem zahtevku ni pogojena s pravnomočno odločitvijo o zakonitosti sklepov delodajalca. Več kot očitno je, da je zastaranje reintegracijskega in reparacijskega zahtevka začelo teči z dnem, ko bi tožnica te zahtevke že lahko postavila. To dokazuje tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ki naj bi glede nadomestil plače tekle že od avgusta 1996 dalje. Tudi zahtevek za plačilo pogodbene kazni z obrestmi je v celoti zastaral. Gre za odškodnino, za katero velja triletni zastaralni rok.

Odločitev sodišča je nezakonita v delu, v katerem je ugodilo obrestnemu zahtevku tudi od dne, ko so obresti že presegle glavnico, do plačila. Tožena stranka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04, s katero je bil razveljavljen 1060. člen OZ, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Izpodbijana sodba je očitno nezakonita. Ni mogoče sprejeti stališča sodišča, da pravilo „ne ultra alterum tantum“ velja le za pogodbene obresti in da za zakonske zamudne obresti ne velja niti v času od 1. 1. 2002 do 22. 5. 2007. Sodišče je odločalo povsem mimo ustavne odločbe in mimo ustavne odločbe opr. št. U-I-267/06, ki je presojalo isto pravno vprašanje, kar je nerazumljivo. Argument, da je zakonodajalec sedaj itak spremenil ureditev, ki dopušča tek zakonskih zamudnih obresti nad glavnico, ne vzdrži resne pravne presoje in je jasno, da takšna ureditev lahko velja le od začetka veljavnosti te ureditve dalje, ne pa za nazaj. Sodišče je sodbo izdalo 10. 5. 2007, ko 382.a člen OZ še ni začel veljati in se nanj ne bi smelo sklicevati. Kot podlago za svojo odločitev je uporabilo predpis, ki sploh še ni veljal, s svojim stališčem, da je tudi do 22. 5. 2007 potrebno predpise razlagati tako, da le pogodbene, ne pa zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico, pa se je postavilo v vlogo zakonodajalca, kar je nedopustno.

Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo plač v celoti, ne da bi upoštevalo, da je tožnica prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti in socialno pomoč in imela morda tudi druge prejemke. Kljub dokaznim predlogom tožene stranke tožničinih prejemkov ni ugotavljalo in jih ni upoštevalo pri določanju plač. Sodba je nezakonita, saj bi glede na sodbo tožnica imela nekaj časa dvojne dohodke, kar je v nasprotju z osnovnim načelom, da lahko dobi tožnik toliko, kot bi dobil, če bi delal, ne pa več.

Pri dajatvenem tožbenem zahtevku sodišče ni upoštevalo že plačanih zneskov plač in datumov plačila. Tožnica je prejela 204.059,00 SIT dne 19. 12. 2002, po sklepu o začasni odredbi opr. št. Pd 302/2002. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da se začasna odredba, izdana v tem sporu, prisilno izvršuje od 18. 3. 2007 do pravnomočnosti te zadeve v znesku 521,83 EUR mesečno. To bi moralo biti razvidno iz izreka sodbe.

Sodišče je napačno določilo datum zapadlosti plač in prezrlo, da je tožena stranka sama predložila podatke o plačilnih dneh v spornem obdobju, ko so vsi delavci prejeli plačo. Tožnica ne more biti izjema, zanjo velja le enak datum zapadlosti kot za vse ostale delavce. V sklepu o začasni odredbi pa je datum zapadlosti določen kot 18. in ne 15. dan v mesecu. Brez kritične presoje je sodišče tožnici priznalo tudi nagrade, ne da bi ugotavljalo, ali je tožnica do njih sploh upravičena. Izrek sodbe je neizvršljiv, saj nalaga toženi stranki obveznost plačila v bruto zneskih, pri tem pa ni navedeno, po kateri stopnji se obračunavajo prispevki in dohodnina. Ker tudi neto zneski plač in drugih prejemkov niso navedeni, je izrek nedoločen, saj ni določeno, od katerih zneskov se obračunavajo zakonske zamudne obresti. Izrek je nedoločen in nejasen tudi glede pobotanja terjatev in nasprotnih terjatev. Neto znesek, ki ga mora tožena stranka plačati, ni naveden.

