Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik mladoletnik brez družine in drugih sorodnikov v Afganistanu in bi bil ob vrnitvi v Afganistan prepuščen samemu sebi, na podlagi pridobljenih informacij o otrocih brez podpore družine pa je mogoče zaključiti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine poleg težav pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb lahko zlahka tarča takih ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, fizičnega nasilja ipd., država pa ga v tem trenutku pred takšnimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi, zato je pravilno, da je tožena stranka tožnikovi prošnji ugodila in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite.
Glavni razlog, da tožniku ni bil priznan status begunca ni v tem, da naj bi prepozno vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ampak v tem, da se njegove navedbe ne skladajo z informacijami o izvorni državi.
Tožba se zavrne.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite in mu priznala status subsidiarne zaščite. Odločila je, da ta odločba velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo enega leta s tem, da lahko pristojni organ, skladno z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje statusa. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Po vložitvi prve prošnje je samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, zaradi česar je bil postopek ustavljen. V Slovenijo je bil po tem vrnjen s strani Kraljevine Norveške. Pri podaji prošnje je navedel, da je rojen v kraju Pashi v Afganistanu, da je državljan Afganistana in pripada plemenski skupini Hazara, po veroizpovedi pa je musliman šiit. Ko je prvič prosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in samovoljno zapustil azilni dom, ga je zapustil zato, ker so mu v Grčiji dejali, naj za zaščito zaprosi na Norveškem. Ko so ga v Sloveniji ustavili policisti, je zato zaprosil za zaščito v Sloveniji, pred tem Slovenije ni poznal. V Afganistanu je njegovo življenje ogroženo, vsak trenutek bi ga lahko ujeli in prisilili, da bi šel z opasano bombo v samomorilske akcije. S tem so grozili vsak večer Talibani in njegovemu stricu, ki je bil njegov skrbnik, rekli, naj gre z njimi, da ga bodo izurili za boj proti Američanom. Talibani so prihajali tudi v šolo in so vse ustrahovali. Njegova družina je v Pakistanu, kamor so odšli kmalu po njegovem odhodu iz Afganistana. Glede na to, da je musliman šiit, so bili prisotni pritiski s strani Talibanov. Govorili so jim, da ne molijo pravilno ter da ne verujejo pravilno kot to počnejo suniti. Na osebnem razgovoru je tožnik na vprašanje, zakaj je prvič dejal, da je prebival v vasi Tamki, drugič pa v vasi Pashi, navedel, da je dejansko rojen v vasi Tamki in ker je to izredno majhna vasica, je na drugem zaslišanju povedal večjo vas oziroma mesto v bližini in to je Pashi. Uradna oseba kraja, ki bi se imenoval Pashi, v Afganistanu ni našla. Predpostavlja, da je zraven večje mesto Jaghori, ta se nahaja v okrožju Jaghori v provinci Ghazni. Tožnik je dejal, da se njihova vas nahaja na meji med Ghaznijem in Uruzganom. Glede kraja Pashi pa je tožnik dejal, da morebiti nekje na karti piše tudi Nove Pashi. V bližini vasi Tamki se nahaja tudi večji kraj Hosseini. Ves čas se je zadrževal samo v rojstnem kraju. Jaghori je oddaljen z avtom približno tri ure od njegove vasi, Uruzgan pa približno dve uri. Tudi na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da so Talibani zvečer prihajali v njihovo hišo, da bi šel z njimi, da ga bodo izurili za boj proti Američanom. Sam se je skril v hlev med živali, mama pa je pričakala Talibane, ki so ga želeli odpeljati s seboj. Talibane je videval na vasi eno leto preden je zapustil Afganistan. Ko mu je bilo predočeno, da je ob podaji prošnje navedel, da so Talibani prihajali tudi v šolo, na razgovoru pa tega ni povedal, je dejal, da ni bil vprašan o tem. Njegova šola je bila dejansko mošeja. Ko so prišli Talibani, so otroci ponavadi zbežali ven. Vedno, ko nekdo želi priti v mošejo, najprej potrka na vrata in prosi za vstop in to odobri njihov učitelj korana. Na ta način so otroci od učitelja izvedeli, da so prišli Talibani in so zbežali iz mošeje. Na vprašanje, na kakšen način so zapustili mošejo, če so bili Talibani pred vrati, je tožnik odgovoril, da ko se je učitelj začel z njimi pogovarjati, so ta čas otroci zbežali skozi vrata in Talibani so to videli. Ko mu je bilo predočeno, da je ob podaji druge prošnje rekel, da so jih Talibani, ko so prišli v šolo, ustrahovali, je dejal, da je te grožnje slišal od strica, ki je bil prisoten v šoli ob prihodu Talibanov. Na razgovoru je še povedal, da Talibani Hazare smatrajo za izdajalce islama, ker da ne molijo pravilno. Na vprašanje, ali je tožnik osebno imel kakšno konkretno izkušnjo ali težavo zaradi veroizpovedi, je rekel, da ker je šiit, je bil v nevarnosti, da ga Talibani odvedejo s seboj.
Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred prisilno rekrutacijo s strani Talibanov, kar je delno vezano na prejšnje in delno samostojno, z njegovo hazarsko narodnostjo in šiitsko veroizpovedjo. Nadalje ugotavlja, da je tožnik podajal nekoliko različne podatke o svoji identiteti. Ob prvi prošnji je navedel ime A.A., ob podaji druge prošnje pa je dodal še B. Do večjih nekonsistentnosti je prišlo pri navedbah datuma rojstva. Ob prvem prihodu v Republiko Slovenijo je navedel, da je rojen ... 1. 1374 po iranskem koledarju, kar ob pretvorbi v gregorijanski koledar pomeni ... 3. 1995, na Švedskem je navedel, da je rojen ... 3. 1995, na Norveškem pa ... 6. 1996. Iz druge prošnje za mednarodno zaščito pa je razvidno, da je navedel, da je rojen ... 1. 1995. Ko mu je bilo to predočeno, da je dejal, da je njegov dejanski datum rojstva, kot je navedel v prvi prošnji, to je po našem koledarju ... 3. 1995, tožnik ni pojasnil, zakaj je na Švedskem navedel, da je rojen ... 3. 1995, njegovo pojasnilo v zvezi z datumom, ki izhaja iz dokumentacije Norveške, pa je neprepričljivo. Čeprav razlike v njegovih navedbah glede starosti niso velike, pa vzbujajo določeno mero dvoma v pravilnost datuma rojstva, ki ga je podal. Ne glede na to ga je tožena stranka obravnavala, kot da je v času izdaje odločbe mladoletna oseba. Nadalje tožena stranka navaja, da so se pojavljale določene nejasnosti glede tega, kje je živel v svoji izvorni državi. Vasi Tamki ni mogoče najti na nobenem zemljevidu. Tožnik tudi ni znal navesti, iz katerega okrožja v provinci Ghazni izhaja. Vendar je z navedbo večjih krajev v bližini njegove vasi tožena stranka s pomočjo detajlnih zemljevidov ocenila, iz katerega okrožja province Ghazni tožnik prihaja. Tožnik je ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito kot naslov zadnjega prebivališča navedel: Afganistan, Jaghuri, vas Tamki, ob podaji drugi prošnje pa pod isto točko navedel: Afganistan, Caghori, Ghazni, Pashi. Na drugem zaslišanju je povedal, da je večji kraj v bližini njegove vasi Pashi. Za kraj Jaghuri je navedel, da je to eno od večjih mest v bližini njegove vasi. Očitno je tožnik mislil na kraj Jaghori. Ta pa se nahaja v provinci Ghazni, ker je to tudi okrožje. Tožnik je navedel, da se njihova vas nahaja na meji med Ghaznijem in Uruzganom. Na vprašanje, ali je še kakšno drugo ime za Pashi, je rekel, da ponekod piše tudi Nove Pashi. Navedel je, da je v bližini kraj Hosseini. Tožena stranka je na podlagi vsega, kar je tožnik navedel, ugotovila, da tožnik prihaja iz okraja Malistan v provinci Ghazni. Čeprav je večkrat omenil Jaghori, pa je iz njegovih izjav več kot očitno, da je pri tem očitno mislil na kraj in ne okraj. S tem, ko je navedel, da sta v bližini njegove rojstne vasi kraja Nove Pashi in Hosseini ter da se njegova vas nahaja na meji z Uruzganom tožena stranka ocenjuje, da je tožnik iz okraja Malistan. Ta okraj tudi meji na provinco Uruzgan. Okraj Jaghori pa na to provinco ne meji. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je v večji meri mogoče pritrditi temu, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Glede njegovih izjav v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil matično državo, se pojavlja ena večja kontradiktornost, ki pa je precej bistvena. Bistvena kontradiktornost se nanaša na prihode Talibanov v mošejo, ki je imela hkrati tudi funkcijo šole. Tožnik je na osebnem razgovoru navedel, da je približno leto oziroma eno leto in pol pred odhodom iz Afganistana nehal hoditi v šolo. Glede večernih prihodov Talibanov na njegov dom je na istem osebnem razgovoru povedal, da so se ti obiski dogajali približno tri do štiri mesece, preden je zapustil Afganistan. Glede na to, da je Talibane prvič na vasi videl šele leto dni pred odhodom in da so na njegov dom prihajali zadnjih nekaj mesecev pred odhodom, šolo pa je prenehal obiskovati leto do leto in pol pred odhodom, in če k temu še prištejemo, da je dejal, da so v šolo prihajali velikokrat, te njegove izjave niso skladne, saj gre iz njih sklepati, da ga takrat, ko so Talibani prihajali v šolo, v šolo sploh ni bilo. Tožnik je podal tudi različne izjave o tem, kako so prihodi Talibanov v šolo izgledali. Ob podaji prve prošnje obiskov Talibanov v mošeji sploh ni omenjal. Ob podaji druge prošnje je navedel, da so nenehno prihajali tudi v šolo in vse ustrahovali. Na osebnem razgovoru pa sam od sebe sploh ni omenjal obiskov Talibanov v šoli. Njegovo pojasnilo, da o tem ni bil vprašan, ni sprejemljivo, saj je bil kar dvakrat po tem, ko je odgovarjal na vprašanja v zvezi s prihodi Talibanov v hišo, vprašan, ali jih je videl še kje drugje. Na osebnem razgovoru je povedal, da v mošejo sploh niso vstopili, ker jih je mula zadržal od zunaj in se pogovarjal z njimi, medtem pa so učenci pobegnili. Glede te neskladnosti pa je odgovoril, da je za grožnje o neposrednem ustrahovanju slišal od strica, ki je bil prisoten v šoli ob prihodu Talibanov. Neprepričljivo je tudi to, zakaj bi potem Talibani, ko so bili v mošeji drugi ljudje, lahko vstopili vanjo in jih nagovarjali, takrat, ko