Jedro

Ker se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu, njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za čas do reintegracije k toženi stranki oziroma do prenehanja zaposlitve pri drugem delodajalcu, ni utemeljen. Ugoditev takšnemu zahtevku bi dejansko pomenila, da bi bilo tožniku za isto obdobje priznano dvojno delovno razmerje. Delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati. Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da bi v primeru, če sodne razveze ne bi bilo in bi bilo ugotovljeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo „in še traja“, to pomenilo pravico tožnice do vrnitve na delo k toženi stranki in vzpostavitev delovnega razmerja za čas, ko bi bila brez zaposlitve (z vmesno prekinitvijo za čas morebitne zaposlitve pri drugem delodajalcu). Razlika v plači bi bila tožnici v tem primeru priznana kot odškodnina, ki bi ji pripadala na podlagi dejstva, da bi ji bila priznana reintegracija, kar pomeni, da bi delovno razmerje, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja, trajalo nepretrgoma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za poziv na delo in ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2010 dalje (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne njene stroške postopka v znesku 1.755,91 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izteka izpolnitvenega roka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tožena stranka v tem postopku sploh ni dokazovala, da naj bi obstajale okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja s tožnikom ni možno nadaljevati. Dokazno breme je bilo na toženi stranki, zato sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni imelo dokazne podlage. Iz odgovora na tožbo izhaja, da naj bi nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja, kot pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izhajala iz domnevnih tožnikovih kršitev pogodbe o zaposlitve, z znaki kaznivega dejanja goljufije. Sodišče prve stopnje je pravnomočno ugotovilo, da očitane kršitve niso bile storjene. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala zaslišanje priče A.A., ki pa ga nato o teh okoliščinah ni spraševala. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev za zavrnitev reintegracijskega zahtevka utemeljuje s kršitvami storjenimi izven dela, o katerih je izpovedoval tožnik sam, ne pa s kršitvami zaradi katerih je delodajalec tožniku izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 230/2007 z dne 28. 5. 2008 in VIII Ips 480/2008 z dne 27. 9. 2010 izhaja, da mora delodajalec zatrjevati in dokazati okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Tožena stranka je te okoliščine sicer zatrjevala, ni pa jih tudi dokazala. Okoliščine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev (kršitve izven dela), tožena stranka ni določno zatrjevala, predvsem pa jih ni dokazovala. Nobena od očitanih kršitev ni takšna, da bi lahko toliko porušila zaupanje v tožnika, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več možno. Nepravilno vodenje razvida vožnje pri drugem delodajalcu že pojmovno ne more vplivati na zaupanje tožene stranke, saj ta kršitev ni imela nobenega vpliva na delovni proces tožene stranke. Pisanje drugačnih datumov v razvid vožnje zaradi obida delovne zakonodaje v zvezi z dopolnilnim delom, ni v ničemer zavržno in ga veljavna zakonodaja ne sankcionira. Glede redkega nedoslednega pisanja in popravljanja evidenc dela pri toženi stranki pa velja, da si je tožnik kot komandir lahko prosto odrejal delovni čas in da o tem ni bil dolžan obveščati nikogar. Nesporno je bilo ugotovljeno, da delovni proces na tožnikovi postaji ni nikoli trpel. Nasprotno, delo je bilo izvrstno organizirano, tožnik je tudi dokazal, da je do nedoslednega pisanja evidenc dela prihajalo zaradi tega, ker tožnik zaradi zahteve po enajsturnem počitku ni smel vpisati dejanske prisotnosti na delovnem mestu. Tožnik je delo ves čas opravljal tudi izven delovnega časa, bil je stalno dosegljiv, sam je obravnaval kazniva dejanja, prometne nesreče in podobno. Iz določbe druge alineje prvega odstavka 14. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da lahko o kršitvi pogodbe govorimo samo v primeru, če nastanejo tudi škodne posledice. Tožnikovo občasno kratkotrajno opravljanje dela izven evidenc dela, ni imelo nobenega efekta na delovni proces oziroma kvečjemu pozitivnega. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem sporu je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in takrat s sodbo I Pd 1357/2010 z dne 10. 7. 2012 kot nezakonito razveljavilo redno (pravilno: izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2010, potrjeno s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 28. 5. 2010 (pravilno 25. 8. 2010). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 14. 9. 2010, temveč 30. 9. 2010, zavrnilo pa je, kar tožnik zahteval več, to je poziv nazaj na delo in ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2010. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 15. 9. 2010 do 30. 9. 2010 prizna delovno razmerje, ga za to obdobje prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, zanj obračuna nadomestilo plače v znesku 1.134,36 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2010 dalje, dosodilo pa mu je tudi razlike v plači za čas od oktobra 2010 do avgusta 2011. Ugodilni del takšne sodbe je postal pravnomočen, saj se je pritožil le tožnik. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 1010/2012 z dne 14. 11. 2012 ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za poziv nazaj na delo ter ugotovitev delovnega razmerja od 1. 10. 2010 dalje, razveljavilo pa je tudi odločitev o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku je sodišče prve stopnje tako moralo odločiti le o zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2010 in zahtevku za poziv nazaj na delo ter seveda o stroških postopka.

