Jedro

Četudi je bila notarki znana "veriga poslov", ti posli medsebojno niso bili povezani tako, da bi ji omogočali, da sama z vrnjeno varščino poplača kredit. Notar namreč ne more prevzeti vloge razsodnika in v primeru nesoglasij ali zapletov posebej raziskovati sporne okoliščine med strankami, izvajati dokazov ali celo odločati v prid ene ali druge stranke, tudi s tem, da neupravičeno (brez pooblastila upravičene osebe) zadržuje denarna sredstva na svojem računu. Vsak udeleženec obligacijskega razmerja mora predvsem sam proučiti ekonomske učinke pravnega posla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji prva toženka plača 163.012,50 EUR druga toženka pa 18.112,50, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2011 do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženkama povrniti njune pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, s katero je bilo odločeno o zahtevku zoper prvo toženko, je tožnica pravočasno vložila revizijo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**Relevantno dejansko stanje in navedbe strank**

4. Tožnica zahteva odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi nevestnega dela druge toženke – notarke, ki ima zavarovano svojo odgovornost pri prvi toženki.

5. Tožnica in A. A. (sicer direktorica družbe B., d. o. o.) sta pri drugi toženki v obliki notarskega zapisa SV 617/11 dne 17. 6. 2011 sklenili posojilno pogodbo. Z njo je tožnica A. A. posodila 181.125,00 EUR z rokom vrnitve najkasneje do 31. 8. 2011. Denar je bil nakazan v dveh delih na fiduciarni račun notarke, ta pa ga je v skladu s pogodbo nakazala družbi C., d. d., saj je bil namenjen za varščino družbe B., d. o. o., po predpogodbi med njo in C., d. d., s katero naj bi B., d. o. o., kupil nepremičnine na lokaciji ... Predpogodba je bila 9. 5. 2011 overjena pri isti notarki – drugi toženki. Notarka je 18. 7. 2011 sestavila notarski zapis kupoprodajne pogodbe, katere predmet so bile nepremičnine in premičnine iz predpogodbe o prodaji, a kupec ni pristopil k podpisu.

6. Prodajna pogodba tudi kasneje ni bila sklenjena. Na dopis C., d. d., glede vračila varščine je notarka 16. 8. 2011 odgovorila, da ne obstaja nobena pravna ovira za vrnitev varščine v znesku 181.125,00 EUR na transakcijski račun kupca, torej B., d. o. o. Tožnica ob zapadlosti niti kasneje ni dobila vrnjenega posojila.

7. V tem pravdnem postopku tožnica trdi, da je notarka (druga toženka) ravnala neskrbno. Poznala je ekonomsko in pravno naravo celotnega razmerja. C., d. d., je obvestila, da ne obstaja nobena ovira za vrnitev varščine na račun družbe B., d. o. o., čeprav je vedela, da je tožnica kot posojilodajalka ta denarni znesek posodila posojilojemalki z namenom plačila varščine. Zato v skladu s pogodbo o zavarovanju odgovornosti 10% zneska, za katerega je oškodovana, zahteva od druge toženke, preostali del pa od prve toženke, pri kateri ima druga toženka zavarovano civilno odgovornost. **Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta posojilna pogodba oziroma obe posojilni pogodbi2 in predpogodba o prodaji z dne 9. 5. 2011 ločena posla med različnimi strankami, zato je bil prodajalec, čeprav prodajna pogodba ni bila sklenjena, v skladu z zakonom in predpogodbo o prodaji zavezan vrniti varščino kupcu. Po pogodbah je namreč nastalo razmerje med vsakokratnima pogodbenima strankama, na podlagi katerega tožnica ni imela nobene terjatve do družbe B., d. o. o. Obenem pa ni bilo dogovora, za katerega bi notarka vedela, da bi moralo biti posojilo posojilodajalcu vrnjeno še pred zapadlostjo. Tudi notarka ni imela pravne podlage za vrnitev varščine na njen račun, saj je sodelovala zgolj v okviru dogovora, da se varščina nakaže prodajalcu, ne pa tudi v primeru morebitnega vračila varščine. Glede na 25. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) o varovanju podatkov o osebah, dejstvih in pravnih razmerjih, glede katerih sestavi notarski zapis, niti ni smela družbi C., d. d., posredovati podatkov iz sklenjenih posojilnih pogodb ter jim razkriti posojilno razmerje med tožnico in A. A.. Notarka je tako ob sklenitvi posojilnih pogodb kot tudi 16. 8. 2011 ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Zato njena odškodninska odgovornost ni podana, glede na to pa tudi ne odgovornost prve toženke.

9. Sodišče druge stopnje je pritrdilo, da je pogodbena zaveza za vrnitev posojila obstajala s strani fizične osebe A. A. in ni bilo utemeljenega razloga, da bi varščino iz drugega pravnega razmerja prodajalec vračal na fiduciarni račun notarke, ta pa tudi ni imela pravne podlage za prenakazilo teh sredstev komu drugemu, razen tistemu, ki je vplačal varščino, to pa je bila družba B., d. o. o. **Povzetek revizijskih navedb**

10. Tožnica navaja, da je notarka vedela za ekonomsko in pravno naravo vseh razmerij me strankami obeh pogodb. Sestavila je predpogodbo in glavno pogodbo med kupcem B., d. o. o., in prodajalcem C., d. d., prav tako pa je sestavila in svetovala tožnici pri sklepanju posojilnega posla. Dobro je poznala verigo vseh pravnih poslov, kot fiduciar pa je tudi izvedla plačilo varščine. Posojilo je bilo namensko – za plačilo varščine po predpogodbi med družbama B., d. o. o., in C., d. d. Tožnica ni bila stranka te pogodbe in ravno zato je želela denarna sredstva posoditi tako, da je posel tekel preko notarke. Posojena denarna sredstva je nakazala v imenu družbe B., d. o. o., kar kaže, da je in poznala verigo pravnih poslov, ki naj bi pripeljali do nakupa lokacije. Zato bi morala kot skrben strokovnjak poskrbeti za premoženjske pravice tožnice tako, da bi se povratna pot vplačane varščine izvršila na enak način, kot je bila plačana, torej na fiduciarni račun notarke. Opustitev dolžne skrbnosti se kaže tudi v tem, da je C., d. d., pred vračilom varščine celo spraševala notarko, komu naj nakaže varščino, kar bi dovolj skrbni notarki moralo predstavljati razlog za zavarovanje interesa stranke, ki je namensko posojilo dala tretji osebi. Notarka je v celoti opustila svetovanje in zapis pogodbenih določil v korist revidentke, niti pri sklepanju posojilne pogodbe ni opozorila revidentke na običajna tveganja in posledice nameravanega posla, in še manj, kako naj se zavaruje pri posojilu tako visokega zneska tretji osebi. Obe sodišči sta ozko in selektivno presojali aktivnosti notarke. Odločitev temelji izključno na presoji enega samega posla, posojilne pogodbe, glede ostalih očitanih kršitev ravnanja skrbnega strokovnjaka v smislu ZN in Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa se nejasno ali pa sploh ne opredeljujeta. Presoja in dokazna ocena ravnanj notarke pri vračilu varščine je zelo pavšalna in neprepričljiva. Utemeljevanje, da 16. 8. 2011 posojilo še ni zapadlo za vračilo ter da v posojilni pogodbi ni bil predviden način, kako se varščina vrača, če do posla ne pride, po prepričanju revidentke ne bi smel biti nosilni razlog za presojo, da ni bilo protipravnega ravnanja notarke. Tožnica je posel speljala preko notarke zato, ker je notarka poznala vse okoliščine posla med C., d. d., in B., d. o. o. Zaupala je njeni strokovni pomoči pri sestavi notarske listine in nakazilu varščine in prepričana je bila, da je s pomočjo notarke sklenila pravni posel, ki je zanjo dovolj varen. Notarki je očitala tudi opustitev dolžnega ravnanja v smeri zapisa varovalk v posojilno pogodbo, če do sklenitve glavne pogodbe ne pride in nastopijo pogoji za vračilo varščine. Ta dejstva je obširno navajala v pritožbi, pritožbeno sodišče pa je to enostavno prezrlo. Dokazna ocena obeh sodišč