Jedro

Obresti, ki so do uveljavitve OZ dosegle ali presegle glavnico, z dnem njegove uveljavitve prenehajo teči. Če so nehale teči, ne morejo pričeti teči znova niti po uveljavitvi OZ-A dne 22.5.2007.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v točki A/1 in C izreka in v tem obsegu zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje; - v točki A/2 in 3 izreka delno spremeni tako, da se v tem delu sedaj glasi: „Prvotožena stranka N. Ž. je dolžna plačati tožeči stranki 23.910,86 EUR in pogodbene obresti od tega zneska od 1.9.1995 do 30.9.1996 po obrestni meri R + 25% ter od 1.9.1996 do 31.12.2001 po obrestni meri R + 22%, v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku, to je za pogodbene obresti po 1.1.2002 in v celoti za zakonske zamudne obresti od glavnice in nateklih obresti, se tožbeni zahtevek zoper prvotoženko zavrne.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugotožencu, prvotoženki naložilo, da plača tožeči stranki 23.910,86 EUR in pogodbene obresti v istem znesku, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2003 do prenehanja obveznosti. V presežku je tožbeni zahtevek tudi zoper drugotoženko zavrnilo, zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da jamčevalna izjava z dne 11.3.1994 nima pravnih učinkov ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Odločilo je še o separatnih stroških.

