Jedro

Tožena stranka je torej izrecno poudarila izgubo zaupanje do tožnika že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sicer pa je tožniku že pred tem tudi prepovedala opravljanja nadaljnjega dela (s sklepom z dne 12. 7. 2010). Povrnitve zaupanja in s tem možnost nadaljevanja delovnega razmerja tudi po presoji revizijskega sodišča ne spremenijo kasnejše ugotovitve sodišča o naravi in teži očitane kršitve. Predvsem z upoštevanjem tožnikovega delovnega mesta in položaja pri toženi stranki sta sodišči utemeljeno presodili o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče. Tega ne morejo spremeniti niti revizijske navedbe o tožnikovem dobrem delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pd 1375/2010 z dne 10. 7. 2012 kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 20. 7. 2010, potrjeno s sklepom z dne 25. 8. 2010, odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 9. 2010, temveč 30. 9. 2010, zahtevek tožnika za poziv na delo in ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2010 dalje zavrnilo, naložilo toženi stranki, da tožniku od 15. 9. 2010 do 30. 9. 2010 prizna delovno razmerje, ga prijavi v zavarovanja in obračunava nadomestila plače. Tožniku je priznalo tudi razliko v plači za mesece od oktobra 2010 do vključno avgusta 2011 ter naložilo toženi stranki, da tožniku povrne stroške predhodnega postopka ter stroške sodnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika (tožena stranka se ni pritožila) s sklepom Pdp 1010/2012 z dne 14. 11. 2012 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za poziv na delo in ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2010 dalje ter glede odločitve o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o razveljavitvi dela sodbe sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za vrnitev nazaj na delo in obstoja delovnega razmerja po 1. 10. 2010 je temeljila na tem, da bi moralo sodišče obenem odločiti tudi o odškodnini zaradi sodne razveze v skladu s 118. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Sodišče druge stopnje se je sicer strinjalo s tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. 3. Po navedeni razveljavitvi je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo zahtevek tožnika za poziv na delo in ugoditev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2010 dalje ter na novo odmerilo stroške postopka, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki. Iz sodbe med drugim izhaja, da je tožnik tudi v ponovnem postopku vztrajal pri reintegracijskem zahtevku in izrecno izjavil, da ne uveljavlja ustrezne denarne odškodnine po 118. členu ZDR. Sodišče je povzelo del izpovedi tožnika in že predhodne ugotovitve, da evidence o opravljenih urah voženj pri Avtošoli A., d. o. o. in o prisotnosti tožnika na delu pri toženi stranki niso ustrezale dejanskemu stanju, da je bil tožnik kot komandir postaje mejne policije za te nepravilnosti odgovoren in da bi moral v tej funkciji ravnati še posebej vestno in zakonito ter biti vzor drugim policistom. Presodilo je, da je zaupanje tožene stranke do tožnika porušeno do takšne mere, da z njim ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, saj je tožena stranka že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ves čas postopka trdila, da je tožnikovo ravnanje takšno, da z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, še zlasti zato, ker je opravljal dela in naloge komandirja policijske postaje in je moral utrjevati in varovati ugled policije. Izhajalo je tudi iz prejšnjih ugotovitev, da sta bili evidenci tožnikove prisotnosti na delu in v avtošoli v resnici takšni, da sta za isto časovno obdobje izkazovali tako tožnikovo prisotnost na delu pri toženi stranki, kot njegovo opravljanje dela po podjemni pogodbi z avtošolo. Ob dejstvu, da je obe evidenci vodil tožnik sam, to tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni tisto okoliščino, zaradi katere je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika in je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Tudi dejstvo, da je tožnik sam odrejal delovni čas, ne pomeni, da ni bil dolžan voditi verodostojne evidence o svojem delovnem času, kar na drugi strani kaže na pomanjkanje njegove samokritičnosti; njegovo pojmovanje dopustnosti ponarejanja uradnih evidenc je nesprejemljivo za vsako delovno razmerje, še posebej za delovno razmerje komandirja policijske postaje.