Jedro

ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite.

V izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito in se mednarodna zaščita prizna, se odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji.

Tožniku je priznan status subsidiarne oblike zaščite, ker obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil kot mladoletnik brez ožje družine ali drugih sorodnikov izpostavljen resni škodi v smislu druge alineje 28. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-296/2009/34 (1372-12) z dne 26. 4. 2012, s katero je v 1. točki izreka ugodila tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito in mu to zaščito priznala v obliki subsidiarne zaščite (tretji odstavek 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ), saj bi bil ob vrnitvi v izvorno državo Afganistan kot mladoletnik lahko izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 28. člena ZMZ; v 2. točki izreka izpodbijane odločbe pa je odločila, da ta odločba velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo enega leta, da pa lahko pristojni organ v tem času uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa. V obrazložitvi svoje odločbe je navedla tudi razloge, zaradi katerih se tožniku ne more podeliti mednarodna zaščita v obliki statusa begunca (drugi odstavek 2. člena ZMZ), in sicer zaradi tega, ker ni bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (zadnja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ).

2. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se ob uporabi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje tudi sklicuje, pri tem jih delno ponavlja oziroma povzema, delno dodaja tudi svoje, opredeljuje pa se tudi do tožbenih navedb, ki jih zavrne kot neutemeljene.

3. Tožnik v pritožbi napada strukturo in vsebino izpodbijane sodbe, zatrjuje, da na določene tožbene navedbe izpodbijana sodba sploh ne daje odgovora (upoštevanje informacij o Afganistanu, splošna verodostojnost prosilca), na nekatere pa daje le delne odgovore in še to nelogične, v nasprotju z določbami materialnega prava in v upravnem postopku ugotovljenim dejanskim stanjem ter razlogi tožene stranke. Pri tem uveljavlja nezakonitost 1. točke izreka odločbe tožene stranke glede na določbo 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP); nepravilno ugotovljen kraj rojstva in bivanja prosilca; nepravilno ugotovitev dejanskega stanja glede zatrjevanih kontradiktornosti v prosilčevih izjavah; ugovarja navedbam sodišča prve stopnje glede domnevno prepozno vložene prošnje, glede tožbenega ugovora o tem, da niso jasno razmejeni razlogi za zavrnitev statusa begunca in odobritev statusa subsidiarne zaščite; glede razlogov za dodelitev subsidiarne zaščite največ za eno leto, to je le za čas prosilčeve mladoletnosti, pri čemer ne upošteva drugih v tožbi navedenih razlogov za dodelitev triletne subsidiarne zaščite. Dalje navaja, da na določene tožbene ugovore ni odgovorjeno in da je obrazložitev znotraj 7. točke in med točkami protislovna, zaradi česar so podane kršitve pravil postopka v upravnem sporu v povezavi z drugim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) oziroma kršitev drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Podane so tudi kršitve materialnega prava, dejansko stanje pa je nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Tega pa sodišče prve stopnje ni odpravilo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, odpravi izpodbijano sodbo in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Že glede na naslov zakona in še posebej določbe 1., 2., 3. (zlasti 2., 7., 8., 9., 10. in 11. točko), 7., 34., 39a., 40., 43., 52., 53. in 119. člena ZMZ ter Pravilnika o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (Ur. l. RS, št. 64/2011, v nadaljevanju Pravilnik), v katerem je predpisan obrazec prošnje za mednarodno zaščito, Vrhovno sodišče meni, da ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici, kot zmotno meni tožnik, ne gre za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.

7. V prvem odstavku 1. člena ZMZ je določeno, da se s tem zakonom določajo temeljna načela, postopek za priznanje in odvzem mednarodne zaščite, trajanje in vsebine mednarodne zaščite ter obseg pravic in dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so pridobile mednarodno zaščito. V 2. členu ZMZ je določeno, da v Republiki Sloveniji mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek); da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek); da se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek).

8. V prvem odstavku 7. člena ZMZ je določeno, da pristojni organ v enotnem postopku ugotavlja pogoje za priznanje, prenehanje in odvzem mednarodne zaščite, v primeru subsidiarne oblike zaščite pa tudi možnost podaljšanja, v vsakem primeru posebej. V 34. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. V 39. a členu ZMZ je določeno, da se v postopku za priznanje mednarodne zaščite ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V prvem odstavku 40. člena ZMZ je določeno, da se postopek prične z vložitvijo popolne prošnje za mednarodno zaščito in da se prošnja šteje za popolno, ko so pridobljeni podatki iz drugega in tretjega odstavka 119. člena tega zakona. V 43. členu ZMZ je določeno, da sprejem prošnje vodi uradna oseba, ki skupaj s prosilcem izpolni obrazec prošnje, ki vsebuje podatke od 1. do 31. točke drugega odstavka 119. člena tega zakona. V nadaljevanju prosilec samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji. Uradna oseba prosilca pozove, da v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 15 dni, predloži dokazila o izkazovanju svoje istovetnosti in predloži vse dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (prvi odstavek). V četrtem odstavku 43. člena ZMZ pa je določeno, da obliko, vsebino in način sprejema prošnje predpiše minister v podzakonskem aktu. To je urejeno v Pravilniku, v katerem je kot priloga 7 predpisan tudi obrazec prošnje za mednarodno zaščito.

9. V 52. členu ZMZ določa, da pristojni organ z odločbo: - prošnji ugodi v rednem ali pospešenem postopku, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca po tem zakonu ali statusa subsidiarne oblike zaščite po tem zakonu; - prošnjo zavrne kot neutemeljeno v rednem postopku; - prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. V 53. členu ZMZ pa je določeno, da pristojni organ v rednem postopku prošnjo zavrne kot neutemeljeno, če: - ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite ali - obstaja kateri od izključitvenih razlogov iz 5. člena tega zakona.

10. Vrhovno sodišče meni, da glede na vsebino vseh zgoraj navedenih določb ZMZ in predpisanega obrazca za prošnjo za mednarodno zaščito, ki ni obrazec za uveljavljanje pravice do statusa begunca oziroma do statusa subsidiarne zaščite, temveč za priznanje mednarodne zaščite, in da se tudi zahtevek glasi na priznanje mednarodne zaščite, ne pa na priznanje statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite, ni podlage za tožnikovo trditev, da gre pri mednarodni zaščiti za odločanje o dveh pravicah, torej o dveh zahtevkih. Vloga oziroma prošnja za dodelitev mednarodne zaščite je ena, in ima naslov „Prošnja za mednarodno zaščito“, v njej ni predvidno oblikovanje zahtevka glede želene oblike mednarodne zaščite, in tudi v obravnavanem primeru tožnik ni vložil dveh vlog oziroma ene vloge z dvema zahtevkoma, temveč eno vlogo z enim zahtevkom, namreč, da se mu prizna mednarodna zaščita.

11. O priznanju oziroma nepriznanju ter o obliki mednarodne zaščite pa odloča pristojni organ (oziroma sodišče) glede na subjektivne in objektivne okoliščine ter dejansko stanje primera, pri čemer v enotnem postopku najprej ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za status begunca in če niso, še o tem, ali so izpolnjeni pogoji za status subsidiarne zaščite (34. člen ZMZ). Pri tem pa so zlasti takrat, ko prosilec o zatrjevanih (zlasti subjektivnih) okoliščinah nima nobenih dokazov, kakršen je tudi obravnavni primer, odločilne njegove izjave, zato mora biti ugotovljena tudi njegova splošna verodostojnost (tretji odstavek 21. člena ZMZ).

12. Ker ne gre za dve pravici in dva zahtevka, temveč za dve obliki ene pravice in en zahtevek, Vrhovno sodišče tudi meni, da se v izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito(1), ki jo je vložil prosilec(2), in se mednarodna zaščita prizna, odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji(3). V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca(4) in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite(5). Zato tudi tožnikovo sklicevanje na Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku(6), da kadar se odloča o več pravicah ali obveznostih, o več različnih delih zahtevka, ki so med seboj ločljivi, o več vprašanjih, o več zahtevkih, med katerimi se nekaterim ugodi in drugim ne, se izrek zaradi jasnosti formulira v obliki več točk, za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno.

13. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče tožene stranke in prvostopenjskega sodišča, da niso kršene določbe ZMZ in 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker v izreku izpodbijane odločbe tožene stranke ni posebej odločeno o statusu begunca in posebej o statusu subsidiarne zaščite. Zato tovrstne pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo med drugim tudi v svojih sodbah I Up 224/2011 z dne 9. 6. 2011 in I Up 732/2011 z dne 28. 12. 2011. 14. Vrhovno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami glede strukture, oblike in vsebine izpodbijane sodbe (ter tudi odločbe tožene stranke), vendar meni, da zaradi tega niso podane takšne kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti oziroma odločbo tožene stranke odpraviti.