Prvostopenjsko sodišče je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, ko je dopustilo razširitev tožbe z dne 19. 12. 2006. Tožnica v ponovljenem postopku, po razveljavitvi sodbe, ne more spreminjati tožbe, ker specifikacija tožbenega zahtevka predstavlja le spremembo tožbe. Sprememba tožbe je po 184. členu ZPP dovoljena le do konca glavne obravnave, v ponovljenem postopku pa stranki po 362. členu ZPP ne smeta navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če jih brez svoje krivde nista mogli navesti oz. predložiti doslej, nikakor pa ni dovoljeno spreminjati tožbe.

Nezakonita je zavrnitev nasprotne terjatve v višini zakonskih zamudnih obresti od 17. 9. 1996 do 20. 12. 2002. Ni razumljivo stališče, da je bila tožnica do 20. 12. 2002 v dobri veri, če je sicer prišla v zamudo z vračilom odpravnine že 18. 9. 1996. Sodišče se do predloga tožene stranke, da naj pri odločanju upošteva določbo 2. odstavka 118. člena ZDR, sploh ni opredelilo in ni upoštevalo, da so odnosi med pravdnima strankama tako porušeni, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja da je s pravnomočnostjo sodbe o razveljavitvi nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnica pridobila pravico terjati od toženke prejemke od 21. 8. 1996 dalje ter pravico do odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po kolektivnih pogodbah, veljavnih 21. 8. 1996. Na pisne pozive tožeče stranke toženi stranki, naj sanira posledice svojih nezakonitih sklepov, tožena stranka sploh ni odgovorila. V izvršilnem postopku pa terjatev ni bilo mogoče uveljaviti, kar je bil tudi razlog za umik pritožbe v sporu glede prenehanja delovnega razmerja, saj je tedaj tožena stranka ugotovila, da tožnica ne razpolaga s pravno podlago, ki bi omogočala prisilno izterjati uveljavitev posledic nezakonitih sklepov. Tožena stranka v svoji pritožbi skuša banalizirati odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. Pd 302/2002 z dne 19. 3. 2003, opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006, češ da za delovno sodišče ni obvezna, saj ni pravni vir. Sodna praksa je neformalen vir prava, ki deluje z močjo argumenta in zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Tožena stranka še vedno ni prostovoljno pripravljena priznati pravnih posledic razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja in tožnici omogočiti restitucijo in reparacijo. Pritožbene navedbe, da sodba nima dovolj podatkov za izračun višine obveznosti, so sprenevedanje. Tožbeni zahtevek je postavljen v bruto znesku, tožena stranka pa je dolžna davke in prispevke obračunati po zakonu, zato ni stvar tožnice, da v tožbi navaja predpise, po katerih mora toženka ravnati, da obveznost izpolni. Glede plačilnega dne za izplačevanje plač se tožeča stranka sklicuje na Kolektivno pogodbo tožene stranke, v kateri je določeno, da se plače izplačajo najkasneje do 15. dne v mesecu. Uporaba zakonodaje za obračun obresti spada v izvršilni postopek. Glede prejemkov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti tožnica navaja, da je ta sredstva pridobivala kot fizična oseba in jih bo morala vrniti. Noben predpis ne določa, da ta obveznost preide na delodajalca. Tožnica se je pisno obvezala, da bo vrnila prejeta sredstva iz naslova brezposelnosti, ko bo o tem odločil Zavod RS za zaposlovanje, ki ima zaradi novih okoliščin pravico do obnove postopka. Enako izjavo je podala na Centru za socialno delo, ki bo o vračilu sredstev odločalo takrat, ko se bodo stekli pogoji za morebitno vračilo. Še pred iztekom zastaralnega roka je tožnica zahtevala tudi izplačilo odškodnine po SKPgd, v primeru, da sodišče razširitve tožbe ne bi dovolilo, pa bi v okviru zastaralnega roka vložila novo tožbo. Glede preostalega tožbenega zahtevka pa je v novem postopku le specificirala tožbeni zahtevek na zahtevo sodišča. Tožnica meni, da se vloge tožene stranke, ki jih je prinesla na sodišče neposredno na obravnavo, ne bi smele upoštevati. Tudi zahtevek za upoštevanje zneska 204.059,00 SIT, ki je bil izplačan dne 19. 12. 2002, bi toženka lahko uveljavljala že na obravnavi dne 19. 9. 2003, vendar je to storila šele s pripravljalno vlogo z dne 19. 4. 2007. Tožeča stranka priznava obveznost vračila tega zneska, vendar ne obstajajo razlogi, da toženka tega zneska ne bi mogla uveljavljati pred izdajo sodbe 19. 9. 2003. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvenih kršitev določb postopka iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ju smiselno uveljavlja tudi pritožba.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je formulacija izreka sodbe, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje glede na postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke težko pregledna in zato neustrezna. Pri vsaki od več kot stotih alineah, v katerih so navedeni mesečni zneski bruto nadomestila plače, je namreč naveden isti tekst glede obračuna in plačila prispevkov in dohodnine in plačila neto zneskov, poleg tega pa je posebej naveden tek zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih tolarskih zneskov do 31. 12. 2006 ter od 1. 1. 2007 dalje od zneskov v EUR do plačila, kar je povsem nepotrebno. Glede zakonskih zamudnih obresti zadostuje le določitev datuma zapadlosti in datuma, do katerega tečejo zamudne obresti – do plačila ali do drugega dne pred tem (glede na spremembe OZ oz. ustavno odločbo, o kateri bo govora v nadaljevanju te sodbe). Ni potrebno posebej ločeno zapisovati teka zamudnih obresti za obdobje veljavnosti SIT in posebej za čas po uveljavitvi EUR. Z ustrezno oblikovanim izrekom sodbe, to je le z navedbo posameznih mesečnih bruto zneskov v EUR (oz. SIT, ker gre za terjatve iz obdobja pred 1. 1. 2007) z datumi zapadlosti, določitvijo obveznosti poravnave davkov in prispevkov ter plačila zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih zneskov dalje od neto zneskov, obračunanih od bruto zneskov nadomestila plače (oz. regresov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja), bi bil izrek bistveno krajši, bolj jasen in kot izvršilni naslov ustreznejši. Jasno oblikovan izrek je še posebej pomemben, kadar gre za tožbeni zahtevek, ki se nanaša na veliko število posameznih zneskov, kot v obravnavanem primeru (reparacijski zahtevek za več kot 10 let). Kljub navedenim pomanjkljivostim pa izrek izpodbijane sodbe ni do te mere nepravilen, da bi bil nerazumljiv.

