Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je bilo zaradi organizacijskih, tehnoloških in strukturnih razlogov v povezavi z uvedbo novega informacijskega sistema ter s tem povezano izboljšano učinkovitostjo dela potrebno reorganizirati delo in je zaradi optimizacije ter združevanja več faz poslovnih procesov v enovitem informacijskem sistemu prišlo do zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu planer proizvodnje, ki ga je zasedal tožnik. Zaradi tega je sprejela odločitev o zmanjšanju števila izvajalcev na tem delovnem mestu, posledično pa je postalo tožnikovo delo nepotrebno. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Dejstvo, da tožniku neustrezne zaposlitve niso bile ponujene, nekaterim drugim zaposlenim pa so bile, ni diskriminacija tožnika in tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi tega ni nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 1. 2013 kot nezakonita razveljavi, da ga tožena stranka vrne nazaj na delo in ga z dnem prenehanja delovnega razmerja prijavi v socialno zavarovanje v 8 dneh in mu povrne pravdne stroške v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamdunimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije in kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje pred drug senat v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in odloči v tožnikovo korist tudi o stroških postopka. Navaja, da tožena stranka o odpovednem postopku ni obvestila niti sindikata niti sveta delavcev. Nadalje graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pomanjkljiva, nelogična in se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh dokazov, s tem pa je odločilo v tožnikovo škodo in kršilo pravila o dokaznem bremenu. Zavrnilo je pretežno večino s strani tožnika predlaganih dokazov. Pri toženki so bila na razpolago prosta delovna mesta, za katerih zasedbo je tožnik izpolnjeval izobrazbene in izkustvene pogoje. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je toženka vsem sodelavcem A.A. v komerciali, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovna mesta komercialist I, in tudi sinu predsednika uprave B.B., dala v sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi, za delovna mesta komercialist II, tako da razen A.A. nihče drug formalno ni več zasedal delovnega mesta komercialist I, ki ga je toženka ukinila. Na povsem enak način je drugo, sicer v smislu 90. člena ZDR neustrezno delovno mesto planer polproizvodov, toženka ponudila tudi C.C., ki je zasedal enako delovno mesto kot tožnik. V mesecu decembru 2012 je toženka sistemizirala delovno mesto svetovalca uprave, razvrščeno v VII. tarifni razred, z zahtevano visoko ali univerzitetno izobrazbo smeri: strojna, ekonomska, poslovna, druga ustrezna in s petimi leti delovnih izkušenj, z izpitom za vozila B kategorije, z organizacijskimi in pogajalskimi sposobnostmi. Tega delovnega mesta, za katerega je tožnik izpolnjeval vse v sistemizaciji predpisane pogoje, toženka tožniku, čeprav je bilo prosto, ni ponudila. Na to delovno mesto je zaposlila drugega delavca, ki nima ne ustrezne vrste in ne stopnje strokovne izobrazbe, to je g. D.D., z individualno pogodbo. Čez nekaj mesecev je to delovno mesto ostalo prazno, saj se je D.D. upokojil. V splošnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni določeno, da je pogoj za zasedbo tega delovnega mesta 25 let dela pri vodenju proizvodnje.

