Jedro

Šele sedanje, dovolj jasno revizijsko zatrjevanje o bistveni kršitvi predstavlja tudi preskakovanje pravnih sredstev, kar pa ne more biti uspešno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 1. 2013, vrnitev na delo, prijavo v socialno zavarovanje in povrnitev stroškov postopka. Odločilo je tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je odpadla potreba po delu treh delavcev na delovnem mestu planer proizvodnje (med temi je en delavec užival varstvo pred odpovedjo); s tem je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Presodilo je tudi, da je tožena stranka ravnala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), oziroma da ni imela delovnih mest, ki bi bila ustrezna in bi jih morala ponuditi tožniku.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (ki ne zajema odločitve o stroških tožene stranke) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka in obrazložilo, da je bila tožena stranka dolžna tožniku ponuditi v podpis le pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto VII. stopnje zahtevnosti. To tudi ni bilo delovno mesto projektanta I, saj je na to delovno mesto zaposlila štipendista, vendar le za določen čas.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka, kršitve Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Najprej navaja, da odpovedni postopek ni bil izpeljan zakonito glede obveščanja sindikata, da se o tem pritožbeno sodišče ni izreklo, da tožena stranka o nameri odpovedi ni obvestila sindikata niti sveta delavcev, saj iz zapisnika sveta delavcev ne izhaja, da bi to obravnavali, priči A. A. pa ni mogoče verjeti. Nato opozarja na pravilo o dokaznem bremenu, navaja da se sodišči nista opredelili od tega, da tožena stranka išče delavce različnih profilov in ima na razpolago prosta delovna mesta. Če je res, da je bilo delovno mesto svetovalca uprave za tožnika neustrezno, tega ni mogoče trditi za delovno mesto projektanta I; s tem v zvezi sta sodišči spregledali, da je tožnik že prvi vlogi z dne 22. 4. 2003 navajal, da je tožena stranka tri delavce, zaposlene na delovnem mestu projektanta I, pred podajo odpovedi zaposlila na delovnem mestu odgovornega projektanta, da delovnega mesta projektanta I ni ukinila, tožniku pa zaposlitve na tem delovnem mestu ni ponudila. Prav v tistem času naj bi na Zavodu Republike Slovenije je zaposlovanje objavila prosto delovno mesto projektanta I in sklenila pogodbo o zaposlitvi s štipendistom B. B. (ki ni izpolnjeval pogoja delovnih izkušenj) nekaj mesecev pred odpovedjo tožniku pa je na delovnem mestu projektanta I zaposlila tudi C. C. Meni, da ima za to delovno mesto ustrezno izobrazbo, oziroma je to delovno mesto ustrezno v smislu določb ZDR; sodišče druge in prve stopnje se o teh odločilnih dejstvih sploh nista izjasnili, čeprav tožena stranka niti ni substancirano prerekala njegovih navedb v zvezi s tem. V zvezi s tem povzema navedbe tožene stranke v njenih vlogah z dne 13. 5. 2013 in 13. 6. 2013. Meni, da sodba o tem ne vsebuje razlogov in je ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno stališče potrjuje tudi odločitev pritožbenega sodišča v zadevi pritožnice D. D., ki ji je tožena stranka prav tako odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnik najprej uveljavlja kršitev v zvezi s tem, da se pritožbeno sodišče ni izreklo o tem, da tožena stranka pred odločitvijo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nameravani odpovedi ni obvestila sindikata in sveta delavcev. Gre za neutemeljen očitek, saj je sodišče tožniku odgovorilo. Sodišče druge stopnje je namreč zapisalo, da iz listin v spisu ne izhaja, da je tožnik zahteval, da tožena stranka o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvesti sindikat (1), v nadaljevanju pa tudi, da sta bila svet delavcev in sindikat obveščena o spremembi akta o sistemizaciji. Treba je poudariti, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ne bi bila nezakonita niti v primeru, če o spremembi akta ne bi bilo opravljeno posvetovanje s svetom delavcev in sindikatom, oziroma če tožena stranka o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikata oziroma sveta delavcev ne bi obvestila.

9. Tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve in druge stopnje v zvezi s tem, da sodbi nimata razlogov o enem od odločilnih dejstev - ali je tožena stranka ob odpovedi razpolagala z ustrezno zaposlitvijo za nedoločen čas na delovnem mestu projektanta I, ki bi ga bila dolžna ponuditi tožniku v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR in 90. členom ZDR, oziroma ali sta sodišči v zvezi s tem sploh opravili (ustrezno) presojo.

10. Tožnik navaja, da je (med drugim) uveljavljal možnost zaposlitve na ustreznem delovnem mestu projektanta I, s tem v zvezi pa tudi, da je že v letu 2012 na tem delovnem mestu pričel delati C. C., da je tožena stranka v začetku januarja 2013 objavila prosto delovno mesto projektanta I, da je na tem delovnem mestu v začetku leta 2013 začel delati štipendist tožene stranke B. B. in da je tožena stranka leta 2012 s tremi delavci na delovnem mestu projektanta I sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto odgovornega projektanta, v letu 2013 (januarja ali začetka februarja) pa za nedoločen čas, itd. Vse to naj bi pomenilo, da je bilo delovno mesto projektanta I še vedno prosto, oziroma da je tožena stranka razpolagala z ustrezno zaposlitvijo na tem delovnem mestu, tožniku pa tega dela (kot ustreznega) sploh ni ponudila.

11. Izpodbijana sodba ima jasne zaključke o delovnem mestu projektanta I v zvezi z zaposlitvijo B. B. in pred tem C. C., tožnik pa teh zaključkov ne izpodbija.

12. V zvezi z možnostjo zaposlitve na delovnem mestu projektanta I (kot ustrezni zaposlitvi) zaradi prezaposlitve treh delavcev na delovno mesto odgovornega projektanta tožnik sicer pravilno povzema vsebino navedb obeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar zanemari dvoje: da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja jasen in določen zaključek, „da je tožena stranka spoštovala določilo 3. odstavka 88. člena takrat veljavnega ZDR, saj ni imela prostih delovni mest, ki bi jih lahko ponudila tožniku, ker ima na delovnih mestih, ki bi jih potrditvi tožnika lahko ponudila, dovolj izvajalcev za nemoteno opravljanje del“ (2) in da tožnik v pritožbi tega zaključka, prav v delu, ki se nanaša na prosto delovno mesto projektanta I v povezavi s sprostitvijo zaradi zaposlitve treh delavcev na delovno mesto odgovornega projektanta, ni konkretno izpodbijal (iz razloga bistvene kršitve določb postopka in/ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Iz njegove pritožbe je mogoče ugotoviti le splošno zatrjevanje o bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitvi Ustave, pomanjkljivi in nelogični dokazni oceni - brez obrazložitve, da se to konkretno nanaša prav na ta zaključek, oziroma katero oceno sploh ima v mislih in zakaj je ta pomanjkljiva, nelogična ali napačna. Prav tako je mogoče ugotoviti le splošno navedbo, da mu tožena stranka po zaposlitvi treh projektantov na delovnem mestu odgovornega projektanta ni ponudila zaposlitve. Zato ob navedenem zaključku sodišča prve stopnje, ob upoštevanju vsebine tožnikove pritožbe, tudi sodišču druge stopnje, ki je potrdilo to presojo sodišča prve stopnje, ni mogoče očitati kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Šele sedanje, dovolj jasno revizijsko zatrjevanje o takšni kršitvi, predstavlja tudi preskakovanje pravnih sredstev, kar pa ne more biti uspešno. Ne drži, da tožnik ni mogel uresničiti svoje ustavne pravice do sodnega varstva (kot navaja v reviziji), saj mu te pravice nihče ni odvzel ali omejil. 13. Glede na navedeno, in ker revizija ostalih zaključkov ne izpodbija, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Glej določbo 84. člena ZDR.

Op. št. (2): Točka 14 sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem (glede na kasnejše razloge) ni pomembno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do takšnega zaključka in ali je ta zaključek pravilen. V revizijskem postopku tudi ni mogoče izpodbijati dokazne ocene (tretji odstavek 370. člena ZPP).