Jedro

Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije, ker je ocenilo, da ne obstajajo pogoji iz 367.a člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 23.426,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške. Zaključilo je, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera, ker ni izpolnil svoje obveznosti po splošnih pogojih zavarovanja, saj je toženki priglasil tudi tisto škodo osebnega avtomobila, za katero je vedel, da ni nastala v zatrjevanem zavarovalnem primeru, pa je to zamolčal (drugi odstavek 27. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Zaključilo je, da je toženka že na prvem naroku dne 25. 11. 2010 podala dokazni predlog za postavitev izvedenca. Sodišče prve stopnje je takrat sicer postavilo izvedenca avtomobilske stroke (namesto izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za razjasnitev vprašanja, ali se je škodni dogodek na zatrjevani način sploh zgodil in ki ga je postavilo kasneje), a postavitev nepravilne vrste izvedenca ne more iti v škodo stranke, saj je odločitev o tem, kakšne vrste izvedenca postaviti, vselej v domeni sodišča. Navedlo je še, da so sicer vsi trije izvedenci (dva avtomobilske stroke in eden za raziskavo prometnih nezgod) prišli do smiselno enakih zaključkov – poškodbe na vozilu so nelogične glede na zatrjevani zavarovalni primer in očitno izvirajo iz več različnih nesreč.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede dveh pravnih vprašanj: 1) ali je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugodilo dokaznemu predlogu po imenovanju izvedenca za raziskavo cestno prometnih nezgod, ki ga je toženka postavila na naroku za glavno obravnavo, ki je bila zaradi zamenjave sodnika pričeta znova, vendar po zaključku prvega naroka, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe; 2) ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je odločitev o tem, kakšne vrste izvedenca postaviti, vselej v domeni sodišča ter ali je dokazni predlog po postavitvi izvedenca dovolj substanciran in določno opredeljen, ne da bi stranka navedla vrsto izvedenca ter tudi to, s kakšnim namenom naj se izvedenec postavi. Navaja, da v zvezi s prvim vprašanjem ni sodne prakse, v zvezi z drugim vprašanjem pa navaja, da ne drži, da je toženka podala dokazni predlog za postavitev izvedenca že na naroku dne 25. 11. 2010, če pa sodišče vseeno šteje, da ga je, pa toženka ob tem ni opredelila, kakšnega izvedenca, naj sodišča postavi in tudi ne s kakšnim namenom. Ker predlog ni substanciran, sta nižji sodišči odstopili od sodne prakse višjih sodišč. V zvezi s tem se sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2693/2012 z dne 24. 4. 2013 in II Cp 467/2009 z dne 10. 3. 2009. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Po oceni Vrhovnega sodišča predlagatelj ni izkazal verjetnosti obstoja očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Ker niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog.