Jedro

Sodišče prve stopnje s posegom v časovno opredelitev kaznivega dejanja, ki je bila tudi v obtožbi navedena okvirno, ni kršilo načela objektivne identitete med obtožbo in sodbo, kot trdi pritožba, prav tako pa obdolžencu ni kršilo pravico do obrambe, ker v opisu kaznivega dejanja, razen navedbe, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Mariboru, niso zapisane okoliščine, ki jih navaja pritožba. ZKP v prvem odstavku 354. člena določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Sodišče sme spremeniti opis kaznivega dejanja tako, da je dejanje drugačno, ne sme pa biti drugo in ne sme biti spremenjeno v obdolženčevo škodo. S spremembo časovne opredelitve kaznivega dejanja, ki po posegu obsega tudi nekaj dni pred obdobjem, ki ga navaja obtožba, kaznivo dejanje ni drugo, prav tako pa ni spremenjeno v obdolženčevo škodo.

Obdolžencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe, ker v opisu kaznivega dejanja, ob krajevni opredelitvi, da je bilo storjeno v Mariboru, ni zapisano, da je šlo za tribuno L. G. v Mariboru, in ker ni navedena višina, na kateri se je ograja nahajala. Sodišče prve stopnje je tudi glede tega pravilno pojasnilo, da je kaznivo dejanje krajevno ustrezno določeno s tem, da je kot kraj storitve naveden Maribor, okoliščine, ki jih v opisu kaznivega dejanja pritožba pogreša, pa da so opredeljene z vsebino pogodbe z dne 7. 6. 2010, ki je sestavni del opisa kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v znesku 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 48123/2013 z dne 4. 1. 2016 obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 315. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po drugem odstavku 315. člena KZ-1 določilo kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj znašajo 772,37 EUR, in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je zagovornik obdolženca pritožil iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v škodo obdolženca prekršilo pravilo o identiteti med obtožbo in sodbo. Nedovoljeno je poseglo v čas storitve kaznivega dejanja, ker je opis spremenilo tako, da je navedlo, da je obdolženec kaznivo dejanje povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti storil v času od 6. 8. 2010 do 9. 10. 2010, obtožba pa mu je očitala, da ga je storil v obdobju od 1. 10. 2010 do 9. 10. 2010. V obdolženčevo škodo je ravnalo zato, ker kaznivega dejanja v obdobju, ki ga je navajala obtožba, ni storil in ga ni mogel storiti, saj je bilo uporabno dovoljenje za obratovanje gledališča, kjer je bila ograja nameščena, izdano že 31. 8. 2010, uradna otvoritev gledališča pa je bila 2. 9. 2010, torej ga ni mogel storiti kasneje kot 31. 8. oziroma 2. 9. 2010, saj je bila ograja na tribuni nameščena nekaj dni pred otvoritvijo. Zato bi ga moralo obtožbe oprostiti, a je nedovoljeno poseglo v opis kaznivega dejanja in čas storitve spremenilo, s tem pa je v škodo obdolženca prekoračilo obtožbo. Obdolžencu je bila tudi prekršena pravica do učinkovite obrambe zaradi kršitve 269. člena ZKP, ker opis kaznivega dejanja v izreku sodbe ni dovolj konkretiziran. Kaznivo dejanje mora biti, kot določa navedena zakonska določba, kar najbolj natančno označeno. Zgolj navedba, da je bilo storjeno v Mariboru, ne predstavlja opisa odločilnih dejstev, ki bi objektivno konkretizirali kaznivo dejanje, odločilni dejstvi pa sta, da je šlo za panelno ograjo na tribuni L.G. Maribor, in višina, na kateri se je ograja nahajala. Ker navedeno v opisu ni določeno, ni mogoče presojati o tem, kje naj bi obdolženec deloval oziroma moral delovati in ali bi lahko bila posledica kaznivega dejanja povzročitev konkretne nevarnosti za življenje ljudi.

5. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje s posegom v časovno opredelitev kaznivega dejanja, ki je bila tudi v obtožbi navedena okvirno, ni kršilo načela objektivne identitete med obtožbo in sodbo, kot trdi pritožba, prav tako pa obdolžencu ni kršilo pravico do obrambe, ker v opisu kaznivega dejanja, razen navedbe, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Mariboru, niso zapisane okoliščine, ki jih navaja pritožba. ZKP v prvem odstavku 354. člena določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Sodišče sme spremeniti opis kaznivega dejanja tako, da je dejanje drugačno, ne sme pa biti drugo in ne sme biti spremenjeno v obdolženčevo škodo. S spremembo časovne opredelitve kaznivega dejanja, ki po posegu obsega tudi nekaj dni pred obdobjem, ki ga navaja obtožba, kaznivo dejanje ni drugo, prav tako pa ni spremenjeno v obdolženčevo škodo. Še vedno se obdolžencu očita isto kaznivo dejanje, sodišče prve stopnje pa je iz izvedenih dokazov, tudi v opis kaznivega dejanja, čas storitve z navedeno spremembo pravilno povzelo in tudi pojasnilo, da je bilo kaznivo dejanje v obtožbi okvirno časovno opredeljeno in da v postopku ni bilo mogoče ugotoviti točnega datuma obdolženčevega delovanja, da pa je bilo zagotovo izvršeno v obdobju od 6. 8. 2010 dalje, kar izhaja iz elektronskega poročila v prilogi C 4 spisa, kjer obdolženec sporoča značilnosti ograje ter mu daje navodilo, da je obloga ograje iz alu pločevine, ki jo je potrebno nalepiti na okvir, ter pred otvoritvijo v mesecu septembru oziroma oktobru 2010. S pritožbo se prav tako ni mogoče strinjati, ko navaja, da v opisu kaznivega dejanja v sodbi kaznivo dejanje ni pravilno časovno določeno, ker obdolženec kaznivega dejanja ni mogel storiti kasneje kot 31. 8. oziroma 2. 9. 2010, ko je bila uradna otvoritev in je bila ograja že nameščena. Časovno obdobje, ko je obdolženec deloval, je v izreku sodbe glede na ugotovljene okoliščine sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo, saj je obdolženčeva odreditev načina pritrditve panel razvidna že iz navedenega elektronskega dopisa z dne 6. 8. 2010 in ta sprememba iz navedenih razlogov ne pomeni nedovoljene prekoračitve obtožbe in kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo je ohranjena, obdolžencu očitano kaznivo dejanje zato ni drugo, sprememba opisa pa mu tudi ni v škodo. Čas storitve kaznivega dejanja v obravnavani zadevi niti ni odločilnega pomena in ne rabi biti, glede na navedeno elektronsko sporočilo, še bolj natančno določen (na primer kazenski pregon ni zastaral; obdolženec ne zatrjuje, da v navedenem obdobju ni mogel delovati, in podobno). Obdolžencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe, ker v opisu kaznivega dejanja, ob krajevni opredelitvi, da je bilo storjeno v Mariboru, ni zapisano, da je šlo za tribuno L. G. Maribor, in ker ni navedena višina, na kateri se je ograja nahajala. Sodišče prve stopnje je tudi glede tega pravilno pojasnilo, da je kaznivo dejanje krajevno ustrezno določeno s tem, da je kot kraj storitve naveden Maribor, okoliščine, ki jih v opisu kaznivega dejanja pritožba pogreša, pa da so opredeljene z vsebino pogodbe z dne 7. 6. 2010, ki je sestavni del opisa kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se zato strinja tudi z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je kaznivo dejanje tudi krajevno ustrezno določeno in opisano tako, da je bila obdolžencu omogočena učinkovita obramba.

6. Uvodne navedbe, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 2. točke (pravilno: 2. točke prvega odstavka) 370. člena ZKP, pritožba ne obrazloži, sicer pa pritožbeno sodišče kršitev kazenskega zakona, ko je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

7. Utemeljena pa ni pritožba niti, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženega je pravilno ocenilo ter zanesljivo zaključilo, da je storil očitano kaznivo dejanje. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi utemeljuje prvostopenjski krivdni izrek, in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Pritožba navaja, da je obdolženec utemeljeno verjel, da je način lepljenja, kot je bil izveden, ustrezna tehnična rešitev pritrjevanja v položaju, ko je arhitekt zahteval nevidno pritrjevanje panela na ograjo in več kot to od strokovnjaka, kot je obdolženec sicer nedvomno bil, ni bilo mogoče razumno pričakovati. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tehnična izvedba namestitve konkretnega panela na kovinsko konstrukcijo, kot jo je odredil obdolženec, dejansko ni ustrezala tehničnemu standardu SIST EN 13200-5:2006, dokaz, ki ga je v zvezi s tem predložila obramba, to je mnenje Instituta IGH, pa je zmotno ocenilo kot nerelevantnega, ker naj iz njega ne bi izhajali pogoji in okoliščine, v katerih je bilo testno lepljenje opravljeno, in ker analiza NFL ni potrdila, da bi se vzorec lepila z odtrganega panela v celoti ujemal z lepilom MS Clear HS proizvajalca KENT. Prvi zaključek pomeni kršitev načela in dubio pro reo, saj mora sodišče šteti, da odločilno dejstvo, ki je obdolžencu v škodo, pa ni z gotovostjo ugotovljeno, ni podano, glede vseh odločilnih dejstev, ki so mu v korist, pa mora v dvomu šteti, da so podana, če niso bila z gotovostjo izključena. Mnenje NFL pa potrjuje, da je bilo pri lepljenju uporabljeno lepilo, katerega glavna značilnost oziroma lastnost je, da gre za polimerno lepilo, kar je tisto, kar je bistveno s stališča trdnosti oziroma zanesljivosti uporabljenega lepila. V dvomu bi zato moralo sodišče obdolžencu v korist šteti, da je bilo pri lepljenju uporabljeno lepilo proizvajalca KENT. Drugi zaključek sodišča, da navedenega strokovnega mnenja ne more upoštevati, ker iz njega ne izhajajo pogoji in okoliščine, v katerih je bilo lepljenje opravljeno, pa bi bil mogoč le, če bi sodišče tako sklepalo na podlagi mnenja sodnega izvedenca ustrezne stroke, a tega ni pridobilo, zaradi česar je dejansko stanje glede vprašanja, ali predmetna tehnična rešitev pomeni kršitev navedenega tehničnega standarda, ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožba še poudarja, da je tudi sodni izvedenec povedal, da „o ustreznosti lepila ni mogoče odločiti, dokler ne bo izvedena in potrjena testna obremenitev in pozitivna atestacija oziroma skladnost s predpisi“, to pa ni bilo opravljeno, predloženo strokovno mnenje Instituta IGH pa dokazuje, da je zadevna tehnična rešitev prenesla obremenitev do 4,26 kN, kar zadošča navedenemu standardu za tovrstne ograje. Ker nasproten dokaz v zvezi s tem vprašanjem ni bil izveden, obdolžencu kršitve tega tehničnega standarda ni mogoče očitati in mu krivda za očitano kaznivo dejanje ni dokazana. Očitek sodišča, da obdolženec ni opravil predhodnega preizkusa nosilnosti tovrstne tehnične rešitve, pa je neutemeljen, saj tega od njega ne zahteva noben gradbeni predpis ali tehnični standard. Izvajalci se pri gradnji in opremljanju objektov v praksi zanašajo na splošno sprejeta pravila gradnje in svoje pretekle izkušnje, pri čemer je obdolženec pojasnil, da je imel izkušnje s polimernim lepilom istega proizvajalca pri stolih, pri katerih se pričakuje še bistveno večja obremenitev, pa do lomljenja ni prišlo, zato je utemeljeno verjel, da je takšen način lepljenja tudi v tem primeru tehnično ustrezna rešitev.