je bil pouk, pa bi samo gledali, kako otroci bežijo iz mošeje. Težko je verjeti, da bi Talibani, ki so iskali mlade fante za boj proti Američanom, vedno znova prihajali v mošejo in mirno gledali, kako jim fantje, ki so jih želeli dobiti, bežijo iz mošeje. Tožena stranka je tožnikove navedbe v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, primerjala tudi z dostopnimi informacijami o izvorni državi tožnika. Iz teh poročil izhaja, da sta Jaghori in Malistan edina v provinci Ghazni, kjer so skoraj vsi prebivalci Hazari. Oba okraja sta zunaj dosega Talibanov. Več poročil iz leta 2007 in 2008 navaja, da so Hazari v tistem času uživali več miru in blaginje kot kdajkoli prej v Afganistanu. Na podlagi informacij je mogoče zaključiti, da hazarsko prebivalstvo v Malistanu v obdobju, ko je bil tožnik še v izvorni državi, ni bilo ogroženo s strani Talibanov oziroma so bili ogroženi le tisti prebivalci, ki so potovali preko majhnega dela Jaghorija, kjer živi odstotkovno zelo majhen delež paštunskega prebivalstva. Tožena stranka je upoštevala tožnikovo navedbo, da se njegova vas nahaja na meji s provinco Uruzgan, kjer živijo Hazari in Paštuni. Pri tem se je tožena stranka osredotočila na okraj Khas Uruzgan, ker je to okrožje tisto, ki meji na okraj Malistan v provinci Ghazni. Okraj v provinci Khas Uruzgan, ki meji na okraj Malistan, je poseljen s hazarskim prebivalstvom, iz informacij o izvorni državi pa izhaja, da so iz območij, kjer se uporniki borijo za prevlado z državo, izključena center okraja in območje, kjer živijo Hazari. Na podlagi pridobljenih informacij tožena stranka zaključuje, da izjav tožnika ne more oceniti kot verodostojnih. Precej podrobno poročilo iz leta 2009, ki se osredotoča na okraja Jaghuri in Malistan v provinci Ghazni namreč navajata, da v domačem okraju tožnika ni paštunskega prebivalstva in da v času nastanka poročila tam Talibani niso bili prisotni. Ker poročili, ki opisujeta razmere v okraju Khas Uruzgan kažeta, da se na območju, ki meji na okraj Malistan, nahaja hazarsko prebivalstvo, potem tožena ne more slediti navedbam tožnika, da so se Talibani leto pred njegovim odhodom pojavljali v njegovem kraju in v zadnjih nekaj mesecih vsakodnevno prihajali na njegov dom. Tožena stranka sicer lahko sprejme navedbe, ki bi kazale na neke osamljene oziroma bolj izjemne prihode Talibanov, v konkretnem primeru pa tožnikove navedbe govorijo o popolnem nadzoru njegove domače vasi s strani Talibanov. Tožnik je zelo pavšalno zatrjeval ogroženost zaradi svoje hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi. Niti ob podaji prve niti ob podaji druge prošnje ni sam od sebe omenil tega, ampak šele na izrecno vprašanje o tem, ali je bil v izvorni državi preganjan iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Navajal je le na splošno, kako so osovraženi s strani Talibanov. Tožnik je ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito izrecno navedel, da v nobeni od držav, preko katerih je potoval, ni poskušal poiskati zaščite. V nekaterih od teh držav je bival po nekaj mesecev in je v Grčiji celo prišel v stik s policijo, ki mu je odvzela prstne odtise, pa ni niti poskušal zaprositi za zaščito. Tudi ob prvem prihodu v Republiko Slovenijo ni takoj zaprosil za zaščito, ampak je to storil šele v Centru za tujce. Tudi tedaj je prosil za dvodnevni razmislek in je to storil šele ob drugem obisku njegove tedanje zakonite zastopnice v Centru za tujce. Četudi je ob povratku v Slovenijo za zaščito zaprosil takoj na letališču, pa to ne more vplivati na oceno njegovih predhodnih dejanj, iz katerih izhaja, da ni zaprosil za zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, zato pa tudi ni podal nobenih utemeljenih razlogov. Rekel je sicer, da ni vedel, da lahko v Republiki Sloveniji zaprosi za azil, vendar tudi če je res, da tožnik ni vedel, da lahko zaprosi za zaščito v Republiki Sloveniji, to sploh ni pomembno; pomembno je to, da tega kar nekaj časa po prihodu ni niti poskusil in tega ni naredil niti takoj po tem, ko je bil s tem seznanjen, ampak si je vzel čas za razmislek. Ob podaji prve prošnje je tožnik zamolčal, da je pred prihodom v Republiki Sloveniji bil v Grčiji, kakor se je izkazalo na podlagi podatkov v bazi Eurodac. V Sloveniji tudi ni počakal na odločitev o njegovi prošnji, ampak se je preko različnih evropskih držav odpravil na Norveško. V mnogih državah, preko katerih je potoval, za zaščito ni zaprosil. Na Norveškem je povedal, da je prišel direktno iz Grčije, ker se je bal, da bo vrnjen drugam. Ko pa so mu odvzeli prstne odtise, je zaprosil, da ga vrnejo v Slovenijo, kjer je prej zaprosil za mednarodno zaščito. Očitno je, da je bil njegov namen priti na Norveško, čeprav je imel možnost zaprositi za zaščito že v mnogih državah, preko katerih je potoval. Tožnik je navajal tudi različne izjave o tem, zakaj je bila Norveška njegova ciljna država. Ob podaji prve prošnje je rekel, da mu je stric rekel, da Norveška sprejema Afganistance, ob podaji druge prošnje pa je navedel, da ciljne države ni imel, ampak so mu Norveško svetovali v Grčiji. Te sicer navidez nepomembne izjave ne prispevajo k temu, da bi bilo mogoče ugotoviti njegovo splošno verodostojnost. Glede na vse navedeno izhaja ugotovitev, da tožnik v preteklosti v izvorni državi ni bil izpostavljen preganjanju ali resni škodi, niti mu ni neposredno grozilo, saj so njegove izjave neverodostojne. Vendar tožena stranka verjame, da je tožnik državljan Afganistana, ocenjuje, da je doma iz okraja Malistan v provinci Ghazni. Sprejema tudi to, da je Hazar in musliman šiit. Tožena stranka sprejema tudi to, da je tožnikova mati skupaj z njegovima bratoma odšla v Pakistan. Tožena stranka je ocenila, ali bi bil tožnik v izvorni državi res ogrožen s strani Talibanov in samostojno ali v povezavi s prejšnjim zaradi svoje hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi. Tožena stranka meni, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da so trditve o tem, da obstaja utemeljeno tveganje, da bo vsak šiitski Hazar preganjan zgolj zaradi njegove verske in etnične pripadnosti, vsaj pretirane. Položaj Hazarov se je po padcu Talibanov bistveno izboljšal. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik v okraju Malistan preganjan zaradi svoje hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi. V okraju Malistan je vse prebivalstvo hazarske narodnosti. Na mejnem področju s provinco Uruzgan se prav tako nahaja hazarsko prebivalstvo. Kot navajajo UNHCR-jeve smernice, ni bistveno, ali je nekdo pripadnik manjšine v smislu statistike na državni ravni, ampak je bolj bistveno, ali je pripadnik manjšine ali večine na območju, kjer živi. Območja, kjer živi hazarsko prebivalstvo, niso podvržena upravi Talibanov in prihaja le do redkih, bolj izjemnih nadlegovanj z njihove strani. Res je sicer, da informacije navajajo, da je tudi v Jaghuriju že prišlo do umorov Hazarov, vendar pa navedeno nikakor ne more voditi do zaključka, da bi bili šiiti hazarske narodnosti sistematično preganjani zaradi te svoje etnične in verske identitete. Ni mogoče zaključiti, da bi bil vsak šiit iz Afganistana ob vrnitvi soočen s preganjanjem zaradi svoje verske pripadnosti. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da se nasilje v okviru spopada v Afganistanu iz leta v leto povečuje. Vendar pa civilisti v tem spopadu niso tako pogoste tarče. Glede na število umrlih civilistov v provinci Ghazni ni mogoče reči, da je ta številka tako visoka, da bi kazala na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca te province. Tožena stranka sicer sprejema to, da v provinci Ghazni poteka oborožen spopad, vendar pa zaradi raznolikosti situacije v sami provinci ne more zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. Samovoljno nasilje v provinci Ghazni nima takšnih razsežnosti, da bi se ga lahko tako po obsegu kot po njegovih oblikah označilo za sistematično znašanje nad civilisti in bi doseglo tako visoko stopnjo, kot je potrebna za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi tretjega odstavka 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Tožena stranka ni našla informacij, ki bi govorile o trenutni varnostni situaciji v tožnikovem okraju, vendar pa upoštevajoč informacije iz leta 2009 in aktualnejše informacije regija Hazarajad ni obremenjena s prisotnostjo protivladnih skupin, domač okraj tožnika pa ni pod nadzorom upornikov in je v tem okraju sploh težko govoriti o oboroženem spopadu v čisto ozkem smislu. Nadalje tožena stranka še navaja, da glede na pridobljene informacije ni mogoče priti do zaključka, da bi bil tožnik lahko podvržen prisilni rekrutaciji s strani Talibanov, če le-ti v njegovem domačem okraju sploh niso prisotni. Vendar pa tožena stranka ne more spregledati, da je tožnik mladoletnik brez družine in drugih sorodnikov v Afganistanu. Ob vrnitvi v Afganistan bi bil prepuščen samemu sebi. Iz navedenega razloga je tožena stranka preverila, kakšne so razmere v Afganistanu. Na podlagi pridobljenih informacij o otrocih brez podpore družine je mogoče zaključiti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine poleg težav pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb lahko zlahka tarča takih ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, fizičnega nasilja ipd. Država ga v tem trenutku pred takšnimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi. Glede na vse navedeno je tožena stranka odločila, da se tožnikovi prošnji ugodi na podlagi prve alineje 52. člena v povezavi s tretjim odstavkom 2. člena in v povezavi z 2. alinejo 28. člena ZMZ in se mu prizna status subsidiarne oblike zaščite. Izpodbijana odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo enega leta. Tožniku je status subsidiarne oblike zaščite priznan, ker obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil kot mladoletnik brez ožje družine ali drugih sorodnikov izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ. Ker bo tožnik ... 3. 2013 glede na datum rojstva, kot ga je navedel, postal polnoleten, se bo okoliščina, ki odločilno vpliva na priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite, v konkretnem primeru spremenila.