Tožnik uveljavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav je pritožbene navedbe možno razumeti tudi kot uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi nepravilne uporabe določb ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.

Pravila ZPP o dokaznem trditvenem bremenu niso bila nepravilno uporabljena, saj je tožena stranka že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nato ves čas postopka trdila, da je tožnikovo ravnanje takšno, da z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, še zlasti glede na to, da tožnik opravlja dela in naloge komandirja policijske postaje in bi moral utrjevati in varovati ugled policije ter da je tožena stranka povsem izgubila zaupanje v tožnika. Tožniku je bilo očitano, da je iz primerjave med dnevnimi razporedi dela z dnevnimi razvidi voženj in zapisniki o izpitih za voznike motornih in priklopnih vozil (pri čemer je obe evidenci vodil tožnik sam) razvidno, da je tožnik opravljal delo inštruktorja v avtošoli v času, ko bi moral biti po dnevnem razporedu dela na delu pri toženi stranki. Tožena stranka je dokazala, da sta bili navedeni evidenci v resnici takšni, da sta za isto časovno obdobje izkazovali tako tožnikovo prisotnost na delu pri toženi stranki kot tožnikovo opravljanje dela po podjemni pogodbi za avtošolo. Navedeno ob dejstvu, da je obe evidenci vodil tožnik sam, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pomeni tisto okoliščino, zaradi katere je tožena stranka utemeljeno izgubila vsako zaupanje v tožnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Izpodbijana sodba ni v nasprotju s sodno prakso, razvidno iz sodb revizijskega sodišča, na katere se sklicuje pritožba. V zadevi, o kateri je bilo odločeno s sodbo VIII Ips 230/2007 je delodajalec jasno izkazal, da na njegovi strani ni interesa za razvezo pogodbe o zaposlitvi in je šele v pritožbi uveljavljal, da bi pogodbo o zaposlitvi po uradni dolžnosti moralo razvezati sodišče prve stopnje, saj je v razlogih ugotavljalo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. V zadevi, o kateri je bilo odločeno s sodbo VIII Ips 480/2008 z dne 27. 9. 2010 pa je delodajalec sicer dokazoval, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno, vendar je edini dokaz, ki ga je predlagal v tej smeri, pokazal ravno nasprotno. Izpodbijana sodba, s katero je bil zavrnjen tožnikov reintegracijski zahtevek pa temelji ravno na zatrjevanju in dokazovanju tožene stranke, da delovno razmerje s tožnikom ni več mogoče, saj se ji zdi nesprejemljivo, da tožnik dnevnih razvidov vožnje ni vodil v skladu z dejanskim stanjem.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti evidence o opravljenih urah voženj pri avtošoli, niti evidence o prisotnosti na delu niso ustrezale dejanskemu stanju, pri čemer je oboje evidence vodil tožnik, ki je pri toženi stranki opravljal funkcijo komandirja postaje mejne policije, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika in njegovo delo. Ugotovitev neverodostojnosti navedenih evidenc izhaja iz zatrjevanj samega tožnika ter njegove izpovedi, saj iz obojega izhaja, da niti evidence o opravljenem usposabljanju kandidatov za vozniški izpit v avtošoli, niti evidence o tožnikovi prisotnosti na delu, ne izkazujejo dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že v sklepu Pdp 1010/2012 z dne 14. 11. 2012 zavzelo stališče, da v kolikor se sprejme takšna razlaga tožnika, potem sploh ni mogoče ugotoviti, ali je bil tožnik v določenem času v službi ali pa je opravljal usposabljanje kandidatov za pridobitev vozniškega izpita. V kolikor pa bi evidence odražale dejansko stanje, bi to pomenilo, da je tožnik usposabljanje kandidatov za pridobitev vozniškega izpita dejansko opravljal v službenem času.

