Jedro

Pri tožniku je pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2017 ugasnila (prenehala) s 31. 12. 2018. Toženka mu po tem izrabe ni mogla več omogočiti. Njeno protipravno ravnanje ni podano, da bi bila odškodninsko odgovorna.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni, tako da se glasi: "II. Zavrne se toženi zahtevek, ki se glasi: "Odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 6. 2019 in odločba št. ... z dne 2. 10. 2019 sta nezakoniti in se odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 2.236,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 do plačila."

III. Tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati znesek v višini 1.445,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati znesek v višini 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, v katerem tožnik od toženke zahteva odvod davkov in prispevkov od zneska 2.236,17 EUR bruto (točka I izreka). Ugotovilo je, da sta odločba toženke št. ... z dne 20. 6. 2019 in odločba št. ... z dne 2. 10. 2019 nezakoniti in ju je odpravilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača znesek v višini 2.236,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 do plačila (točka III izreka) in da mu plača pravdne stroške v višini 1.866,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (točke II, III in IV izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo izpovedi tožnika, ne pa pričama A.A. in B.B. glede načrtovanja izrabe letnega dopusta. Tožnik je svoje navedbe spreminjal. Neutemeljeno je ugodilo tožnikovemu zahtevku, saj elementi odškodninskega delikta niso podani. Toženka ni ravnala protipravno. Tožnik je soglašal z opravljanjem dela v tujini, letni dopust za leto 2017 bi lahko izrabil pred ali po tem. Za izrabo letnega dopusta ni zaprosil. Izrabil ga ni zaradi bolniškega staleža. Gre za nepredvidljivo okoliščino izven sfere toženke. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo sodno prakso glede nadomestila za neizrabljen letni dopust (sodbi VS RS VIII Ips 42/2019, VIII Ips 83/2019, odločbe VDSS Pdp 154/2019, Pdp 707/2019, Pdp 217/2020). Sodišče EU še ni presojalo dolžine obdobja za prenos, kot je v ZDR-1. Za prenos izrabe letnega dopusta v tožnikovem primeru ni podlage. Toženka mu izrabe letnega dopusta iz leta 2017 po 8. 1. 2019 utemeljeno ni odobrila. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o višini nadomestila oziroma odškodnine in o pravdnih stroških. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper odločitev o pravdnih stroških (točka IV izreka) se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov za pristop na narok in urnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da prisojene stroške, ki jih je dolžna plačati toženka, zviša na 2.096,21 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik in toženka podajata odgovora na pritožbi. Predlagata zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo.

7. Tožnik, ki je bil v bolniškem staležu od 17. 11. 2017 do 8. 1. 2019, ni izrabil celotnega letnega dopusta za leto 2017. Upoštevaje četrti odstavek 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) bi letni dopust za leto 2017 lahko izrabil do 31. decembra v naslednjem letu (12-mesečno obdobje za prenos), konkretno do 31. 12. 2018. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno štelo, da tožnik dopusta ni izrabil zaradi bolniškega staleža (kar je objektivni razlog; za nadomestilo je bistveno še, da mu delovno razmerje ni prenehalo, prim. 164. člen ZDR.1), je pa zahtevku ugodilo na odškodninski podlagi. Takšna odločitev je materialnopravno zmotna.

8. Sodišče prve stopnje je kot protipravno štelo ravnanje toženke, ki tožniku po 9. 1. 2019 izrabe letnega dopusta za leto 2017 ni omogočila, pri čemer je obdobje za prenos v ZDR‑1 označilo kot prekratko s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Sodišča EU (sodba VS RS VIII Ips 42/2019, odločbi C-214/16, C-684/2016). V zadevi VS RS VIII Ips 42/2019 je šlo za delavko, ki se je na delo vrnila pred potekom obdobja za prenos izrabe letnega dopusta, torej za drugačne dejanske okoliščine, kot so pri tožniku.

9. V zadevi C-214/2010 (KHS AG) je Sodišče EU res obrazložilo, da mora obdobje za prenos bistveno presegati referenčno obdobje, presojalo pa je 15-mesečno obdobje za prenos, po poteku katerega pravica delavca do izrabe letnega dopusta ugasne. V zadevah C-214/16 (King) in C-684/16 (Max-Planck- Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften e.V.) se ni ukvarjalo z dolžino obdobja za prenos, ampak vprašanjem neplačanega letnega dopusta oziroma obveznostjo delodajalca, da delavcu omogoči izrabo. Sodišče EU je presojalo še 9-mesečno obdobje za prenos (sodba C-337/10, Neidel; prekratko), ni pa presojalo 12-mesečnega obdobja za prenos, kot je v četrtem odstavku 162. členu ZDR-1. Ni razsodilo, da bi bilo treba člen 7(2) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (OJ L 299) razlagati na način, da ji nasprotuje določba nacionalnega prava o 12-mesečnem obdobju za prenos. Takšno obdobje za prenos ni v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU niti ni neustrezno. Določitev obdobja za prenos je načeloma v pristojnosti držav članic, pri čemer je to bilo z uveljavitvijo ZDR-1 zaradi sodne prakse Sodišča EU podaljšano (prej 6-mesečno obdobje za prenos, določeno v tretjem odstavku 163. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

10. Pri tožniku je pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2017 ugasnila (prenehala) s 31. 12. 2018. Toženka mu po tem izrabe ni mogla več omogočiti. Njeno protipravno ravnanje ni podano, da bi bila odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče je njeni pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je zahtevek zavrnilo in da je spremenilo odločitev o pravdnih stroških.

11. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (dosedanji postopek) je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (načelo uspeha) in prvim odstavkom 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov). Toženki, ki je v sporu uspela, je upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 300 točk za tožbo, štiri krat 225 točk za pripravljalne vloge, 20 točk za dokazni predlog, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 150 točk za drugi narok, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 375 za pritožbo zoper sodbo in 250 točk za pritožbo zoper sklep, skupaj z 2 % oziroma 1 % materialnih stroškov 2.408,75 točk ali 1.445,25 EUR.

12. Tožnik zaradi neuspeha v postopku ni upravičen do plačila pravdnih stroškov. Pritožbeno prizadevanje za višje stroške je neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam krije svoje stroške, toženki pa je dolžan plačati za pravdo potrebne stroške po OT, in sicer 375 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov, skupaj 382,5 točk ali 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo stroškov za posvet s stranko, ki so že zajeti v priznanih stroških, in zaradi nepotrebnosti stroškov odgovora na pritožbo tožnika (prvi odstavek 155. člena ZPP).