Jedro

Glede na predhodni tek postopka, ki je bil ob materialnem procesnem vodstvu sodišča in zatrjevanju strank usmerjen v način vožnje in tehnično brezhibnost vozila, se teža tovora ni izkazovala za relevantno, zato tožena stranka s predložitvijo listine o teži vozila ni bila prekludirana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V tem sporu je sodišče druge stopnje že pravnomočno odločilo in s sodbo Pdp 532/2007 z dne 14. 5. 2008 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Presodilo je, da je tožnik sam odgovoren za škodo, ker je do nesreče prišlo zaradi prehitre vožnje tovornjaka in pregretja zavor zaradi nepravilnega zaviranja. Vrhovno sodišče je sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in sodišču prve stopnje naložilo, naj razišče okoliščine v zvezi s tožnikovo trditvijo, da je bilo vozilo naloženo preko dovoljene teže. Do tožnikovih trditev in dokaznega predloga se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kljub pritožbenemu očitku v zvezi s tem pa niti sodišče druge stopnje. Nerazčiščeno je ostalo vprašanje morebitne krivde tožene stranke, saj bi bilo treba njeno odgovornost presojati tudi s tega vidika.

2. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu v višini 16,500.000,00 SIT (sedaj 68.853,28 EUR) z zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 4.011,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dokazni postopek je dopolnilo z zaslišanjem strank, dopolnitvijo izvedeniškega mnenja, zaslišanjem izvedenca in vpogledom v tovorni list. Ugotovilo je, da vozilo ni bilo naloženo preko dovoljene teže in da je do prometne nesreče prišlo zaradi tožnikove neprimerne vožnje.

3. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo vse pritožbene ugovore, ki so se v pretežnem delu nanašali na postopanje sodišča. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo tožnik, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bil v postopku uporabljen dokaz, glede katerega je bila tožena stranka prekludirana, zato sta nižji sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodb. Sodbi temeljita na izvedenskemu mnenju, ki je drugačno od prvotnega prav zaradi novega in nedovoljenega dokaza. Izvedencu je bila naložena dopolnitev mnenja glede teže prikolice, pri čemer je pojasnil, na kakšen način je ugotovil skupno težo v prvotnem mnenju, to je 47.500 kg. Iz pojasnila ne izhaja, da bi se pri prvotnem mnenju zmotil. Tožnik je že v tožbi trdil, da je bilo vozilo preobremenjeno, medtem ko tožena stranka tega ni prerekala, kar pomeni, da je to priznala. Drugačne trditve tožene stranke v ponovljenem postopku se ne bi smele upoštevati. Na podlagi novega dokumenta, mednarodnega tovornega lista z dne 3. 5. 2002, ki se ne more nanašati na sporni tovor (nesreča se je zgodila 6. 5. 2002), je izvedenec prišel do ugotovitve, da je teža vozila znašala 37.313 kg. Glede na navedeno pa teh izvedenskih izsledkov ni mogoče upoštevati. Poleg tega se je izvedenec opiral na mnenje hrvaškega izvedenca o delovanju zavor, glede katerega je tožnik že povedal, da ga ne priznava. Na zaslišanju 6. 4. 2011 je izvedenec izpovedal, da prekomerna teža vpliva na hitrost vožnje po klancu navzdol in na pregretje zavor. Tožnik je predlagal postavitev novega izvedenca, čemur sodišče neupravičeno ni ugodilo. Tožnik je izkušen voznik in ve, kako je treba voziti po klancu navzdol. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bila teža vozila prekoračena in da je bil to razlog za pregretje zavor. Tožena stranka bi morala pravočasno dokazati, da teža ni bila prekoračena. Izvedenec ni bil nepristranski, na kar nenazadnje po mnenju revidenta kaže tudi „prijateljski klepet“, ki sta ga pred razpravno dvorano na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo imela izvedenec in direktor tožene stranke. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Pri presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja tožnikovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Glede verodostojnosti tovornega lista in teže tovora je sodišče prve stopnje napravilo jasno in prepričljivo dokazno oceno, ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Nanjo je revizijsko sodišče vezano. Nestrinjanje, ki ga izraža revident, pomeni oporekanje tej dokazni oceni, kar je nedovoljen revizijski razlog.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 286. člena ZPP. Na ta očitek sta izčrpno odgovorili že sodišči prve in druge stopnje. Protispisna je trditev, da je tožnik že v tožbi zatrjeval, da je bila prikolica preobremenjena. V tožbi je zatrjeval, da vozilo ni bilo brezhibno, ker so bile zavore v okvari, medtem ko je v prvi pripravljalni vlogi navajal, da na kraju samem ni bilo ugotovljeno, ali je bila teža skupaj s tovorom prekoračena, sicer pa je kot vzrok nesreče tožnik ponovno navajal tehnično pomanjkljivost prikolice, ki naj bi bila dotrajana in nevzdrževana. Enako je to zatrjeval na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je na prvem naroku le omenila, da je teža tovora znašala 20 ton, medtem ko je tožnik v naslednji vlogi navedel, da je znašala 24 ton. Izvedencu je bilo v prvotnem postopku naloženo, naj ugotovi, ali je bil vzrok za nesrečo neprilagojena vožnja ali dotrajane zavore. Teži tovora oziroma vozila se ni posvečalo posebne pozornosti.

