Jedro

Po splošnih pogojih šteje, da zavarovanec ni dokazal nastanka zavarovalnega primera oziroma nastanka škode, če zavarovalnici ni predložil vseh potrebnih podatkov, ki jih ima na voljo in so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode. Zavarovanec krši to obveznost tudi v primeru, če zavarovalnici priglasi škodo na vozilu, za katero ve, da ni nastala v obravnavanem zavarovalnem primeru.

Tudi izvedensko mnenje je, kot vsak drug dokaz, podvrženo prosti oceni dokazov.

Ponoven začetek obravnave pred spremenjenim sodnikom zato ne šteje za prvi narok in ne izniči že nastale prekluzije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od tožene stranke zahteval, naj mu plača 23.426,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), ter tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.267,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Tožnik v pravočasni pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj v njej ni navedeno, katerih obveznosti iz splošnih pogojev zavarovanja ni izpolnil. Razlaga tožnikovega opisa poškodb na vozilu v prijavi škodnega primera (»spredaj levo desno«) je napačna, saj je jasno navedel, da so poškodbe nastale samo spredaj levo in spredaj desno. Cenilcu tožene stranke B. Š. je povedal, katere poškodbe so na vozilu nastale že pred zavarovalnim primerom, tožena stranka ga k dopolnitvi prijave škode ni pozvala, nezgodo pa je prijavil tudi policiji, zato je nastanek zavarovalnega primera dovolj izkazal. Ob vložitvi tožbe za plačilo zavarovalnine v višini 28.498,11 EUR se je naslonil na kalkulacijo E., ki jo je izdelal cenilec tožene stranke, zato je neutemeljen očitek, da je ravnal nepošteno. Izvedenca J. in Ž. sta med drugim tudi ugotavljala, katere poškodbe so nastale v zavarovalnem primeru (kot jima je bilo to naloženo v sklepu, s katerim sta bila postavljena), zato njuni izvedenski mnenji nikakor nista neuporabni. Tožena stranka je do konca prvega naroka zgolj zatrjevala, da nekatere poškodbe na vozilu niso nastale v zavarovalnem primeru, ne pa, da do škodnega dogodka sploh ni prišlo, zaradi česar je tudi predlagala zgolj postavitev izvedenca avtomobilske stroke (in ne izvedenca za raziskavo prometnih nezgod). Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 286. člen ZPP, ko je nova sodnica ponovno opravila prvi narok in strankam dovolila podajanje novih navedb in dokazov, zato sklepa o postavitvi izvedenca Č. ne bi smelo izdati. Ker je bilo mnenje slednjega za zavrnitev tožbenega zahtevka odločilnega pomena, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kršilo pa je tudi 22. in 23. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje je izrazito favoriziralo toženo stranko in kršilo načelo kontradiktornosti, ko je postavilo izvedenca Ž. zgolj zato, ker se tožena stranka ni strinjala z mnenjem izvedenca J.; drugih razlogov za postavitev novega izvedenca namreč sodišče ni navedlo. Ko pa je postavitev drugega izvedenca zahteval tožnik (ker je izvedenec Č. ogled opravil brez prisotnosti strank, zaradi česar ga slednji nista mogli seznaniti z relevantnimi podatki za podajo mnenja), sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo. Sodišče prve stopnje bi se moralo v obrazložitvi opreti na izvedenska mnenja, ne pa »splošno znana dejstva«. Kot je ugotovil izvedenec Č., je kraj nezgode v celoti spremenjen, na mestu zleta s ceste pa se nahajajo tudi večja drevesa (to je razvidno tudi iz fotografij, ki jih je posnel tožnik). Analiza nastanka prometne nezgode v izvedenskem mnenju Č. ni podkrepljena s strokovnimi izračuni, saj iz podatkov v spisu ni razvidno, kako visoko je bilo nasproti vozeče vozilo, izvedenec pa tudi ni upošteval, da je predmetno vozilo športno vozilo z znižanim podvozjem. Izvedenec ni obrazložil, zakaj naj bi bila reakcija tožnika na zaslepitev nenavadna. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prepozno navedel, da je nasproti vozeče vozilo zapeljalo na njegov pas, je napačna, saj je že v tožbi zatrjeval, da ga je nasproti vozeče vozilo zaslepilo. Izvedenec Č. je v mnenju najprej navedel, da iz policijskega zapisnika izhaja, da so bili na kraju nezgode vidni odpadni delci z vozila, na naroku pa izpovedal, da odpadnih delcev ni bilo, kar kaže na nasprotja v samem mnenju. Policist O. je izpovedal, da sta s kolegom tožnika opazila v bližini O., kar pa ni v smeri proti mestu nezgode, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Moškega, ki je bil prisoten na kraju nezgode ob ogledu policistov, tožnik sploh ni poznal, zato je namigovanje sodišča prve stopnje, da tožnik ni govoril resnice, neutemeljeno. Na policijski fotografiji št. 1 je jasno viden podrt bel obcestni smernik, kar dokazuje, da je tožnik nekaj časa vozil po bankini, trčil v za smernik, nato pa zaradi trka v oviro zletel s ceste. Sodišče tožniku neupravičeno ni dovolilo postavljati vprašanj izvedencu glede vrste pnevmatik, čeprav je slednji pojasnil, da vrsta pnevmatik na mokri in zasneženi podlagi vpliva na dolžino ustavljanja vozila oziroma pojemek vozila. Cenilca J. in Ž. sta v svojih mnenjih jasno zapisala, katere poškodbe so nastale v predmetni prometni nesreči, sodišče pa je v celoti sledilo izvedencu Č., ki je samo komentiral dejstva v spisu. Predlog za imenovanje novega izvedenca je zaradi vsega navedenega utemeljen. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe (s stroškovno posledico) in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev njegove pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj ne bi bilo navedeno, v nasprotju s katero obveznostjo iz zavarovalnih pogojev je tožnik ravnal, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe (10. stran) jasno sklicuje na drugi odstavek 27. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju Splošni pogoji). Po tej določbi šteje, da zavarovanec ni dokazal nastanka zavarovalnega primera oziroma nastanka škode, če zavarovalnici ni predložil vseh potrebnih podatkov, ki jih ima na voljo in so nujno potrebni za ugotavljanje vzroka, obsega in višine škode. Po prepričanju pritožbenega sodišča zavarovanec krši to obveznost tudi v primeru, če zavarovalnici priglasi škodo na vozilu, za katero ve, da ni nastala v obravnavanem zavarovalnem primeru. Glede na dejstvo, da pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zavarovalnici zamolčal določene prehodne poškodbe na vozilu (glej naslednje točke obrazložitve), pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik nedvomno kršil Splošne pogoje.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožnikov opis nastalih poškodb na vozilu (»spredaj levo desno«) v Prijavi škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska (priloga A 4) razlagalo na način, da je bilo vozilo poškodovano in spredaj in levo in desno (torej povsod, samo zadaj ne), kar je stvar dokazne ocene, ki jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Dejstvo, da se pritožnik s tako interpretacijo opisa poškodb ne strinja, ne pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje sam s seboj v nasprotju. B.Š. je sicer res izpovedal, da mu je tožnik ob ogledu predmetnega vozila povedal, da iz prejšnje nesreče izvira ena raza rdeče barve, kot tudi raze narejene z ostrim predmetom na zadnjih vratih, vendar sta sodno postavljena izvedenca Ž. in Č. zaključila, da tudi druge poškodbe na vozilu nedvomno niso nastale v predmetnem zavarovalnem primeru. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tožnik tožene stranke pred vložitvijo tožbe ni seznanil z vsemi poškodbami, ki niso nastale v zavarovalnem primeru, dejstvo, da tožena stranka na njegov zahtevek z dne 13. 1. 2009 ni odgovorila, pa je za ta spor irelevantno.

B. Š. je zaslišan kot priča res izpovedal, da je predmetno vozilo njemu dajalo videz vozila, ki je zletelo ven s ceste, vendar pritožbeno sodišče opozarja, da njegova naloga ni (bila) ugotavljanje dinamike nastanka poškodb na predmetnem vozilu. Š. tudi ni opravil ogleda kraja prometne nezgode, ki pa je za podajanje takih ugotovitev nujen.