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se ugotovljeno dejansko stanje nanaša na kršitve same, ki jih je storil pri delu, predvsem izven delovnega časa, te pa ničesar ne povedo o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Zato dejansko stanje ne daje podlage za odločitev po drugem odstavku 118. člena ZDR. Sodišči druge in prve stopnje povzemata le okoliščine kršitve, ne pa okoliščine, ki bi preprečevale nadaljevanje delovnega razmerja. Dokazano dejansko stanje, ki se nanaša samo na kršitve, in še to izven delovnega časa, o katerih je izpovedal sam tožnik, je zmotno. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožena stranka enostavno ni dokazala, da ni več možno nadaljevanje delovnega razmerja. Posamezni dokazi o tem vprašanju so v sodbah spregledani, to pa predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz navedb tožene stranke izhaja, da naj bi nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja izhajala samo iz naklepnih kršitev pogodbe o zaposlitvi, za katere je sodišče ugotovilo, da niso bile storjene, drugih okoliščin pa tožena stranka ni zatrjevala. Tožena stranka je predlagala (v zvezi s VI. točko odgovora na tožbo) zaslišanje I. J., ki ga o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni spraševalo. Ta o tem ni pričal, saj je izpovedal le o razlogih, ki so toženo stranko vodili v izrek najstrožjega ukrepa, sicer pa tudi, da je s tožnikom korektno sodeloval in da nima pripomb na njegovo delo. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 230/2007 z dne 28. 5. 2008, kjer je bilo zavzeto stališče, da relevantnih okoliščin sodišče ne ugotavlja na lastno pobudo, temveč jih mora zatajevati in dokazati delodajalec. Enako izhaja iz sodbe VIII Ips 480/2008. Dokazi v tej zadevi so pokazali ravno obratno, saj je kljub storjenim kršitvam mogoče nadaljevanje delovnega razmerja, tožena stranka pa ni predlagala nasprotnih dokazov oziroma dejstev v zvezi s tem ni navajala. Spregledani ostanejo tudi dokazi v zvezi s samimi kršitvami, saj je komandir lahko prosto odrejal delovni čas, tako da delo ni trpelo, o tem ni bil dolžan obveščati nikogar, razpored dela je lahko popravljal za nazaj, delodajalec pa ni preverjal razpoložljivosti delavca. V določenih primerih je zahteval od njega, da opravlja delo tudi izven razporeda dela, kar vse izhaja iz izvedenih dokazov. Če bi se tožnikove napake odkrile s strani notranje inšpekcije, bi bil na to le opozorjen, brez izrekanja sankcij. Ugotovljeno je bilo tudi, da delovni proces na tožnikovi postaji ni bil moten, temveč ravno nasprotno, da je bilo delo organizirano in je potekalo izredno dobro, da je bil stalno dosegljiv, da je opravljal delo izven polnega delovnega časa brez zahteve po plačilu, priče pa so izpovedale, da bi v primeru, če bi nekdo odkril nekajkratno nedosledno vodenje evidence dela, dobil le ustno opozorilo. Dokazal naj bi, da je do nedoslednega pisanja evidenc prihajalo predvsem zaradi potreb delodajalca - zaradi tega, ker zaradi zahteve po 11 urnem počitku, ni smel vpisati dejanske prisotnosti na delovnem mestu. Delo je ves čas opravljal tudi izven delovnega časa, ob stalni dosegljivosti; tudi sam je brez plačila obravnaval kazniva dejanja prometne nesreče, itd. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Neutemeljene so revizijske navedbe v zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki oziroma v zvezi z ugovorom tožene stranke na tožnikov zahtevek za reintegracijo. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo (VI. točka odgovora) izrecno predlagala, da v primeru ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče na podlagi 118. člena ZDR upošteva vse okoliščine in interes tožene stranke ter ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče, saj je ta ravnal na način, ki je za policista, posebno za komandirja policijske postaje, popolnoma nesprejemljiv iz razlogov, ki jih je navajala že pred tem. Ti razlogi se res nanašajo predvsem na razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je tožena stranka poudarila tudi dolžnost skrbi in varovanja ter utrjevanje lastnega ugleda in ugleda policijske organizacije, se sklicevala tudi na Kodeks policijske etike, na element zaupanja v zakonitost ravnanja policije, grobo kršenje vrednot, ki izražajo poslanstvo policije ter poudarila, da je bil tožniku ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izdan tudi sklep o prepovedi opravljanja dela (prav zaradi v celoti porušenega zaupanja delodajalca). Tudi po poskusu poravnave med strankama je tožena stranka poudarila, da tožnikovo ravnanje ni bilo takšno, ki ga pričakuje od policista in se pri tem sklicevala na izpoved tožnika samega ter navedla, da poravnava v smislu vrnitve tožnika nazaj na delo h toženi stranki zanjo ni sprejemljiva (glej pripravljalno vlogo z dne 10. 2. 2012).