Tožnik v tožbi izraža nezadovoljstvo, ker v izreku odločbe prošnja za priznanje statusa begunca ni bila izrecno zavrnjena. Navaja, da bi bilo možno, da kakšen prosilec, ki bi se zavedal, da pogojev za status begunca ne izpolnjuje, zanj niti ne bi zaprosil, ampak bi se njegova prošnja izrecno omejevala samo na subsidiarno zaščito. V vseh drugih primerih, kot je tudi obravnavani primer, pa bi moralo biti v izreku jasno povedano, da se prošnja v delu, ki se nanaša na status begunca, zavrne, v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito, da se ji ugodi in se ta status podeli. Bistveno je, da se z izrekom odločbe jasno odloči o vseh strankinih zahtevkih. Izrek izpodbijane odločbe ni v skladu z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Vsak prosilec za azil praviloma prosi predvsem za status begunca, zato mora biti v izreku posebej odločeno najprej o tem primarnem zahtevku in šele tako oblikovan izrek odločbe omogoča stranki, da se pritoži le proti temu delu odločbe. Tudi po 34. členu ZMZ pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Nadalje tožnik navaja, da tožena stranka le ocenjuje, da je tožnik doma iz okraja Malistan, ni pa tožena stranka pojasnila, zakaj je izključila okrožje Khas Uruzgan. Ugotavljanje tega pomembnega dejstva je bilo mnogo prešibko. Glede zatrjevanih kontradiktornosti, ki se nanašajo na prihode Talibanov v mošejo, pa tožnik navaja, da tožena stranka ni dovolj razjasnila, da je tožnik najprej hodil v šolo v neki bolj oddaljen kraj, nato je leto ali leto in pol pred zapustitvijo države prenehal hoditi v šolo, nato pa je obiskoval v bližnjem kraju Hosayni mošejo, kjer pa jih niso učili samo korana, ampak tudi druge predmete. Pri tem tožnik opozarja na to, da lahko nastanejo težave pri prevajanju iz tujega jezika v slovenščino in nato iz preprostega načina izražanja v uradniški jezik, na težave, ko prosilec bistva vprašanja ne razume... V zvezi z očitano neskladnostjo, češ da je tožnik rekel, da je Talibane prvič videl na vasi šele leto dni pred odhodom, šolo pa je prenehal obiskovati leto do leto in pol pred odhodom, tožnik opozarja na to, da je bilo mišljeno, da ni več obiskoval prave šole, ampak le mošejo v Hosayniju. Tožena stranka je tudi premalo preučila način delovanja Talibanov. Opozarja na to, da Talibani uporabljajo različne taktike pridobivanja, od propagande za prostovoljen pristop do nasilnega novačenja in se zato sprašuje, od kod toženi stranki vednost, da Talibani niso k muli v mošejo prihajali z namenom propagande in verbalnega pritiska, ampak z namenom, da bi otroke pred njegovimi očmi polovili in odpeljali. Tožnik pa se tudi ne strinja, da naj bi bila kontradiktornost v tem, da naj pogovora Talibanov z mulo v mošeji ne bi razumel, ker so govorili v paštu jeziku. Tožnik k tožbi prilaga dva zemljevida, in sicer prikaz okrožij v Uruzganu ter zemljevid organizacije AIMS. Namenjeni so temu, da bi se ugotovilo, da je tožnik živel v Khas Uruzganu in ne v Malistanu. Iz zemljevida AIMS izhaja, kot da tožnikov zatrjevani kraj bivanja sploh ne bi bil na meji s provinco Ghazni, ampak na meji s provinco Zabul. Na obeh nizozemskih zemljevidih pa je meja med tema dvema provincama zarisana bistveno drugače. Če je meja res taka, potem tožnikov zatrjevani kraj bivanja ni več na skrajnem vzhodnem robu province Uruzgan, kjer živijo samo Hazari, ampak nekoliko dlje od nje, kjer pa hazarsko ozemlje že prehaja v paštunsko. Tudi po nizozemskem zemljevidu je med Khas Uruzganom in okrožjem Jaghuri sicer še vedno ozek pas okrožja Malistan, toda geografska zveza med tožnikovim krajem bivanja in večjim okrožjem Jaghuri postane mnogo jasnejša, ekonomske in druge zveze pa še bolj, če se upošteva trgovino z orožjem, katere eden od večjih centrov je prav Jaghuri. Glede domnevne zamude pri vlaganju prošnje tožnik navaja, da je ta razlog za zavračanje prošenj v očitnem nasprotju z Ženevsko konvencijo, po kateri je taka zamuda upoštevna le glede kaznovanja za ilegalen vstop v državo, nikakor pa za presojo upravičenosti prošnje za status begunca. Nikjer tudi ni prepovedano, da ne bi smel biti njegov pravi cilj Norveška. Vsa relevantna tuja strokovna literatura poudarja, da je izbira države, kjer bo nekdo zaprosil za azil, njegova stvar. Tožnik opozarja tudi na nejasno strukturiranost obrazložitve odločbe, ker po njegovem mnenju ni dovolj razvidno, kje se končuje obravnavanje pogojev za status begunca in začne obravnavanje pogoja za subsidiarno zaščito. Tožnik izraža tudi nestrinjanje s trditvijo, da ni mogoče zaključiti, da bi bil vsak šiit iz Afganistana ob vrnitvi soočen s preganjanjem zaradi njegove verske pripadnosti. Res je, da takemu preganjanju ob vrnitvi ne bo izpostavljen vsak šiit, toda če se to lahko zgodi kateremukoli od njih, potem je vsekakor treba priznati utemeljen strah pred preganjanjem. Tožnik se ne strinja s tem, da se mu subsidiarna zaščita prizna le za eno leto, saj se razlogi po tem, ko bo postal polnoleten, ne bodo prav nič spremenili. S tožbo zahteva podelitev subsidiarne zaščite ne zgolj za čas mladoletnost in zgolj iz razloga mladoletnosti. Nadalje tožeča stranka opozarja na to, da se v obrazložitvi navaja, da je mrtvih civilistov kot žrtev vsako leto več, potem pa sledi sklep, da ni mogoče reči, da je ta številka tako visoka, da bi kazala na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca te province. Kriterij ni, ali je življenjsko ogrožen vsak prebivalec, ampak ali so razmere tako nestabilne, da to nasilje lahko zadene kogarkoli. Po tožnikovem mnenju gre za napačno uporabo materialnega prava tudi, ko tožena stranka zatrjuje, da prepoved šolanja ne more predstavljati standarda grožnje, zahtevanega za priznanje subsidiarne zaščite po 3. alineji 28. člena ZMZ. To je sicer res, vendar pa to predstavlja pojem ponižujočega ravnanja iz 2. alineje 28. člena ZMZ. Še bolj zanesljivo pa prepoved šolanja lahko predstavlja razlog za podelitev statusa begunca in ne le subsidiarne zaščite. Tožnik izpodbija 1. točko izreka odločbe v delu, ker se mu ne prizna status begunca in predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi le v tem delu, v kolikor sodišče ne bo samo odločilo o zadevi, 2. točko izreka odločbe pa izpodbija v delu, ker se nanaša priznanje subsidiarne zaščite le na dobo enega leta.