se je usmerila izključno v pravni posel, ki ga je tožnica sklenila s A. A., nikjer pa ni dokazne ocene o delu notarke skozi prizmo vseh poslov in dogodkov, ki so se sklepali v isti notarski pisarni. Poklicno skrbnost notarja je treba presojati celovito in skozi celotno poznavanje vseh pravnih poslov in dogodkov, ki so pripeljali do plačila varščine in nato njenega vračila. Notarka bi morala vedeti, da je B., d. o. o., pogodbeni partner, ki očitno ni likviden, saj je že za plačilo varščine pridobival denarna sredstva. Notarka vseeno tožnice ni seznanila z običajnimi tveganji pri posojilnih poslih in v pogodbi ni določila, da C., d. d., v primeru vračila varščine, to nakazuje na račun revidentke. Notarka je vedela, da kupec ni pristopil k podpisu glavne pogodbe in ni navedel razlogov za to, kar dodatno kaže, da ni bil resen pogodbeni partner. Vse te okoliščine bi morale za notarko pomeniti, da gre za pravno osebo, ki nima namena niti realnih možnosti za nakup lokacije. O njeni dvomljivi boniteti je podvomil tudi prodajalec, saj sicer ne bi notarke spraševal, komu naj vrne varščino. Če bi sodišči pri presoji ravnanja notarke upoštevali okoliščine vseh pravnih poslov, bi lahko jasno ugotovili elemente protipravnega ravnanja notarke. Poklicna dolžnost pomeni, da profesionalec prevzame svoje celotno poklicno znanje za dosego rezultata. Odgovornost notarja je podana v vseh primerih, kadar pri svojem delu ne upošteva pravil stroke. Temeljna dolžnost notarja je, da strankam pripravi in sestavi popolno listino ter da stranke na razumljiv in jasen način pouči o vsebini in posledicah pravnega posla. Strankam mora vseobsežno svetovati, jim predlagati zanesljive pravne rešitve in sestaviti notarsko listino, ki odraža temeljno načelo „najbolj varne poti“. V konkretnem primeru je zavarovanka prve toženke opustila niz poklicnih dolžnosti. Če bi temeljito in uravnoteženo sklenila posojilno pogodbo, v kateri bi bilo določeno, da se namensko posojena sredstva vračajo revidentki, če do glavnega posla ne pride, revidentka ne bi bila prikrajšana za tako visok znesek denarnih sredstev. Ni je opozorila na običajna tveganja pri posojilnih poslih, ki so nezavarovani, niti ji ni predlagala drugih načinov za zavarovanje zelo visokega posojila. Sodišče prve stopnje je dokazovanje zaključilo brez zaslišanja pričD. D. in A. A.. Priči o dogovorih in poslih z notarko vesta največ, zato je bila revidentka z opustitvijo njunega zaslišanja prikrajšana v pravici izvajanja relevantnih dokazov.

11. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena prvi toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**Odločitev o reviziji**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnica uveljavlja, ker naj bi sodišče druge stopnje enostavno prezrlo njene nosilne pritožbene razloge in navedbe, zakaj se je odločila za sklepanje posla pri notarki in njeno posredovanje pri plačilu posojila in varščine in ker ni odgovorilo na očitke o opustitvi dolžnega ravnanja v smeri zapisa varovalk v posojilno pogodbo, če ne pride do sklenitve glavne pogodbe oziroma na očitke o opustitvi pojasnilne dolžnosti glede prevzetih pogodbenih tveganj; nadaljnjo kršitev določb pravdnega postopka vidi v neizvedbi vseh predlaganih dokazov.

