Jedro

Za odškodninsko odgovornost notarja morajo biti kumulativno izpolnjene vse temeljne predpostavke odškodninskega delikta.

Z opustitvijo zaslišanja priče sodišče prve stopnje ni odvzelo tožnici pravice do izjave ter posledično ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama nastale ji stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica), da je prvotožena stranka (v nadaljevanju prva toženka) dolžna tožeči stranki plačati 163.012,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2011 do plačila (točka 1. pod I. izreka izpodbijane sodbe), da je drugotožena stranka (v nadaljevanju druga toženka) dolžna tožeči stranki plačati 18.112,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2011 do plačila (točka 2. pod I. izreka) ter odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati stroške postopka po odmeri sodišča (3. pod I. izreka), hkrati pa odločilo, da je tožnica dolžna povrniti prvi toženki 200,20 EUR, drugi toženki pa 1.533,86 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. V pritožbi najprej navaja med pravdnima strankama nesporna oziroma neprerekana dejstva ter navaja dejstva in okoliščine na katerih tožnica gradi svoj tožbeni zahtevek. V nadaljevanju navaja, da je druga toženka v vlogi notarke ravnala v nasprotju s pravnim standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka, pri čemer se v izogib ponavljanju sklicuje na očitke podane v pisnih vlogah in navedbah na naroku z dne 16. 2. 2016. Dokazni postopek se je zreduciral samo na ugotavljanje dejstev razvidnih iz listin (notarske potrditve posojilne pogodbe SV 617/2011), popolnoma pa so bili prezrti ostali posli in dogovori, ki so se navezovali na prodajo lokacije O. v K. Glede načina, motivov in namena sklenitve pravnega posla pri notarki sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih predlaganih dokazov, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem priče P.P. je bila tožeči stranki onemogočena temeljna procesna in ustavna pravica do izvajanja dokazov, saj je priča zelo aktivno sodelovala v predhodnih dogovorih s Š.M. ter bila prisotna in aktivna pri usklajevanju in podpisovanju posojilne pogodbe. To je pomembno zato, ker se je vsebina pravnega posla usklajevala in nato dorekla s strokovno pomočjo notarke, ki je sama sestavila posojilno pogodbo z dne 17. 6. 2011. Zato tožnica meni, da je zelo pomembno, da se o konkretnem poslu zaslišijo vse osebe ali priče, ki vedo o zadevi kaj relevantnega povedati, pri čemer je sodišče dokazni predlog po zaslišanju Š.M. zavrnilo kot nepotreben brez ustrezne obrazložitve. Sodišče navaja, da je tožnica pavšalno trdila, da je notarka vedela za vsebino celotnega posla, kar je v nasprotju z izpovedbo tožnice in nenazadnje tudi z izpovedbo same notarke ter listinami v spisu. Iz vsebine posojilne pogodbe izhaja, da gre za namensko posojilo s plačilom varščine po predpogodbi med T. d.d. in S. d.o.o. (točka Drugič notarskega zapisa). V pogodbi je navedeno, da se varščina plačuje iz fiduciarnega računa notarke. Prav nakazilo preko notarke je tožnici dalo garancijo, da je transakcija varna in zavarovana. Notarka je izpovedala, da je za T. d.d. pripravljala tudi druge pravne posle, ki so bili potrebni za prodajo lokacije O., zato ni mogoče trditi, da notarka ekonomskega namena posojilne pogodbe ni poznala. S predpogodbo 9. 5. 2011, ki jo citira v posojilni pogodbi, je vedela, da bo za T. d.d. pripravljala glavno pogodbo za prodajo nepremičnin, prav tako je zelo dobro vedela, da dne 18. 7. 2011 na podpis glavne pogodbe ni pristopil kupec S. d.o.o., o čemer je notarka sestavila listino, ki je v spisu. Zato jo je sodišče po prepričanju tožnice glede ključnega vprašanja v tej pravdi napravilo vsaj preuranjeno dokazno oceno, ki je tudi v nasprotju z navedbami in dokazi v spisu. Notarka je zelo dobro vedela kakšen posel se bo sklepal in kaj vse je potrebno zagotoviti, da bo do sklenitve posla prišlo. V mozaik vseh pravnih opravil notarke je potrebno umestiti tudi posojilni posel tožeče stranke s Š.M., ki je prejela namensko posojilo za vplačilo varščine in iz tega razloga tožnica ves čas trdi, da je notarka zelo dobro vedela, da do vračila varščine ni bila upravičena pravna oseba S. d.o.o., temveč oseba, ki je posojilo dala. Notarka bi morala pogodbeni stranki, ki pride po strokovno pomoč v notarsko pisarno, predlagati in svetovati tudi za primer, če se varščina vrača, vse z namenom, da se premoženjske pravice pogodbene stranke čim bolj zavarujejo in definirajo, kar pa v konkretnem posojilnem poslu notarka očitno ni predlagala in še manj storila. Notarka se je ves čas postopka na prvi stopnji trudila posel med tožnico in Š.M. predstaviti kot goli posojilni posel, da je naredila le, kar so ji stranke naročile, vendar pa glede na njeno aktivno vlogo pri vseh poslih, ki so bili vezani na prodajo lokacije, ni mogoče trditi, da notarka ni mogla in morala narediti več za pravno varnost tožnice pri tako visokem znesku danega namenskega posojila. Res v posojilni pogodbi ni določeno ničesar v zvezi z vračilom varščine, če do posla ne pride, vendar je posojilno pogodbo sestavljala notarka, ki bi kot skrbna in strokovno usposobljena oseba bila dolžna na to pogodbene stranke vsaj opozoriti ali predlagati ustrezne pravne možnosti v korist tožnice, če bi nastala situacija za vračilo varščine, izostanek tovrstnih pogodbenih določil iz posojilne pogodbe pa je krivda notarke kot avtorice slednje in ne stranke, ki ji je izvedbo pravnega posla zaupala. Ker se pred sklenitvijo posojilne pogodbe o vračilu varščine niso pogovarjali, je notarka opustilo dolžno vestno postopanje in njeno ravnanje kaže na neskrbnost dobrega strokovnjaka. Nenazadnje je notarka pred vračilom varščine bila seznanjena z dejstvom, da kupec S. d.o.o. očitno ni kredibilen pogodbeni partner T. d.d., saj je dne 18. 7. 2011 na podpis glavne pogodbe ni pristopil, niti ni pojasnil razloga. Tudi zaradi te okoliščine bi morala notarka zavarovati premoženjski interes tožnice s povsem drugim načinom dolžnega postopanja pri vračanju varščine. Prav tako je bila notarka od družbe T. d.d. pozvana kam in komu se naj vrne vplačana varščine, in če je to vprašanje nanjo naslovila družba T. d.d., bi morala biti notarka na to še toliko bolj pozorna, saj je iz takega poziva prodajalca mogoče logično sklepati, da glavni posel očitno ne bo sklenjen in bo prišlo do vračila zelo visokega zneska varščine. Najmanj, kar bi notarka takrat morala storiti je, da bi poklicala tožnico in jo seznanila z dejstvom vračila varščine, kar pa notarka ni storila, temveč je zgolj nekritično podala pisno izjavo, da ne vidi pravnih ovir za vračilo varščine družbi S. d.o.o.. Zaradi takšnega ravnanja se tožeča stranka počuti s strani notarke izigrano in prevarano ter ni moralno in etično, da se notarka sklicuje, da glede vračila denarja ni bilo s strani strank dano nobeno naročilo. Njena dolžnost je bila, da pogodbenim strankam, ki so prava neuke, predlaga pogodbeno določilo, ki bi zavezovalo prejemnika varščine, da varščino vrne na račun tistega, ki je varščino dal. Notarska skrbnost bi bila izkazana, če bi od družbe T. d.d. zahtevala, da se varščina vrne po enaki poti kot je do T. d.d. prišla, to je na fiduciarni račun notarske, od tam pa glede na navodila pogodbenih strank. Notarka je zelo dobro vedela in poznala vse zavezujoče dogovore med družbo S. d.o.o. in T. d.d., saj je pri vseh poslih v vlogi notarke aktivno sodelovala, poznala je ekonomski namen danega posojila, zato je tožnica od notarke utemeljeno pričakovala več kot le sestavo gole posojilne pogodbe. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice na plačilo odškodnine, ker je druga toženka, katera je imela svojo odgovornost zavarovano pri prvi toženki, ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, do škode tožnici ni prišlo po njeni krivdi, zato ni podana njena odškodninska odgovornost, niti posledično odgovornost njene zavarovalnice.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Ugotoviti je, da je bilo v postopku na prvi stopnji v celoti in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke obširno in skrbno obrazložilo, k njim ni več kaj dodati, sodišče druge stopnje jim v celoti sledi, le zaradi pritožbenih izvajanj dodaja naslednje:

7. Materialna podlaga presoje odškodninske odgovornosti notarja (v našem primeru druge toženke) je odgovornost za pošteno in vestno ter v skladu s predpisi opravljeno delo, pri čemer notar odgovarja stranki za škodo, povzročeno s kršitvijo dolžnosti ali pooblastil, določenih s tem zakonom (6. člen Zakona o notariatu - v nadaljevanju ZN), pri tem zanj velja varovanje tajnosti podatkov (25. člen ZN), z dolžnostjo, da pred sestavo notarske listine strankam na razumljiv način opiše vsebino, pravne posledice nameravanega pravnega posla ali izjave volje ter jih izrecno opozoriti na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla ali izjave volje ter opozori tudi na morebitne druge okoliščine v zvezi z nameravanimi pravnimi posli, če jih pozna (razen podatkov zaupne narave iz 25. člena ZN), pri tem pa mora stranke odvračati od nejasnih, nerazumljivih ali dvoumnih izjav ter jih izrecno opozoriti na možne pravne posledice takšnih izjav, v kolikor pa stranke pri le teh vztrajajo, jih mora vnesti v notarsko listino in ob njih navesti opozorila, ki jih je dal strankam v zvezi z njimi (42. člen ZN). Notar je dolžan ravnati s profesionalno skrbnostjo (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), za odškodninsko odgovornost notarja pa morajo biti kumulativno izpolnjene vse temeljne predpostavke odškodninskega delikta v smislu prvega odstavka 131. člena OZ (kršitev službene dolžnosti oziroma protipravnost njegovega ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med njima ter krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom - notar se bo rešil svoje odškodninske odgovornosti, če bo dokazal, da je v konkretnem primeru škoda nastala brez njegove krivde, da je torej ravnal lege artis). Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju, upoštevaje trditveno podlago tožbe, pravilno upoštevalo navedeno materialno podlago pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti druge toženke.

8. Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, toženka v svojih tožbenih in nadaljnjih pravočasnih trditvah zatrjuje, da notarka (druga toženka) pri svojem delu ni ravnala z ustrezno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je kljub temu, da je vedela za ekonomsko in pravno naravo celotnega razmerja, T. d.d. obvestila, da ne obstaja nobena pravna ovira za vrnitev varščine 181.125,00 EUR na transakcijski račun družbe S. d.o.o.. Vedela je, da je tožnica kot posojilodajalka ta denarni znesek posojilojemalki Š.M. posodila z izključnim namenom plačila varščine(1). Zatrjevala je, da je posojilojemalki (Š.M. (2)) bil posojen znesek po prvi posojilni pogodbi 181.125,00 EUR z izključnim namenom plačila varščine za sklenitev pravnega posla S. d.o.o., medtem ko je bil znesek po drugi posojilni pogodbi namenjen za sredstva za zagotovitev lastnih virov odobritve kredita za nakup lokacije O., vse pa zaradi namena sklenitve pravnega posla med S. d.o.o. (ki je nameravala izvesti nakup lokacije O.) kot kupcem in T. d.d. kot prodajalcem, glede katerega je notarka sestavila Predpogodbo o prodaji dne 9. 5. 2011, k le tej pa še anekse (3), zatem pa še notarski zapis Kupoprodajne pogodbe z dne 18. 7. 2011, št. SV-724/11, pred podpisom katerega je moral kupec plačati varščino (181.125,00 EUR). Ker kupec k podpisu Kupoprodajne pogodbe ni pristopil, do sklenitve slednje ni prišlo, je prodajalec na podlagi zahteve za vračilo varščine S. d.o.o. ter po izjavi notarke, varščino 16. 8. 2011 vrnil na transakcijski račun kupca (S. d.o.o.).

9. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila stranka Predpogodbe (in aneksov k le tej), pogodbeni stranki sta bili T. d.d. ter S. d.o.o., je notarkino svetovanje prodajalcu v zvezi z vračilom varščine pravilno. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bil prodajalec zavezan varščino vrniti potencialnemu kupcu S. d.o.o., s strani katerega je bila varščina plačana, saj temeljni posel med njima ni bil sklenjen. Le med njima je torej obstajalo pogodbeno razmerje, zato tožnica ni imela nobene terjatve niti do S. d.o.o., niti do T. d.d.. Pravni nasvet, za katerega je zaprosila T. d.d., zato ni v nasprotju z med T. d.d. in S. d.o.o. že sklenjenimi pravnimi posli, prav tako pa tudi ne s pravnima posloma, ki ju je tožnica sklenila s Š.M. (posojilni pogodbi z dne 17. 6. 2011 in 24. 6. 2011 z rokoma vračila 31. 8. 2011), posebej še ob dejstvu, in kar pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, da je bil pravni nasvet notarke, komu naj se vrne varščine, podan 16. 8. 2011, to je na dan, ko terjatvi po posojilnih pogodbah še nista zapadli v plačilo.

10. Prav tako sodišču ni moč očitati kršitve, ker ni zaslišalo po tožeči stranki predlagane priče, tožničinega moža P.P., za katerega je sodišče prve stopnje ocenilo, da v bistvenem, glede dolžne skrbnosti notarke v zvezi z vračanjem varščine, ni pravno pomembnih trditev, o katerih bi priča lahko izpovedala, saj je tožnica s tem v zvezi zgolj pavšalno trdila, da je notarka vedela za vsebino celotnega posla. S takšnim zaključkom se strinja sodišče druge stopnje. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je bil predlog z zaslišanjem navedene priče premalo substanciran, pri čemer ni dvoma v to, da bi priča vedela za vsebino celotnega posla, vendar pa tožnica ni zatrjevala kakršnihkoli posebnosti, o katerih bi vedela priča povedati v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo notarke oziroma opustitvijo njene dolžne skrbnosti pri vračanju varščine. Z opustitvijo zaslišanja navedene priče torej sodišče prve stopnje ni odvzelo tožnici pravice do izjave ter posledično ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP).