Izrek sodbe tudi ni nejasen in neizvršljiv, kot zmotno navaja pritožba. Opredelitev tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila v plači v okviru reparacijskega zahtevka v bruto zneskih je pravilna in skladna s predpisi (plače se tako v zakonskih predpisih kot tudi v kolektivnih pogodbah vedno določajo v bruto zneskih). Izračun neto zneskov iz bruto zneskov nadomestila plače, regresov za letni dopust in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, od katerih se plačujejo prispevki oz. druge dajatve, je preprosta matematična operacija, vezana na uporabo finančnih predpisov, ki določajo višino dohodnine, prispevkov ... (Zakon o dohodnini, Zakon o prispevkih za socialno varnost ...). Sodna odločba je ustrezen izvršilni naslov, če je predmet obveznosti določljiv, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem neutemeljene. Isto velja za pritožbeni očitek o nedoločenosti izreka glede pobotanja terjatev in nasprotnih terjatev, ki naj bi bil nejasen zato, ker neto znesek, ki ga mora tožena stranka plačati, ni naveden. Izpodbijana sodba je tudi ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, v njej pa ni nikakršnega nasprotja med razlogi niti nasprotja med razlogi in listinami v spisu, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). V individualnem delovnem sporu, ki se je na Delovnem sodišču v Celju obravnaval pod opr. št. Pd 138/2000, je to sodišče s sodbo z dne 13. 12. 2001 odločilo le o razveljavitvi sklepov tožene stranke z dne 9. 11. 1995 in 14. 2. 1996, ne pa tudi o reintegraciji in reparaciji, to je o tožbenem zahtevku, ki je predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Zato ugovor, da naj bi šlo za „res iudicata“, ni utemeljen.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb postopka (po 1. odstavku 339. člena ZPP), ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje dovolilo razširitev tožbe, čeprav naj sprememba tožbe v ponovnem postopku po razveljavitvi sodbe ne bi bila dopustna. Navedeno stališče tožene stranke je pravno zmotno. Pravila o prekluziji oz. prepovedi navajanja novih dejstev in predlaganju novih dokazov na prvem naroku nove glavne obravnave, razen če jih stranke brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oz. predložiti, ki je določena v 2. odstavku 362. člena ZPP, nimajo nobene povezave z morebitno spremembo tožbe, ki je tudi v ponovljenem postopku, enako kot sicer, dopustna pod pogoji iz 184. člena ZPP. Niti iz citiranih določb ZPP niti iz drugih določb tega zakona niso razvidne nikakršne posebne omejitve glede spremembe tožbe, ki naj bi – kot zmotno meni tožena stranka – veljale v ponovljenem postopku (v ponovnem sojenju po razveljavitvi sodbe). Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve postopka, ko je razširitev tožbe dopustilo. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti ter na neupoštevanje delnih plačil po sklepu o začasni odredbi. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno odločilo ob upoštevanju stališč in napotkov Vrhovnega sodišča RS (sklep opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006, s katerim sta bila razveljavljena sodba in sklep sodišča prve stopnje in sklep in sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu) ter Višjega delovnega in socialnega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1780/2003 z dne 18. 3. 2005 (torej v delu, v katerem je že to sodišče delno razveljavilo sklep o zavrženju tožbe oz. sodbo sodišča prve stopnje). V navedenih odločbah so stališča obeh sodišč do vprašanj, ki jih ponovno odpira tožena stranka v svoji pritožbi, jasno razvidna in ustrezno argumentirana, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne ponavlja. Vrhovno sodišče RS skrbi za enotno sodno prakso (108. člen Zakona o sodiščih – ZS; Ur. l. RS št., 19/1994 in naslednji). Sodišče višje stopnje lahko pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon, sodnik pa je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje (11. člen ZS). Tožena stranka torej pravilno opozarja na neodvisnost sodišča pri sojenju in na dejstvo, da sodišče ni vezano na stališča Vrhovnega sodišča RS. Dejstvo pa je, da lahko sodišče na podlagi argumentov sodišča višje stopnje svoje stališče, ki ga je pri sojenju zavzelo do določenih vprašanj, tudi spremeni, če oceni, da so prepričljivi in temeljijo na pravilni uporabi zakona. Čeprav sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS niso formalni pravni vir, so usmeritev in pokazatelj, kako bo to sodišče odločalo v morebitnem novem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Glede na vse navedeno je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je pri odločanju upoštevalo stališča VS RS iz navedenega razveljavitvenega sklepa.