9. Iz razlogov za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki ne more biti več stvar presoje revizijskega sodišča, saj predstavljajo podlago za odločitev v že prej pravnomočni sodni odločbi, izhaja, da je je bila odpoved iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR prepozna, iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR pa, da je tožnik tako za konkretne dneve v mesecu juniju 2009 kot v oktobru 2009 nepravilno izpolnjeval razvide voženj v Avtošoli A., d. o. o., kot pri evidentiranju prisotnosti na delu pri toženi stranki, da je s tem prišlo do kršitev, vendar da te niso tako hude, da bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma, da tožena stranka v tem primeru ni izkazala vseh znakov očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Revizijskih navedb, s katerimi tožnik nasprotuje tem ugotovitvam, ni mogoče upoštevati.

10. Tudi po stališču revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje dovolj obrazložili okoliščine in interese strank v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja in nista spregledali posameznih dokazov. Neutemeljen je zato očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišči sta pri presoji lahko upoštevali tudi ugotovitve o tem, za kakšno kršitev je šlo in okoliščine kršitve, da so evidence o tožnikovi prisotnosti na delu in v avtošoli onemogočajo tudi preverjanje tega, ali je bil tožnik v določenem času sploh v službi ali pa je opravljal usposabljanje kandidatov za pridobitev vozniškega izpita, predvsem pa, da je bil tožnik komandir policijske postaje, ki je bil še bolj kot ostali policisti dolžan ravnati v skladu z veljavnimi predpisi ter skrbeti za varovanje ugleda policije. Dolžnost varovanja ugleda je izrecno določena tudi v 4. členu Kodeksa policijske etike. Pri ugotavljanju okoliščin in interesov strank v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR se je sodišče utemeljeno lahko oprlo tudi na izpoved tožnika samega, saj ta izpoved med drugim odraža tudi njegov odnos do kršitev.

2. Tožnik v reviziji opozarja na izpoved priče I. J., ki mu je bil nadrejen in ga je tožena stranka predlagala za pričo tudi v zvezi z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja. Res ta priča ni bila izrecno zaslišana o okoliščinah glede nadaljevanja delovnega razmerja, če bi prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, vendar to po mnenju revizijskega sodišča ne vpliva prepričljivost ostalih ugotovitev, ki zadoščajo za zakonitost presoje o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Izpoved I. J. tudi ne nasprotuje presoji sodišča v zvezi z možnostjo nadaljevanju delovnega razmerja tožnika, temveč jo potrjuje. Izpovedal je, da je sicer s tožnikom korektno sodeloval in da nima pripomb na njegovo delo, vendar jasno poudaril, da tožnik ni bil edini, ki so mu izrekli tak ukrep, kljub temu, da je šlo tudi po njegovem mnenju bolj za prirejanje listin (kot za kaj drugega), da je bil ocenjen kot dober delavec, vendar so izredno odpoved v podobnih primerih podali tudi za nekatere zaposlene v Krškem, da je prišlo pri dveh policistih tožene stranke do ugotovitve drugačnih okoliščin (zaradi česar ni prišlo do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), predvsem pa, „da je šlo v tem primeru za komandirja, ki bi moral poskrbeti za poslovanje na policijski postaji in bi moral kot vodilni delavec še toliko bolj paziti,“ pri odpovedi pa so upoštevali tudi načela „integritete, Kodeks policijske etike in pogodbo o zaposlitvi.“

13. I. J. je torej potrdil tožnikovo dobro delo ter upošteval tudi, da ni šlo za hujše kršitve, vendar v zvezi z obrazložitvijo za izredno odpoved potrdil, da s tožnikom kot komandirjem policijske postaje, ki mora biti za zgled drugim delavcem - policistom, niso mogli več nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

14. S tem je potrdil razloge, ki izhajajo tudi iz same izredne odpovedi - da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati, ob upoštevanju narave dela, njegovega položaja, dolžnosti varovanja ugleda policije in na koncu tudi, da je „zaupanje delodajalca v verodostojno ravnanje policista tako porušeno, da je nadaljevanja delovnega razmerja z njim onemogočeno.“

15. Tožena stranka je torej izrecno poudarila izgubo zaupanje do tožnika že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sicer pa je tožniku že pred tem tudi prepovedala opravljanja nadaljnjega dela (s sklepom z dne 12. 7. 2010). Povrnitve zaupanja in s tem možnost nadaljevanja delovnega razmerja tudi po presoji revizijskega sodišča ne spremenijo kasnejše ugotovitve sodišča o naravi in teži očitane kršitve. Predvsem z upoštevanjem tožnikovega delovnega mesta in položaja pri toženi stranki sta sodišči utemeljeno presodili o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče. Tega ne morejo spremeniti niti revizijske navedbe o tožnikovem dobrem delu.

16. Ostale revizijske navedbe, ki se nanašajo predvsem na kršitve same oziroma izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v primerjavi z drugimi policisti (kot navedeno je priča I. J. izpovedal drugače), za presojo po 118. členu ZDR niso pravno pomembne.

17. Razlogi odločitve v tej zadevi so drugačni kot v odločbah Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 230/2007, VIII Ips 191/2008, VIII Ips 317/2008 in VIII Ips 427/2008, pa tudi v zadevi VIII Ips 480/2008. Zadeve niso primerljive.

18. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili očitane bistvene kršitve določb postopka in sta tudi materialno pravo pravilno uporabili. Zato je v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.