Jedro

Tožeča stranka (policistka) ni opravila osnovnega usposabljanja kriminalistov ali kriminalističnega tečaja, zato ni izpolnjevala osnovnih pogojev za nadaljevalno usposabljanje kriminalistov, kar pomeni, da se tega usposabljanja ne bi smela udeležiti. S tem, ko je tožena stranka tožnico vključila v nadaljevalno usposabljanje, je ravnala protipravno. Prav tako marker ni ravnal v skladu s prejetimi navodili in je s svojimi ravnanji pretiraval. Zato tožena stranka krivdno odgovarja tožnici za škodo, ki jo je tožnica utrpela na službenem usposabljanju ob izvajanju vaje prijetje storilca kaznivega dejanja (markerja).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se: - znesek prisojene odškodnine v I. točki izreka sodbe poviša na 10.000,00 EUR, - stroški postopka, ki sta jih tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka in stranski intervenient, povišajo na 1.659,18 EUR.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba v nespremenjenem delu (zavrnilni del do zahtevane odškodnine v višini 13.700,00 EUR).

Tožena stranka in stranski intervenient sta dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 309,93 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka in stranski intervenient sama nosita stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa sama nosi stroške odgovorov na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna iz naslova odškodnine zaradi nesreče pri delu v roku 15 dni plačati tožnici 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2010 do plačila, višji tožbeni zahtevek do 13.700,00 EUR pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe), Odločilo je, da sta tožena stranka in stranski intervenient dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 482,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožujejo obe stranki ter stranski intervenient. Predlagajo spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se tožeča stranka zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka in stranski intervenient pa predlagata zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka.

Stranski intervenient se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi dejstva, da tožnica za sodelovanje v Programu nadaljevalnega izpopolnjevanja kriminalistov A. ni izpolnjevala formalnega vstopnega pogoja - zaključenega osnovnega usposabljanja kriminalistov ali kriminalističnega tečaja. Tožnica je posedovala vsa potrebna teoretična in praktična znanja in imela zadostne izkušnje, saj je imela zaključeno osnovno usposabljanje za delo policista, ki vsebinsko pokriva enaka področja kot kriminalistični tečaj. Navedeno potrjujeta tudi izpovedbi prič B.B. in C.C.. Namen osnovnega tečaja je v pridobivanju znanj, ki jih je tožnica že imela. Sodišče se je le pavšalno opredelilo do dokazov o izpolnjevanju pogojev tožnice za pristop k nadaljevalnemu tečaju A.. Nepravilen je zaključek, da prilagoditev vsebine nadaljevalnega tečaja znanjem in sposobnostim udeležencev ne vpliva na dejstvo pomanjkanja zadostitve formalnim pogojem. Tečaj je predstavljal izobraževanje, ki je kot posebnost vključevalo usposabljanje s simunitionom in nadgradnjo obstoječih znanj in sposobnosti tečajnikov. Tožnica se je dejansko po vsebini udeležila osnovnega tečaja, ki je bil zgolj zaradi logističnih razlogov imenovan nadaljevalni. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da se je marker D.D. v trenutku, ko ga je tožnica dohitela in ga prijela za ovratnik, odrinil od stene in ravnal v nasprotju z navodili. Spoštovanje navodil so potrdile priče B.B., C.C. in E.E.. Marker je imel navodila, da se upre pasivno, pri čemer je upiranje v obliki bega izrecno naloženo. Marker je bežal, s čimer se je aktivno upiral, medtem ko upor ob steno ne sodi med aktivno upiranje. Ravnal je instinktivno, nikakor pa ne v nasprotju z navodili v smislu prekoračitve intenzivnosti upora storilca v realni situaciji. Sodišče je nepravilno ocenilo obstoj postavke strahu, saj sodna praksa ne priznava običajne zaskrbljenosti in negotovosti, ki preneha v kratkem času po poškodbi. Nepravilen je zaključek sodišča o skaženosti, saj poškodba tožnice ni takšna, da bi jo bilo po obsegu mogoče opredeliti kot skaženost. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo postavke telesnih bolečin in nevšečnost med zdravljenjem oziroma jo je utemeljilo le na podlagi objektivne pogojenosti dosojene odškodnine, ne pa tudi na podlagi načela individualizacije. Sodišče ni obravnavalo predpostavk krivde in vzročne zveze, hkrati pa je ugotovilo obstoj krivdne odškodninske odgovornosti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana, ker je tožena stranka v obravnavani tečaj vključila profesionalne policiste z zadostnimi izkušnjami in znanji, jih primerno opremila in celoten tečaj v celoti prilagodila njihovim znanjem in sposobnostim. Ni podana vzročna zveza med ravnanjem in nastalo škodo, ker neizpolnitev formalnega pogoja (ki ni v vsebinski zvezi z dejansko vsebino izvedenega tečaja) ni vodil v povzročitev škode, saj tožnici niso manjkala znanja, izkušnje ali sposobnosti za izvedbo prijetja storilca. Ni podana niti krivda tožnice v odnosu do prepovedane posledice, saj je tožena stranka ravnala s profesionalno skrbnostjo, padca tožnice pa ni mogla predvideti, prav tako tudi ne celotnega poteka dogodkov (upiranje markerja ob steno, zalet tožnice in posledični zdrs in padec). Krivdna odgovornost ni podana niti na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika, saj je marker spoštoval navodila nadrejenih, ravnal je na edini možen način. Sodišče nepravilno zaključuje, da bi se marker moral upreti z obema rokama in ne z nogo. V uporu z nogo namesto z rokami ni mogoče najti grobosti ali aktivnejšega upiranja kot pri uporu z rokami. Sodišče ni izvedlo dodatnih dokazov, predloženih v ponovljenem postopku, zato je storilo kršitev načela kontradiktornosti in načela materialnega procesnega vodstva. Tožena stranka in stranski intervenient bi morala imeti pravico izjaviti se o dejstvih, ki jih sodišče prve stopnje v prvem postopku ni štelo za odločilna. Obstoj pogojev tožnice za udeležbo na nadaljnjem usposabljanju je postalo odločilno dejstvo po ugotovitvi pritožbenega sodišča o nepopolno raziskanem dejanskem stanju.

Tožena stranka, ki se pritožuje zoper ugodilni del, navaja, da je sodišče prve stopnje pri določanju višine odškodnine prezrlo trditev tožene stranke, da je tožnica iz naslova nezgodnega zavarovanja, ki ga je sklenila tožena stranka, dne 10. 1. 2011 prejela 700,00 EUR ter dne 26. 4. 2011 še 700,00 EUR. Skupni znesek 1.400,00 EUR je potrebno odšteti v valorizirani višini od morebitno dosojene odškodnine. Sodišče se je osredotočilo le na izpolnjevanje formalnih pogojev za udeležbo na nadaljevalnem izpopolnjevanju kriminalistov, ni pa upoštevalo tožničine dejanske usposobljenosti. Program policist je po vsebinah in znanjih glede na glavne vsebine nadaljevalnega izpopolnjevanja povsem primerljiv oz. celo obsežnejši od kriminalističnega tečaja. Usposabljanje po programu policist, ki traja 18 mesecev, je pri vsebinah praktičnih postopkov, samoobrambe, psihofizičnih priprav, policijskih pooblastil in taktike bistveno obsežnejše od kriminalističnega tečaja, ki traja 4 mesece. Glavne vsebine nadaljevalnega izpopolnjevanja se nanašajo ravno na utrjevanje in nadgrajevanje že pridobljenih splošnih in specifičnih policijskih znanj. Udeleženec programa policist ima več kot štirikrat bolj obsežno usposabljanje po predmetu praktični postopki in veščine, saj je temu predmetu namenjeno 270 ur, v okviru kriminalističnega tečaja pa le 50 ur. Tožnica je zato izpolnjevala vse pogoje za udeležbo na nadaljevalnem izpopolnjevanju. Tožena stranka se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da marker D.D. ni ravnal skladno s pravili in navodili. D.D. se je skladno z navodili otresel prijema tožnice in stekel drugam, kjer ga je tožnica dohitela in ga prijela za ovratnik ter usmerila proti bližnjemu zidu. Marker se je v steno oprl z nogo, tožnica ga je držala za ovratnik in se vanj zaletela, zato jo je spodneslo in je padla. Marker ni ravnal protipravno. Tožničina poškodba je splet nesrečnega slučaja in ne krivde markerja ali organizatorja usposabljanja.

Tožnica, ki se pritožuje zoper zavrnilni del, v pritožbi navaja, da sodišče pri odmeri pravične odškodnine ni ugotovilo vseh konkretnosti in specifičnosti tožničinega primera, predvsem tožničinega poklica, ki zahteva večje ali ekstremne fizične napore in višjo stopnjo telesne pripravljenosti, zaradi česar zanjo objektivno manjša funkcionalna posledica pomeni večjo oviro pri poklicnem delu. Sodišče tudi ni upoštevalo sodne prakse v podobnih primerih, saj je v primerljivih primerih pravična odškodnina za podobne poškodbe in posledice odmerjena odškodnina v višini 13-kratnika do -21 kratnika povprečne mesečne neto plače v RS. Sodišče je brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog tožnice po dopolnitvi izvedenskega mnenja, zato sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14 točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec ni v zadostni meri upošteval zmanjšanja življenjskih aktivnosti potem, ko je tožnica prenehala uporabljati bergle in se še ni navadila na omejeno gibljivost levega stopala. Tožnica je imela težave pri hoji, hodila je na dodatne fizioterapije. Sodni izvedenec bi moral upoštevati to prehodno obdobje v okviru nevšečnosti med zdravljenjem, ki je bilo zaključeno 4. 6. 2010. Sodna praksa je za primerljiv obseg bolečin in manj nevšečnosti med zdravljenjem prisodila med 3.900,00 EUR in 5.750,00 EUR. Sodišče bi ji zato iz tega naslova moralo priznati odškodnino v zahtevanem znesku 6.000,00 EUR. Napačna je tudi ocena sodišča, da tožnica ni trpela sekundarnega strahu oz. da je bil ta lažje narave. Ugotovitev sodišča o intenziteti sekundarnega strahu je v nasprotju z izvedenskim mnenjem in tožničino izpovedbo. Izvedenec je dopustil možnost, da je tožnica bila v strahu (in da ni bila), a se s tem ni ukvarjal. Sodišče bi se zato moralo opreti na tožničino izpovedbo, iz katere je razvidno, da se je tožnica vsaj v času hospitalizacije močno bala za izid zdravljenja in je njen strah presegal zaskrbljenost povprečne stopnje. Sodišče neutemeljeno ni odmerilo odškodnine za sekundarni strah, prisojena odškodnina iz naslova strahu pa bi bila vsaj 1.000,00 EUR. Sodišče tudi ni upoštevalo, da trajne posledice poškodbe za tožnico pomenijo hujše težave kot za povprečno osebo, zaradi česar tudi bolj trpi. Funkcionalne posledice so resda majhne, a zaradi narave tožničinega poklica in zahtevnosti vsakodnevnih nalog, taka posledica zanjo pomeni večje zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot za povprečnega človeka. Izvedenec ni upošteval, da so ekstremni napori pri tožničinem poklicu ter športne aktivnosti vsakodnevni in nujno potrebni. Tožnica je omejena že pri izvajanju običajnih delovnih nalog, kar potrjuje tudi tožena stranka. Sodišče se do vpliva anatomskih in funkcionalnih posledic na tožničin poklic ni opredelilo. Dosojena odškodnina je prenizka, glede na sodno prakso pa je zahtevana odškodnina 5.000,0 EUR v celoti upravičena. Prenizka je tudi odškodnina iz naslova skaženosti, saj sodišče ni upoštevalo tožničine mladosti, spola, zaradi česar ji zunanji izgled, všečnosti in navezovanje stikov z ljudmi veliko pomenita. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da bo reagiranje zaradi neugodnih sprememb zunanjosti trajalo tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo tožničin uspeh v postopku, saj je poleg višine potrebno upoštevati še temelj zahtevka, s katerim je tožnica 100% uspela. Tožnica je dejansko uspela s 77,37 % svojega zahtevka, zato je uspeh tožene stranke in stranskega intervenienta 22,63 %. Sodišče tožnici neutemeljeno ni priznalo nagrade za narok v ponovljenem postopku. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov tožena stranka in stranski intervenient tožnici dolgujeta 1.958,05 EUR. Potrebno je upoštevati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih, ko gre za odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je oškodovanec utrpel zaradi nedopustnega ravnanja državnih organov. V takem primeru država ni upravičena do povračila stroškov postopka. Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice pomeni delni neuspeh glede višine odškodnine manjšo kršitev postopkovnih pravil, ki ni primerljiva s hudo kršitvijo pravic, ki jo je doživel oškodovanec. Enako velja za stroške stranskega intervenient, ki za pravdo niso bili nujno potrebni, saj tožnica ni zahtevala, da se stranski intervenient vključi v spor. Tožnica stranski intervenciji res ni nasprotovala, a to ne pomeni, da mora nositi še odvetniške stroške stranskega intervenienta. Država tako tožnici brez potrebe nalaga povrnitev dveh odvetniških stroškov, kar občutno zmanjša končno odškodnino. Sodišče bi moralo odločiti, da morata tožena stranka in stranski intervenient tožnici povrniti vse pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodišča obširno pojasnilo razloge zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen. Ti razlogi nimajo povezave s končno ugodilno odločitvijo. Svojo odločitev je skopo utemeljilo s sklicevanjem na stališče pritožbenega sodišča. To predstavlja neprimerno ravnanje in bistveno kršitev določb postopka, saj presega mejo nepristranskosti. Če je sodišče prve stopnje prepričano, da neizpolnjevanje formalnih pogojev za udeležbo na usposabljanju ni zadosten razlog za odškodninsko odgovornost, bi moralo tožbeni zahtevek ponovno zavrniti. Sodnik je bil pri presoji pod vplivom svojega posebnega strokovnega znanja in si je ustvaril mnenje o primerljivosti usposabljanj, ki nima podlage v trditveni podlagi strank in izvedenih dokazih. Zaradi tega je podan dvom v njegovo sposobnost o zadevi nepristransko odločiti. Tožnica meni, da bi bilo v primeru novega sojenja utemeljeno odrediti, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom.

Tožnica v odgovoru na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta izpostavlja, da je tožena stranka prepozno ponudila konkretizirane navedbe in dokaze o primerljivosti programa policist in kriminalistični tečaj. Navedla jih je namreč šele v ponovljenem sojenju, zato jih ne sme upoštevati niti sodišče druge stopnje. Že v prvem postopku je bilo namreč sporno, ali je tožnica izpolnjevala pogoje za udeležbo na nadaljevalnem tečaju kriminalistov. Sodišče ne bi smelo upoštevati niti izpovedbe priče B.B. o trajanju kriminalističnega tečaja, teoretičem in praktičnem znanju, ki ga prejmejo udeleženci obeh programov in praktičnih vajah, ki se opravljajo na programu policist. Iz izjav te priče je razvidno, da tečaj za policiste in kriminalistični tečaj nista primerljiva z usposabljanjem kriminalistov. Ker je sodišče prve stopnje prepozne navedbe tožene stranke ponovilo v izpodbijani sodbi, je storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Brezpredmetno je sklicevanje na trajanje posameznega programa, enake predmete in število ur, saj enako ime predmeta in število ur ne dokazuje, da gre za primerljiva programa. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve postopka, ker ni upoštevalo programov usposabljanja, ki jih je tožena stranka predložila šele v novem sojenju. Tožena stranka sama odloča o pogojih za udeležbo na posameznem usposabljanju, zato bi lahko program spremenila in dopolnila pogoje za udeležbo. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja tudi dejstva, ki potrjujejo, da marker D.D. ni ravnal v skladu z navodili.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da se primeri, na katere se tožnica sklicuje v pritožbi, nanašajo na drugačne poškodbe kot jih je utrpela tožnica, nepravilna pa je tudi valorizacija dosojenih odškodnin z indeksom cen na drobno in indeksom cen življenjskih potrebščin. Tožnica ni dokazala navedb, da za podobne poškodbe odškodnine znašajo med 13 in 21 povprečnih mesečnih plač. Tožena stranka navaja, da so navedbe o pretrpljenih telesnih bolečinah, strahu, zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti pretirane, saj tožnici škoda ni nastala v zatrjevanem obsegu. Pravilno so odmerjeni tudi stroški postopka. Predlog tožnice, da se morebitna glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom nima podlage v ZPP.

Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da so tožničine navedbe o nezadostni odškodnini po posameznih postavkah neutemeljene. Sodišče v okviru načela individualizacije odškodnine in načela objektivne pogojenosti odškodnine močno poudarja njen poklic, ki je le eden od dejavnikov za odločanje o odškodnini. Tožnica je zaradi svojega poklica dobro pripravljena, zato je zmožna hitreje predelati negativne posledice. Nepravilne so pritožbene navedbe tožnice, da odškodnina ni pravilno prisojena po posameznih postavkah. Sodišče je pravilno izračunalo stroške postopka skladno z ZPP. Sodba Evropskega sodišča, na katero se tožnica sklicuje, v konkretnem primeru ne more biti uporabljena. Tudi ni mogoče trditi, da stroški stranskega intervenienta niso potrebni za pravdo. Tožnici ni bila kršena pravica do pravnega sredstva, niti sodišče ni prekršilo načela nepristranskega in poštenega sojenja. Dejstvo, da je sodišče kot nepomembna opredelilo druga dejstva pomeni le obrazložitev sodbe.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta pa nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Izrek sodbe je popolnoma razumljiv, sodba je jasno obrazložena tako v delu temelja zahtevka kot glede višine prisojene odškodnine po posameznih postavkah oziroma oblikah nepremoženjske škode. Razlogi sodbe niso v nasprotju sami s seboj. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 15. točke 339. člena ZPP, saj je pravilno povzelo vse izvedene dokaze, tudi izvedensko mnenje, zato obrazložitev sodbe ne nasprotuje vsebini tega izvedenskega mnenja. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnice po dopolnitvi izvedenskega mnenja ter zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke, predloženih v ponovljenem postopku. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je v izpodbijani sodbi navedlo, katere dokaze je izvedlo za odločitev o tožbenem zahtevku. Navedlo je, da je v zvezi z višino škode izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, iz česar izhaja, da je imelo zadostno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je postavljeni izvedenec z izvedenskim mnenjem jasno, argumentirano in strokovno odgovoril na postavljena vprašanja sodišča, zato dopolnitev izvedenskega mnenja ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo tudi s tem, ko ni upoštevalo listinskih dokazov, predloženih v ponovljenem postopku, saj stranki za nobenega od teh dokazov nista izkazali, da ga nista mogli brez svoje krivde predložiti že v prvem sojenju.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Tožnica zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 8. 9. 2009 utrpela na službenem usposabljanju v F. ob izvajanju vaje prijetje storilca kaznivega dejanja (markerja). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ker je tožnico napotila na nadaljevalno izpopolnjevanje kriminalistov kljub tožničinemu neizpolnjevanju formalnih pogojev za udeležbo na takem izpopolnjevanju, in ker se marker tožene stranke ni držal navodil in je s svojimi ravnanji pretiraval. Tožnici je priznalo 7.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (5.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 500,00 EUR za strah, 500,00 EUR za skaženost in 1.500,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), medtem ko je višji zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova vseh navedenih oblik nepremoženjske škode kot neutemeljen zavrnilo.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožeča stranka udeležila nadaljevalnega usposabljanja kriminalistov A. v času od 7. 9. 2009 do 11. 9. 2009. Tožena stranka je to usposabljanje izvedla na podlagi programa nadaljevalnega izpopolnjevanja kriminalistov A. iz leta 2006, v katerem je kot pogoj za vključitev v nadaljevalno usposabljanje oziroma kot potrebno predznanje navedeno zaključeno osnovno usposabljanje kriminalistov A. ali kriminalistični tečaj. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka ni opravila osnovnega usposabljanja kriminalistov A. ali kriminalističnega tečaja. Navedeno pa pomeni, da tožnica ni izpolnjevala osnovnih pogojev za nadaljevalno usposabljanje kriminalistov A., in da se tega usposabljanja ne bi smela udeležiti. S tem, ko je tožena stranka tožnico vključila v nadaljevalno usposabljanje, je ravnala protipravno, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nepravilna je pritožbena navedba stranskega intervenienta in tožene stranke, da bi bilo potrebno presojati tožničino dejansko usposobljenost in dejstvo, da je program policist, ki ga je opravila tožnica, primerljiv s programom kriminalistični tečaj. Če bi tožena stranka ocenila, da imajo osebe, ki so opravile program policist zadostno predznanje za udeležbo na nadaljevalnem usposabljanju kriminalistov, bi to tudi navedla med pogoji oziroma potrebnimi predznanji. Ugotovljene protipravnosti se tožena stranka ne more razbremeniti niti s tem, da je neusposobljenosti udeležencev ("začetnikov") prilagodila težavnost vaje, na kar se v pritožbi neutemeljeno sklicuje stranski intervenient. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici odgovarja za nastalo škodo tudi zato, ker marker D.D. ni ravnal skladno s prejetimi navodili. Kakor izhaja iz izpovedbe D.D., mu je bilo naročeno, da poskuša pobegniti, sam pa je po tem, ko ga je tožnica dohitela in ga prijela za ovratnik, impulzivno skočil in se uprl ob steno, zato je skupaj s tožnico padel na tla in ji pri tem zlomil nogo. V svoji izpovedbi je še poudaril, da je že cel dan igral markerja, kar pomeni „da si konstantno na tleh, konstantno te boli“ ,zato je želel preprečiti, da se zaletita v steno in je pred steno skočil v zrak in se uprl. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedbo priče E.E., iz katere izhaja, da marker z opisanim ravnanjem ni sledil danim navodilom. Nepravilna je zato pritožbena navedba stranskega intervenienta, da so priče B.B., C.C. in E.E. potrdile spoštovanje navodil. Priča B.B. na sporni vaji namreč ni bil prisoten, zato ni mogel podati relevantnih podatkov o tem, kakšna navodila je marker prejel. Iz izpovedbe C.C. pa izhaja, da je bilo markerju naročeno, naj se upre v mejah normale. Pojasnil je, da se lahko marker pasivno upre, kar pomeni, da se nekam prime oz. da se malo odrine. Ob upoštevanju skladnih izpovedb tožnice in D.D., da je slednji med tekom z veliko hitrostjo skočil v zrak in se odrinil od stene proti tožnici, po oceni pritožbenega sodišča ni šlo za pasivno, negrobo upiranje, zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da marker ni ravnal v skladu s prejetimi navodili. Tožena stranka zato krivdno odgovarja za tožničino poškodbo in njene posledice.

Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedbo tožnice in mnenje sodnega izvedenca, specialista kirurga-travmatologa G.G., dr. med. Neutemeljena je zato pritožbena navedba stranskega intervenienta, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo načela individualizacije. Izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju podrobno navedel, kakšne telesne bolečine je tožnica trpela in koliko časa, podrobno je povzel tudi trajanje in potek zdravljenja ter vse nevšečnosti, ki je tožnica trpela v tem času. Sodišče prve stopnje je kot nevšečnost med zdravljenjem na podlagi izvedenskega mnenja upoštevalo tudi uporabo bergel in razbremenjevanje noge, kar je bilo neprijetno predvsem v deževnem vremenu in zimskih dneh. Sodišče prve stopnje je vse nevšečnosti med zdravljenjem in pretrpljene telesne bolečine pravilno ovrednotilo in za nepremoženjsko škodo iz tega naslova odmerilo primerno in pravično odškodnino v višini 5.000,00 EUR.

Primerno odškodnino je sodišče prve stopnje prisodilo tudi za pretrpljeni strah. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica utrpela intenziven kratkotrajen primarni strah ter sekundarni strah lažje narave, in poudarilo, da tožnica ne zatrjuje zapletov med zdravljenjem. Nepravilna je pritožbena navedba tožnice, da je ugotovitev sodišča o obstoju lažjega sekundarnega strahu v nasprotju z izvedenskim mnenjem in tožničino izpovedbo. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je tožnica lahko trpela sekundarni strah, pri čemer je bila intenziteta strahu pod nivojem, nad katerim je potrebno jemati pomirjevala. Iz tožničine izpovedbe pa je razvidno, da se je tožnica ob sami poškodbi ustrašila, ko je počila kost, a je mislila, da je samo zvin. Nadalje pa jo je skrbelo glede službe v A., ker je šla na bolniško po enem mesecu dela v tem oddelku. Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnica tekom zdravljenja ni bila zaskrbljena za izid zdravljenja, temveč za službo v A., zato je skupna prisojena odškodnina (v višini 500,00 EUR) za pretrpljeni strah popolnoma primerna.

Primerna je tudi odškodnina iz naslova skaženosti v višini 500,00 EUR. Sodišče se je pri odmeri te odškodnine utemeljeno oprlo na tožničino izpovedbo o motečih brazgotinah ter izvedensko mnenje. Neutemeljena je pritožbena navedba stranskega intervenienta, da tožničina poškodba ni zapustila posledic, ki se jih lahko opredeli kot skaženost, saj je izvedenec pojasnil, da skaženost predstavljata brazgotini na obeh straneh levega gležnja. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da so brazgotine za neposrednega opazovalca vidne le iz neposredne bližine, a ne predstavljajo večje pozornosti. Tožnica se zato v pritožbi neuspešno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Prisojena odškodnina iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem in pretrpljenih telesnih bolečin, strahu in skaženosti je pravična tudi ob upoštevanju podobnih primerov v sodni praksi, od katerih nikakor ne odstopa, saj so v zadostni meri upoštevana tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb.

Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je upravičena do višje odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo mnenje izvedenca o anatomskih in funkcionalnih trajnih posledicah poškodbe. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo nadaljnjih ugotovitev izvedenca, da je zaradi minimalno (5 stopinj) omejenega hrbtnega upogiba pri tožnici podano zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti v ekstremnih naporih, motena limfna drenaža leve goleni zaradi pooperativnih brazgotin pa je vzrok za otekanje levega gležnja, kar se odraža predvsem pri večjih obremenitvah levega gležnja. Tožnica je v svoji izpovedbi opisala posledice poškodbe, ki jih čuti pri opravljanju svojega poklica in navedla, kakšne omejitve ima zaradi tega. Tudi iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 5. 6. 2013 izhaja, da je tožnica delno omejena pri izvajanju usposabljanj, tožena stranka pa ji pri načrtovanju izvedbe zahtevanih nalog, (naprimer prijetje hujših storilcev kaznivih dejanj, kjer se pričakuje fizični odpor), določa naloge s področja tajnega opazovanja in podobno. Pravilna je zato pritožbena navedba tožnice, da je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati tudi naravo njenega poklica, ki zahteva večje telesne napore, športno udejstvovanje in boljšo fizično pripravljenost kot pri običajnem, povprečnem človeku. Glede na vse navedeno tožnici zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pripada odškodnina v višini 4.000,00 EUR, zato je potrebno izpodbijano sodbo delno spremeniti tako, da se prisojena odškodnina poviša za 2.500,00 EUR.

Ker se je uspeh strank spremenil, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je uspela s 73% svojega zahtevka, zato je upravičena do povrnitve stroškov postopka v tem obsegu. Tako metodo izračuna pravdnih stroškov je pravilno uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da je potrebno pri izračunu uspeha v postopku upoštevati temelj, s katerim je tožnica uspela 100%. V ZPP namreč ni razlogov za to, da bi sodišče delilo uspeh na uspeh po temelju in uspeh po višini, saj je stranka vedno upravičena do tistih stroškov, ki so ji nastali glede na uspeh po višini, saj se glede na višino zahtevka stroški tudi odmerjajo. Utemeljena pa je pritožbena navedba tožnice, da ji sodišče pri odmeri stroškov neutemeljeno ni priznalo nagrade za narok v ponovljenem postopku. Skladno z 19. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št 67/2008 in spremembe) predstavlja postopek pred sodiščem nižje stopnje, kateremu je zadeva vrnjena v odločanje, novo stopnjo, tako da je tožnica za pristop pooblaščenca na narok v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje upravičena do dodatne nagrade (440,40 EUR po tar. št. 3102). Ob upoštevanju te dodatne nagrade in izračuna stroškov sodišča prve stopnje, ki ga ne izpodbija nobena pritožba, tožničini pravdni stroški znašajo 3.042,63 EUR, stroški tožene stranke 937,50 EUR in stroški stranskega intervenienta 1.143,75 EUR. Glede na tožničin uspeh v pravdi tožnici pripada 2.221,12 EUR, toženi stranki 253,13 EUR, stranskemu intervenientu pa 308,81 EUR. Po pobotu priznanih stroškov morata tožena stranka in stranski intervenient tožnici povrniti 1.659,18 EUR.

Tožnica v pritožbi še navaja, da tožena stranka (država) in stranski intervenient nista upravičena do povračila pravdnih stroškov. Take pritožbene navedbe so neutemeljene in v nasprotju s 154. členom ZPP, skladno s katerim mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (1. odstavek), če pa stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (2. odstavek).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 10.000,00 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2010 dalje do plačila, tožena stranka in stranski intervient pa sta tožnici dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.659,18 EUR.

V preostalem delu je sodišče prve stopnje pritožbo tožnice in v celoti pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnilo ter v nespremenjenem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo (zavrnilni del od 10.000,00 EUR do 13.700,00 EUR), saj v tem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP. Tožnica je uspela s približno 45 % pritožbe, zato sta ji tožena stranka in stranski intervenient dolžna povrniti pritožbene stroške v takem obsegu. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo nagrado za pritožbo v višini 388,80 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) 22% DDV in takso za pritožbo v višini 190,00 EUR., kar skupaj znaša 688,74 EUR. Glede na 45 % uspeh je pritožbeno sodišče tožnici prisodilo 309,93 EUR pritožbenih stroškov, ki ji jih morata povrniti tožena stranka in stranski intervenient. Slednja dva svoje stroške pritožbenega postopka krijeta sama, ker s pritožbama nista uspela, njuna odgovora na pritožbo tožnice pa nista bistveno pripomogla k reševanju pritožbe tožnice. Iz enakega razloga tožnica sama krije stroške odgovorov na pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta (1. odstavek 155. člena ZPP).