Ugovor tožene stranke, da ni podana procesna predpostavka za vodenje tega spora (ker tožeča stranka ni uveljavljala reintegracijskega in reparacijskega zahtevka v okviru individualnega delovnega spora o prenehanju delovnega razmerja oz. v rokih, določenih za uveljavljanje sodnega varstva iz Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Pri tem je upoštevalo stališča VS RS, da se je z razveljavitvijo (nezakonitih) sklepov tožene stranke (o čemer je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 138/2000) v konkretnem primeru vzpostavilo stanje, kot da tožnici ni prenehalo delovno razmerje in da za izpolnitev obveznosti vrnitve na delo in denarnih obveznosti, ki izhajajo iz nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ne veljajo roki za uveljavljanje sodnega varstva, določeni v 1. odstavku 83. člena ZTPDR.

V 1. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo reintegracijskemu zahtevku. Ker je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo, je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko pisno pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz dela in do dela brez prekinitve za čas od 21. 8. 1996 dalje ter ji v njeno delovno knjižico in druge uradne listine vpisati delovno dobo. Takšna odločitev je pravilna in skladna s tedaj veljavnimi predpisi (ZTPDR ter Zakonom o delovnih razmerjih - Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji - ZDR/90) ter s pravnomočno sodbo, s katero sta bila sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici razveljavljena kot nezakonita. Ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati 2. odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) in preveriti, ali obstajajo pogoji za sodno razvezo – prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, je neutemeljen. Navedene določbe ZDR ni mogoče uporabiti retroaktivno, saj je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo na podlagi določb prej veljavnih predpisov, to je ZDR/90, ki tega instituta ni poznal. Pač pa je sodišče prve stopnje, kot je pritožbeno sodišče ugotovilo ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko „razporediti na njeni izobrazbi, znanju in zmožnostim ustrezno delovno mesto za nedoločen čas s polnim delovnim časom“. ZDR namreč instituta „razporeditve“ ne ureja več, zato delodajalcu ni mogoče nalagati takšne obveznosti. Zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v letu 1996 je pogodba o zaposlitvi (za nedoločen čas s polnim delovnim časom), ki je veljala do tedaj, še vedno v veljavi. Delodajalec tudi vpisa „pokojninske osnove“ v kakršnekoli listine ne more realizirati, ker to ni v njegovi pristojnosti. V tem delu je torej pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče 1. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razporeditev tožnice in vpis pokojninske osnove v listine zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z ugovorom zastaranja ter štelo, da je zastaralni rok začel teči z vročitvijo pravnomočne sodbe o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja, to pa je bilo v obravnavani zadevi dne 9. 5. 2002. Temelj za reparacijski zahtevek je namreč nezakonitost odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavcu. Pred odločitvijo o tem delavec ne more uveljavljati zahtevka za plačilo nadomestila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja in zastaranje ne more začeti teči (enaka je situacija, če delavec v sporu o prenehanju delovnega razmerja postavi reintegracijski in opisni reparacijski zahtevek, kar je v sodni praksi pogosto oz. običajno – v takem primeru sodišče obenem z odločitvijo o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja odloči še o temelju reparacijskega zahtevka, ne pa o njegovi višini). Za zastaranje terjatev iz delovnega razmerja velja splošni petletni zastaralni rok, za zastaranje obresti pa triletni rok. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89 – ZOR) ter na določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ), ki urejajo zastaranje terjatev (zlasti 361. člen ZOR oz. 336. člen OZ, 371. člen ZOR oz. 346. člen OZ) in presodilo, da je bila tožba glede vseh zahtevkov, vključno z razširitvijo in spremembo tožbe, vložena pravočasno, pred potekom zastaralnih rokov. Tudi ugovor tožene stranke, da naj bi zastarala terjatev iz naslova pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 38. členu panožne kolektivne pogodbe je neutemeljen. Gre za pogodbeno kazen, torej za terjatev iz delovnega razmerja, za katero velja splošni zastaralni rok (ne pa triletni rok, ki velja za odškodninske terjatve), saj niti ZDR/90 niti ZTPDR nista vsebovala specialne določbe o zastaranju terjatev iz delovnega razmerja (za razliko od sedanje ureditve – 206. člen ZDR).

S pravilno odločitvijo o tožbenem zahtevku za plačilo nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kakor tudi za plačilo regresov za letni dopust in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, je prvostopenjsko sodišče vzpostavilo stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nasl. – SKPgd), Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo (Ur. l. RS, št. 37/96 s spremembami) ter podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke. Odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo nadomestila plače temelji na izračunih tožene stranke, s katerimi se je tožnica strinjala in na njihovi podlagi postavila tožbeni zahtevek. V pretežnem delu je ta odločitev pravilna, v manjšem delu pa napačna zato, ker niso upoštevani zneski nadomestila plače, izplačani tožnici po sklepih Delovnega sodišča v Celju o začasni odredbi, na kar pravilno opozarja pritožba. Tožnica je na podlagi sklepa o začasni odredbi opr. št. Pd 302/2002 dne 19. 12. 2002 prejela 204.059,00 SIT, zato je prejeti znesek potrebno odšteti od nadomestila plače, ki bi sicer tožnici pripadal za mesec november 2002, tako da tožena stranka tožnici za ta mesec dolguje le 486,20 EUR (namesto 1.337,73 EUR). Po sklepu o začasni odredbi Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 466/2006 z dne 20. 12. 2006 (v zvezi s sklepom istega sodišča opr. št. Pd 466/2006 z dne 22. 1. 2007 ter sklepom VDSS opr. št. Pdp 173/2007 z dne 14. 2. 2007) pa je tožena stranka tožnici dolžna obračunavati in izplačevati nadomestilo v bruto znesku 521,83 EUR mesečno (od izdaje prvostopenjskega sklepa dalje). Zato je pritožba utemeljena tudi v delu. Navedena plačila je namreč potrebno upoštevati pri izračunu dolgovanih zneskov nadomestila plače od 1. 1. 2007 dalje, saj predstavljajo delna plačila iz naslova nadomestila plače, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je znižalo dolg tožene stranke iz naslova nadomestila plače do višine plačanih zneskov tako kot izhaja iz izreka te sodbe (3. in 5. alinea 1. odstavka izreka te sodbe in sklepa) Neutemeljene pa so pritožbene navedbe glede domnevno napačne določitve datumov zapadlosti posameznih zneskov nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je kot datum zapadlosti pravilno določilo 16. dan v mesecu za terjatev iz preteklega meseca, saj kolektivna pogodba tožene stranke v 4. členu določa, da tožena stranka delavcem izplačuje plače najkasneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Zato ni nikakršne pravne podlage za določanje kasnejših datumov zapadlosti nadomestila plač, ki jih tožena stranka dolguje tožnici zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zlasti ne za upoštevanje različnih datumov po 15. v mesecu, za kar se zavzema tožena stranka (za posamezne mesece je tožeča stranka sama uveljavljala zakonske zamudne obresti šele od 17. dne v mesecu, kar je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno upoštevalo). Če je tožena stranka v nasprotju z lastno kolektivno pogodbo svojim delavcem izplačevala plačo z zamudo, to ni razlog, da bi enako ravnala tudi v tožničinem primeru. Ob izrecni določitvi izplačilnega dne v podjetniški kolektivni pogodbi je jasno, kdaj je nastala zamuda ob izplačilih, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti materialnopravno pravilna, saj so upoštevane določbe 277. člena ZOR oz. 378. člena OZ.