Okoliščina, da si je tožnik kot komandir postaje mejne policije sam odrejal delovni čas, ne pomeni, da ni bil dolžan voditi verodostojne evidence o svojem delovnem času. Pritožbene navedbe v zvezi s tem kažejo na popolno pomanjkanje tožnikove samokritičnosti. Navedeno velja tudi za pritožbeno zatrjevanje, da pisanje drugačnih datumov v razvid vožnje zaradi obida delovne zakonodaje v zvezi z dopolnilnim delom, ni v ničemer zavržno. Takšno pojmovanje dopustnosti prenarejanja uradnih evidenc je nesprejemljivo za vsako delovno razmerje, še posebej pa za delovna razmerja komandirja policijske postaje. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožnik kot komandir na PMP A. moral biti vzor drugim policistom in da se od policista zahteva še posebna skrbnost pri delu, izostren čut za zakonitost in pravičnosti ter upoštevanje moralnih načel. Prepričanje, da prenarejanje uradnih evidenc ni nič takšnega, prav gotovo ne kaže na izostren čut za zakonitost in upoštevanje moralnih načel. Nekritičnost tožnika do lastnega ravnanja je razvidna tudi iz pritožbene navedbe o tem, da nepravilno vodenje razvida voženj pri drugem delodajalcu že pojmovno ne more vplivati na zaupanje tožene stranke, češ da ta kršitev ni imela nobenega vpliva na delovni proces pri toženi stranki. Ravno zaradi specifičnosti dela policije, bi se tožnik še posebej kot komandir policijske postaje moral vzdržati vseh ravnanj, ki kažejo na neupoštevanje pravil in predpisov. Nenazadnje gre pri tistem, kar tožnik poimenuje nepravilno vodenje razvida voženj za prenarejanje uradnih evidenc, z namenom da bi te izkazovale drugačno stanje od dejanskega.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je na podlagi drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V skladu s to določbo se sodišče lahko odloči za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ne glede na predlog delavca, če upoštevaje vse okoliščine interesa obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče. Ob ugotovitvi, da zgoraj navedeni interesi in okoliščine ne omogočajo nadaljevanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za poziv nazaj na delo.

Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2010 dalje. Tak zahtevek je delno neutemeljen že glede na dejstvo, da se je tožnik s 1. 10. 2010 zaposlil pri drugem delodajalcu. Ugoditev takšnemu zahtevku bi dejansko pomenila, da bi bilo tožniku za isto obdobje priznano dvojno delovno razmerje. Glede tega vprašanja se je Vrhovno sodišče RS povsem jasno opredelilo v sodbi VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013. V navedenem sporu je zavzelo stališče, da tudi v primeru če sodne razveze ne bi bilo in bi bilo ugotovljeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo „in še traja“, bi to pomenilo pravico tožnice do vrnitve na delo k toženi stranki in vzpostavitev delovnega razmerja za čas, ko bi bila brez zaposlitve (z vmesno prekinitvijo za čas morebitne zaposlitve pri drugem delodajalcu). Razlika v plači bi bila tožnici v tem primeru priznana kot odškodnina, ki bi ji pripadala na podlagi dejstva, da bi ji bila priznana reintegracija, kar pomeni, da bi delovno razmerje, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja, trajalo nepretrgoma. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje v tem sporu nikakor ne bi moglo ugoditi tožnikovemu zahtevku za ugotovitev delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2000 do reintegracije k toženi stranki oziroma do prenehanja zaposlitve pri drugem delodajalcu.

Tožnik se pritožuje zoper celotno izpodbijano sodbo, kar pomeni, da se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, zlasti še ker v pritožbi predlaga, da se toženi stranki v plačilo naloži celotne stroške postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku dejansko priznalo vse priglašene stroške, zato ni razumljivo, kaj tožnik s pritožbo še dodatno uveljavlja. Odločitev o stroških postopka je tudi sicer v celoti pravilna, saj so stroški odmerjeni v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.