Jedro

Delodajalec se lahko glede na potrebe svojega poslovanja prosto odloči, da bo po ugotovljenem poslovnem razlogu v eni izmed svojih poslovalnic le v tej zmanjšal število delavcev na določenih delovnih mestih in ne nujno na ravni celotnega podjetja. Ker je bila tožnica v poslovalnici A., v kateri je nastal razlog za odpoved, edina zaposlena na delovnem mestu poslovodje, ni potrebno dokazovanje, zakaj je dobila odpoved ona in ne kateri izmed poslovodij drugih poslovalnic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014 in njeno razveljavitev; ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 9. 4. 2015; na priznanje delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja za čas od 27. 1. 2015 do 9. 4. 2015; prijavo v zavarovanja ter obračun bruto plače najmanj v višini 1.457,81 EUR bruto mesečno ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; plačilo denarnega povračila v višini 26.240,58 EUR bruto ter izplačilo neto zneska po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu do plačila ter za povračilo stroškov tega postopka.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja oziroma je nekritično sledilo navedbam tožene stranke, ki so ostale v celoti nedokazane. Uveljavlja, da je tožena stranka utemeljenost odpovednega razloga dokazovala samo s štirimi tabelami, ki jim je tožnica obrazloženo nasprotovala. Trdi, da tožena stranka ni dokazala nediskriminatornega, resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Meni, da je tožena stranka svoje navedbe v zvezi z dejanskim odpovednim razlogom v sodnem postopku spremenila glede na v odpovedi navedeni razlog. Navaja, da je bilo v odpovedi navedeno, da je tožena stranka zaradi reorganizacije in optimizacije zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu poslovodje, ni pa navedla, da se to zmanjšanje nanaša na delovno mesto poslovodja I ... v celotni družbi na ravni Slovenije, temveč da je tožena stranka zmanjšala število zaposlenih na predmetnem delovnem mestu (poslovodja) v okviru PE A. Navaja, da je tožena stranka v odpovedi zatrjevala racionalizacijo in optimizacijo poslovanja v PE A. in navedla, da bodo delovne naloge, ki jih je pred odpovedjo opravljala tožnica, prerazporejene med druge zaposlene. Trdi, da se do teh neskladij sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ponavlja, da je tožena stranka za leto 2014 postavila nerealen plan, na kar jo je tožnica opozorila, sodišče prve stopnje pa je to le pavšalno zavrnilo, čeprav tožena stranka za svoja zatrjevanja ni ponudila dokazov. Meni, da bi sodišče moralo presojati, ali gospodarska družba enakopravno obravnava poslovne enote in v tem okviru zakonitost odpovedi. Ponavlja, da je bila kot poslovodja neenako obravnavana, tudi na podlagi nerealno postavljenih planov. Meni, da bi tožena stranka morala dokazovati, da je plane postavljala za vse poslovodje v vseh poslovalnicah na enak način in da je nedoseganje planov v vseh poslovalnicah enako obravnavala, česar pa ni storila. Ne ve, zakaj je izmed vseh poslovodij, ki so zaposleni pri toženi stranki, dobila odpoved pogodbe o zaposlitvi prav ona. Ne glede na to, da ne gre za kolektivni odpust, se sklicuje na sodno prakso, po kateri mora delodajalec tudi v primeru individualne odpovedi dokazati, na podlagi katerega kriterija je izbral delavca, ki mu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ter da ta ni diskriminatoren. Meni, da tožena stranka tega v postopku ni dokazovala. Trdi, da zgolj upad prometa v poslovalnici B. A. ni resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj tožena stranka ni dokazala, da je glede planiranja prometa in nedoseganja plana enako obravnavala vse poslovodje v vseh svojih poslovalnicah. Dalje navaja, da tožena stranka ni dokazala, da sprememba v organizaciji poslovanja ni bila navidezna, ob tem pa opozarja, da delo oddelkovodij, izmenovodij in vodij podružnice ni združljivo z delom poslovodje. Navaja, da je delo poslovodje pri toženi stranki po odpovedi tožnici začela opravljati ena izmed vodij izmene, delo vodje izmene pa morajo opravljati drugi zaposleni. Dalje pove, da sta sedanjo vodjo izmene C.C. v delo uvajala poslovodja iz poslovalnice D. ter vodja področja E.E. ter da dela, ki ga je prej kot poslovodja opravljala tožnica 40 ur tedensko, C.C. ne more opravljati poleg svojih rednih zadolžitev kot vodja izmene. Trdi, da ni mogoče reči, da delovno mesto poslovodje v poslovalnici v A. ni potrebno, če je tožena stranka določeno osebo več kot 2 meseca uvajala v to delo. Glede na to, da v poslovalnici v A. naloge in dela poslovodje opravlja C.C. kot svoje izključne naloge, utemeljuje, da pri toženi stranki dejansko ni prišlo do nobene spremembe v organizaciji in do prenehanja potreb po opravljanju dela poslovodje pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da delo poslovodje sedaj opravlja delavka, ki je formalno zaposlena na drugem delovnem mestu, njene zadolžitve pa je tožena stranka prerazporedila med ostale zaposlene. Dalje meni, da pri dokazni oceni sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu, namreč, da bi morala tožena stranka dokazati resen in utemeljen dejanski razlog za odpoved, ki ni diskriminatoren do tožnice, ter da bi morala dokazati, zakaj je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prav tožnici. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetnem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da so poslovni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici resni in utemeljeni in da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi zakonitega postopka pri toženi stranki. Taka odločitev je pravilna in skladna z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