Za vštevanje nadomestila plače za čas brezposelnosti, ki ga je tožnica prejemala v času po prenehanju delovnega razmerja v letu 1996, ni pravne podlage, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tožnica je nadomestilo za čas brezposelnosti prejemala v obdobju pred uveljavitvijo novele Zakona o zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 69/98 – ZZZPB-D). Šele od uveljavitve navedene novele dne 24. 10. 1998 dalje obstaja pravna podlaga za direktni zahtevek zavoda nasproti delodajalcu iz naslova povzročitve škode zaradi izplačevanja nadomestila delavcu, za katerega je kasneje ugotovljeno, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Po spremenjeni določbi 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB;Ur. l. RS – stari, št. 5/91) je Zavod za zaposlovanje pridobil pravico, da zahteva od delodajalca vrnitev škode (stroškov in zneskov denarnih prejemkov, ki so bili izplačani brezposelni osebi), če je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da je šlo pri delavcu za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Do tedaj pravne podlage za tak zahtevek ni bilo, kar pomeni, da zavod nima pravne podlage za zahtevek do tožene stranke za vrnitev nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je izplačeval tožnici. Zato tudi ni nobenega razloga niti pravne podlage, da bi se od pripadajočega nadomestila plače za to obdobje odšteli prejeti zneski nadomestila, saj je zavezanec za njihovo vračilo lahko le tožnica. Isto velja za socialne prejemke, ki jih je tožnica prejemala v času brezposelnosti, to je denarne socialne pomoči, ki jo je tožnica že na podlagi odločb Centra za socialno delo dolžna vrniti glede na predpise, ki urejajo pogoje za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči, njeno višino in obdobje prejemanja (Zakon o socialnem varstvu – ZSV; Ur. l. RS, št. 54/92 in nadalj.). Ker ni nobene pravne podlage za zmanjšanje obveznosti tožene stranke do tožnice iz naslova reparacije za zneske, ki jih je tožnica prejemala iz naslova socialne pomoči v času, ko je bila brez dohodkov oz. najnujnejših sredstev za preživljanje, je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena tudi v zvezi z obrestnim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je namreč deloma zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o obrestnem zahtevku. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora tožene stranke, da tožnica ni upravičena do obresti, ko natekle zapadle obresti od posameznih prisojenih zneskov dosežejo glavnico, ker so pravna podlaga za zapadle zneske pred 1. 1. 2002 določila ZOR, ki ni imel takšne določbe kot je 376. člen OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Stališče prvostopenjskega sodišča, da ni potrebno upoštevati odločbe Ustavnega sodišča RS glede na spremembo OZ v letu 2007, ker je od vsega začetka jasno, da naj bi se določbe OZ o prenehanju teka zamudnih obresti, ko dosežejo glavnico, nanašale le na pogodbene, ne pa tudi na zakonske zamudne obresti, je zmotno in popolnoma nesprejemljivo, saj odločbe Ustavnega sodišča RS iz leta 2006 nikakor ni mogoče razlagati na opisani način. Sodišče je dolžno spoštovati odločitve Ustavnega sodišča RS in odločati v skladu z njimi. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavani zadevi tožeči stranki nepravilno priznalo zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov prikrajšanja pri plači do plačila, in ni upoštevalo določbe 386. člena OZ oz. prepovedi ultra alterum tantum. Skladno z določbo 376. člena OZ so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnice. Ustavno sodišče RS je namreč z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) odločilo, da se navedena določba uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 2. 2002, saj je določilo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen ZOR, ki ni omejeval teka zamudnih obresti. Pri vseh terjatvah je torej potrebno upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico in sicer do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ, tako da prepoved „ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382.a člen OZ). Le od zneskov, ki so zapadli po 17. 3. 2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonske zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila. Ker so bili z izpodbijano sodbo tožeči stranki prisojeni zneski, ki so zapadli v plačilo v času od avgusta 1996 dalje do vrnitve na delo, je pritožbeno sodišče tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od zneskov, zapadlih do 23. oktobra 1998, le do 1. 1. 2002, glede vseh prisojenih zneskov, ki so zapadli v plačilo do 19. 2. 2002, pa je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti le do dneva, ko so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico. Glede teh zneskov so torej zakonske zamudne obresti do 22. 5. 2007 (to je do uveljavitve navedene novele OZ-A) že dosegle glavnico, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo do plačila, nepravilna, zato je v tem delu pritožba delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano sodbo glede obrestnega zahtevka tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov (iz naslova nadomestila plače in regresa za letni dopust) tečejo do 1. 1. 2002 oz. do dneva, ko so zakonske zamudne obresti od posameznih glavnic dosegle glavnice, v ostalem pa je višji obrestni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj v pobot uveljavljane terjatve iz naslova odpravnine zaradi trajnega presežka v znesku 1.022.260,00 SIT, pri čemer je pravilno štelo, da je bila tožnica v dobri veri glede vračila tega zneska do trenutka, ko je tožena stranka podala pobotni ugovor, to je do 21. 12. 2002 (sodba v delovnem sporu opr. št. Pd 138/2000, v katerem je bilo odločeno o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja tožnici, je postala pravnomočna dne 22. 5. 2002). V primeru neupravičene pridobitve, za katero gre tudi v primeru, kadar je odpadla podlaga, na podlagi katere je tožnica prejela odpravnino (3. odstavek 190. člena OZ oz. 4. odstavek 210. člena ZOR), velja določba 214. člena ZOR, ki določa obseg vrnitve. V tem členu je določeno, da je treba v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Tožena stranka je zahtevek za vrnitev dolgovanega zneska postavila šele z uveljavljanjem pobotnega ugovora, ne pa pred tem, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti od odpravnine, ki jo je toženi stranki dolžna vrniti tožnica, pravilna.

Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno odločilo o pobotanju terjatev, ugotovljenih v točki II. in III. izreka. Izračun glavnice in zakonskih zamudnih obresti na dan 10. 5. 2007, ki je sicer matematično pravilen, ni bil potreben, zlasti ker sodišče ni moglo izračunati neto zneskov iz II. točke izreka. Glede na določbe 312. člena OZ pobot nastane takrat, ko so se stekli pogoji zanj (to pa je na dan zapadlosti odpravnine, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot). Navedeno preračunavanje glavnice in zakonskih zamudnih obresti na datum izdaje sodbe pa ni vplivalo na pravilnost odločitve. Ker pa je pritožbeno sodišče delno spremenilo II. točko izreka in ugotovljene terjatve tožnice do tožene stranke delno znižalo oz. delno zavrnilo obrestni zahtevek, je bilo potrebno s tem v zvezi delno spremeniti tudi IV. točko izreka izpodbijane sodbe.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi v navedenem obsegu ugodilo in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje ni vplivala na uspeh strank v postopku, ker se v pretežnem delu nanaša na zakonske zamudne obresti, zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka ni posegalo in je VI. točko izreka potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi s 1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 155. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, poleg tega pa gre v pretežnem delu za spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004, ZDSS-1). Tudi tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora in ne gre za potrebne stroške.

Ker v predmetnem sporu v delu, ki se nanaša na spremenjeno odločitev o obrestnem zahtevku revizija ni že po zakonu dovoljena (384. in 367. člen ZPP, 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), je bilo potrebno v skladu z 32. členom ZDSS-1 odločiti, ali se revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.