Jedro

Tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči, ni odgovorna, saj do nesreče ni prišlo zaradi preobremenjenosti vozila, ampak zaradi neustreznega upravljanja z vozilom (tožnik je hitrost zmanjševal pretežno z zaviranjem z delovno zavoro, kar ni v skladu s pravili vožnje, zaradi tega je prišlo do izgube drsnih lastnosti zavore, to pa je v desnem ovinku povzročilo nesrečo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu v višini 16.500.000,00 SIT (sedaj: 68.853,28 EUR) z zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v znesku 4.011,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožencu pa naloži v plačilo stroške predmetnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je v ponovljenem postopku izvedenec dopolnil svoje mnenje, iz katerega izhaja, da je hitrost kamiona ves čas nihala, kar naj bi bilo po mnenju izvedenca posledica nepravilnega zaviranja tožnika, zaradi česar je prišlo do pregretja zavor. Navedenim ugotovitvam izvedenca tožnik v celoti nasprotuje iz več razlogov. Sprva si izvedenec ob izdelavi svojega mnenja ni ogledal in pregledal zavor, ampak je svoje mnenje oprl na ogled izvedenca iz Reke, ki si je zavore zgolj ogledal. Sodišče zato povsem napačno opira svojo odločitev, da je tožena stranka uspela dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde oziroma, da škoda ni nastala zaradi slabih zavor. Tožnik je izkušen voznik kamiona, zato mu ni moč očitati, da ne bi bil vešč vožnje, oziroma da ne bi znal pravilno ravnati s kamionom, zato so direktorjeve domneve o tem, da naj bi tožnik sam skuril zavore, povsem neutemeljene. Povsem nelogičen je tudi zaključek izvedenca, ko na eni strani zatrjuje, da tožnik ni zaviral s pomočjo motorja, kar lahko zgolj z vožnjo v ustrezni prestavi, nato pa na zaslišanju pove, da je sklepal na dejstvu, da naj bi tožnik zaviral zgolj z zavoro, zato ker 80 km na uro ni mogoče voziti v nižji prestavi. Tožnik je ob zaslišanju povedal, da je v vasi pred začetkom spusta prvič začutil, da delovanje zavor ni normalno, ter da takrat ni mogel zaustaviti kamiona do konca zaradi konfiguracije terena. Tožnik si je tekom spusta na vso moč prizadeval, da bi zaustavil kamion, vendar je bil pri tem, zaradi okvare, neuspešen. Tožnikovo ravnanje je bilo v celoti v skladu s pravili vožnje, zaradi česar mu ni moč očitati, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi njegovega ravnanja. Podrejeno pa tekom postopka zatrjuje, da je bila prikolica prekomerno obremenjena in da je zaradi preobremenjenosti prišlo do pregretja zavor, zaradi česar le-te niso več služile svojemu namenu, kar je botrovalo nastanku škodnega dogodka. Direktor toženca je izpovedal, da je bila prikolica naložena do vrha in da je teža tovora znašala 24 ton, povsem drugačne ugotovitve pa je podal izvedenec, ki je sprva potrdil bistveno preobremenjenost kamiona, katero težko naj bi ugotovil na podlagi vpogleda v spis. Sodišče povsem napačno zaključuje, da glede na to, da med strankama ni sporno, da je opravil predmet prevoza (palmovo olje), da tudi tovorni list ustreza prevozu, katerega je opravil tožnik. Vztraja, da tovorni list, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, ni verodostojen za predmetni postopek, oziroma da je prirejen za potrebe predmetnega postopka. Slednje izhaja tudi iz dejstva, da je izvedenec sprva ugotovil preobremenjenost kamiona, v ponovljenem postopku pa je zatrjeval, da ni šlo za preobremenjenost. Že zgolj navedeno dejstvo je več kot očiten razlog za dvom v verodostojnost samega izvedenca, zaradi česar je tožnik vztrajal, da sodišče postavi drugega izvedenca, čemur pa sodišče neupravičeno ni sledilo. Tožnik vztraja, da je v konkretnem škodnem dogodku šlo za preobremenjenost kamiona (kar je razvidno tudi iz tovornega lista, ki ga je v spis predložil tožnik in na podlagi katerega je izvedenec napravil prvotno izvedeniško mnenje), zaradi česar je kljub pravilnemu načinu vožnje prišlo do okvare zavor. Sodišče tako zmotno razlaga, kaj tožena stranka meni, da naj bi šlo za skupno težo, saj ta ugotovitev nima podlage in sodišče ne more samo ugotavljati nekaj, kar je strokovno vprašanje in kaj je stranka mislila, če tega ni izrekla. Nenazadnje je izvedenec v prvem sojenju govoril o teži 47.200 kg, v drugem pa o teži 37.313 kg, kar v nobenem primeru ni 40 ton. Podrejeno pa tožnik navaja, da je po zaslišanju izvedenca dne 6. 4. 2011 prišlo do situacije, ko obstaja utemeljen dvom v pravilnost in zakonitost mnenja izvedenca. Tožnik je na naroku pojasnil, zakaj meni, da mnenje strokovno ni pravilno, izvedenec pa ni pojasnil zakaj je ugotovil, da je tožnik vozil v neustrezni predstavi. Poleg tega je izvedenec nestrokovno zaključil, da po eni strani preobremenitev vpliva na zavore (učinkovitost, segrevanje) in na zavorno pot, hkrati pa ne vidi sovzroka v tem dejstvu in zaključi, da niso krive, kar je nelogično in meče dvom v pravilnost mnenja. Končno izvedenec mora enako kot sodišče biti nepristranski in tak videz tudi dajati. Prijateljski klepet pred obravnavo z direktorjem tožene stranke ne daje videza objektivnosti in neodvisnosti in v povezavi s tem, da je izvedenec v dopolnitvi mnenja spremenil dejanske podatke v mnenju, ki so odločilni glede na napotke Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, utrjuje v prepričanju, da je mnenje zmotno, kar zahteva postavitev novega in neodvisnega izvedenca. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve, prav tako pa razlogi iz obrazložitev ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je tožena stranka sicer imetnica nevarne stvari, razbremenjena odgovornosti za nastalo škodo, ker je do nezgode prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja, pri čemer je v ponovljenem postopku z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja in zaslišanjem izvedenca ugotovilo, da teža vozila ni bila prekoračena. S pritožbenimi očitki v tej smeri tožnik le izraža nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in dejanskimi ugotovitvami ter materialno pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

V predmetnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 176/2005 z dne 14. 2. 2007 zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 68.853,28 EUR zavrnilo in sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 532/2007 z dne 14. 5. 2008 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 369/2008 z dne 25. 10. 2010 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po napotilu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem postopku ugotovi, ali je bila teža vozila prekoračena, ali in kako je prekoračitev dovoljene teže vplivala na tožnikovo vožnjo po klancu navzdol, kako je teža vozila vplivala na hitrost, menjavo prestav in pregretje zavor in ali bi do enakih posledic prišlo tudi v primeru, če bi bilo vozilo naloženo le do dovoljene teže ali so bile posledice hujše zaradi prekoračitve teže. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotili Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dejansko stanje razčistilo z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja in z zaslišanjem izvedenca ter na podlagi podatkov predložene izjave o ustreznosti posamično pregledanega vozila in tehničnega poročila ugotovilo, da največja dovoljena masa priklopnega vozila lahko znaša 31.000 kg, medtem ko je po podatkih mednarodnega tovornega vozila tovor tehtal 20.813 kg, kar pomeni, da skupina vozil ni bila preobremenjena. Zaključilo je, da tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja tožene stranke glede preobremenitve skupine vozil, zato je njegov zahtevek v tem pogledu neutemeljen. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so jasno argumentirani, razumljivi in življenjski, dokazana ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze.

Neutemeljen je pritožben očitek o prekluziji dokaza z mednarodnim tovornim listom z dne 3. 5. 2002 oziroma, da je predložen dokaz prirejen za potrebe sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pravočasnostjo in dopustnostjo tega dokaza pravilno upoštevalo, da je tožnik ob vložitvi tožbe dne 16. 4. 2005 protipravnost ravnanja tožene stranke opiral na okvarjene zavore in v pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2005 navajal, da na kraju nezgode niso ugotavljali ali je bila teža vozila skupaj s tovorom prekoračena (list. št. 13) in tudi po sprejemu izvedenskega mnenja ni postavil trditve o preobremenjenosti vozila. Glede na navedbe direktorja o teži tovora, da je težak 20 ton (list. št. 25), medtem ko je tožnik to trditev negiral in trdil, da je težak 24 ton, ker je naj bi bila prikolica naložena do vrha (list. št. 27), tožnik ni predlagal dopolnitve izvedeniškega mnenja glede preobremenjenosti vozila kot enega izmed vzrokov nezgode, temveč se ni strinjal z izvedencem, da bi lahko nezgodo preprečil, če bi po klancu navzdol vozil v nižji prestavi. Predlagal je, da izvedenec natančno analizira hitrost tožnikovega vozila zadnjih 15 km in naj po skici terena in tahografu poda natančno analizo hitrosti tožnikovega vozila in tudi časovno opredeli, ob katerem času je tožnik vozil določeno hitrost in kako dolgo (list. št. 75 in 76) in izvedenec je nato na naroku dne 14. 2. 2007 odgovoril na zastavljena vprašanja tožnika (list. št. 79 - 81). Ker tožnik ni predlagal dopolnitve izvedeniškega mnenja glede preobremenjenosti vozila, sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage, da bi samo širilo dokazni postopek v tej smeri. Skladno z napotili Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in določbo 4. odstavka 286. člena ZPP je v ponovnem sojenju dokaz z mednarodnim tovornim listom (ki je bil izdan v K. v petek dne 3. 5. 2002, tožnik pa je z vožnjo pričel v K. dne 6. 5. 2002 v smeri namembnega kraja iz tovornega lista – Z.) pravilno dopustilo.

Neutemeljen in protispisen je pritožbeni očitek o neverodostojnosti predloženega mednarodnega tovornega lista, ker je prirejen za potrebe predmetnega spora, kar naj bi bilo razvidno iz tovornega lista, ki ga je v spis predložil tožnik in na podlagi katerega je izvedenec napravil prvotno izvedeniško mnenje. Tožnik za te svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza in pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz listin v spisu ni razvidno, da bi tožnik tekom dokaznega postopka predložil tovorni list na podlagi katerega naj bi izvedenec napravil prvotno izvedeniško mnenje. Prav nasprotno. Pri prvotnem izvedeniškem mnenju (z dne 15. 11. 2006) je sodni izvedenec upošteval list. št. 26 in 45 (to je splošno navedbo direktorja, da je teža tovora znašala 20 ton – list. št. 26 oziroma, da je imel 40-tonski tovor – list. št. 45), da priklopnik I. tehta 7.200 kg in zaključil, da je priklopnik skupno tehtal 47.200 kg.

Sodni izvedenec je namreč pri prvotnem sojenju upošteval težo vozila na podlagi splošne navedbe direktorja, pri čemer vprašanje prekoračitve teže vozila s tovorom sploh ni bilo predmet spora in izvedencu to vprašanje ni bilo postavljeno. V dopolnjenem izvedeniškem mnenju pa je dobil nalogo, da pojasni, na čem temeljilo njegovi podatki o teži priklopnika oziroma teži tovora pri nesreči, ali bi upoštevaje način tožnikove vožnje do nezgode prišlo tudi v primeru, da bi bila obremenitev vozila pod dovoljeno, ali je morebitna preobremenitev vozila vplivala na hitrost tožnikove vožnje in pregretje zavor in v primeru, da je na nezgodo vplivala preobremenitev vozil, v kolikšnem deležu je ta k nezgodi prispevala ter kako je lahko na nezgodo vplivala nosilnost, ki jo predpiše upravljalec ceste in kako se v tem primeru tožnik lahko z njo seznani. Upoštevajoč sklep sodišča prve stopnje z nalogami, ki so mu bile dodatno odrejene, je dopolnil svoje izvedeniško mnenje in natančno pojasnil, kaj je upošteval ob prvotnem izvedeniškem mnenju, ko je ugotovil skupno težo priklopnika v višini 47.200 kg in v dopolnjenem izvedeniškem mnenju, ko je ugotovil natančno maso priklopnika v višini 37.313 kg (B17, B19 in B20).

