Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se tožnikova pritožba sicer zavrne, ob delni ugoditvi toženkini pritožbi pa se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da se v celoti glasi: "Tožena stranka mora plačati tožniku 7.000.000 SIT in mu povrniti 260.992 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2001 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Presežni tožbeni zahtevek za 5.600.000 SIT se zavrne." Tožnik mora povrniti toženki 110.090 SIT pritožbenih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Toženka mora povrniti tožniku 21.780 SIT revizijskih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik se je kot voznik tovornjaka 13.3.1997 poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec, ker je z avtomobilom nenadoma zavil na tožnikov vozni pas. Toženkin zavarovanec je v prometni nesreči umrl. Tožnik je od toženke zahteval 18.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 200.000 SIT za premoženjsko škodo. Odškodnino za premoženjsko škodo mu je sodišče prve stopnje v celoti priznalo, odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je od zahtevanih 5.500.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti odmerilo na 4.000.000 SIT, od zahtevanih 2.000.000 SIT za strah na 1.200.000 SIT, od zahtevanih 10.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 6.800.000 SIT in od zahtevanih 500.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti na 300.000 SIT. Odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 12.300.000 SIT in za premoženjsko škodo v znesku 200.000 SIT je naložilo v plačilo toženki, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

O pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje odločilo tako, da je delno ugodilo toženkini pritožbi in znižalo odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode: za telesne bolečine in nevšečnosti na 1.800.000 SIT, za strah na 600.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 2.800.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti na 200.000 SIT, skupaj torej na 5.400.000 SIT. Zato je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da mora toženka, upoštevaje tudi odškodnino za premoženjsko škodo, tožniku plačati skupaj 5.600.000 SIT in ustrezen del pravdnih stroškov, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. V presežku je toženkino pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo ter še odločilo o pravdnih stroških.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija zavrnitev 12.600.000 SIT, uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predlaga pa tako spremembo izpodbijanih sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po mnenju revizije je v postopku na drugi stopnji prišlo do procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi nezadostnih razlogov v zvezi z izvedenskimi mnenji, ki jih sodišče druge stopnje sicer sprejema, vendar pa je odškodnino znižalo kljub jasnim ugotovitvam izvedencev, da so vse ugotovljene posledice nastale izključno zaradi obravnavane poškodbe in da tožnikovo prejšnje zdravstveno stanje na sedanje ni vplivalo. Tožnik je sedaj dejansko nesposoben za vsakršno fizično delo. Pri utemeljevanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnik povzema dejanske ugotovitve o obsegu vseh oblik nepremoženjske škode, poudarja intenzivnost tudi sedanjih in bodočih telesnih bolečin, zaradi katerih je še vedno zaskrbljen za izid zdravljenja, to pa po njegovi oceni tudi ni zaključeno. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti opozarja na fizične omejitve, nesposobnost za pridobitno delo, spremembo svojega socialnega in družbenega položaja, spremembo življenjskih navad in znake psihoorganskih motenj v zvezi s posttravmatsko stresno motnjo. Pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti opozarja, da se dobro zaveda svoje hibe. Pri vseh oblikah nepremoženjske škode so premalo upoštevana merila za prisojo pravične denarne odškodnine in sodna praksa.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v razlogih izpodbijane sodbe ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve. Pritožbeno sodišče je sprejelo skupno izvedensko mnenje travmatologa, ortopeda in nevrologa ter izvedensko mnenje psihiatrinje. Razlogi o tem so jasni. Pri presoji o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je sicer res navedlo, da je sodišče prve stopnje dalo zmoten poudarek tožnikovi invalidski upokojitvi, vendar je pritožbeno sodišče iz izvedenskih mnenj izhajajoče omejitve v celoti upoštevalo. Po mnenju revizijskega sodišča vprašanje tožnikove invalidske upokojitve ob jasnem in dopolnilnem izvedenskem mnenju, da so vse konkretne omejitve posledica le obravnavane poškodbe, ni pravno pomembno. Tudi če bi bilo v razlogih pritožbenega sodišča mogoče zaslediti kako nejasnost v zvezi z invalidsko upokojitvijo (teh razlogov revizija ne napada), ob siceršnjem sprejemanju ugotovitev iz izvedenskega mnenja ne gre za odločilna dejstva v smislu uveljavljane procesne kršitve.