Tožnik zatrjuje, da je izpolnil svojo obveznost iz Splošnih pogojev, saj je nezgodo prijavil policiji, izpolnil Prijavo škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska in cenilcu Š. povedal, katere poškodbe niso posledica konkretnega zavarovalnega primera. Vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnik svoje obveznosti po 27. členu Splošnih pogojev ni izpolnil, ker je določene poškodbe zamolčal, in ne zato, ker primera ne bi pravočasno prijavil toženi stranki.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je tožnik pri določitvi višine tožbenega zahtevka „naslonil na kalkulacijo“, ki jo je izdelal cenilec Š., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kalkulacijo E. (priloga A 5) tožnik s svojo programsko opremo izdelal sam. V glavi kalkulacije z dne 10. 9. 2009 je namreč navedeno tožnikovo podjetje A., C. n. L., S. (iz Poslovnega registra Slovenije izhaja, da je na tem naslovu registriran poslovni subjekt A. M. V., s. p.). Iz zapisnika o ogledu poškodovanega vozila, ki ga je naredil cenilec Š. (priloga A 6) je razvidno, da so v njem popisane tudi poškodbe, ki nedvomno niso nastale v zavarovalnem primeru (npr. poškodba blatnika - 15. točka, poškodba zadnjih vrat - 36., 37. točka). Tožnik bi ob izdelavi kalkulacije to moral opaziti, sploh ob dejstvu, da je lastnik avtomehanične delavnice in mu je postopek uveljavljanja škode pri zavarovalnici nedvomno dobro (po)znan.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede zaključka sodišča prve stopnje, da sta izvedenski mnenji izvedencev avtomobilske stroke J. in Ž. neuporabni, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tudi izvedensko mnenje, kot vsak drug dokaz, podvrženo prosti oceni dokazov (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče sicer v nasprotju s prvostopenjskim sodiščem meni, da navedeni izvedenski mnenji za razsojo v tej zadevi nista popolnoma nepomembni, pritrjuje pa stališču sodišča prve stopnje, da ima izvedenec Č. kot sodni izvedenec za raziskavo prometnih nezgod, strokovno znanje, ki je za razjasnitev dejanskega stanja ključnega pomena.

Trditev tožene stranke, da do škodnega dogodka tam in tedaj sploh ni prišlo, ni bila prepozna, kot se za to neutemeljeno zavzema pritožba. Pritožbeno sodišče namreč po pregledu spisa ugotavlja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je nastanek škodnega dogodka dvoumen, zato je v celoti sporen temelj tožbenega zahtevka.

Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je strankam na naroku 2. 4. 2012 omogočilo postavljanje novih trditev in dokaznih predlogov (ker se je glavna obravnava pred drugo sodnico začela znova), je bilo, kot pravilno opozarja tožnik, napačno. Namen določbe o ponovnem začetku glavne obravnave (tretji odstavek 302. člena ZPP) je namreč v zagotavljanju načela neposrednosti in ne v obidu določbe o prekluziji glede navajanja novih dejstev in dokazov po poteku prvega naroka za glavno obravnavo. Ponoven začetek obravnave pred spremenjenim sodnikom zato ne šteje za prvi narok in ne izniči že nastale prekluzije. Toda navedena kršitev ni bistvena, saj ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tožnik skuša prek določbe o prekluziji doseči izločitev dokaza z izvedencem Č., ki je zanj neugodno, pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem ugotavlja, da je tožena stranka že na prvem naroku (25. 11. 2010) podala dokazni predlog za postavitev izvedenca. Sodišče je takrat sicer postavilo izvedenca avtomobilske stroke (namesto izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za razjasnitev vprašanja, ali se je škodni dogodek na zatrjevani način sploh zgodil), a postavitev nepravilne vrste izvedenca ne more iti v škodo stranke, saj je odločitev o tem, kakšne vrste izvedenca postaviti, vselej v domeni sodišča. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje favoriziralo toženo stranko, ko na njegovo zahtevo ni imenovalo novega izvedenca. V skladu s četrtim odstavkom 244. člena ZPP lahko sodišče namesto določenega izvedenca vselej določi drugega izvedenca. To je potrebno, ko ostanejo po izvedbi dokaza s prvotno postavljenim izvedencem pravno odločilne okoliščine nerazjasnjene, kar se je bilo ob dejstvu, da je bil sprva postavljen izvedenec neprave stroke (oziroma celo dva), v tem primeru nujno storiti. Razlog, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo za novega izvedenca, je torej kot na dlani, in dodatna obrazložitev niti ni potrebna.

Izvedenec Č. je opravil ogled kraja prometne nezgode brez prisotnosti obeh strank, kar samo po sebi ni razlog za dvom v njegovo nepristranskost. Pavšalne pritožbene trditve, da izvedenca ni mogel seznaniti z relevantnimi podatki na kraju samem, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, saj ta ne pojasni, kateri podatki so to, zlasti ob dejstvu, da je izvedenec razpolagal s spisom in obema predhodnima izvedenskima mnenjema, v katerih sta izvedenca upoštevala vse podatke, tudi tiste, ki jih je v sodni spis posredoval tožnik. S kakšnimi drugimi podatki, ki jih v spisu ni, pa tožnik izvedenca tako ali tako ne bi smel seznaniti, ker bi bilo tako ravnanje v nasprotju z določbami ZPP. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z očitki o nestrokovnosti mnenja izvedenca Č., saj ga (tudi samo) ocenjuje kot logičnega in prepričljivega. Ker je tožnik po prejemu izvedenskega mnenja vztrajal pri svojih trditvah, je sodišče prve stopnje izvedenca Č. zaslišalo in tožniku na naroku omogočilo, da mu postavlja vprašanja. Zgolj dejstvo, da mnenje izvedenca Č. tožniku ni v korist, ni razlog za postavitev drugega izvedenca, argumenti, s katerimi tožnik izpodbija njegovo kredibilnost, pa pritožbenega sodišča ne prepričajo, zato zaključuje, da je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za postavitev novega izvedenca pravilna. Pritožnik še zatrjuje, da se podatki v izvedenskih mnenjih bistveno razlikujejo, kar je eden od razlogov za postavitev novega izvedenca po drugem odstavku 254. člena ZPP, toda pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so vsi trije izvedenci prišli so smiselno enakih zaključkov - poškodbe na vozilu so nelogične glede na zatrjevani zavarovalni primer in očitno izvirajo iz več različnih nesreč.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da teren, na katerem je prišlo do prometne nezgode, ni mogel povzročiti vseh zatrjevanih poškodb na vozilu. Res je, da iz policijskega zapisnika izhaja, da so na kraju nesreče vidne sledi vožnje vozila izven vozišča v dolžini 19,80 metrov, vendar je ravno na podlagi tega podatka izvedenec Č. zaključil, da bi morali biti glede na zatrjevano reakcijo in hitrost vožnje, še kakšni drugačni sledovi v snegu, npr. razrit sneg. Dejstvo, da sta izvedenca J. in Ž. ugotovila, da so (nekatere) poškodbe na vozilu lahko posledica zatrjevanega zavarovalnega primera, ne dokazuje, da se je dogodek na ta način tudi resnično zgodil (dokazno breme o obstoju in poteku historičnega dogodka tako, kot sledi iz tožbene podlage, je na tožniku). Policista, ki sta opravila ogled, sta izpovedala, da na kraju prometne nezgode večjih dreves ni bilo, to pa je potrdil tudi izvedenec Č., saj je pojasnil, da se večja drevesa nahajajo 25 metrov naprej od mesta, kjer se je vozilo ustavilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je že na prvi pogled nelogično, da bi relativno skromna vegetacija (grmovje in drevesca) povzročila tako hude poškodbe na vozilu, kot to zatrjuje tožnik. Izvedenec Č. je ugotovil, da se je stanje v območju gibanja tožnikovega vozila izven ceste v zadnjem letu zgolj nekoliko spremenilo, ker se je po tem terenu gibalo neko večje vozilo, vendar se konfiguracija samega terena v tem času ni spremenila. Na poti, po kateri se je gibalo tožnikovo vozilo, se sicer nahaja nekaj večjih kamnov/manjših skal, vendar so bile nekatere izruvane, druge pa povlečene (točka 3. 2 izvedenskega mnenja). Pritožbena navedba, da se je stanje predmetnega terena že pred ogledom izvedenca Č. v celoti spremenilo, se zato izkaže kot napačna.

