Jedro

Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR).

Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2005). Zmotni so tudi revizijski zaključki, da je zaradi tega posojilna pogodba sklenjena za nedoločen čas in zato tudi glede porokovih obveznosti odprta v neskončnost. Negotovost glede zapadlosti lahko dolžnik prekine sam, saj lahko posojilo vrne predčasno (565. člen ZOR). Toženka se v reviziji tudi v zvezi z zapadlostjo dogovorjenih obresti neutemeljeno zavzema za uporabo tretjega odstavka 399. člena ZOR, saj rok za vrnitev posojila posebej ureja 562. člen ZOR. To določbo, ki v ničemer ne izključuje tožničine aktivne legitimacije v tej zadevi, sta sodišči pravilno uporabili.

Izrek

Revizija proti odločitvi pritožbenega sodišča, da se za pogodbene obresti po 1. 1. 2002 in v celoti za zakonske zamudne obresti od glavnice in nateklih obresti tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne ter da se pritožba tožnice v ostalem zavrne, se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu (točka A.1. izreka) in razsodilo, da je prva toženka dolžna plačati tožnici 23.910,86 EUR in pogodbene obresti v znesku 23.910,86 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2003 do prenehanja obveznosti (točka A.2. izreka). V presežku – za pogodbene obresti, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico in za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 20. 9. 2003 do 20. 11. 2003 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka A.3. izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev, da jamčevalna izjava št. 001-94 z dne 11. 3. 1994 nima pravnih učinkov in da je toženka dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške (točka B. izreka). Odločilo je, da vsaka pravdna stranka sama nosi pravdne stroške (točka C. izreka) ter da sta toženca dolžna povrniti tožnici separatne stroške (točka D. izreka).