Tožnik je bil v času prometne nesreče star 45 let. Bil je poklicni voznik in zasebni avtoprevoznik. Diagnoza njegovih telesnih poškodb je bila: udarnine trebuha in desne goleni ter hud zvin vratne hrbtenice s poškodbo živčnih korenin vratne hrbtenice CV, CVI in CVII. Ugotovljena je bila tudi posttravmatska stresna motnja z znaki psihoorganskih motenj, saj se že od nesreče dalje zdravi pri psihiatru. Tožnikovo zdravljenje je bilo sicer ambulantno, vendar je moral dva meseca nositi vratno opornico, opravil je številne rentgenske in EMG preiskave, okoli sto fizioterapij in hodil na pogoste in številne preglede k različnim specialistom. Trpel je en teden stalne srednje hude bolečine z občasnimi hudimi v vratni hrbtenici, ramenih, obeh rokah in prestajal glavobole, od takrat dalje pa prestaja in bo prestajal stalne bolečine srednje intenzivnosti, ki si jih skuša blažiti z zdravili. Njegovo zdravljenje je trajalo približno petnajst mesecev. Za to obliko nepremoženjske škode mu je bilo na pritožbeni stopnji prisojeno 1.800.000 SIT odškodnine.

Za hud primarni strah ter intenziven sekundarni strah v času aktivne zdravstvene oskrbe, ki je prešel nato v intenzivnost srednje stopnje in je počasi izvenel, mu je bilo na pritožbeni stopnji prisojeno 600.000 SIT odškodnine.

Tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, o kateri so podali mnenje štirje izvedenci. Zaradi okvare živčnih korenin vratne hrbtenice ima poleg stalnih bolečin tudi zmanjšano grobo moč v ramenih in obeh rokah, zaradi česar je omejen pri vseh fizičnih opravilih, celo pri oblačenju. Zaradi posttravmatske stresne motnje z znaki psihoorganskih motenj, ki imajo po mnenju izvedenke svoj organski izvor v obravnavani poškodbi, trpi zaradi čustvene labilnosti, depresije, psihomotorične upočasnjenosti, tremorja, razdražljivosti, napetosti, nestrpnosti, vzburljivosti, motenj koncentracije in osebne spremenjenosti, zaradi česar prihaja do težav tudi v družinskem življenju. Svojega poklica ne more več opravljati, težave ima pri vsaki fizični obremenitvi. Izogiba se družbenim dogajanjem, opustil je aktivno ribištvo, pred nesrečo pa je bil predsednik ribiške družine, krajevne skupnosti in lokalnega nogometnega kluba. Za to obliko nepremoženjske škode mu je bilo na pritožbeni stopnji prisojeno 2.800.000 SIT odškodnine.

Za duševne bolečine zaradi opazno povešenega desnega ramena je bilo tožniku na pritožbeni stopnji prisojeno 200.000 SIT odškodnine.