9. V prvotnem izvedeniškem mnenju je izvedenec kot težo polpriklopnika res navajal 47.500 kg, pri čemer je kot težo tovora upošteval 40 ton. Tudi po tem je tožnik še vedno kot vzrok za nesrečo navajal dotrajane zavore in ne prekoračene teže. Prvič zaslišan je izvedenec le hipotetično govoril o teži tovora, pri čemer se primerjava med dovoljeno in dejansko težo ni naredila. Ocena v prvotnem izvedeniškem mnenju je temeljila na nejasni izjavi direktorja, ki je očitno pod težo 40 ton imel v mislih okvirno težo celotne kompozicije, saj je predhodno tožena stranka navajala, da je teža tovora znašala približno 20 ton. Šele na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča, ki je sodišču naložilo ugotovitev dovoljene in dejanske teže celotne kompozicije vozil, se je pričela ugotavljati in dokazovati natančna teža. V dokaz dejanske teže je tožena stranka v ponovljenem postopku predložila tovorni list. Glede na predhodni tek postopka, ki je bil ob materialnem procesnem vodstvu sodišča in zatrjevanju strank usmerjen v način vožnje in tehnično brezhibnost vozila, se teža tovora ni izkazovala za relevantno, zato tožena stranka s predložitvijo navedenega dokumenta ni bila prekludirana.

10. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za to, da bi moral biti postavljen nov izvedenec. Na to tožnikovo zahtevo sta odgovorili že obe nižji sodišči. Tudi revizijsko sodišče se strinja, da ni razloga za dvom v pravilnost mnenja, zlasti še, ker mu tožnik nasprotuje le glede ugotovitve, da ni bila prekoračena teža vozila. Zgolj nezadovoljstvo z izvidom in mnenjem izvedenca ni razlog za postavitev novega. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, izvedeniško mnenje ni nepopolno ali v nasprotju samo s sabo, ali z raziskanimi okoliščinami ter ne vsebuje nasprotij ali pomanjkljivosti, zaradi katerih bi nastal utemeljen dvom v njegovo pravilnost. Izvedenec je bil zaslišan in je dodatna pojasnila podal tudi ustno. Zato ni bilo razloga, ki bi v skladu z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP narekoval postavitev drugega izvedenca.

11. Revizija pod trditvijo, da sodišče ne bi smelo upoštevati izvedeniškega mnenja, ker je izvedenec pred obravnavo klepetal z direktorjem tožene stranke, kar naj bi vzbudilo dvom v njegovo nepristranskost, ne navede, katero bistveno kršitev naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje. Ker na bistvene kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, iz navedb pa tudi ni mogoče razbrati, katero bistveno kršitev bi revizija lahko imela v mislih, teh revizijskih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

12. Revizija sicer sodišču druge stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa ne navaja, katero določbo materialnega prava naj bi sodišče zmotno uporabilo oziroma katere ni uporabilo, pa bi jo moralo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo zatrjevane krivdne odgovornosti tožene stranke v smislu prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), pač pa je ugotovilo, da je do nesreče prišlo izključno zaradi dejanja tožnika (drugi odstavek 153. člena OZ). Temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je taka presoja nižjih sodišč pravilna.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.