Jedro

Vsebino opisa kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. Skladno z navedeno določbo sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, izreče, katerega dejanja ga spozna za krivega in pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.

Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa njegov zakonski znak, pri čemer so pomembni tudi iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, določitev krajevne pristojnosti sodišča, zastaranje, ugotovitev odgovornosti mladoletnika in podobno).

Storitev obravnavanega dejanja je bila že v obtožnem predlogu opredeljena v določenem časovnem obdobju (to je od 1. 10. 2009 do 9. 10. 2010). Sicer drži, da je sodišče prve stopnje časovno obdobje, v katerem je obsojenec storil kaznivo dejanje, glede na dejstva, ugotovljena v dokaznem postopku, podaljšalo (od 6. 8. 2010 do 9. 10. 2010). Obsojenec je obravnavano kaznivo dejanje storil z odreditvijo nestrokovnega pritrjevanja oziroma namestitvijo kovinskih panelov na kovinsko konstrukcijo, pri čemer gre za enkratno in trenutno ravnanje. Čas izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se z navedeno časovno spremembo ni podaljšal, zato gre za isto dejanje in isti historični dogodek, spremenila se je zgolj časovna komponenta dejanja. Navedena sprememba tudi ni povečala kriminalne količine konkretnega kaznivega dejanja, zato sodišče prve stopnje z navedeno spremembo ni prekoračilo obtožbe.

Vsebina obsojenčevega zagovora se ni nanašala na čas storitve kaznivega dejanja. Obsojencu je bilo ves čas postopka znano, katerega kaznivega dejanja je obtožen, pri čemer je imel možnost odgovoriti na vse obtožbene očitke v zvezi z zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja, zato navedena sprememba ni okrnila obsojenčeve pravice do obrambe (1. in 3. alineja 29. člena URS).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4. 1. 2016 obsojenega T. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 315. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3. 6. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse v višini 120,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 21. 9. 2016, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 18. 10. 2016, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovne državne tožilke morata imeti obtožba in sodba za podlago isti historični dogodek, pri čemer izrek sodbe glede pravno relevantnih dejstev ne sme prekoračiti mej opisa dogodka iz obtožbe. Za presojo objektivne identitete med obtožbo in sodbo je odločilno, ali opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opisano kaznivo dejanje, ostane v mejah dejstvene podlage obtožnega akta. Za ocenjevanje podanosti objektivne identitete med obtožbo in sodbo v konkretnem primeru je po mnenju vrhovne državne tožilke treba ugotoviti, kakšna je funkcija opredelitve časa storitve kaznivega dejanja. V sodni praksi je sprejeto stališče, da je čas storitve kaznivega dejanja nujna sestavina opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, saj omogoča individualizacijo kaznivega dejanja. Opredelitev časa storitve kaznivega dejanja je pomembna tudi za odločitev o uporabi kazenskega zakona, za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ter vprašanja zastaranja, obsojenčeve kazenske odgovornosti, alibija in podobno. Navaja, da v konkretni zadevi bistven očitek obtožbe predstavlja odreditev nestrokovnega pritrjevanja oziroma namestitve kovinskih polnil na kovinsko konstrukcijo ograje. Po trditvah vrhovne državne tožilke popravek datuma služi preciznejši časovni umestitvi kaznivega dejanja, zato je opis dejanja po spremembi natančnejši. Pri tem je bistveno, da se točnega datuma obsojenčevega delovanja ne da ugotoviti, mogoče je določiti zgolj časovno obdobje, v katerem je deloval. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje poseglo v izrek sodbe in popravilo časovno obdobje storitve kaznivega dejanja, s čemer ni prekoračilo obtožbe, saj ni poseglo v opis dejanja glede dejstev, s katerimi so konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja. Skladno z navedenim takšen poseg sodišča ne vzbuja dvoma v dejstvo, da gre za isti historični dogodek. Vrhovna državna tožilka očitke zagovornika, da opis kaznivega dejanja ni konkretiziran v zadostni meri, ocenjuje kot neutemeljene in navaja, da se je do takšnih zagovornikovih navedb sodišče druge stopnje opredelilo v točki 5 obrazložitve sodbe. Po mnenju vrhovne državne tožilke obramba z navedbami, da sodišče ni sprejelo mnenja Instituta IGH, s čemer naj bi bila obsojencu kršena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist, utemeljuje drugačno oceno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke, če oceni, da konkreten dokaz ni pomemben za odločitev oziroma bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Sodišči prve in druge stopnje sta se do navedenega dokaza opredelili in obrazložili, da poročila nista šteli kot upošteven dokaz.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Po navedbah zagovornika v opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja ni v zadostni meri konkretiziran kraj storitve kaznivega dejanja in višina, na kateri se je ograja, katere kovinsko polnilo je popustilo, nahajala. Navaja, da brez konkretizacije navedenih dejstev v opisu dejanja ni mogoče presojati, kje je obsojenec deloval in ali je z obravnavanim kaznivim dejanjem povzročil konkretno nevarnost za življenje ljudi (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP).

6. Vsebino opisa kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. Skladno z navedeno določbo sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, izreče, katerega dejanja ga spozna za krivega in pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.

7. Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa njegov zakonski znak, pri čemer so pomembni tudi iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, določitev krajevne pristojnosti sodišča, zastaranje, ugotovitev odgovornosti mladoletnika in podobno)1. 8. Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, 1) da je obsojenec (kot vodja projekta družbe A. d. o. o.) očitano dejanje storil v ... in 2) da je pod pritiskom gneče otrok, ki so po lutkovni predstavi zapuščali tribuno, na ograji tribune popustilo eno od kovinskih polnil. Iz navedenega besedila izhaja dejstvo, da gre za ograjo na tribuni v ..., ki je namenjena spremljanju lutkovnih predstav; navedeni podatki po logiki stvari napotujejo na zaključek, da gre za tribuno BB. Takšen opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je glede kraja storitve kaznivega dejanja dovolj jasen in določen.

9. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da je obsojenec odredil nestrokovno pritrjevanje oziroma namestitev kovinskih polnil na kovinsko konstrukcijo ograje na obeh bočnih straneh teleskopske tribune, kar je povzročilo, da je pod pritiskom popustilo eno od kovinskih polnil, zato sta oškodovanca z višine 3,1 metra padla na betonska tla in se pri tem telesno poškodovala. Iz izreka izhaja, da je obsojenec s svojim malomarnim ravnanjem povzročil padec in s tem telesne poškodbe dveh mladoletnih oškodovancev, s čemer je v izreku sodbe v zadostni meri konkretizirana nestrokovna namestitev kovinskih polnil na konstrukcijo ograje in s tem povzročena konkretna nevarnost za življenje ljudi.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kraj storitve kaznivega dejanja ni bil sporen vse do zaključne besede obsojenčevega zagovornika, višina ograje, kjer je popustilo kovinsko polnilo, pa ni bila problematizirana vse do zaključka glavne obravnave. Obsojenec je v svojem zagovoru navedel, da je bil vodja projekta prenove BB. in da je bilo na koordinacijskem sestanku na obsojenčev predlog dogovorjeno, da bodo paneli na ogrodje pritrjeni z lepljenjem s posebnim montažnim lepilom znamke Kent; tako obramba kot drugi udeleženci kazenskega postopka so bili ves čas postopka seznanjeni, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v BB. in da je zaradi nestrokovne namestitve kovinskih polnil na konstrukcijo ograje prišlo do telesnih poškodb dveh otrok, zato ni mogoče trditi, da obsojencu zaradi nezadostne konkretizacije očitkov v obtožbi ni bila omogočena učinkovita obramba (1. in 3. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS).

11. Zagovornik uveljavlja kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je sodišče prve stopnje s posegom v opis dejanja v izreku sodbe prekoračilo obtožbo. Trdi, da je sodišče čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja postavilo izven časovnega okvirja obtožnega akta; v obtožnem predlogu je navedeno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v času od 1. 10. 2010 do 9. 10. 2010, sodišče pa je navedeno časovno obdobje podaljšalo in kot čas storitve kaznivega dejanja v izreku sodbe navedlo obdobje od 6. 8. 2010 do 9. 10. 2010. Po navedbah zagovornika je navedena sprememba sodišču omogočila izrek obsodilne sodbe. Zagovornik na podlagi izvedenih dokazov ocenjuje, da obsojenec kaznivega dejanja ni mogel storiti po 1. 10. 2010, saj so bila vsa dela na objektu lutkovnega gledališča, vključno z namestitvijo ograje na tribuni gledališča, zaključena pred izdajo uporabnega dovoljenja dne 31. 8. 2010 ter pred otvoritvijo gledališča dne 2. 9. 2010, kar pomeni, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil oziroma ni mogel storiti kasneje kot dne 31. 8. 2010 oziroma dne 2. 9. 2010. 12. Kot je bilo že navedeno, čas pri obravnavanem kaznivem dejanju ni element kaznivega dejanja, je pa vseeno pomemben iz drugih (zgoraj navedenih) razlogov. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 11 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) izhaja, da v konkretnem primeru ni bilo mogoče ugotoviti točnega dne oziroma časovnega trenutka, v katerem je obsojenec storil kaznivo dejanje; tako je bila storitev obravnavanega dejanja že v obtožnem predlogu opredeljena v določenem časovnem obdobju (to je od 1. 10. 2009 do 9. 10. 2010). Sicer drži, da je sodišče prve stopnje časovno obdobje, v katerem je obsojenec storil kaznivo dejanje, glede na dejstva, ugotovljena v dokaznem postopku, podaljšalo (od 6. 8. 2010 do 9. 10. 2010). Obsojenec je obravnavano kaznivo dejanje storil z odreditvijo nestrokovnega pritrjevanja oziroma namestitvijo kovinskih panelov na kovinsko konstrukcijo, pri čemer gre za enkratno in trenutno ravnanje. Čas izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se z navedeno časovno spremembo ni podaljšal, zato gre za isto dejanje in isti historični dogodek, spremenila se je zgolj časovna komponenta dejanja. Navedena sprememba tudi ni povečala kriminalne količine konkretnega kaznivega dejanja, zato sodišče prve stopnje z navedeno spremembo ni prekoračilo obtožbe. Obsojenec je v zagovoru odgovornost za kaznivo dejanje prelagal na gradbenega nadzornika in projektanta ter se skliceval na dobre izkušnje z uporabo lepila na podobnih projektih v preteklosti, iz česar izhaja, da se vsebina njegovega zagovora ni nanašala na čas storitve kaznivega dejanja. Obsojencu je bilo ves čas postopka znano, katerega kaznivega dejanja je obtožen, pri čemer je imel možnost odgovoriti na vse obtožbene očitke v zvezi z zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja, zato navedena sprememba ni okrnila obsojenčeve pravice do obrambe (1. in 3. alineja 29. člena URS).

13. Zagovornik z navedbami, da mnenje Instituta IGH predstavlja relevanten dokaz, ki dokazuje, da obsojencu ni mogoče očitati kršitve predpisanega tehničnega standarda, pod videzom kršitve pravice do obrambe (3. alinega 29. člena URS), izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

1 Sodba VSRS I Ips 21007/2010-115 z dne 8. 11. 2012.