11. V posledici navedenega se izkažejo za neutemeljena tudi vsa nadaljnja pritožbena izvajanja o tem, da ni moralno in etično, da se notarka sklicuje, da glede vračila denarja ni bilo s strani strank dano nobeno naročilo, in da bi se varščina naj vrnila na račun tistega, ki je varščino dal oziroma po enaki poti, preko fiduciarnega računa notarke, kot je bilo storjeno pri vplačilu varščine. Nedvomno je, da sta bili obe posojilni pogodbi, torej tudi posojilna pogodba v znesku 181.125,00 EUR, sklenjeni s fizično osebo Š. M.. Le ta se je zavezala oba posojila vrniti. Posojili sta bili dani za določen namen. Iz posojilnih pogodb nedvomno izhaja, da sta pogodbeni stranki soglašali z dogovorjenimi obveznostmi, notarka pa ju je ob sklenitvi tudi opomnila na posledice sklenjenih pravnih poslov. (4) S strani notarke je bilo poskrbljeno, da je bil znesek namenjen za varščino (5) T. d.d., slednji plačan. Posojilojemalka po obeh posojilnih pogodbah Š.M. ni bila stranka predpogodbe in aneksov k njej, temveč je nastopala kot zakonita zastopnica ene izmed pogodbenih strank, S. d.o.o., ki je v predpogodbi nastopal kot kupec lokacije O. na B. pri K. od prodajalca T. d.d.. Ker do sklenitve temeljnega posla med njima ni prišlo, potencialni kupec pa je varščino plačal, ni bilo razloga, da se varščina ne vrne slednjemu. Pogodbena zaveza v zvezi z vračilom posojenih zneskov je obstajala na strani fizične osebe Š.M., ki je bila edina pogodbena stranka na strani posojilojemalca v sklenjenih posojilnih pogodbah. Zato ni bilo utemeljenega razloga, da bi varščino iz drugega pravnega razmerja prodajalec vračal na fiduciarni račun notarke, saj tudi slednja ni imela pravne podlage za prenakazilo teh sredstev komu drugemu, razen tistemu, za katerega je veljalo, da je varščino plačal, to pa je bila gospodarska družba S. d.o.o..

12. Ker manjka eden izmed temeljnih elementov civilnega delikta (vsi pa morajo biti podani kumulativno), nedopustno ravnanje, ni moč govoriti o odškodninski odgovornosti notarke, pri čemer tožnica v postopku ni zatrjevala, da je bilo siceršnje ravnanje notarke ob sklepanju poslov (obeh posojilnih pogodb) med njo in Š.M., sporno oziroma pomanjkljivo ter posledično nestrokovno in v nasprotju z zakonom. Sodišče druge stopnje meni, da se je tožnica morala in mogla zavedati morebitnih posledic visokega zneska posojila, ki ga je očitno želela investirati v drugi posel, v katerem pa ni neposredno sodelovala. Res je sicer, da je bilo posojilo dano za določen namen (za kar je notarka poskrbela), vendar je bila varščina, čemur je bilo posojilo namenjeno, dana pravni in ne fizični osebi, slednja pa ni bila neposredni nosilec posla, za sklenitev katerega je bil potreben znesek varščine.(6)

13. V posledici vsega navedenega je odpadla potreba po odgovarjanju na vsa ostala pritožbena izvajanja.

14. Pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

Op. št. (1) : Med tožnico kot posojilodajalko in Š.M. kot posojilojemalko sta bili sklenjeni dve posojilni pogodbi v obliki notarskega zapisa, in sicer prva 17. 6. 2011, št. SV - 617/11 za znesek 181.125,00 EUR z rokom vrnitve do 31. 8. 2011 ter druga dne 24. 6. 2011, SV-640/11 za znesek posojila 18.875,00 EUR, prav tako z rokom vrnitve do 31. 8. 2011. Op. št. (2) : Direktorica in zakonita zastopnica S. d.o.o..

Op. št. (3) : Prvi aneks je bil sklenjen 25. 5. 2011, zatem pa so bili sklenjeni še trije aneksi.

Op. št. (4) : Točka Trinajstič v posojilni pogodbi z dne 24. 6. 2011 in točka Enajstič v posojilni pogodbi z dne 17. 6. 2011. Op. št. (5) : Po posojilni pogodbi z dne 17. 6. 2011. Op. št. (6) : Varščina je bila s strani potencialnega kupca S. d.o.o. plačana v dveh delih, 17. 6. 2011 v višini 80.000,00 EUR in 24. 6. 2011 v višini 101.125,00 EUR, pred tem pa je plačal še aro 31. 5. 2011 v višini 60.375,00 EUR, varščina in ara pa sta skupno predstavljali 10% znesek kupnine, ki naj bi bila v kupoprodajni pogodbi, do sklenitve katere ni prišlo iz razlogov na strani kupca, določena na znesek 2,415.000,00 EUR.