14. Zatrjevani kršitvi nista podani. Na del pritožbenih navedb o dolžnem skrbnem ravnanju notarja je sodišče druge stopnje odgovorilo v 7. in 11. točki obrazložitve. Sicer pa so že pritožbene navedbe, še v večji meri pa sedaj revizijske, bistveno presegle v postopku pred sodiščem prve stopnje ponujeno trditveno podlago o obsegu kršitve profesionalne skrbnosti druge toženke. V tožbi in nadaljnji dveh pripravljalnih vlogah je tožnica kot protipravno ravnanje notarke navedla (le) notarkino nezadostno upoštevanje, da je bilo posojilo po pogodbi, sklenjeni s A. A., namensko – za plačilo varščine po kupni pogodbi, sklenjeni med B., d. o. o., in C., d. d., zaradi česar je nepravilno C., d. d., na njen dopis, kam naj vrne plačano varščino, odgovorila, da ne obstoji nobena pravna ovira za njeno vrnitev kupcu. To je ostal osrednji očitek njenega nepravilnega ravnanja tudi v obeh nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Po tožničinem mnenju bi morala notarka poskrbeti, da bi se varščina vrnila na enak način, torej na fiduciarni račun notarke, ki bi morala ustrezno poskrbeti za pravice tožnice kot posojilodajalke. V trditveno podlago tožnica ni zajela neustrezne pojasnilne dolžnosti notarke (ker naj je ne bi opozorila na tveganja, ki jih prevzema s posojilno pogodbo), prav tako ne opustitev svetovanja in zapisa pogodbenih določil, s katerimi bi zavarovala visok znesek posojila. Te opustitve notarke je kot nova dejstva tožnica prvič konkretizirala in podala šele v pritožbi, še določneje pa sedaj v reviziji. Navedba novih dejstev je v pritožbi dovoljena le pod pogojem, da pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma pod pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP), v revizijskem postopku pa nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sploh ni več dopustno uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP); navedba novih dejstev je dopustna samo, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Tožnica zahtevam iz prvega ostavka 337. člena ZPP ni zadostila, zato opustitev višjega sodišča, da natančneje odgovori na vse na novo zatrjevane kršitve notarske skrbnosti, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo navaja tožnica (očitno meri na razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

15. Nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi predstavljala zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič D. D. in A. A.. Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, njeno tvorno sodelovanje pa je lahko zagotovljeno le ob načelni dolžnosti sodišča, da izvedene predlagane dokaze. Kljub temu pa ta dolžnost ni absolutna in neomejena. Sodišče iz upravičenih razlogov namreč lahko zavrne izvedbo predlaganih dokazov. Tako sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano. To je bil razlog za zavrnitev dokaza z zaslišanjem priče A. A., ki jo je tožnica predlagala v zvezi z ugotovitvijo trenutka začetka zastaranja,3 medtem ko je bil dokaz z zaslišanjem D. D. zavrnjen zato, ker bi priča izpovedala o nespornih dejstvih (skupno premoženje zakoncev) in nerelevantnih dejstvih (predhodna dogovarjanja)4, kot izhaja iz izpodbijane sodbe5, pa tudi že dokazanih dejstvih.6 Uveljavljena kršitev torej ni podana.