Proti odločbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe po tožbi, sklep o stroških postopka in delno odločitev o separatnih stroških postopka, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ob ustrezni stroškovni posledici. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženca. Napačen je namreč prvostopni zaključek, da je tožeča stranka zamudila rok iz 2. odst. 394. člena Zakona o gospodarskih družbah. Pri tem opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS o zadržanju izvrševanja 3. poglavja Zakona o finančnem poslovanju podjetij do dokončne odločitve. V tem času roki niso tekli, upoštevajoč moratorij, pa je tožeča stranka tožbo vložila v enoletnem roku od objave sklepa o izbrisu družbe Q. d.o.o., na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Glede prvotoženke, kjer je prvo sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku, pa je svojo odločitev glede zneska pogodbenih obresti napačno oprlo na določbo 401. člena ZOR. Navedena določba je bila namreč črtana z Zakonom o spremembah Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 57/1989). Odločitev je torej oprlo na neveljavni zakon. Prvostopno sodišče je napačno odločilo tudi o zakonskih zamudnih obrestih od glavnice za čas od 20.9.2003 dalje. Pogodbenika sta določila rok za vračilo posojila in tako sodišče ni imelo podlage, da bi določilo primeren rok za vračilo posojila samo. Ker je prvo sodišče napačno v pretežnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek, je napačen tudi izrek o pravdnih stroških. Prvo sodišče naj bi neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev separatnih stroškov za zastopanje na naroku dne 2.2.2006. Po mnenju pritožbe je krivda za preložitev naroka v celoti na strani tožene stranke. Ni pa bilo razlogov za preložitev naroka dne 22.11.2007, saj bi se lahko le prekinil, da bi se tožena stranka seznanila z vsebino vloge tožeče stranke in nato narok nadaljevalo. Neutemeljeno je torej prvo sodišče priznalo toženi stranki separatne stroške za pristop na narok dne 22.11.2007. Pritožbo sta vložila tudi toženca, pri čemer prvotoženka izpodbija odločbo sodišča prve stopnje v točki A/2, B in C izreka iz vseh pritožbenih razlogov, drugotoženec pa točko C izreka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ob ustrezni stroškovni posledici oziroma razveljavitev odločbe v izpodbijanem delu. Prvotoženka sodbo izpodbija zato, ker meni, da pri sklenitvi sporne pogodbe o poroštvu ni bilo soglasja volj. Takratni direktor tožeče stranke se namreč ni strinjal z vsebino prvotoženkine izjave, kar izhaja tako iz njegove izpovedbe, kot iz izpovedbe prvotoženke. Podana sta tudi oba elementa oderuškosti, tako subjektivni kot objektivni. Subjektivni element je prvotoženkina stiska ob rizični nosečnosti, objektivni pa, da so dogovorjene obresti glede obrestne mere v nasprotju z določilom 399. člena ZOR. Pogodbena obrestna mera med posamezniki namreč ne sme presejati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, določba 2. odst. 399. člena ZOR pa se nanaša le na poslovanje bank, ki so imele edine zakonsko pooblastilo za posojanje denarja. V 2. odst. 1001. člena ZOR je določeno, da je mogoče poroštvo prevzeti le za določeno bodočo obveznost, ta pa po presoji pritožbe iz sporne poroštvene izjave ne izhaja. Sicer pa porok odgovarja le za tiste pogodbene obresti, ki zapadejo po sklenitvi poroštvene pogodbe. Po mnenju pritožbe je utemeljen tudi ugovor zastaranja. Po mnenju pritožbe namreč zapadlost ni bila določena, kar pomeni, da obveznosti zapadejo po izteku leta (3. odst. 399. člena ZOR). Pritožba opozarja še na to, da posojila tožeča stranka ni odpoklicala za časa življenja glavnega dolžnika, najkasneje pa bi moralo biti posojilo odpoklicano takrat, ko so natečene, pa neplačane obresti dosegle glavnico. Takrat namreč upnik ni imel več ekonomskega interesa za nadaljevanje posla in takrat je dobil pravico terjati izpolnitev obveznosti. Le podrejeno se v pritožbi prvotoženka sklicuje še na dogovor, ki ga je s tožečo stranko sklenila o odplačevanju dolga. Meni, da ob ustrezni analizi izvedenih dokazov izhaja zaključek, da je dolg s svojim delom pri tožeči stranki poravnala. Pri tem se sklicuje na izpovedbo bivšega direktorja tožeče stranke. V tem delu torej izpodbija dokazno oceno prvega sodišča in ponuja svojo dokazno oceno, iz katere izhaja zaključek, da je toženka dolg poravnala. Ugovarja še pravilnosti obrestnega izračuna ter poudarja, da ni dolžna plačati tistih pogodbenih obresti, ki so zapadle pred podpisom njene poroštvene izjave. Drugotoženec pa izpodbija stroškovni izrek, opozarja, da je v pravdi v celoti uspel in bi mu zato morala tožeča stranka povrniti stroške njegovega zastopanja.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: Prav ima tožeča stranka, da ni zamudila enoletnega roka za vložitev tožbe, upoštevajoč moratorij iz sklepa Ustavnega sodišča RS z dne 23.5.2002, objavljenega v Ur. l. RS, št. 50/2002, z dne 7.6.2002. S tem sklepom je Ustavno sodišče do dokončne odločitve zadržalo izvrševanje tretjega poglavja Zakona o finančnem poslovanju podjetij ter 6. odst. 580. člena Zakona o gospodarskih družbah. V 4. točki sklepa je odločilo, da v času zadržanja ne teče zastaranje terjatev, ki imajo podlago v 4. in 5. odst. 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij ter 6. odst. 580. člena Zakona o gospodarskih družbah. Rok za vložitev tožbe proti družbenikoma iz sodnega registra izbrisane družbe Q. d.o.o., ki je pričel teči 30.4.2002, torej v času od 7.6.2002 do 5.11.2002 ni tekel (odločba Ustavnega sodišča o oceni ustavnosti nekaterih določb Zakona o finančnem poslovanju podjetja 6. odst. 580. člena Zakona o gospodarskih družbah, je bila namreč objavljena v Ur. l. RS, št. 93/2002 z dne 4.11.2002 in je prej navedeni sklep o zadržanju prenehal veljati naslednji dan po njeni objavi v Uradnem listu RS). Tožba, ki je bila vložena 20.9.2003, torej ni bila vložena po preteku enega leta od objave izbrisa družbe Q. d.o.o. iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek proti drugotožencu zavrnilo le zaradi tega, ker naj bi tožba proti njemu kot družbeniku ne bila vložena v predpisanem roku. Pri tem ni ocenjevalo njegovega ugovora, da ni bil aktivni družbenik. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka zoper drugotoženca razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje, v novem postopku pa se bo moralo prvo sodišče opredeliti tudi do njegovega ugovora, da ni bil aktivni družbenik.

Prav ima tudi pritožba tožeče stranke, da je prvo sodišče svojo odločitev glede teka pogodbenih obresti nepravilno oprlo na določbo 401. člena ZOR. Navedena določba je namreč prenehala veljati z novelo Zakona o obligacijskih razmerjih, objavljeno v Ur. l. SFRJ, št. 57/89. Te določbe torej sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti in je zato napačna prvostopna odločitev o tem, da prvotoženka poleg glavnice dolguje pogodbene obresti le v višini te glavnice. Pogodbene obresti od vtoževane glavnice torej lahko tečejo tudi po tem, ko so presegle glavnico, vendar le do uveljavitve Obligacijskega zakonika dne 1.1.2002, ki v svojem nenoveliranem 376. členu določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča, objavljeno v Ur. l. RS, št. 28/2006 so torej obresti, če so tega dne že dosegle ali presegle glavnico, z uveljavitvijo obligacijskega zakonika prenehale teči. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče delno spremenilo izrek v točki A/2 in 3 ob upoštevanju pritožbe tožeče stranke, deloma pa ob upoštevanju pritožbe prvotoženke, kar bo navedeno v nadaljevanju obrazložitve.

Zakaj je tisti del pritožbe tožeče stranke, ki se nanaša na delno zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti neutemeljen, bo razvidno iz razlogov, navedenih pri pritožbi tožene stranke.

Neutemeljena je tudi pritožba, ki se nanaša na odločitev o separatnih stroških glede naroka dne 2.2.2006, kot tudi naroka dne 22.11.2007. Pritožbeno sodišče v tej zvezi v celoti sprejema prvostopne razloge, ki so razumni in prepričljivi in jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. V tem delu je torej treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijani izrek pod točko D. O pritožbi tožene stranke: Na tisti del pritožbe tožene stranke, ki se nanaša na stroškovni izrek, ki ga izpodbija drugotoženec, ni treba posebej odgovarjati, glede na to, da je bila na pritožbo tožeče stranke razveljavljena odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti njemu. Zaradi delne razveljavitve sodbe je treba razveljaviti v celoti tudi stroškovni izrek in iz tega razloga tudi ni treba posebej odgovarjati na pritožbena izvajanja prvotoženke, ki se nanaša na stroškovni izrek.