7. Pritožbena navedba, da je tožena stranka v odpovedi zatrjevala en razlog zanjo, v sodnem postopku pa drugega, ni utemeljena. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (listina A 3) izhaja, da je podana zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na strani tožene stranke, ker lahko dela, ki jih opravlja tožnica kot poslovodja, tožena stranka razporedi med druge zaposlene in je potreba po tem delu prenehala, zaradi česar je delodajalec sprejel odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih na tem delovnem mestu. Kot ekonomski razlog je v odpovedi tožena stranka utemeljevala slabše finančno stanje družbe, zaradi česar je potrebno prilagajanje organizacijske strukture in zmanjšanje ter optimiziranje stroškov poslovanja tožene stranke. Enako izhaja iz odgovora na tožbo, namreč, da je zaradi upadanja prometa in slabših poslovnih rezultatov tožena stranka sklenila, da bo zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu poslovodja I ... Tako iz odpovedi kot tudi iz odgovora na tožbo in siceršnjega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se ugotovitev upadanja prometa in slabših poslovnih rezultatov nanaša na poslovno enoto (PE) A., kar je tudi pravno odločilno za ta individualni delovni spor. Delodajalec se lahko glede na potrebe svojega poslovanja prosto odloči, da bo po ugotovljenem poslovnem razlogu v eni izmed svojih poslovalnic le v tej zmanjšal število delavcev na določenih delovnih mestih in ne nujno na ravni celotnega podjetja.

8. Na zakonitost in pravilnost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka prenehanje potrebe po delu poslovodje v PE A. poimenovala kot „zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu poslovodje I ...“, saj je iz celotnega dokaznega postopka jasno, da gre za ukinitev (edinega) delovnega mesta poslovodje v PE A., kar logično pomeni zmanjšanje števila poslovodij na ravni celotne družbe tožene stranke. Pravno nepomembno je, ali je tožena stranka dokazovala zgolj upad poslovanja v PE A. ali pa je podajala tudi navedbe o upadu poslovanja tožene stranke na ravni celotne države, za odločitev o zakonitosti odpovedi je namreč odločilno, kaj se je dogajalo v PE A. oziroma, da v tej poslovni enoti ni več potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Tožnica v pritožbi navaja, da so ostala zatrjevanja tožene stranke v zvezi z resnim in utemeljenim odpovednim razlogom popolnoma nedokazana, saj naj bi bile edini pravočasni dokaz, predložen s strani tožene stranke, štiri tabele v zvezi z njenim finančnim stanjem. V zvezi s tem je treba upoštevati pravila o dokaznem in trditvenem bremenu. Tožena stranka je trdila, da je prišlo do upada poslovanja v njeni poslovalnici v A., zaradi česar je sprejela odločitev za optimizacijo poslovanja tako, da se posebno delovno mesto poslovodje ukine in se delo prerazporedi med druge zaposlene. V tem sodnem postopku je tožnica kot bistveno navajala, da dela poslovodje sploh ni mogoče razporediti med druge zaposlene, da je bilo planiranje v poslovni enoti A. II nerealno, zaradi česar je bila ta poslovna enota v nasprotju z drugimi poslovnimi enotami diskriminirana, ter da so bili pogoji v poslovni enoti, kjer je delala tožnica, slabi (nedobava blaga v akcijski ponudbi, zmanjšano število zaposlenih).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sodišče v postopku presoje zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga ne more presojati utemeljenosti poslovnih odločitev delodajalca (kamor sodi tudi planiranje) ter ali gospodarska družba enakopravno obravnava posamezne poslovne enote. Neenako obravnavanje različnih poslovalnic delodajalca na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice ne more vplivati, saj je do nastanka razloga za odpoved prišlo v PE A.. Pravno nepomembno je, kako je ravnala tožena stranka v drugih poslovalnicah. Ker je bila tožnica v poslovalnici A., v kateri je nastal razlog za odpoved, edina zaposlena na delovnem mestu poslovodje, ni potrebno dokazovanje, zakaj je dobila odpoved ona in ne kateri izmed poslovodij drugih poslovalnic.

11. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožena stranka dokazala, da je prišlo v poslovalnici, v kateri je delala tožnica, do upada prometa, zaradi česar se je odločila za optimizacijo poslovanja z ukinitvijo delovnega mesta poslovodje v tej poslovalnici. Tožnica med postopkom ni nasprotovala trditvam tožene stranke, da je bilo delovno mesto poslovodje v poslovalnici A. ukinjeno, zato tega dejstva ni bilo treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). V pritožbi tožnica sicer navaja, da dela in naloge, ki jih opravlja poslovodja, še obstajajo, zaradi česar je po njenem mnenju sprememba v organizaciji poslovanja pri toženi stranki v PE A. II navidezna. To ne drži. Delodajalec lahko sam presodi, ali potrebuje posebno delovno mesto poslovodje ali pa bodo ta dela opravljali delavci, zaposleni na drugih delovnih mestih. Tako ni nezakonito, če delodajalec ukine delovno mesto, naloge tega delovnega mesta pa razporedi med druge delavce. Tožnica je zatrjevala, da je njeno delo prevzela delavka, ki je zaposlena kot izmenovodja, naloge izmenovodje pa so prevzeli drugi delavci. Tožnica s temi trditvami sama pritrjuje, da je do spremembe v organizaciji dela v PE A. II dejansko prišlo. Pritožbene navedbe, da dela oddelkovodij, izmenovodij in vodij področja niso združljiva z delom poslovodje, ne vplivajo na ugotovitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici. Ob ugotovljeni dejanski spremembi organizacije (ukinitvi posebnega delovnega mesta poslovodje) gre pri vprašanju smotrnosti nove organizacije za poslovno odločitev delodajalca, v katero se sodišče ne more spuščati.

12. Na dejstvo, da je do spremembe v organizaciji poslovanja v PE A. II dejansko prišlo, ne vpliva trditev tožnice, da je bilo treba vodjo izmene C.C. uvajati glede prevzema del in nalog poslovodje. Povsem logično in življenjsko je, da potrebuje delavec, ki prevzame opravljanje novih nalog, tudi uvajanje. Tožnica zamenjuje potrebo po opravljanju del, ki jih je do ukinitve delovnega mesta poslovodje opravljala ona, s potrebo po delu na delovnem mestu poslovodje pod pogoji njene pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene trditve, da potreba po opravljanju del poslovodje še vedno obstaja ter da ta dela sedaj opravlja delavka, ki je formalno zaposlena kot izmenovodja, ne morejo vplivati na zakonitost odpovedi. Tožnica namreč ne zatrjuje, da bi C.C. napredovala na delovno mesto poslovodje ali da bi se kdo drug zaposlil na tem delovnem mestu, trdi le, da se še naprej opravljajo dela, ki so prej sodila v delokrog poslovodje. Tudi kolikor bi držale trditve tožnice, da C.C. po odhodu sodelavke edina opravlja dela, ki jih je prej opravljala tožnica, ter da zaradi količine dela ne opravlja več del izmenovodje, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila zakonita. Tožnica je namreč po pogodbi o zaposlitvi opravljala delo na delovnem mestu poslovodje za nedoločen čas, tožena stranka pa se je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov odločila, da takega posebnega delovnega mesta v PE A. več ne bo imela. To je njena legitimna poslovna odločitev, ki je sodišče ne more presojati.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi bila diskriminirana, saj ni zatrjevala nobene izmed okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Skladno z določbo šestega odstavka 6. člena ZDR-1 bi morala tožnica navajati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, da bi bila dolžna tožena stranka dokazovati, da ni kršila prepovedi diskriminacije. Takih dejstev tožnica ni navajala. Pritožbena navedba, da bi tožena stranka morala dokazovati, da razlog za odpoved tožnici ni diskriminatoren, je torej neutemeljena.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbami 154. in 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.