2. Pritožbeno sodišče je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo v točkah A.1. in C. izreka in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v točki A.2. in A.3. izreka pa jo je delno spremenilo tako, da je razsodilo, da je prva toženka dolžna plačati tožnici 23.910,86 EUR in pogodbene obresti od tega zneska od 1. 9. 1995 do 30. 9. 1996 po obrestni meri R+25% ter od 1. 9. 1996 do 31. 12. 2001 po obrestni meri R+22% ter da se v presežku, to je za pogodbene obresti po 1. 1. 2002 in v celoti za zakonske zamudne obresti od glavnice in nateklih obresti, tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrne. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da so stroški pritožbenega postopka nadaljnji pravdni stroški.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je prva toženka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da za sklenitev sporne pogodbe o poroštvu ni bilo soglasja volj pogodbenih strank. Današnji direktor tožnice S. Ž. za sklepanje pogodbe o poroštvu tedaj ni imel ne zakonskih ne pravnoposlovnih pooblastil za zastopanje tožnice. Takratni tožničin direktor T. R. pa se z vsebino njene jamčevalne izjave ni strinjal in je ni sprejel, kar izhaja iz njegove in toženkine izpovedi. Toženka v reviziji izpodbija verodostojnost izpovedi S. Ž., ker zanj veljajo določbe o zaslišanju stranke. Ne samo da ima slednji ekonomski interes, da izpoveduje krivo, njegova krivda je le pogojno kazniva – le če sodišče nanjo opre sodno odločitev. Izpoved prejšnjega tožničinega direktorja T. R., ki je nezainteresirana priča, pa je v primeru njene krivosti kaznivo dejanje, tudi če ji sodišče ne verjame. Poleg tega je S. Ž. nasprotujoče izpovedal o dogovoru, da bo toženka dolg odplačala s svojim delom. Priča T. R. pa je potrdil, da je bil tak dogovor sklenjen. Toženka je tako s svojo izpovedbo, z izpovedbo drugega toženca in priče T. R. dokazala, da je bil dolg v celoti odplačan. T. R. je tudi izpovedal, da mu je za dokončno izpolnitev dolga dvakrat povedal S. Ž., sam pa je kot tožničin statutarni zastopnik to izjavil toženki. Tožnica je v poslovnih listinah vodila vtoževani dolg kot odprt le zaradi prikazovanja svoje kreditne sposobnosti pred poslovnimi bankami. Nobenega razloga pa ni, da bi se poslovno listino vrednotilo višje od izpovedi strank in prič, katerim tudi sodišče ne odreka prepričljivosti. Trdi, da neutemeljena gradacija dokaznih sredstev predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi pred drugostopenjskim sodiščem, če ne celo zmotne uporabe materialnega prava. Nadalje poudarja, da sta sodišči z napačno uporabo 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) nanjo prevalili dokazno breme v tolikšni meri, da plačila svojega dolga po naravi stvari ne bi mogla zadovoljivo dokazati. O tem ne obstaja dokazna listina, priča T. R. pa je plačilo dolga potrdil. V zvezi s subjektivnim elementom oderuškosti navaja, da sodišče ni pravilno razumelo določbe o prosti dokazni presoji in je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Toženka je svojo rizično nosečnost dokazala s svojo izpovedjo in izpovedjo dveh prič. Splošno je znano dejstvo, da so ženske v času nosečnosti, posebej če je bilo več nosečnosti, ki se niso uspešno zaključile, bolj občutljive in labilne. Strinja se s stališčem, da obrestna mera, ki ne presega obrestne mere zamudnih obresti, po objektivnem kriteriju ni oderuška. Vendar pa je po njenih zatrjevanjih pogodbena obrestna mera presegla obrestno mero zamudnih obresti, ki se je v kraju izpolnitve plačevala za hranilne vloge na vpogled. Dogovorjene obresti so tako v nasprotju s prvim odstavkom 399. člena Zakona o obligacijski razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Drugi odstavek 399. člena ZOR meri le na poslovanje bank, saj imajo edino te zakonsko pooblastilo za posojanje denarja. Sodišče bi moralo zahtevek v obrestnem delu, kolikor presega zakonsko določene obresti, zavrniti. Tožnica namreč ni navedla, kolikšne so bile obrestne mere, ki so se v kraju izpolnitve plačevale za hranilne vloge na vpogled, niti ni predlagala dokazov za to trditev. Po tretjem odstavku 2. člena ZPP pa sodišče ne sme priznati razpolaganja strank – vložitve tožbe, če nasprotuje prisilnim predpisom. Trdi, da je obračun obresti, ki ga je tožbi priložila tožnica, dokazna listina, ki nima značaja dejanskih navedb. Ne sodišče ne prva toženka nimata strokovnega znanja, da bi preverila njegovo pravilnost. Sodišče je tudi spregledalo, da porok po petem odstavku 1002. člena ZOR odgovarja le za tiste pogodbene obresti, ki zapadejo po sklenitvi poroštvene pogodbe. Meni, da sodišče nepravilno razume prvi odstavek 1009. člena ZOR, saj njeni ugovori nimajo narave osebnih dolžnikovih ugovorov, pač pa gre za osebne ugovore poroka po tretjem odstavku 1009. člena ZOR. Poudarja, da je po drugem odstavku 1001. člena ZOR poroštvo mogoče prevzeti le za določeno bodočo obveznost, ta pa iz sporne poroštvene izjave ne izhaja. Upira se pravnemu občutku, da bi lahko bila kreditna pogodba sklenjena za nedoločen čas in da bi bila generalna pogodba o poroštvu glede porokovih obveznosti odprta v neskončnost. Besedna zveza „do odpoklica“ ni pravni termin in ne določa zapadlosti terjatve. Nenavadno je, da posojilo ni bilo odpoklicano za časa „življenja“ glavnega dolžnika in da zoper glavnega dolžnika zahteva po izpolnitvi obveznosti ni bila nikoli podana, obresti pa ne obračunane. Ker toženka dolga ni pripoznala, bi moralo sodišče zaradi zastaranja zahtevek zavrniti. Ne drži, da njeni pritožbeni razlogi o zastaranju temeljijo le na sklicevanju na 401. člen ZOR. Ker sodišči sami ugotavljata, da pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, bi morali uporabiti tretji odstavek 399. člen ZOR in tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrniti. Glede na 562. člen ZOR pa tožnica ob vložitvi tožbe ni bila aktivno legitimirana. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter podrejeno da sodbo pritožbenega sodišča razveljavi ter mu zadevo vrne v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno nedovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D), je treba glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona v tej zadevi uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku v dotlej veljavnem besedilu.

7. Prva toženka v reviziji izpodbija odločitev pritožbenega sodišča tudi v delu, s katerim je to zavrnilo zahtevek zoper prvo toženko za plačilo pogodbenih obresti po 1. 1. 2002 in za plačilo vseh zakonskih zamudnih obresti od glavnice ter v delu, da se tožničina pritožba v ostalem zavrne. Za izpodbijanje tega dela odločitve pritožbenega sodišča prva toženka nima pravnega interesa, zato njena revizija v tem obsegu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče delno zavrglo.

