Jedro

Komisionar sam je stranka pogodbe, ki jo je sklenil za račun komitenta. Samo komisionar je upravičen od svojega sopogodbenika (kupca pri prodajni komisiji) terjati izpolnitev obveznosti, po drugi strani pa je sopogodbenik (kupec pri prodajni komisiji) samo od komisionarja upravičen zahtevati, da pogodbo izpolni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 969,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 979,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožnici plača znesek 9.658,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2011 dalje do plačila. Obenem ga je zavezalo tudi k plačilu pravdnih stroškov v višini 1.370,60 EUR.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženec in predlaga, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni oziroma razveljavi. V bistvenem navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poudarja, da je že v svojih navedbah izrecno opozoril na določilo 64. člena Stvarnopravnega zakonika, ki pa ga prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo in tudi ni navedlo argumentiranih razlogov za takšno postopanje. Izpostavlja, da glede same škode izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Tožnica je vozilo pridobila preko komisijske prodaje od družbe T., d. o. o.; v takem primeru pa pravno podlago za pridobitev lastninske pravice ne predstavljajo določila Obligacijskega zakonika, marveč je treba uporabiti določbe Stvarnopravnega zakonika. Tožnica je vozilo pridobila od komisionarja, ki ji je izstavil račun, na podlagi katerega je vozilo registrirala na svoje ime in ga nemoteno uporabljala, dokler ga ni prodala B.. Glede na vse navedeno je jasno, da je lahko bilo predmet prodaje tudi ukradeno vozilo, saj je bila tožnica v dobri veri, vozilo pa je dobila v last z odplačnim pravnim poslom in na podlagi dokumentov, ki jih predpisuje veljavna zakonodaja. Po mnenju pritožnika je napačno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je škoda, ki naj bi jo toženec povzročil tožnici, enaka škodi, ki jo je imel V. in mu jo je izplačal B.. B. bi obseg škode lahko zmanjšal. Izognil bi se lahko plačilu zamudnih obresti, stroškov postopka in izvršilnih stroškov. Ker bi bilo treba zahtevek v celoti zavrniti, je napačna tudi odločitev o plačilu stroškov postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo v bistvenem navaja, da ni mogla pridobiti lastninske pravice na kupljenem avtomobilu, ker je bil obremenjen s pravno napako. Po njeni oceni je neutemeljen ugovor pasivne legitimacije, ker je družba T, d. o. o., kot komisionar zgolj formalno sodelovala pri prodaji avtomobila, tako da je opravila le prepis vozila ter za opravljeno delo prejela plačano provizijo. Izpostavlja, da komisionar na podlagi komisijske pogodbe ne jamči za pravne napake na prodani stvari, temveč zanje jamči komitent. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da komisionar na podlagi komisijske pogodbe ne jamči za pravne napake, marveč zanje odgovarja komitent (toženec). Toženec je v konkretnem sporu pravilno opozarjal, da sploh ni pasivno legitimiran. Komisijska pogodba je posebna vrsta mandatne pogodbe, pri kateri nastaneta dve ločeni pravni razmerji. Stranki prvega razmerja sta komitent in komisionar, drugo razmerje pa predstavljata komisionar in tretji (kupec v primeru prodajne komisije). Že iz gramatikalne razlage 788. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) namreč izhaja, da gre v primeru komisijske pogodbe za posredno zastopanje, pri katerem komisionar res deluje v interesu komitenta (za njegov račun), vendar v svojem imenu. Komisionarjeva ravnanja v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem, kot je značilno za neposredno zastopanje. Pooblastilo komitenta, v katerem komisionarju kot profesionalcu poveri prodajo svoje stvari, učinkuje le v njunem notranjem razmerju. Vsa pravna dejanja, ki jih komisionar opravi za račun komitenta, pa učinkujejo neposredno le nanj. Komisionar sam je stranka pogodbe, ki jo je sklenil za račun komitenta. Zato je tudi subjekt pravic in obveznosti nasproti kupcu zgolj komisionar, medtem ko komitent v tem razmerju sploh ne nastopa. Samo komisionar je upravičen od svojega sopogodbenika (kupca pri prodajni komisiji) terjati izpolnitev obveznosti, po drugi strani pa je sopogodbenik (kupec pri prodajni komisiji) samo od komisionarja upravičen zahtevati, da pogodbo izpolni.

6. V konkretnem primeru tožnica uveljavlja škodo zaradi zaupanja, ki je močno povezana s kupljeno stvarjo oziroma pravno napako, ki stvar bremeni. To je tudi razlog, da se odgovornost za tovrstno škodo ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za pravne napake (2). Uveljavljanje pravnih napak na stvari po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje nepravilne izpolnitve pogodbe. Stališče toženca, da v obravnavni zadevi ni pasivno legitimiran, je zato povsem pravilno, saj bi morala tožnica napako uveljavljati pri komisionarju; takšno stališče pa v celoti potrjuje tudi ustaljena sodna praksa (3). Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil ekonomski nosilec posla toženec in da je komisionar zgolj formalno sodeloval v razmerju med tožnico in tožencem, v predloženem spisovnem gradivu nimajo podlage in so v nasprotju s predloženo pogodbo o komisijski prodaji (priloga A4). Nepravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da komisionar ne jamči za pravne napake, saj prej citirana pogodba takšne določbe nima. V obravnavani zadevi je tako podana kršitev zmotne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP, zato je bilo treba sodbo na podlagi 5. točke 358. člena istega zakona spremeniti, kot je razvidno iz izreka. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni obravnavalo, saj toženec v konkretnem sporu sploh ni pasivno legitimiran, zato so vse ostale navedbe brezpredmetne.

7. Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Pritožbeno sodišče mora zato odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena tožencu povrniti njegove pravdne stroške. Kot potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) je sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZodvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter glede na vrednost spornega predmeta tožencu priznalo 409,50 EUR kot nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), nagrado za zastopanje po tar. št. 3102 v znesku 378,00 EUR in materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, kar skupno znaša 807,50 EUR, z vštetim 20% DDV pa 969,00 EUR.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnik je s pritožbo uspel v celoti, zato se mu prizna 504,00 EUR kot nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 3210), povečano za 20% DDV (604,80 EUR) ter sodno takso za pritožbo v višini 375,00E EUR, kar skupno znaša 979,80 EUR. V primeru zamude tožnica poleg dosojenih pravdnih stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začno teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (paricijski rok).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.

(2) Primerjaj Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 545 in 546. (3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 620/200 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2129/2004.