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede očitka, da je izrek odločbe napačen, ker tožniku ni bila zavrnjena podelitev statusa begunca, navaja, da se je vrhovno sodišče do tega vprašanja že opredelilo s sodbo opr. št. I Up 732/2011 z dne 28. 12. 2011, kar ugotavlja tudi tožeča stranka v tožbi. Tožena stranka je ravnala v skladu z ustaljeno prakso, ki temelji na njenem razumevanju ZMZ, pravilnost takega izreka pa je z omenjeno sodbo potrdilo tudi vrhovno sodišče. Glede očitka o napačni ugotovitvi kraja bivanja pa tožena stranka meni, da je tožniku postavila dovolj vprašanj in da je na podlagi njegovih odgovorov imela dovolj podlage za oceno, da prihaja iz okraja Malistan v provinci Ghazni, kar je razvidno tudi iz obrazložitve odločbe. Tožnik v delu, kjer navaja, da bi se njegov kraj lahko nahajal v okrožju Khas Uruzgan, utemeljuje z izjavami, ki jih tekom postopka sploh ni podal in celo nasprotujejo njegovim izjavam tekom postopka. Tožnik navaja, da je v kraju Hosayni obiskoval mošejo, v kraju Tangi pa na začetku hodil v šolo. Te izjave se ne skladajo s tistim, kar je navedel v postopku priznanja mednarodne zaščite. Na osebnem razgovoru je rekel, da preden je odšel v Evropo, da se je zadrževal samo v rojstnem kraju ter da v Ghazniju in Jaghuriju nikoli ni bil. Tožena stranka se tudi ne strinja s tem, da bi bila pri postavljanju vprašanj površna, nejasna ali da bi bila ta preobsežna in bi bilo posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z obiskovanjem šole je bilo pri postavljanju vprašanj vloženo dovolj truda, vendar pa res ni bilo mogoče pomisliti, da bi najprej hodil v drugo šolo, nato pa v mošejo. Tožnik je izrecno rekel, da vasice Tamki do odhoda iz Afganistana ni nikoli zapustil. Tožena stranka tožnika ni locirala v Malistan z namenom, da bi lahko njegove izjave zavrnila kot neverodostojne, ampak je do tega zaključka prišla na podlagi izjav, ki jih je tožnik sam podal. Bilo pa bi vsekakor lažje, če bi tožnik znal sam navesti, iz katerega okraja in katere province prihaja. Vasi Tamki na zemljevidu AIMS ni in glede na merilo na tem zemljevidu so razdalje med kraji dejansko zelo majhne, zato ni jasno, zakaj tožnik sklepa tako, ko pa je v postopku zatrjeval, da se njegov domač kraj nahaja na meji s provinco Uruzgan. Res je, da so meje na zemljevidih, uporabljenih v nizozemskem poročilu, zarisane drugače od tiste na zemljevidu AIMS, vendar ta razlika ne more vplivati na oceno, kje se nahaja domači kraj tožnika, ki ga ni ne na enem ne na drugem zemljevidu. Nadalje tožena stranka navaja, da si tožnik ni vzel dva dneva za razmislek ob vložitvi druge prošnje za mednarodno zaščito, ampak ob prvem prihodu v Republiko Slovenijo. Čeprav takšni časovni presledki vplivajo na oceno prosilčeve verodostojnosti, pa njihova teža ni takšna, da bi bila prošnja za mednarodno zaščito iz tega razloga zavrnjena, saj to izključuje že sam ZMZ. Tožena stranka je dovolj jasno in nedvoumno pojasnila zavrnitev statusa begunca, saj je navedeno, da če se ugotovitve aplicirajo na tožnikov domač kraj, je mogoče ugotoviti, da ni razlogov za prepričanje, da bi bil v okraju Malistan preganjan zaradi svoje narodnosti in šiitske veroizpovedi. Glede očitkov, da je tožniku priznana subsidiarna zaščita le za čas mladoletnosti, pa tožena stranka meni, da se oseba šteje za otroka do 18 leta in so vsaj teoretično drugi dolžni do tedaj skrbeti za njene pravice in koristi. Čeprav v praksi dan razlike res ne prinese bistvenih sprememb, pa meja mora nekje obstajati. K temu je treba še dodati, da je veliko afganistanskih mladoletnikov glede na razmere, ki v državi vladajo že desetletja, sposobnih bistveno bolj poskrbeti zase kot kak osemnajstletni Slovenec, kar kaže tudi na to, da se brez staršev in drugih skrbnikov podajo na dolgo pot v Evropo. Tožena stranka smiselno predlaga, naj se tožba zavrne.
Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je uradna oseba na razgovoru razčiščevala vprašanje, ali je tožnik hodil v šolo dve ali tri leta, ni pa postavila vprašanja, kje je to bilo. Pri podaji prošnje je tožnik rekel, da je hodil v šolo v kraju Pashi, ne pa v vasi Tamki. V zapisniku je tudi zabeleženo, da pooblaščenka pove, da se vas Hosseini vidi na zemljevidi AIMS v okrožju Uruzgan. Torej, ne v Malistanu, tožnik pa je na deveti strani zapisnika še enkrat povedal, da niso našli vasi Pashi in da se ta nahaja v bližini vasi Hosseini in Uruzgana. Že v zapisniku je več iztočnic za lokacijo njegovega bivališča v Uruzganu kot v Malistanu. Tožnik opozarja tudi na to, da iz nizozemskega zemljevida izhaja, da del Uruzgana, kjer sta kraja Hosseini in Tangi, ne meji na provinco Zabul, ampak na provinco Ghazni. Tožnik opozarja še na to, da se isti argument kot pri mladoletniku upošteva tudi pri dvajset ali dvaindvajset let starem prosilcu brez socialnih vezi, da pa tožena stranka ni odgovorila ničesar, kar je navedeno v četrti točki tožbe.