15. Vrhovno sodišče se strinja tudi s tožnikovim mnenjem, da je treba v obrazložitvi upravne odločbe in v sodbi sodišča prve stopnje (v sodbi seveda v okviru tožbenih razlogov in navedb) nedvoumno pojasniti razloge za priznanje oziroma nepriznanje mednarodne zaščite, pri čemer se pojasnijo tako razlogi za priznanje oziroma nepriznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, če po presoji organa za priznanje tega statusa niso izpolnjeni predpisani pogoji, pa se pojasnijo še razlogi za priznanje oziroma nepriznanje statusa subsidiarne zaščite. Strinja se tudi s tem, da mora prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe zavzeti stališče do tožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, saj to od njega zahteva med drugim tudi 360. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vsa vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Tožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena, pa lahko sodišče prve stopnje kot take zavrne, pri čemer je zaradi ustreznega zagotavljanja pravice do pritožbe primerno v obrazložitvi navesti, katere tožbene navedbe šteje sodišče za neodločilne.

16. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča obrazložitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (kljub precej obširnem povzemanju obrazložitve odločbe tožene stranke in tožbe same ter krajši ožji obrazložitvi, na kar opozarja tožnik v pritožbi), vsebuje vse potrebne sestavne dele, ima nosilne razloge za odločitev glede obeh oblik mednarodne zaščite (tudi s tem, da se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe tožene stranke). Izpodbijana sodba torej ne vsebuje kršitev iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se tudi po določbah tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 štejejo za absolutne bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katerih Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v vsakem primeru. Prav tako izpodbijana sodba ne vsebuje kršitev iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, saj tako koncipiirana ožja obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča. 17. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavanem primeru v upravnem postopku dejansko stanje dovolj popolno in dovolj pravilno ugotovljeno, da je bila lahko izdana izpodbijana odločba tožene stranke.

18. Tožnik v pritožbi očita nepopolno obrazložitev sodbe prve stopnje glede dejanskega stanja ter napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja predvsem v zvezi s krajem bivanja in šolanja. Ob dejstvu, da tožnik svoje identitete ni nesporno izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta, tudi ni z dokumentom izkazal kraja rojstva oziroma bivanja. Zato se je tožena stranka lahko pri ugotavljanju le-tega oprla le na tožnikove izjave. Tožnik je izjavil, da prihaja iz vasi T., ki jo je navedel kot rojstni kraj in kraj, kjer je živel vse do odhoda iz Afganistana. Ker te vasi tožena stranka ni našla na nobenem zemljevidu, je s tožnikovo pomočjo, ko je opisoval oziroma našteval bližnje kraje ter njihovo približno oddaljenost (saj ni znal navesti, iz katerega okraja prihaja oziroma natančneje pojasniti, kje se nahaja vas T.), zaključila, da prihaja iz province G., okraja M. Te zaključke je povzelo in jim pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, zato so pritožbene trditve glede pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe ter v zvezi s tem napačno ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljene. Podlaga za tak zaključek pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tako v tožnikovih izjavah, kot v zemljevidih, ki jih je pridobila tožena stranka. Zemljevid, ki ga je tožbi priložil tožnik, ne daje bistveno drugačnih zaključkov, ki bi lahko vplivali na odločitev. Enake očitke tožnik navaja v zvezi s krajem in potekom njegovega šolanja ter se pri tem sklicuje na tožbene navedbe. Po presoji Vrhovnega sodišča enako kot za kraj bivanja velja tudi glede šolanja. Tožnik glede tega ni predložil nobenega dokaza, zato se je tožena stranka lahko oprla le na njegove izjave, ki pa niso bile vedno konsistentne oziroma včasih celo kontradiktorne, kar je vse tožena stranka izčrpno pojasnila. Tako med drugim tako iz odločbe tožene stranke kot iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi bilo mogoče zaključiti, da je obiskoval šolo, ki bila dejansko v mošeji, vendar pa tožena stranka pri tem utemeljeno opozarja na pomembne nekonsistentnosti ter neprepričljive in malo verjetne izjave v povezavi s prihodi Talibanov v šolo – mošejo.