Glede pritožbe prvotoženke pa pritožbeno sodišče sprejema prvostopne razloge o tem, da je bila sklenjena sporna pogodba o poroštvu, da nista podana subjektivni in objektivni element oderuštva, da je poroštvena izjava dovolj določna in torej veljavna v smislu 2. odst. 1001. člena ZOR, kot tudi, da terjatev ni zastarala. V razlogih prvostopnega sodišča je vsebovan odgovor na vse zadevne pritožbene trditve in se na te razloge pritožbeno sodišče sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Poroštvena izjava je po vsebini dovolj določna, prvotoženka jo je podala v pisni obliki, sestavil in prvotoženki predočil v podpis pa jo je takratni svetovalec tožeče stranke, zadolžen za finance, ki je glede na svoj delokrog pri tožeči stranki tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko veljavno sprejel zavezo prvotoženke kot porokinje je v korist tožeče stranke. Zakaj ni podan subjektivni element oderuškosti, je v celoti pojasnilo prvo sodišče in svojo dokazno presojo v zvezi z navedenim utemeljilo v razlogih sodbe tako, da temu ni kaj dodati. Tudi objektivni element oderuškosti ni podan, saj pogodbena obrestna mera v konkretnem primeru ni bila dogovorjena med posamezniki, temveč je šlo za posojilno pogodbo med dvema gospodarskima družbama, pri čemer v določbi 399. člena ZOR ni podlage, da bi dopustnost višje obrestne mere med pravnimi osebami omejevali le na posojila, kadar je posojilodajalec banka. Sicer pa je sprejeti stališče prvega sodišča, da obrestna mera, ki ne presega obrestne mere zamudnih obresti, po objektivnem kriteriju ni oderuška. Iz razlogov prvostopnega sodišča izhaja, da dopušča možnost, da je bila izjava, ki je datirana z dne 11.3.1994, podpisana nekoliko kasneje, glede na to, da je prvotoženka spremenila stalno prebivališče 22.4.1994, vendar pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo trditvi in izpovedbi prvotoženke, da je bila izjava podpisana šele v letu 1996. Za takšno presojo je prvo sodišče navedlo razumne razloge. Kot izhaja iz obračuna obresti iz priloge pod A13 terja tožeča stranka obresti šele od 1.9.1995 dalje, tako, da ni bistveno, ali je bila izjava podpisana 11.3. ali pa 22.4.1994 oziroma v tem obdobju. Tudi vse posojilne pogodbe so bile sklenjene po tem obdobju, torej po podpisu poroštvene izjave. Tudi ugovor zastaranja ni utemeljen, pri čemer razlogi, s katerimi utemeljuje pritožba ugovor zastaranja in na katere v prvostopni sodbi še ni podan odgovor, temeljijo le na sklicevanju na določbo 401. člena ZOR, ki pa v spornem obdobju ni več veljala, kot je bilo že povedano. V ostalem pa je na pritožbene navedbe v zvezi z zastaranjem odgovorjeno že v prvostopnih razlogih. Kočno pa se pritožbeno sodišče tudi strinja z dokazno presojo prvega sodišča v zvezi z toženkinim zatrjevanjem, da je dolg odplačala tožeči stranki s svojim delom. Svojo dokazno oceno je prvo sodišče podalo obširno, jasno in prepričljivo z ustrezno analizo vseh izvedenih dokazov, tako kot to terja določba 8. člena ZPP. Pravilnosti prvostopnih zaključkov pritožbena izvajanja in v pritožbi ponujana dokazna ocena ne more omajati. Dokazno oceno prvega sodišča torej pritožbeno sodišče sprejema iz razlogov, navedenih v prvostopni sodbi, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje. V njih je vsebovan odgovor na zadevne pritožbene trditve. Pritožba tožene stranke torej v spredaj navedenem obsegu ni utemeljena in je zato pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na točko B izreka zavrnilo.

Je pa pritožbeno sodišče dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Že v zvezi s pritožbo tožeče stranke je bilo povedano, da je tožeča stranka upravičena do pogodbenih obresti po dogovorjeni obrestni meri za čas do uveljavitve Obligacijskega zakonika, če so obresti tega dne dosegle ali presegle glavnico. Če so obresti tega dne dosegle ali presegle glavnico, so z dnem uveljavitve Obligacijskega zakonika nehale teči. To glede na določbo 376. člena OZ, preden je bila z OZ-A črtana, velja za pogodbene in zakonske zamudne obresti. Obresti so na dan uveljavitve Obligacijskega zakonika nedvomno presegle glavnico, kar jasno izhaja iz obrestnega obračuna v prilogi pod A13. Tega dne so torej obresti nehale teči in če so nehale teči, ne morejo pričeti teči znova, niti po uveljavitvi Zakona o spremembi in dopolnitvah Obligacijskega zakonika, dne 22.5.2007, ne. Ta zakon glede črtanja določbe 376. člena Obligacijskega zakonika namreč ne določa retroaktivne veljave. Iz tega razloga tožeča stranka ni upravičena terjati pogodbenih obresti od 1.1.2002 dalje, pa tudi zakonskih zamudnih obresti ne. Upravičena je le do povrnitve glavnice in pogodbenih obresti do 31.12.2001. V tem smislu je tudi ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke pritožbeno sodišče sodbo v izreku pod točko A/2 in 3 delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka drugostopne odločbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določbi 3. odst. 165. člena ZPP.