Tožba ni utemeljena.
ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka je po oceni sodišča pravilno upoštevala pogoje, ki jih je potrebno upoštevati, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pravilno pa je tudi upoštevala, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, ker bi lahko bil kot mladoletnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kot je mišljeno v določilu 2. alineje 28. člena ZMZ. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz okraja Malistan v provinci Ghazni, da se kontradiktornost njegovih izjav nanaša predvsem na prihode Talibanov v mošejo, med drugim tudi zato, ker ob podaji prve prošnje obiskov Talibanov v mošeji sploh ni omenjal, ob podaji druge prošnje je navedel, da so nenehno prihajali tudi v šolo in vse ustrahovali, na osebnem razgovoru pa sam od sebe sploh ni omenjal obiskov Talibanov v šoli, potem pa je rekel, da v mošejo sploh niso vstopili, malo verjetno pa je tudi to, da bi Talibani, ki so iskali mlade fante za boj proti Američanom, vedno znova prihajali v mošejo in mirno gledali, kako jim fantje, ki so jih želeli dobiti, bežijo iz mošeje. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da sta Jaghori in Malistan edina v provinci Ghazni, kjer so skoraj vsi prebivalci Hazari in da sta oba okraja sta zunaj dosega Talibanov ter da hazarsko prebivalstvo v Malistanu v obdobju, ko je bil tožnik še v izvorni državi, ni bilo ogroženo s strani Talibanov oziroma so bili ogroženi le tisti prebivalci, ki so potovali preko majhnega dela Jaghorija, kjer živi odstotkovno zelo majhen delež paštunskega prebivalstva in ker iz poročil o razmerah v okraju Khas Uruzgan izhaja, da se na območju, ki meji na okraj Malistan, nahaja hazarsko prebivalstvo, potem tožena stranka ni mogla slediti navedbam tožnika, da so se Talibani leto pred njegovim prihodom pojavljali v njegovem kraju in v zadnjih nekaj mesecih vsakodnevno prihajali na njegov dom. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ni zaprosil za zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Ker se je položaj Hazarov po padcu Talibanov bistveno izboljšal, je tožena stranka pravilno sklepala, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik v okraju Malistan preganjan zaradi svoje hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi, saj je v okraju Malistan vse prebivalstvo hazarske narodnosti, na mejnem področju s provinco Uruzgan pa se prav tako nahaja hazarsko prebivalstvo. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v provinci Ghazni sicer res poteka oborožen spopad, vendar pa zaradi raznolikosti situacije v sami provinci ni mogoče zaključiti, da je stopnja samovoljnega nasilja takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci, domač okraj tožnika pa ni pod nadzorom upornikov in je v tem okraju sploh težko govoriti o oboroženem spopadu v čisto ozkem smislu in ni mogoče priti do zaključka, da bi bil tožnik lahko podvržen prisilni rekrutaciji s strani Talibanov, če le-ti v njegovem domačem okraju sploh niso prisotni. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da je tožnik mladoletnik brez družine in drugih sorodnikov v Afganistanu in bi bil ob vrnitvi v Afganistan prepuščen samemu sebi, na podlagi pridobljenih informacij o otrocih brez podpore družine pa je mogoče zaključiti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine poleg težav pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb lahko zlahka tarča takih ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, fizičnega nasilja ipd., država pa ga v tem trenutku pred takšnimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi, zato je pravilno, da je tožena stranka tožnikovi prošnji ugodila in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite.
Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj bi šlo za kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 207. člena ZUP. Pri tem sodišče opozarja na določilo 34. člena ZMZ, ki nosi naslov „Enotni postopek mednarodne zaščite“. To določilo določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjenji, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji ni bilo potrebno posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca, saj tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov za priznanje statusa begunca in priznanje subsidiarne zaščite. Sodišče meni, da zaradi takega izreka, kot ga ima izpodbijana odločba, tožniku ni onemogočena tožba le zoper tisti del odločbe, s katerim se tožnik ne strinja. Iz navedenega razloga je sodišče tudi po vsebini preverilo, ali tožnik dejansko ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in tožnik zaradi tega ni bil prikrajšan za pravico do sodnega varstva. ZMZ ne daje podlage za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito kot dveh zahtevkov.
Nadalje tožnik očita toženi stranki, da je prešibko ugotovila pomembna dejstva, ki se nanašajo na to, kje je tožnik živel. Sodišče je ob vpogledu v upravni spis ugotovilo, da iz policijske depeše PP Šentilj z dne 3. 12. 2009 izhaja, da je pri tožniku naveden naslov prebivališča Jaghori, Ghazni, kar kaže na to, da je iz province Ghazni. Tudi iz lastnoročno napisane prošnje z dne 29. 7. 2011 izhaja, da prihaja iz te province. Nadalje je to navedeno tudi v prošnji za priznanje mednarodne zaščite z dne 1. 8. 2011. Na osebnem razgovoru je tožnik izjavil (na strani 3), da se njegova vas nahaja na meji med provincama Ghazni in Uruzgan. Glede na to, da v provinci Ghazni meji na Uruzgan okrožje Malistan, je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno sklepala, da tožnik živi v provinci Ghazni, okrožju Malistan. To je možno ugotoviti ob vpogledu v vse priložene zemljevide, ne glede na to, če je na katerem meja narisana nekoliko drugače. Nadalje tožnik očita toženi stranki, da ni dovolj razjasnila, da je tožnik najprej hodil v šolo v neki bolj oddaljeni kraj, nato pa je leto ali leto in pol pred zapustitvijo države prenehal hoditi v šolo, nato pa je obiskoval v bližnjem kraju Hoseyni mošejo, kjer pa jih niso učili samo korana, ampak tudi druge predmete. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik pri prvi prošnji navedel, da ima dve leti šole v vasi Tamki. Iz te prošnje ni razvidno, da bi tožnik hodil v dve različni šoli. Tudi iz druge prošnje za priznanje mednarodne zaščite ni razvidno, da bi hodil v dve različni šoli. Povedal je, da je obiskoval tri leta osnovne šole v kraju Pashi. Tudi na osebnem razgovoru tožnik ni omenil, da bi obiskoval dve različni šoli. Iz navedenega razloga tožena stranka glede na navedbe tožnika ni mogla sklepati, da bi tožnik lahko hodil še v kakšno drugo šolo.