16. Za materialno pravni preizkus izpodbijane sodbe je, upoštevajoč že predstavljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje ponujeno trditveno podlago, bistveno vprašanje, ali je druga toženka kot notarka kršila svojo profesionalno skrbnost s tem, ko je na vprašanje C., d. d., odgovorila, da ni pravnih ovir, da varščino vrne na račun kupca in ne na njen fiduciarni račun ali celo račun tožnice. V skladu s tem odgovorom je namreč C., d. d., varščino nakazala družbi B., d. o. o., na drugi strani pa A. A. svoje obveznosti do tožnice po posojilni pogodbi ni poravnala. Ni dvoma, da je notarka vedela za obe pravni razmerji, tako za posojilno pogodbo med tožnico in A. A. kot za predpogodbo za prodajo lokacije ... med gospodarskima družbama C., d. d., in B., d. o. o., saj je sodelovala pri sklepanju obeh pravnih poslov. Prav tako je vedela za namen posojila, ki je bil v plačilu varščine po predpogodbi, kar se je realiziralo z nakazilom sredstev preko njenega fiduciarnega računa. To pa je tudi edina povezava med obema pogodbenima razmerjema. Predpogodba je bila podpisana in v notarski pisani overjena 9. 5. 2011, torej več kot mesec dni pred sklenitvijo posojilne pogodbe. V njej ni kakšnih posebnih določb o vračanju varščine za primer, če do sklenitve glavne pogodbe ne pride. Ob izostanku posebnega pogodbenega dogovora med strankama predpogodbe notarka ni imela podlage, da zahteva, da prodajalec nakaže varščino na njen fiduciarni račun, pa tudi če bi jo, ni imela nikakršne podlage za izročitev denarja tožnici. Šlo je za razmerje zgolj med strankama predpogodbe in četudi bi bil denar nakazan na njen fiduciarni račun, bi bil v korist nasprotne pogodbene stranke, tj. B., d. o. o. Četudi ji je bila znana „veriga poslov“, ti posli medsebojno niso bili povezani tako, da bi notarki omogočali, da sama z vrnjeno varščino poplača kredit A. A., in to ne glede na to da je na morebitno neresnost kupca lahko sklepala na podlagi njegovega nepristopa k podpisu glavne pogodbe. Notar namreč ne more prevzeti vloge razsodnika in v primeru nesoglasij ali zapletov posebej raziskovati sporne okoliščine med strankami, izvajati dokaze ali celo odločati v prid ene ali druge stranke, tudi s tem da neupravičeno (brez pooblastila upravičene osebe) zadržuje denarna sredstva na svojem računu. Vsak udeleženec obligacijskega razmerja mora predvsem sam proučiti ekonomske učinke pravnega posla.

17. Glede na navedeno torej druga toženka ob pojasnilu, komu naj se vrne varščina, ni kršila svoje profesionalne skrbnosti, zato za tožnici nastalo škodo (v višini nevrnjenega kredita) ne odgovarja, v posledici tega pa tudi ne prva toženka, pri kateri je njena odgovornost zavarovana. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da tožničina revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo, s tem pa tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov.

1 Ker se je postopek začel pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) in ker je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom njegove uporabe, se pred Vrhovnim sodiščem postopek nadaljuje po določbah do novele ZPP-E veljavnega ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). 2 Tožnica je namreč s A. A. v podobnih okoliščinah sklenila 24. 6. 2011 posojilno pogodbo še za 18.112,50 EUR, ki pa jih je sama izročila posojilodajalki v pisarni notarke za sredstva za zagotovitev lastnih virov pridobitve kredita za nakup lokacije .... 3 VI. točka prve pripravljalne vloge in 7. točka obrazložitve sobe sodišče prve stopnje, kjer je pojasnjena zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem vseh prič (torej tudi A. A., čeprav ni poimensko navedena), s katerimi naj bi se dokazovalo ne/zastaranje terjatve. 4 7. točka obrazložitve sodbe prve stopnje. 5 10. točka obrazložitve. 6 Sodišče druge stopnje je sicer zapisalo, da naj bi bil dokaz premalo substanciran, ker ob odsotnosti dvoma v poznavanje vsebine celotnega posla (o njej niti ni bilo spora) „tožnica ni zatrjevala kakršnihkoli posebnosti, o katerih bi vedela priča povedati v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo notarke oziroma opustitvijo njene dolžne skrbnosti pri vračanju varščine.“ Kot je bilo navedeno v 14. točki obrazložitve te sodbe, je tožnica nove trditve o notarkinih opustitvah profesionalne skrbnosti ravnanja podala šele v pravnih sredstvih.