9. Pritožba nima prav. Navedeni tehnični standard za teleskopske tribune določa, da mora varnostna ograja zagotoviti varnost oziroma zaščito pred padcem v globino tudi pred horizontalnimi silami, ki so lahko posledica premikanja in prerivanja posameznikov po stopnišču tribune. Dejstvo, da se je kovinsko polnilo, pritrjeno na kovinsko konstrukcijo ograje, vdalo pod pritiskom gneče otrok, ki so se proti ograji premikali in ograja zato otrok pred padcem ni zadržala, potrjuje pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da navedenemu standardu način pritrjevanja kovinskih polnil, ki ga je odredil obdolženec, ni zadostil. Odrejeno je bilo torej nestrokovno pritrjevanje, ki z navedenim standardom ni bilo skladno. Če uporaba istega lepila ni povzročila lomljenja stolov, kjer je bil uporabljen enak način lepljenja, to ne pomeni, da je obdolžencu takšna izkušnja dopuščala sklepanje, da bo isti način pritrjevanja enako učinkovit in varen tudi pri polnitvi zaščitne ograje s pričakovano horizontalno obremenitvijo, ko je polnitev nameščena na zunanji strani, in da zato za obravnavani dogodek obdolženec ni odgovoren. Pritožba nima prav, ko trdi, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tehnična izvedba namestitve konkretnega panela na kovinsko konstrukcijo, kot jo je odredil obdolženec, dejansko ni ustrezala navedenemu tehničnemu standardu in da je o tem sprejelo napačne zaključke, pri čemer bi moralo mnenje Instituta IGH, ker teh okoliščin z izvedencem dodatno ni ugotavljalo, šteti obdolžencu v korist in zaključiti, da je bilo pri lepljenju uporabljeno lepilo navedenega proizvajalca, za katerega je obdolženec predvideval, da bo zagotovilo varnost. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da je bil za varnostno ustrezno izvedbo ograje po prvem odstavku 84. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) odgovoren izvajalec, ki ga tudi skupen dogovor o neustrezni izvedbi (ki ga sicer izvedeni dokazni postopek ni potrdil), ne bi razbremenil. Dokazni postopek je pokazal, kot prav tako pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da z lepljenjem varnostnih ograj niso imeli izkušenj niti pri družbi, s katero je obdolženec pri obravnavanem objektu sodeloval, izvedenec gradbene stroke pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča razumno in sprejemljivo pojasnil, da je pritrditev gibkih in tankih pločevinastih panelov z lepljenjem neobičajno, ker se takšni paneli ob obremenitvah deformirajo in se pri tem pojavijo nedovoljeni premiki pri lepilnih stikih, zaradi česar obstaja večja verjetnost, da bo prišlo do pretrganja lepilnega spoja, lepljenje panelov na konstrukcijo ograje pa bi bilo po njegovem mnenju ustrezno le, če bi bile nameščene še dodatne varnostne prepreke, ki bi preprečevale padec s tribune. Dejansko stanje glede vprašanja, ali tehnična rešitev, kot je bila odrejena, pomeni kršitev tehničnega standarda SIST EN 13200-5:2006, ni bilo ugotovljeno nepopolno, pa tudi ne zmotno, kot trdi pritožba in je tudi glede predloženega strokovnega mnenja Instuta IGH sodišče prve stopnje sprejelo pravilne zaključke. Predloženo mnenje ni narekovalo nadaljnjega dokazovanja in nadaljnje razjasnjevanje dejanskega stanja z dodatnim izvedencem ni bilo potrebno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedeno poročilo o preiskavi namreč ne daje podlage za zaključek, da je obdolženec z izborom lepila izpolnil svojo dolžnost in zadostil navedenemu standardu, in sicer, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje v sodbi, ker se vzorec lepila z odtrganega panela ni v celoti ujemal z lepilom, ki je bilo uporabljeno v navedenem poročilu in ker niso razvidne okoliščine in pogoji, v katerih je bilo opravljeno testno lepljenje, pri čemer je tudi pravilno zaključilo, da se je očitno lepljenje izkazalo kot neustrezno in ugotovitve iz navedenega poročila z obravnavano izvedbo ograje niso primerljive, dolžnostno ravnanje pa je obdolženec opustil, ko je lepljenje odredil, pri čemer ni upošteval, da lepljenje, ob pomanjkanju ustreznih atestov in varnostnih preizkusov ter ugotovitev glede časovne obstojnosti, ne zagotavlja obstojnosti pritrditve, kot se je izkazalo ob obravnavanem dogodku. Pritožba še navaja, da od obdolženca ni mogoče zahtevati, da bi opravil predhoden preizkus nosilnosti tovrstne tehnične rešitve, saj se v praksi to ne izvaja, in da se je utemeljeno zanašal na svoje izkušnje s tovrstno izvedbo. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Kot je bilo že pojasnjeno, obdolženec izkušenj z lepljenjem enakovrstnih elementov, torej varnostnih ograj, ki morajo biti narejene tako, da služijo svojemu namenu, torej preprečujejo padec z višine, ni imel, prav tako ne drugi sodelujoči, kot je pokazal izveden dokazni postopek, česar predloženo mnenje iz razlogov, ki so že bili navedeni, ne more spremeniti. Sodišče prve stopnje s svojimi zaključki ni kršilo načela v dvomu v korist obdolžencu, saj dodatno izvajanje dokazov glede morebitne ustreznosti uporabljenega načina pritrjevanja ni bilo potrebno in obdolženca ugotovitve iz predloženega mnenja Instituta IGH ne razbremenjujejo, da bi terjale pridobitev dodatnega izvedenskega mnenja.

10. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter utemeljeno zaključilo, da se je obdolženec kot vodja projekta nedvomno zavedal, da lahko opustitev varnostnih standardov pri takšni konstrukciji, kot je varnostna ograja ob tribuni L.G., povzroči nevarnost za življenje ljudi glede na namen objekta, ko so bili njegovi uporabniki otroci, in višino zadnjega dela tribune, pri čemer drugega varovala kot kovinskih panel, ki so bile z zunanje strani tribune pritrjene na ograjo z lepilom, ni bilo, ter da ni mogel razumno sklepati, da bo tako konstruirana ograja zagotovila varnost obiskovalcev.

11. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

12. Pritožba, ki je v korist obdolženca vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, narekuje preizkus kazenske sankcije po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo pogojno obsodbo kot primerno kazensko sankcijo, v njej pa je pravilno ugotovilo in ocenilo težo kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde ter ostale okoliščine, ki jih je upoštevalo pri njeni izbiri in odmeri ter mu določilo primerno kazen in ustrezno preizkusno dobo, zato kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 13. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.