19. V nasprotju s pritožbenimi trditvami je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz izpodbijane odločbe dovolj jasno izhaja, zakaj tožniku ni bila priznana mednarodna zaščita v obliki statusa begunca. Najprej je tožena stranka ugotavljala izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca. Med drugim je ugotovila, da tožnik ni nesporno izkazal svoje identitete (v dvomu je sprejela, da je tožnik mladoleten). Ker ni predložil nobenih dokazov za svoje trditve, zakaj je zapustil izvorno državo oziroma zakaj vlaga prošnjo, je v skladu z določbo 21. člena ZMZ upoštevala tam navedene pogoje. Navedla je, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje (prva alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ). Vendar pa je zaključila, da so njegove izjave v delu, ki se nanaša na prihode Talibanov, kontradiktorne in neprepričljive. Izjave je primerjala z dostopnim informacijami o izvorni državi ter ugotovila, da jih ne more oceniti kot verodostojnih. Glede časa vložitve prošnje (da je zaprosil za mednarodno zaščito – tožnik podal svojo drugo prošnjo – kakor hitro je bilo to mogoče) pa je čeprav je zaprosil za mednarodno zaščito takoj po prihodu na letališče, zaradi preteklih dogodkov ugotovila, da ta pogoj ni izpolnjen (pred prvim prihodom v Slovenijo je potoval preko več držav, v nekaterih je bival več mesecev, ob prvem prihodu v Slovenijo po nastanitvi v Centru za tujce pa je prosil še za dvodnevni razmislek). Kot zadnji pogoj je ugotavljala tožnikovo verodostojnost ter zaključila, da ni mogoče ugotoviti njegove splošne verodostojnosti. V nadaljevanju obrazložitve pa je tožena stranka ugotavljala izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Zato pritožbeni ugovori bistvene kršitve pravil postopka niso podani.

20. Prav tako je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev glede subsidiarne zaščite na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ v povezavi s tretjim odstavkom 2. člena in drugo alinejo 28. Člena ZMZ. Glede priznanega statusa subsidiarne zaščite oziroma časa dovoljenega začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji so tudi po mnenju Vrhovnega sodišča, glede na okoliščine tega primera – tožnikova mladoletnost in stanje v tožnikovi izvorni državi Afganistanu izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji za njegovo podelitev ter da je pravilna tudi odločitev glede časovne omejitve. V dvomu je namreč tožena stranka štela, da je tožnik mladoleten, status subsidiarne zaščite pa mu je priznala zaradi njegove mladoletnosti v povezavi z varnostno situacijo v njegovi izvorni državi. Prav tako sta tožena stranka in sodišče prve stopnje zadovoljivo odgovorila oziroma utemeljila odločitev, da se po tej obliki mednarodne zaščite dovoljuje tožniku začasno prebivanje v Sloveniji za eno leto, to je do prosilčeve polnoletnosti. Vrhovno sodišče se strinja z utemeljitvijo, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine lahko lahka tarča ravnanj kot so fizično nasilje, trgovina z ljudmi, spolne zlorabe ipd., torej izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. In zato mu je priznan status subsidiarne oblike zaščite (ker obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil kot mladoletnik brez ožje družine ali drugih sorodnikov izpostavljen resni škodi v smislu druge alineje 28. člena ZMZ). Vendar pa se Vrhovno sodišče strinja tudi z razlogovanjem tožene stranke, na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, da mora meja nekje obstajati, in čeprav dan ali dva (morda leto) ne spremenita veliko (razlogi zaradi katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito se ne bodo ali ne bistveno spremenili), je treba nekje postaviti mejo, ko se šteje, da je oseba že toliko odrasla, da ne bo ogrožena zaradi svoje mladosti, in je smiselno, da se ta meja postavi pri polnoletnosti osebe. Tako stališče je tudi v skladu s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki kot otroka določa osebo, mlajšo od osemnajst let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, ne določa, da se polnoletnost doseže že prej. Ker torej roditeljska pravica staršev preneha s polnoletnostjo osebe, je pridobitev popolne poslovne sposobnosti (polnoletnost) tisti mejnik, ki pravno loči otroka od odraslega. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev, da se tožniku začasno prebivanje v Sloveniji dovoljuje za eno leto, to je do njegove polnoletnosti.

