Jedro

Neutemeljen je revizijski očitek o zmotni uporabi določbe prvega odstavka 84. člena ZDR-1, ki določa, da je dokazno breme na delodajalcu, če ta redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Ravno na podlagi navedenega pravila o dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje ugotovilo, pritožbeno sodišče pa je s to ugotovitvijo soglašalo, da je tožena stranka dokazala, da je prišlo v poslovni enoti A., do upada prometa, kar je bil razlog, zaradi katerega se je tožena stranka odločila za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Obrnjeno dokazno breme v primeru redne odpovedi, ki jo da delodajalec, ne pomeni, da je delavec prost trditvenega bremena glede navideznosti razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014; za ugotovitev, da tožnici na podlagi te odpovedi delovno razmerje ni prenehalo in je trajalo do vključno 9. 4. 2015; za priznanje delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja za čas od 27. 1. 2015 do vključno 9. 4. 2015; za prijavo v vsa zavarovanja iz delovnega razmerja in za obračun bruto plače najmanj v višini 1.457,81 EUR bruto mesečno, za odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu ter za obračun denarnega povračila v višini 26.240,58 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaključilo je, da je tožena stranka dokazala, da so poslovni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi resni in utemeljeni, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dana na podlagi zakonito izvedenega postopka in da pri toženi stranki ni šlo za navidezno organizacijsko spremembo. Ocenilo je, da tožnica ni navedla dejstev, ki bi opravičevala domnevo, da je bila pri odpovedi kršena prepoved diskriminacije.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje mestoma popolnoma prezrlo, mestoma pa napačno uporabilo določbo prvega odstavka 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) o dokaznem bremenu. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da je tožena stranka med postopkom bistveno spremenila navedbe v zvezi z dejanskim odpovednim razlogom, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Posledično je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, tožnici pa je bila kršena pravica do izjave. Pritožbeno sodišče se je sicer opredelilo do zatrjevanj tožnice o navideznosti odpovednega razloga, vendar pa je pri tem prezrlo, da je dokazno breme o dejanskem odpovednem razlogu na strani tožene stranke, ki dokazov za dejanski obstoj poslovnega razloga ni predložila, s tem pa tudi ni dokazala, da odpovedni razlog ni navidezen. Pri presoji navideznosti odpovednega razloga je sodišče izhajalo iz napačne (nezatrjevane) predpostavke, da je nekdanje tožničino delovno mesto ukinjeno. Pri tem je tožnici štelo v breme, da tožnica tega ni prerekala, ob tem pa ponovno prezrlo, da je dokazno breme na toženi stranki. Sodišče druge stopnje trditveno in dokazno breme glede nenavideznosti odpovednega razloga neutemeljeno prelaga na tožnico s tem, ko v 12. točki obrazložitve navaja, česa tožnica ni zatrjevala. Tožnica je podala več kot zadostne trditve, ki utemeljeno vzbujajo dvom o dejanski reorganizaciji pri toženi stranki, tožena stranka pa je tem trditvam zgolj pavšalno oporekala in ni predložila nobenih dokazov.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je tožena stranka med postopkom bistveno spremenila navedbe iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi o dejanskem razlogu za odpoved. Sodišče druge stopnje je na te pritožbene navedbe odgovorilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlogi, ki jih sodišče druge stopnje v zvezi s tem navaja so povsem jasni in glede tega sodba nima pomanjkljivosti, glede katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Zgolj to, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija uveljavlja v zvezi z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da je bilo ukinjeno delovno mesto, ki ga je tožnica zasedala pred odpovedjo. Res je, da tožena stranka formalno ni ukinila delovnega mesta poslovodje v poslovni enoti A. in da je v odgovoru na tožbo navedla, da je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici zmanjšala število zaposlenih na predmetnem delovnem mestu le za enega delavca ter da ni ukinjala tega delovnega mesta. Vendar pa je dejanska sprememba organizacije dela, ki je v tem, da je tožena stranka delo, ki ga je opravljala tožnica, razporedila med druge zaposlene v poslovalnici, po dejanskem učinku enaka, kot če bi delovno mesto poslovodje tudi formalno ukinila. Delovno mesto ni zasedeno, delo pa opravljajo delavci, ki so že od prej zaposleni pri toženi stranki. V tem smislu je potrebno razumeti navedbo sodišča druge stopnje o ukinitvi posebnega delovnega mesta poslovodje v poslovalnici in prerazporeditvi dela med druge zaposlene. Navedeno nikakor ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere izpodbijane sodbe sploh ne bi bilo možno preizkusiti, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

8. Neutemeljen je revizijski očitek o zmotni uporabi določbe prvega odstavka 84. člena ZDR-1, ki določa, da je dokazno breme na delodajalcu, če ta redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Ravno na podlagi navedenega pravila o dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje ugotovilo, pritožbeno sodišče pa je s to ugotovitvijo soglašalo, da je tožena stranka dokazala, da je prišlo v poslovni enoti A., do upada prometa, kar je bil razlog, zaradi katerega se je tožena stranka odločila za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Upad prometa je tožena stranka dokazala s tabelami (priloga B2), iz katerih je razvidno, da so bili rezultati poslovanja v letu 2014 slabši kot leto poprej.

9. Ne gre za zmotno uporabo pravila o dokaznem bremenu, če sodišče druge stopnje zapiše, da tožnica ni nasprotovala trditvam tožene stranke o ukinitvi delovnega mesta poslovodje v poslovalnici A., zaradi česar tega dejstva ni bilo potrebno dokazovati. Tožnica je tudi sama navaja, da pri toženi stranki delo poslovodje sedaj opravlja ena izmed vodij izmene, delo vodje izmene pa morajo opravljati drugi zaposleni. Sodišče druge stopnje pravilno zaključuje, da je tožnica s tem tudi sama potrdila, da je dejansko prišlo do spremembe organizacije dela v poslovni enoti A. 10. Obrnjeno dokazno breme v primeru redne odpovedi, ki jo da delodajalec, ne pomeni, da je delavec prost trditvenega bremena glede navideznosti razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je navideznost sprememb v organizaciji dela utemeljevala s tem, da naj bi delo, ki ga je poprej opravljala tožnica, sedaj opravljala vodja izmene B. B.. Že te trditve tožnice kažejo na to, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do sprememb organizacije dela in da ta sprememba ni bila le navidezna. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da celo v primeru, če bi držale trditve tožnice, da B. B. sedaj edina opravlja delo, ki ga je prej opravljala tožnica in da zaradi obsega tega dela ne opravlja več dela izmenovodje, izpodbijana odpoved zaradi tega ne bi bila nezakonita. Navedeno ne bi pomenilo, da je organizacijska sprememba le navidezna, saj tožena stranka nima več zasedenega posebnega delovnega mesta poslovodje.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.