Pravna podlaga za določitev pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih podobnih odškodninskih zadevah.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ta merila pri prisoji 10.300.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo zmotno uporabilo in je zaradi delno utemeljene toženkine pritožbe v to prisojo pritožbeno sodišče moralo poseči. Vendar je bil ta poseg pri dveh oblikah nepremoženjske škode prevelik. Pri znižanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti na 2.800.000 SIT je po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče v premajhni meri upoštevalo sedanje in bodoče stanje po zaključenem zdravljenju, saj tožnik trpi in bo trpel stalne bolečine srednje intenzivnosti v vratni hrbtenici, ramenih, obeh rokah ter glavobole. Tudi poseg v odškodnino za telesne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je bil z znižanjem na 2.800.000 SIT prevelik. Pri taki odmeri niso v zadostni meri upoštevane vse že navedene omejitve v zvezi s posttravmatsko stresno motnjo z znaki psihoorganskih motenj ter bodoči obseg te škode, na kar tožnik v reviziji utemeljeno opozarja. Ni pa pravilno njegovo stališče o obsegu strahu, ki da še sedaj traja in bo trajal v bodoče zaradi prognoze o slabšanju njegovega zdravstvenega stanja. Pri sekundarnem strahu oziroma zaskrbljenosti za izid zdravljenja se kot pravno priznana škoda šteje le zaskrbljenost, ki lahko traja do zaključka zdravljenja, ko so posledice že jasne in je oškodovanec seznanjen z izidom zdravljenja ter prognozo. Ali z drugimi besedami: tako imenovani bodoči strah oziroma zaskrbljenost za izid zdravljenja ni pravno priznana oblika škode. Neutemeljeno je tudi tožnikovo revizijsko stališče o odmerjeni odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti. Obseg te oblike škode in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin nista tolikšna, da bi utemeljevala višjo odškodnino od 200.000 SIT. Tožnik je izpovedal le, da ima ramo povešeno in da mišice niso napete, kar se na zunaj sicer zakrije z obleko, vendar ga sprememba moti zato, ker jo opazijo njegovi domači. Revizijsko sodišče je naredilo primerjavo s prisojo odškodnine v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo, nato pa upoštevaje prej navedene razloge in sodno prakso zvišalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti na 2.500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 3.500.000 SIT. Tako zvišana odškodnina za obe obliki nepremoženjske škode oziroma skupna odškodnina sedaj 6.800.000 SIT je po presoji revizijskega sodišča primerno uvrščena v prisojo odškodnin v podobnih zadevah.

Sprememba odločitve o višini odškodnine je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških celega postopka. Tožnikov končni uspeh v pravdi pomeni za prvo fazo prvostopenjskega sojenja, ko je bila sporna vrednost 16.150.000 SIT, 43,34% uspeh, njegovi za to fazo prvostopenjskega postopka odmerjeni stroški pa znašajo 937.071,40 SIT. Za drugo fazo postopka pomeni končna prisoja pri sporni vrednosti 18.200.000 SIT 83,46%, toženkin uspeh v tej fazi pa 61,54%. Tožnikove stroške v tej fazi je prvostopenjsko sodišče odmerilo na 372.683,44 SIT, toženkine (toženka stroškov za prvo fazo postopka ni priglasila) pa na 468.750 SIT. Ob teh izhodiščih mora po opravljenem izračunu in delnem pobotu toženka povrniti tožniku 260.992 SIT pravdnih stroškov iz prvostopenjskega sojenja skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbenem postopku tožnik tudi upoštevaje revizijsko odločitev ni uspel, toženkin uspeh pa je sedaj manjši. Ob z njene strani izpodbijanem znesku 10.900.000 SIT in delni spremembi na revizijski stopnji sedaj znaša 50,5% in ne več 63,3%. Zato ji mora tožnik od odmerjenih 218.000 SIT povrniti 110.090 SIT. Tožnik je z revizijo izpodbijal zavrnitev 12.600.000 SIT in je uspel z zneskom 1.400.000 SIT, kar pomeni 11% revizijski uspeh. Njegove priglašene revizijske stroške je revizijsko sodišče odmerilo na 198.000 SIT in nato odločilo, da mu mora toženka povrniti 21.780 SIT.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena in 378. člena ZPP tožnikovi reviziji delno ugodilo z delno spremembo odškodnine za nepremoženjsko škodo, v ostalem pa jo je zavrnilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Znesek 7.000.000 SIT v izreku upošteva tudi 200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. O stroških celotnega postopka je odločilo na podlagi določb prvega in drugega odstavka 165. člena, drugega odstavka 154. člena ZPP in določb Odvetniške tarife.