21. Pravilna je tudi razlaga oziroma uporaba materialnega prava glede določbe tretje alineje 28. člena ZMZ(7), kot jo je zavzela tožena stranka in ji je pritrdilo sodišče prve stopnje. Tveganje, ki so mu v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (na splošno) izpostavljeni civilni prebivalci ali del prebivalcev posamezne države, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja individualne grožnje v smislu 28. člena ZMZ. Pojem individualne grožnje v členu 15(c) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 (povzema ga tretja alineja 28. člena ZMZ) je razlagalo sodišče Evropske unije v zadevi C-465/07(8). Izraz „individualno“ je treba razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilna za potekajoč oboroženi spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15(c) Direktive. Opozorilo je še na besedilo šestindvajsete uvodne izjave Direktive, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. Ter nenazadnje dodalo, da je treba upoštevati geografski obseg samovoljnega nasilja ter dejanski kraj morebitne vrnitve v zadevno državo. Iz Predloga za sprejetje predhodne odločitve v tej zadevi(9) pa izhaja, da je člen 15(c) Direktive treba razlagati tako, da zagotavlja subsidiarno zaščito, kadar zadevna oseba dokaže, da obstaja utemeljeno tveganje za grožnjo zoper njeno življenje ali telo v primerih mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada zaradi samovoljnega nasilja, ki je tako resno, da pomeni verjetno in resno grožnjo za to osebo. Na razlago iz zgoraj citirane zadeve se je sklicevala tudi tožena stranka, ko je zaključila, da glede na število smrtnih žrtev (ob upoštevanju več relevantnih okoliščin npr. velikost province, gostota poseljenosti, število ciljnih napadov), ni mogoče reči, da je ta številka tako visoka, da bi kazala na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca province Ghazni. Res izpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito ni mogoče temeljiti zgolj na številu smrtnih žrtev oziroma s statistično verjetnostjo ali bo nekdo postal smrtna žrtev, je pa to en pokazateljev, ali je splošno nasilje preraslo v individualno grožnjo za posameznika. V primeru sklicevanja na individualno prizadetost (v konkretnem primeru vezano npr. na okoliščino, da je tožnik šiit) pa bolj ko je oseba individualno prizadeta, manj mora dokazovati, da je izpostavljena samovoljnemu nasilju, vendar pa v konkretnem primeru, kar je bilo že navedeno, tožniku te individualne prizadetosti ni uspelo dokazati do te mere, da ne pušča dvoma o samovoljnosti in resnosti nasilja, katerega tarča naj bi bil tožnik.

22. S tem je Vrhovno sodišče presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, do drugih navedb pritožbe, ki jih je ocenilo za pravno nebistvene in take, da na odločitev o pritožbi ne morejo vplivati, pa se ni posebej opredeljevalo (360. člen ZPP zvezi z 21. členom ZUS-1).

23. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Definicija te je v 2. točki 3. člena ZMZ, po kateri je prošnja za mednarodno zaščito prošnja, s katero državljan tretje države ali oseba brez državljanstva zaprosi za zaščito po tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: prošnja).

Op. št. (2): Po 7. točki 3. člena ZMZ je prosilec za mednarodno zaščito ali prosilka za mednarodno zaščito (v nadaljnjem besedilu: prosilec) državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal popolno prošnjo za mednarodno zaščito.

Op. št. (3): V 11. točki 3. člena je določeno, da je oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, oseba, ki ji je priznan status begunca ali subsidiarna zaščita.

Op. št. (4): Po 9. točki 3. člena ZMZ je begunec ali begunka (v nadaljnjem besedilu: begunec) državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je priznana zaščita iz drugega odstavka prejšnjega člena.

Op. št. (5): Po 10. točki 3. člena ZMZ je oseba, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki mu je priznana zaščita iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

Op. št. (6): Prof. dr. Tone Jerovšek in ostali: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Nebra, 2004, str. 593. Op. št. (7): Resna škoda zajema: - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja 28. člena ZMZ).

Op. št. (8): Sodba z dne 17. februar 2009 v zadevi Elgafaji, C-465/07. Op. št. (9): Sklepni predlogi Generalnega pravobranilca, predstavljeni 9. septembra 2008.