Nadalje tožnik v tožbi očita toženi stranki, da je domnevne kontradiktornosti napačno ugotovila in pri tem omenja primer očitanih kontradiktornosti o tem, kdaj je tožnik prvič videl Talibane na vasi, s strani tožene stranke očitano tožnikovo neprepričljivost v zvezi z jezikovno oviro, ko so prišli Talibani in z učiteljem govorili v paštu jeziku ter opisuje svoje videnje o tem, kako ni kontradiktorno, da so Talibani prišli pred mošejo in gledali, kako otroci prihajajo iz nje in jih niso rekrutirali, čeprav naj bi prišli s tem namenom. V zvezi z vsemi temi tožbenimi navedbami sodišče meni, da ugotovljene kontradiktornosti pri ugotovitvi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, niso tolikšnega pomena, kot je po drugi strani predvsem pomembna ugotovitev tožene stranke, da Talibanov na območju, za katerega je ugotovila, da je v njem živel tožnik, ni. Iz podatkov upravnega spisa, konkretno iz dokumenta „Analiza sporov: okraja Jaghori in Malistan, provinca Ghazni“ izhaja, da se oba okraja, tako Jaghori in Malistan, nahajata zunaj dosega Talibanov zaradi politične in vojaške moči Hisb-i Wahdat Khalili/Nasr, ki ima v Hazarajatu trden položaj. Sodišče tudi ugotavlja, da glavni razlog, da tožniku ni bil priznan status begunca ni v tem, da naj bi prepozno vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ampak v tem, da se njegove navedbe ne skladajo z informacijami o izvorni državi, zato tudi tožbene navedbe v tem delu, ko tožnik dokazuje opravičljive razloge za zamudo, ne morejo imeti vpliva na pravilnost odločitve.
Nadalje sodišče tudi meni, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe dovolj razvidno, v katerem delu se obrazložitev nanaša na pojasnila, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in kateri deli obrazložitve se nanašajo na to, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.
Nadalje tožnik v tožbi izraža nezadovoljstvo nad formulacijo tožene stranke, da „ni mogoče zaključiti, da bi bil vsak šiit iz Afganistana ob vrnitvi soočen s preganjanjem zaradi njegove verske pripadnosti“. Sodišče meni, da ni nič spornega v takem stališču, saj se takšna in podobna formulacija večkrat uporablja pri presoji, ali nekdo izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V primerih namreč, ko tožena stranka ugotovi, da določeni osebi konkretno ne grozi nevarnost, da bi bila zaradi svojih osebnih lastnosti preganjana, potem ocenjuje, ali je stanje v njeni izvorni državi tako, da bi bil lahko kdorkoli, ki se vrača tja ali pa določena skupina ljudi zaradi neke skupne značilnosti (vera, narodnost...), ogrožen zaradi nasilja, spopadov itd. V tem primeru se torej ocenjuje, ali bi kdorkoli, ne le prosilec osebno, ker gre prav za njega, lahko bil ogrožen zaradi splošnega stanja v neki državi.
Nadalje tožnik v tožbi navaja, da se po tem, ko bo postal polnoleten, zanj ne bo nič spremenilo in bi bil še vedno ogrožen in da je zaradi tega obdobje priznanja subsidiarne zaščite prekratko. Vendar pa se v tem delu sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je nekje potrebno postaviti določeno mejo, ko se smatra, da je nekdo že toliko odrasel, da ne bi mogel biti zaradi svoje mladosti ogrožen. Povsem smiselno je, da se taka meja postavi pri polnoletnosti določene osebe.
Tožnik nadalje navaja, da tožena stranka po eni strani navaja, da je mrtvih civilistov v Afganistanu vsako leto več, po drugi strani pa ugotavlja, da ni mogoče reči, da je ta številka tako visoka, da bi kazala na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca te province. S tem v zvezi sodišče meni, da je tovrstno razmišljanje tožena stranka uporabila pri presoji, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Vendar pa je tožniku subsidiarno zaščito tudi priznala, kar pomeni, da se je v izreku odločbe pravilno odločila, le da je v obrazložitvi navedla zgolj to, da je tožnik še mladoleten, mladoletniki brez staršev pa so v Afganistanu ogroženi. Torej tudi če bi tožena stranka drugače presodila stopnjo nevarnosti spopadov, to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj je bila subsidiarna zaščita tožniku priznana. Iz enakega razloga tudi ni bistveno, ali prepoved šolanja predstavlja razlog za priznanje subsidiarne zaščite po 2. alineji 28. člena ZMZ. Prepoved šolanja pa v konkretnem primeru tudi ne more biti razlog za priznanje statusa begunca, saj je tožnik navedel kot razlog za zapustitev izvorne države strah pred prisilno rekrutacijo.
Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.