Jedro

V kolikor ni podana absolutna nepristojnost slovenskega sodišča za obravnavanje spora z mednarodnim elementom, bi tožeča stranka, če bi hotela, da se zadeva obravnava pred dogovorjenim avstrijskim sodiščem, morala pravočasno uveljavljati ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča. Pravočasnost takšnega ugovora pa se presoja po določilih ZPP, skladno s katerimi se določbe o krajevni pristojnosti hkrati uporabljajo tudi za določitev pristojnosti slovenskega sodišča v tovrstnih sporih. Za presojo pravočasnosti ugovora o nepristojnosti slovenskega sodišča je zato potrebno uporabiti 22. člen ZPP, ki določa, da se sodišče lahko izreče za nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga ta lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo do razpisa glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo toženkin ugovor sodne pristojnosti slovenskega sodišča v gornji pravdni zadevi. Ugotovilo je, da gre v predmetni zadevi za spor z mednarodnim elementom in da sta se po določbi 1. odst. 49. člena v času spornega razmerja veljavnega Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih stranki smeli sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča. Ker je bila tožba kljub takšnemu dogovoru vložena pri našem sodišču, je glede ugovora nepristojnosti sodišče prve stopnje izhajalo iz določbe 29. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po tej določbi je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje v sporih z mednarodnimi elementi, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. Vprašanje utemeljenosti, zlasti pa pravočasnosti ugovora, je zato presojalo po določbah, ki urejajo v ZPP krajevno nepristojnost. Po teh določbah pa lahko stranka ugovor iz 22. člena ZPP poda najkasneje v odgovoru na tožbo pred razpisom glavne obravnave. V konkretnem primeru tožena stranka tega ugovora ni podala v odgovoru na tožbo, ampak šele v pripravljalni vlogi, zato je njen ugovor prepozen in ga je sodišče zavrglo. Toženka te odločitve ni sprejela, izpodbija jo s pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da se določbe ZPP, ki se nanašajo na krajevno pristojnost v sporih z mednarodnim elementom, uporabljajo le subsidiarno, torej le takrat, kadar ni pristojnost sodišča Republike Slovenije za določeno vrsto spora izrecno določena že v kakšnem drugem zakonu. Pri sestavi ZPP je bila ta določba umeščena zato, da se preprečijo pravne praznine glede pristojnosti v tistih primerih, ki jih zakon o mzp ne bi uredil. Sodišče prve stopnje v tej zadevi ne bi smelo določb ZPP o krajevni pristojnosti uporabiti in na njihovi podlagi odločati o pravočasnosti ugovora pristojnosti tožene stranke. Dejstvo je, da sta pravdni stranki sklenili sporazum o mednarodni pristojnosti, ki sta ga sklenili pri sklepanju kreditne pogodbe. Tožena stranka je ob podpisu kreditne pogodbe soglašala, da postanejo sestavni del te pogodbe tudi splošni kreditni pogoji tožeče stranke. Ti kreditni pogoji, ki dopolnjujejo posebni dogovor med pravdnima strankama, pa v točki XII izrecno določajo, da za vse spore, ki bi morebiti nastali iz tega kreditnega razmerja, velja po izbiri banke kot izrecno dogovorjena pristojnost stvarnega sodišča na Dunaju Innere Stadt ali na sedežu podružnice, ki vodi račun. Ker gre med pravdnima strankama v konkretnem primeru za raznopravno razmerje, je treba navedeno določbo šteti kot dogovor o mednarodni pristojnosti avstrijskega sodišča za sojenje v sporu, ki bi morebiti nastal iz konkretnega pogodbenega razmerja. Ker sta pogodbeni stranki sklenili sporazum o mednarodni pristojnosti avstrijskega sodišča, je s tem sporazumom izključena mednarodna pristojnost. Takšen sporazum nepristojnemu sodišču nalaga, da v primeru, ko tožnik sporazuma ne spoštuje, sodišče tožbo zavrže, saj ni mednarodno pristojno. V konkretni zadevi se sodišče o dogovoru glede mednarodne pristojnosti sploh ni izjasnilo. Po mnenju pritožnice pa je to bistveno, saj je sporazum o mednarodni pristojnosti avstrijskega sodišča, ki sta ga sklenili pravdni stranki, veljaven tako po pravu derogirane kot tudi po pravu prorogirane države. Sestavljen je v pismeni obliki in nanaša se prav na spor, ki bi nastal iz konkretnega pravnega razmerja med strankama ter je za ta spor izključno pristojno sodišče v Avstriji. Sodišče se je očitno sklicevalo na določbe ZPP o krajevni pristojnosti, ker je smatralo, da mednarodna pristojnost med pravdnima strankama ni izrecno določena in ni upoštevalo sklenjenega dogovora o mednarodni pristojnosti avstrijskega sodišča. Ker je pristojnost slovenskega sodišča v konkretni pravdi izključena na podlagi sporazuma strank, bi moralo tožbo zavreči, saj ne gre za primer, ko bi pristojnost slovenskega sodišča lahko bila odvisna zgolj od privolitve tožene stranke. Ugovor mednarodne pristojnosti je tožena stranka podala s pismeno vlogo še preden je na prvi glavni obravnavi sploh začela ustno podajati svoj odgovor na tožbo, torej še v fazi postopka razčiščevanja spornih procesnih vprašanj med strankama. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrženje tožbe. Pritožba ni utemeljena. Ni res, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da gre v tej zadevi za spor z mednarodnim elementom in da se zato določbe ZPP uporabljajo le subsidiarno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je najprej reševalo prav vprašanje pristojnosti po določbah mzp. Sodišče je očitno štelo, da kljub sklenjenemu dogovoru o pristojnosti tujega sodišča, ni podana absolutna nepristojnost našega sodišča. S tem stališčem prvostopenjskega sodišča soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ker bi v primeru, ko ne bi bilo dogovora o pristojnosti, bilo naše sodišče pristojno za reševanje spora pravdnih strank, sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe 3. odst. 18. člena ZPP. Toženka bi zato morala, če je hotela, da se zadeva obravnava pred dogovorjenim avstrijskim sodiščem, ugovor nepristojnosti našega sodišča pravočasno uveljavljati. Pravočasnost ugovora nepristojnosti slovenskega sodišča pa se presoja po ZPP. Po določbah ZPP se določbe o krajevni pristojnosti hkrati uporabljajo tudi za določitev pristojnosti slovenskega sodišča v sporih z mednarodnim elementom, zato je tudi glede pravočasnosti ugovora o nepristojnosti slovenskega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe o ugovoru zoper krajevno pristojnost. Po določbi 22. člena ZPP se lahko sodišče izreče za nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo do razpisa glavne obravnave. V konkretni zadevi je iz podatkov spisa razvidno, da je toženka odgovor na tožbo poslala sodišču že 3.3.1998. V odgovoru je navajala samo to, da je bil po zagotovilih A. kredit plačan že z njihove strani, da je sklenila z A. dogovor, da se kredit plačuje na A., ne pa na avstrijsko banko, ker je banka dobila kredit že vrnjen s strani A., je po njenem mnenju zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Tudi odgovor na tožbo, ki ga je poslal odvetnik toženke, ni vseboval ugovora nepristojnosti slovenskega sodišča. Toženka je šele v pripravljalni vlogi, ki jo je izročila na obravnavi 29.8.2001, prvič ugovarjala nepristojnost slovenskega sodišča. Ta ugovor pa je bil glede na določbo 22. člena ZPP tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepozen, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko ga je kot prepoznega zavrglo. Iz teh razlogov je neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.