Izvedenec Č. je dopustil možnost, da je do zaslepitve prišlo, čeprav je to ocenil kot malo verjetno (točka 3. 3 izvedenskega mnenja). Ali je izvedenec upošteval, da je bilo predmetno vozilo športno vozilo (z znižanim podvozjem), ni bistveno, saj dvom v nastanek zavarovalnega primera na zatrjevan način vzbuja nenavadna reakcija tožnika na (domnevno) zaslepitev, kar je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje (13. stran obrazložitve). Glede na podatke, da je bilo vozišče v času predmetnega dogodka nedvomno suho (to izhaja iz policijskega zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče in fotografij kraja prometne nezgode), da je bila hitrost vozila v času nezgode 70 km/h (tako je izpovedal tožnik) ter da se je vozilo zunaj vozišča gibalo slabih 20 metrov, je izvedenec zaključil, da vozila nedvomno ni potegnilo s ceste. Pritožnik opozarja, da v spisu manjkajo številni relevantni podatki, ki bi omogočali bolj natančno analizo dinamike nastanka zavarovalnega primera (ob tem kritizira delo izvedencev in policije), toda pozablja, da trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na zatrjevan način nosi sam. K temu, da določenih podatkov, ki bi omogočali natančnejšo analizo prometne nezgode, izvedenec ni imel, je s prodajo poškodovanega vozila prispeval tožnik tudi sam in si dodatno otežil dokazovanje.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik svoje trditve glede nastanka in obsega zavarovalnega primera tekom postopka prilagajal (predvsem trditve glede stanja cestišča, zaslepitve, načina prijave nezgode policiji in odpadnih delcev na mestu nezgode) v upanju na končni uspeh ter se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje (12.- 15. stran obrazložitve). Pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da je izvedenec Č. na naroku pojasnil, da kraja, kjer bi se odpadni delci lahko nahajali, policija ni fotografirala (razsvetljava namreč ni segla do prostora, kjer naj bi se vozilo ustavilo). Ker do izpada mask/ledvičk z vozila po oceni izvedenca na tem mestu tako ali tako ne bi moglo priti (temveč bi te nedvomno odpadle že po petih ali šestih metrih gibanja vozila izven cestišča - nikakor pa ne dva do tri metre pred ustavitvijo), bi morali biti odpadni delci vidni tudi na policijskih fotografijah. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku, da obstaja velika verjetnost, da do gibanja tožnikovega vozila izven vozišča na obravnavanem mestu sploh ni prišlo. Tudi dejstvo, da sta policista tožniku izdala plačilni nalog zaradi kršitve tretjega odstavka 25. člena ZVCP-1 (vožnja preblizu desnega roba vozišča), takega gibanja ne dokazuje, saj sta policista plačilni nalog izdala zgolj na podlagi tožnikovih ustnih navedb.

Pritožbene navedbe glede podrtega obcestnega smernika so nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ne glede na to pa ne gre spregledati, da iz izvedenskega mnenja izvedenca Žitnika izhaja, da frontalnega udarca vozila v oviro ni bilo.

Sodišče prve stopnje na naroku 27. 12. 2012 tožniku ni dovolilo postavljati vprašanj izvedencu Č. v zvezi s tipom pnevmatik predmetnega vozila. Tožnik je namreč vseskozi zatrjeval, da je do zaslepitve prišlo (še) na vozišču. Glede na to, da je izvedenec pojasnil, da vrsta pnevmatik ne vpliva na gibanje vozila po suhem vozišču, je sodišče ravnalo pravilno, ko vprašanja ni dovolilo. Tožnik trditev, da je do zaslepitve prišlo, ko je že vozil po bankini, namreč sploh ni podal, poleg tega pa je izvedenec Č. ocenil, da bi tudi v tem primeru vozilo z levimi kolesi še vedno vozilo po suhem vozišču, kar izključuje možnost, da bi ga potegnilo s ceste.

V skladu z vsem povedanim pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb ZPP, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožnik v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člen ZPP) ugotavlja, da je bilo to pravilno uporabljeno, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (nepotreben strošek), vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).