8. Sodišči sta prvotoženko obsodili na vrnitev neplačanih posojil, ki jih je tožnica dala družbi Q. d.o.o. Ta družba je bila na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij izbrisana iz sodnega registra. Tožnica je tožbo vložila zoper oba toženca, ki sta bila njena družbenika. Ker je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da tožbe ni vložila pravočasno, je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo o zavrnitvi zahtevka proti tožencu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Tožbenemu zahtevku proti toženki pa sta sodišči delno ugodili, ker ta za družbine obveznosti jamči tudi kot porokinja.

9. Revizijsko sodišče zavrača vse revizijske očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Izpodbijani sodbi vsebujeta jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih okoliščinah in pravnopomembnih pritožbenih očitkih, zato ju je mogoče preizkusiti. Toženka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišč o izpovedi S. Ž. Čeprav njegova izpoved predstavlja izpoved stranke, sta jo sodišči dolžni upoštevati in oceniti njeno verodostojnost. Sodišči sta to storili, revizija pa neutemeljeno zatrjuje, da sta pri tem dali absolutni dokazni pomen le listinam v spisu. Tudi izpovedi drugih prič in strank sta sodišči ocenili v medsebojni povezavi in upoštevaje še druge, tudi listinske dokaze. Dokazno oceno sta po presoji revizijskega sodišča opravili v skladu z napotki iz 8. člena ZPP, zato jima toženka neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kolikor s temi očitki toženka v revizija izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pa ti niso dovoljeni (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z delno ugoditvijo zahtevku sodišči tožnici nista priznali prepovedanega razpolaganja z zahtevkom (drugi odstavek 3. člena ZPP), saj sta njeno tožbo vsebinsko obravnavali in o njenih zahtevkih odločili po opravljenem dokaznem postopku.

10. Tožnica neutemeljeno uveljavlja ničnost oziroma siceršnjo neveljavnost njene jamčevalne izjave z dne 11. 3. 1994. Neuspešno se sklicuje na pomanjkanje pooblastil tedanjega tožničinega svetovalca za finance S. Ž. in tožničinega sedanjega direktorja, ki je jamčevalno izjavo sestavil ter ji jo predočil v podpis. Sodišči sta pravilno presodili, da to dejanje glede na njegov delokrog izkazuje tudi tožničino voljo za sklenitev poroštvene pogodbe. Sicer pa bi bila jamčevalna izjava veljavna celo v primeru, če S. Ž. za njeno pridobitev ne bi imel tožničinega pooblastila. Tožnica jo je namreč odobrila (prvi odstavek 88. člena ZOR), saj jo je vodila v svojih poslovnih knjigah in s tožbo uveljavljala plačilo obveznosti, ki iz nje izhajajo. S trditvami, da takratni direktor tožnice jamčevalne izjave ni sprejel, toženka sprevrača njegovo izpoved, iz katere izhaja le, da mu je toženka izjavo pokazala. V zvezi z obličnostjo te izjave pa je že prvostopenjsko sodišče tožnici pravilno pojasnilo, da je v 998. členu ZOR pisna oblika poroštvene pogodbe določena le za izjavo poroka in ne tudi za upnikovo izjavo o sprejemu poroštvene terjatve.

11. Pravilno je nadalje stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Sodišči sta ugotovili, da so stranke v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška (prim. tudi prvi odstavek 6. člena po sklenitvi spornih pogodb uveljavljenega Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri). Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. V takih pogodbenih razmerjih je treba uporabiti drugi ali tretji odstavek 399. člena ZOR (prim. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 169/2010 z dne 27. 10. 2011 in II Ips 147/2002 z dne 30. 10. 2002). Ker je bila v obravnavani zadevi obrestna mera pogodbenih obresti določena, pri presoji njene dovoljenosti ne pride v poštev tretji odstavek 399. člena ZOR, pač drugi odstavek 399. člena ZOR. Revizija zmotno zatrjuje, da določba meri le na poslovanje bank, saj ta tega ne določa. Predpis iz drugega odstavka 399. člena ZOR ni bil nikdar izdan, vendar to ne pomeni, da je v konkretni zadevi dovoljena vsakršna pogodbeno določena obrestna mera. Dovoljenost obrestne mere pogodbenih obresti je treba v tem primeru presojati z upoštevanjem temeljnih načel obligacijskega prava (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994). Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR).

12. Ker ni podan objektivni pogoj oderuškosti spornih pogodb, revizijskemu sodišču ni bilo treba odgovarjati še na očitke o obstoju subjektivnega elementa oderuškosti in o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka pri njegovem ugotavljanju.

13. Sodišči sta nadalje pravilno presodili, da je toženkina poroštvena izjava ob sklicevanju na posojilne in generalne pogodbe, sklenjene med tožnico in Q. d.o.o., dovolj določena oziroma določljiva in da je zato toženka v skladu z drugim odstavkom 1001. člena ZOR za te obveznosti prevzela veljavno poroštvo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 297/2006 z dne 15. 10. 2008). Sicer pa je toženka po ugotovitvah sodišč kot direktorica posojilojemalke vse posojilne pogodbe sama podpisala.

14. Revizija zmotno zatrjuje, da tožnica od glavne dolžnice ni nikoli zahtevala izpolnitve obveznosti, saj je to storila najkasneje z vložitvijo tožbe proti tožencema kot njenima pravnima naslednikoma. Od tedaj je smela zahtevati izpolnitev obveznosti tudi od toženke kot porokinje (prvi odstavek 1004. člena ZOR). Sicer pa je toženka kot porokinja solidarno odgovorna z obveznostjo posojilojemalke tudi po četrtem odstavku 1004. člena ZOR, upoštevaje, da je posojilna obveznost glavne dolžnice nastala iz gospodarske pogodbe.

15. Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2005). Zmotni so tudi revizijski zaključki, da je zaradi tega posojilna pogodba sklenjena za nedoločen čas in zato tudi glede porokovih obveznosti odprta v neskončnost. Negotovost glede zapadlosti lahko dolžnik prekine sam, saj lahko posojilo vrne predčasno (565. člen ZOR). Toženka se v reviziji tudi v zvezi z zapadlostjo dogovorjenih obresti neutemeljeno zavzema za uporabo tretjega odstavka 399. ZOR, saj rok za vrnitev posojila posebej ureja 562. člen ZOR. To določbo, ki v ničemer ne izključuje tožničine aktivne legitimacije v tej zadevi, sta sodišči pravilno uporabili.

16. Revizijsko sodišče nima pomislekov niti o pravilnosti stališča sodišč, da tožničina terjatev ni zastarala ne proti glavni dolžnici ne proti porokinji (1019. člen ZOR). Po ugotovitvah sodišč je tožnica posojilne pogodbe odpoklicala 11. 9. 2003, tožbo proti pravnima naslednikoma posojilojemalke in porokinji pa je vložila že 22. 9. 2003. 17. Dokazno breme, da je dolg poplačala, sta sodišči pravilno naložili toženki. Sama narava oziroma način odplačila dolga - z delom pri tožnici, toženki ni onemogočal dokazovanja njegovega odplačila, kot zmotno zatrjuje v reviziji. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da kljub morebitnemu dogovoru, da bo toženka dolg odplačevala s svojim delom, slednja ni dokazala ne višine dolga na dan, ko naj bi ga začela odplačevati, ne na kakšen način naj bi se obračunavalo njeno delo in njegovi rezultati (dobiček, provizije...). Ker niso bila določena nikakršna merila za odplačevanje dolga, je pravilno zaključilo, da ni mogoče preizkusiti, ali in v kakšnem obsegu je toženka dolg odplačala.

18. Po ugotovitvah sodišč so bile vse štiri posojilne pogodbe sklenjene po prevzemu toženkine poroštvene obveznosti. Zato se toženka neutemeljeno sklicuje na peti odstavek 1002. člena ZOR, po katerem porok odgovarja le za tiste pogodbene obresti, ki so zapadle po sklenitvi poroštvene pogodbe.

19. Sodišči sta tudi pravilno uporabili pravila o dokaznem bremenu, ko sta zaključili, da bi morala toženka glede nepravilnosti tožničinega obračuna dolga določno navesti, v katerem elementu je obračun napačen in za to predložiti dokaze. Revizijsko sodišče v zvezi s tem še dodaja, da je pritožbeno sodišče toženko obsodilo le na plačilo pogodbenih obresti, ki so se natekle do 31. 12. 2001. Niti iz toženkinih trditev v reviziji pa ne izhaja, da naj bi bil znesek pogodbenih obresti po pravilnem izračunu nižji od tako prisojenih obresti.

20. Toženka pravilno opozarja, da nekateri njeni ugovori (npr. o ničnosti jamčevalne izjave) nimajo narave osebnih dolžnikovih ugovorov, pač pa gre za osebne ugovore poroka po tretjem odstavku 1009. člena ZOR. Vendar za odločitev to ni ključno, saj so vsi njeni ugovori neutemeljeni.

21. Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.