V dopolnilnem izvedeniškem mnenju z dne 25. 1. 2010 je upošteval mednarodni tovorni list ... z dne 3. 5. 2002, iz katerega izhaja, da je 1.080 tovorkov palmovega olja tehtalo 20.813 kg (B17), medtem ko je iz podatkov prometnega dovoljenja za vlačilec in priklopno vozilo ter kontejner izhaja, da tehta kontejner 2.100 kg, vlačilec ... pa 7.400 kg in priklopno vozilo I. 7.000 kg (B19 in B20). Dejanska skupna masa vozil in tovora s kontejnerjem je tako znašala 37.313 kg, medtem ko je bila skupna dovoljena masa skupine vozil, ki jo lahko prevažava tovorno vozilo Mercedes 1838 LS 40.000 kg, in tako skupina vozil ni bila preobremenjena. Zaključil je, da je bil vzrok za prometno nezgodo neustrezno upravljanje skupine vozil in da vozilo ni bilo preobremenjeno. Potek hitrosti na tahografu (ki ga je predložil tožnik) je namreč pokazal, da je voznik vozil v prestavi, ki mu je omogočala hitrost do 80 km na uro, hitrost pa je zmanjševal pretežno z zaviranjem z delovno zavoro, kar pa ni v skladu s pravili vožnje. Zavorne obloge so se pri intenzivnem zaviranju v daljšem času segrele in tako izgubile drsne lastnosti. Voznik z načinom vožnje skozi desni ovinek ni več uspel pravočasno znižati hitrosti, kar je bil vzrok za prometno nezgodo. Ker iz izjave o ustreznosti posamično pregledanega vozila in tehničnega poročila izhaja, da znaša maksimalna skupna masa vozil 40.000 kg in masa vozila 7.400 kg, po podatkih prometnega dovoljenja priklopnega vozila pa znaša njegova teža 7.000 kg in največja dovoljena masa 31.000 kg (B19 in B20), iz mednarodnega tovornega lista pa, da je tovor tehtal 20.813,13 kg (B17), po ugotovitvah izvedenca pomeni, da skupina vozil ni bila preobremenjena. Sodišče prve stopnje je dopolnjeno izvedeniško mnenje v celoti upoštevalo, zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da je sodišče samo ugotavljalo nekaj, kar je strokovno vprašanje in kaj je stranka mislila, če tega ni izrekla. Pravilno je zaključilo, da tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja tožene stranke glede preobremenitve skupine vozil, zato je njegov zahtevek v tem pogledu neutemeljen.

Glede na tožnikove pripombe na podano dopolnilno izvedensko mnenje in dokazni predlog po zaslišanju izvedenca, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, se je izvedenec še podrobneje opredelil do vzroka nesreče in ponovno poudaril, da v primeru, če voznik vozi po klancu navzdol, potem mora upravljati vozilo tako, da je v prestavi, ki dovoljuje hitrost, da ni potrebno uporabljati delovne zavore in se pri tem sklicuje na tehnično specifikacijo o zaviranju motornih in priklopnih vozil. Sodni izvedenec je zaključil, da je bil vzrok za prometno nezgodo neustrezno upravljanje skupine vozil, medtem ko skupina vozil ni bila preobremenjena. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sledi pisnemu izdelanemu izvedenskemu mnenju in izpovedbi izvedenca na naroku, saj je izvedenec izčrpno in jasno odgovoril na postavljena vprašanja, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je prav tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Nestrinjanje tožnika z ugotovitvami sodnega izvedenca, brez ugotovljenih nasprotij in pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, pa ni zadosten razlog za postavitev novega izvedenca.

Slediti tudi ni mogoče pritožbenemu očitku, da prijateljski klepet pred obravnavo z direktorjem tožene stranke ne daje videz objektivnosti in neodvisnosti, kar je razlog za postavitev novega izvedenca. Prvi odstavek 247. člena ZPP določa, da je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je izločen sodnik. Za slednjega in tako tudi za izvedenca pa določa zakon poleg izključitvenih razlogov tudi odklonilne razloge, ki pa jih ne navaja ne izrecno ne primeroma, marveč s pravnim standardom: izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti (6. točka 70. člena ZPP). Od presoje konkretne situacije je odvisno ali so okoliščine takšne, da vzbujajo dvom o prepristranosti izvedenca. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da nima pomislekov v objektivnost in nepristranost izvedenca, zgolj zato, ker se je ob čakanju na razpravo, pogovarjal s toženo stranko, pri čemer pa je bil prisoten tudi pooblaščenec tožeče stranke. Sicer pa nezadovoljstvo stranke z vsebino ugotovitev v izvedeniškem mnenju ni razlog za izločitev izvedenca. Če pa izvedenec svoje ugotovitve in ocene strokovno argumentira in tudi odgovori na pripombe, ki jih podajajo stranke na mnenje, kot je bilo v konkretnem primeru, pa tudi ni nobenega razloga, da sodišče svoje odločitve ne bi oprlo na izvedensko mnenje.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z določili 1. odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP.