Jedro

O tožbenem zahtevku tožnika za plačilo mesečne rente iz naslova izgube na zaslužku kot posledica nesreče pri delu je že bila sklenjena sodna poravnava v pravdni zadevi opr. št. P 1026/1997 z dne 13. 3. 2003, zato je pritožbeno sodišče na tožnikovo pritožbo izpodbijano sodbo v delu, ki se je nanašala na zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka, razveljavilo in tožbo tožnika zavrglo (354/2 člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v I. točki izreka razveljavi in se tožba tožnika zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (II. točka izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka od 1. 11. 2013 dalje plačevati mesečno rento v znesku 459,35 EUR in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo dospele obroke rente v 15 dneh, v bodoče dospevajoče rentne obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila in pod izvršbo. Zavrnilo je tudi njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 1.576,61 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je tožnik plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 6. 3. 1996 od tožene stranke in A. d.d., pri kateri je imela tožena stranka v času škodnega dogodka zavarovano civilno odgovornost, s tožbo z dne 22. 12. 1997 uveljavljal v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, ki se je vodil pod opr. št. P 1026/1997. Sodišče je štelo, da sta najkasneje v novembru 1996 začela teči tako subjektivni kot tudi objektivni rok za odškodninsko terjatev za škodo, nastalo zaradi izgube zaslužka, saj se je nezmožnost za delo tožnika kot posledica škodnega dogodka začela odražati ob prenehanju delovnega razmerja oz. ob prejemu nižje plače za oktober 1996. Z vložitvijo tožbe v decembru 1997 pri Okrožnem sodišču v Celju je bilo zastaranje odškodninske terjatve za to škodo pretrgano, vendar pa je začelo teči znova od dneva, ko je bil spor s sklenitvijo sodne poravnave dne 13. 3. 2003 pravnomočno končan (A27). Triletni subjektivni rok se je iztekel 13. 3. 2006, petletni objektivni rok pa 13. 3. 2008. Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarana tudi, če bi se štelo, da je pričel rok za zastaranje odškodninske terjatve teči najkasneje ob vložitvi tožbe dne 24. 8. 2000 pred Okrožnim sodiščem v Celju (ki je sprva tekel pod opr. št. P 581/2000, po vrnitvi v novo sojenje pa pod opr. št. P 682/2006), s katero je tožnik od A., pri kateri je imela tožena stranka zavarovano civilno odgovornost, za nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 6. 3. 1996 zahteval plačilo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka od 1. 9. 2000 dalje. Ugotovilo je, da so bile takrat tožniku brez dvoma znane vse okoliščine v zvezi z nastalo škodo, saj iz omenjene tožbe (A23) izhaja, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno 30. 4. 1996 in da je tožnik od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki 15. 10. 1996 brez zaposlitve in plače. Prijavljen je na Zavodu za zaposlovanje Republike Hrvaške, zaradi invalidnosti je težje zaposljiv, je prejemnik denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila v tej tožbi določno izražena tudi višina škode kot razlika med prejeto denarno socialno pomočjo in izračunano neto plačo, ki bi jo tožnik prejel na dan vložitve tožbe. Po tožnikovem mnenju pa prekinitev zastaranja, ki je bila z izvensodno poravnavo z dne 6. 1. 1998 in vložitvijo tožbe z dne 24. 8. 2000 prekinjena zoper A., učinkuje tudi zoper toženo stranko. To zastaranje je pričelo teči znova 4. 11. 2011, ko je bilo pravnomočno odločeno o tožnikovem tožbenem zahtevku zoper A.. To pa pomeni, da tožbeni zahtevek, ki ga vtožuje tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke s tožbo z dne 4. 11. 2013, ni zastaran. Po mnenju tožnika sicer triletni zastaralni rok sploh še ni začel teči, saj še sedaj ni jasno, kakšno plačo bi tožnik prejel. Poleg tega je bil tožnik pri sklenitvi sodne poravnave z dne 13. 3. 2003 zaveden, saj je menil, da ta zajema le zahtevek za plačilo 387.500,00 SIT, zahtevek za plačilo rente pa je še vedno odprt. Ponovno poudarja, da njegov zahtevek, ki ga uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, še ni zastaral. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki člena 339/2 ZPP.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil 4. 11. 2013. S to tožbo je od tožene stranke kot bivšega delodajalca vtoževal plačilo mesečne rente v znesku 459,35 EUR za obdobje od 1. 11. 2013, kot odškodnino za izgubo na zaslužku v posledici nesreče pri delu, do katere je prišlo 6. 3. 1996. Iz spisovnih podatkov je nadalje razvidno, da je tožnik od A. in tožene stranke (pri A. je imela tožena stranka zavarovano odgovornost) s tožbo, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Celju vodila pod opr. št. P 1026/1997 (A22) in ki je bila na to sodišče vložena 22. 12. 1997, vtoževal odškodnino v znesku 8.387.500,00 SIT in mesečno rento v znesku 90.000,00 SIT zaradi izgube na zaslužku. Iz 2. točke tožbenega zahtevka zgoraj omenjene tožbe jasno izhaja, da je tožnik od A. in tožene stranke vtoževal nerazdelno plačilo vsakomesečne rente v znesku 90.000,00 SIT, vnaprej revalorizirano po uradnih podatkih o zvišanju pokojnin in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, računajoč te od dneva vsakega zapadlega mesečnega obroka zadnjega dne v mesecu in to od vložitve tožbe pa nadalje do plačila. Ta del zahtevka je tožnik obrazložil s tem, da zaradi poškodbe pri delu ne bo več sposoben opravljati nobenega resnega dela, da je pri njemu nastopila invalidnost, zaradi katere je tudi vprašanje, če bo kdajkoli dobil redno zaposlitev. Glede na krivdno odgovornost delodajalca je menil, da je pri njem podana najmanj III. kategorija invalidnosti in da ne bo dobil redne zaposlitve. Iz tega razloga je menil, da mu pripada renta in sicer v višini 90.000,00 SIT neto od 1. 1. 1997 pa nadalje do upokojitve. Navedeni zahtevek je utemeljeval z delovno nezgodo z dne 6. 3. 1996, ko je pri drugotoženi stranki ob rednem delu utrpel udar električnega toka.

6. Iz podatkov spisa nadalje izhaja (kar je sicer potrdil tudi tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2014), da je bila v tem postopku (torej v postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 1026/1997) sklenjena med tožnikom in A. izvensodna poravnava (A9). V tej izvensodni poravnavi, sklenjeni med tožnikom in A. dne 6. 1. 1998, se je A. zavezala tožniku izplačati 1.850.000,00 SIT, pri čemer ta znesek ni obsegal dogovora o vtoževani izgubi na zaslužku oz. ni obsegal vtoževane mesečne rente. V omenjeni pravdi je Okrožno sodišče v Celju dne 16. 3. 2010 izdalo sklep opr. št. P 1026/1997 (A29) o umiku tožbe za znesek 8.000.000,00 SIT z obrazložitvijo, da je tožnik umaknil tožbo za znesek 8.000.000,00 SIT, ker je za vtoževano imaterialno škodo prišlo do sklenitve izvensodne poravnave. V obrazložitvi citiranega sklepa je bilo še ugotovljeno, da tožnik nadaljuje pravdo le še za znesek 387.500,00 SIT s pp. Ugotovitve iz omenjenega sklepa potrjuje tudi zapisnik glavne obravnave v zadevi opr. št. Pd 1026/1997 z dne 16. 3. 2000 (A28). Na tej obravnavi je tožnik navedel, da je z ozirom na sklenjeno izvensodno poravnavo za njega imaterialna odškodnina rešena, zaradi česar ostaja v pravdi le še materialni zahtevek, ki se nanaša na razlike v neizplačanih plačah, kar predstavlja skupni znesek 387.500,00 SIT. Pojasnil je tudi, da v izvensodni poravnavi ni bilo obravnavano eventualno vprašanje rente, tako da je renta napram A. in toženi stranki še vedno odprta oz. jo ima tožnik možnost uveljavljati.

7. Iz listinskih dokazov nadalje izhaja, da je bila v zadevi opr. št. P 1026/1997 na naroku za glavno obravnavo dne 13. 3. 2003 sklenjena sodna poravnava (A27), s katero so se tožnik, A. in tožena stranka poravnali tako, da plačata A. in tožena stranka tožniku znesek 41.675,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 1996 dalje do plačila, v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti. Poleg tega je bilo v tej sodni poravnavi dogovorjeno, da izplačata A. in tožena stranka na račun odvetniških stroškov tožnikovemu pooblaščencu 50.000,00 SIT in 20 % DDV, na račun Okrožnega sodišča v Celju pa polovico stroškov za izvedenca v znesku 53.550,00 SIT. V tej sodni poravnavi so bile stranke soglasne, da so med njimi rešeni vsi spori iz te pravdne zadeve in da na račun teh tožnik od A. in tožene stranke nima kaj več terjati.

8. Glede na zgoraj opisan potek dogodkov v zadevi opr. št. P 1026/1997 pritožbeno sodišče ugotavlja, da so s sklenitvijo sodne poravnave opr. št. P 1026/1997 z dne 13. 3. 2003 stranke v celoti uredile medsebojno sporno razmerje, ki je izviralo iz nesreče pri delu tožnika z dne 6. 3. 1996 in v zvezi s katerim je tožnik vtoževal od toženih strank terjatve v pravdni zadevi opr. št. P 1026/1997. To pomeni, da se je s to sodno poravnavo (sodna poravnava je dogovor med strankama, sklenjen pred sodiščem, v katerem stranki z medsebojnim popuščanjem rešita določeno sporno razmerje in se dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih) uredilo tudi razmerje med tožnikom in toženo stranko, ki se je nanašalo na vtoževano mesečno rento iz naslova izgube na zaslužku kot posledica nesreče pri delu z dne 6. 3. 1996. Tej ugotovitvi pritrjuje tudi tožnikovo zatrjevanje v postopku in pritožbi, da je bil pri sklenjeni sodni poravnavi zaveden, ker je menil, da je zahtevek za plačilo rente še vedno odprt. Sodna poravnava ima učinek pravnomočne sodbe in je veljavna tudi v primeru, če jo ena od strank sklene v zmoti. Tožnik je imel možnost, da bi zaradi zatrjevane zmote vložil tožbo na razveljavitev te sodne poravnave po členu 392 ZPP in 393 ZPP, vendar pa tega ni storil. 9. Po členu 308 ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, tožbo zavrže. Če sodišče odloči o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava, stori bistveno kršitev določb postopka po 12. točki člena 339/2 ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče na podlagi člena 350/2 ZPP tudi po uradni dolžnosti.

10. Ker je bila o tožbenem zahtevku tožnika, ki ga vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, že sklenjena sodna poravnava v pravdni zadevi opr. št. P 1026/1997 z dne 13. 3. 2003, je pritožbeno sodišče na tožnikovo pritožbo na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo v delu, ki se je nanašala na zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka, razveljavilo in tožbo tožnika zavrglo.

11. Ker tožnik tudi glede na odločitev pritožbenega sodišča v tem individualnem delovnem sporu ni uspel, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo v delu, ki se je nanašala na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tožene stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano odločitev o teh stroških (2. točka izreka 365 ZPP).

12. Glede na zgornjo odločitev pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnika, s katerimi izpodbija pravilnost meritorne odločitve sodišča prve stopnje, ne odgovarja, saj za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je bila po delni razveljavitvi izpodbijane sodbe njegova tožba v pritožbenem postopku zavržena, odločitev o pravdnih stroških, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa potrjena. Takšna odločitev pritožbenega sodišča pa ne pomeni, da je tožnik v pritožbenem postopku uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.