Tožnik je izpolnjeval pogoje, določene v aktu o sistemizaciji delovnih mest toženke, tudi za delovno mesto projektant I. Ker je v preteklosti že opravljal zelo podobno delo na delovnem mestu projektant II, je tovrstno delo poznal in bi ga zmogel in znal opravljati. Toženka je za to delovno mesto sklenila pogodbo o zaposlitvi s štipendistom E.E., ki ima sicer predpisano izobrazbo, vendar je brez delovnih izkušenj. Delovna mesta projektant I so se izpraznila, vendar tega dela toženka tožniku ni ponudila. Takšno ravnanje toženke po mnenju tožnika vzbuja domnevo in sum, da toženka spoštuje sistemizacijo v odvisnosti od tega, za katero osebo konkretno gre, torej ravna diskriminatorno. Le nekaj mesecev pred razgovorom tožnika pri pooblaščencu toženke je toženka na delovnem mestu projektant I zaposlila F.F., čeprav zanj ni izpolnjeval pogoja zahtevanih delovnih izkušenj enega leta. To delo bi lahko opravljal tožnik. Tožnik je tako brez dvoma izpolnjeval vse pogoje za zasedbo navedenih delovnih mest. Toženka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni preverila, ali je mogoče tožniku ponuditi drugo delo oz. ali ga je mogoče prekvalificirati ali dokvalificirati, zaradi česar je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita (tako tudi sodna praksa - npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 209/2012). Ta primer nazorno pokaže "modus operandi" predsednika uprave pri kadrovanju, predvsem pa pomeni uporabo dvojnih meril pri tem, saj se toženka sklicuje na v sistemizaciji predpisane pogoje glede stopnje in smeri izobrazbe, spet drugič (oziroma točneje - pri drugih) pa je to očitno povsem nepomembno, kar že samo po sebi predstavlja diskriminacijo. V tej zvezi seveda tožnik ne trdi, da je bil s strani toženke kršen institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo druge (formalno) ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Tako formalne kršitve omenjenega določila (člen 88 v zvezi s členom 90 ZDR) toženi stranki ni mogoče očitati.

Tožnik je izpolnjeval tudi pogoje toženke za zasedbo delovnih mest v komerciali, ki jih je toženka ponudila sodelavcem A.A.. Tudi on je bil na smiselno enak način kot ona, izločen iz konkurence oz. možnosti zasedbe takih delovnih mest. Tožnik ni hotel zlorabljati predpisov, na kar ga je napeljeval skozi svoje predloge oz. predloge predsednika uprave odvetnik G.G.. Ker niti tožnik niti A.A. nista želela sporazumno prekiniti delovnega razmerja, jima je bilo rečeno, da bo potem "speljan postopek" odpovedi njunih pogodb iz poslovnega razloga.

Tožnik toženi stranki očita diskriminacijo zaradi sorodstvenega razmerja s predsednikom uprave, saj je njegov sin ohranil zaposlitev. Sodišče tudi ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje odvetnika G.G., niti dokaznim predlogom za predložitev pogodb o zaposlitvi s D.D., ne pogodb o zaposlitvi za delavce H.H., I.I., J.J. za določen in nedoločen čas. Sodišče je spregledalo jasna dejstva in dokaze, ki so bili izvedeni, in gre gladko mimo indicev diskriminacije. Zato ne gre za pošteno sojenje.

Tožena stranka je kršila določila ZDR in sklenila pogodbe o zaposlitvi z delavci, ki ne izpolnjujejo izobrazbenih pogojev (B.B.) oziroma ne pogojev delovnih izkušenj (E.E. in F.F.). Iz določbe 22. člena Ustave RS izhaja med drugim tudi jamstvo, da sodna odločba ne sme biti tako ali tako očitno napačna oz. ne sme biti brez razumne pravne obrazložitve, torej taka, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tudi tak očitek tožnik naslavlja prvostopni izpodbijani sodbi. Kršena je tudi določba Ustave RS o enakosti pred zakonom. Pravica vsakogar do enakosti pred zakonom in do zaščite pred diskriminacijo je univerzalna pravica, ki jo priznava ne le Ustava, ZDR, temveč tudi Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Konvencija ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, tudi Konvencija MOD št. 111, ki prepoveduje diskriminacijo na področju zaposlovanja in dela ter tudi Direktiva sveta 2000/78/ES o splošnih okvirjih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Iz 22. člena Ustave RS izhaja, da mora sodišče v postopku obe stranki obravnavati enakopravno. Zaradi postopanja sodišča prve stopnje tožnik tudi v postopku ni mogel uresničiti svoje ustavno zajamčene pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ena izmed temeljnih človekovih pravic torej, je pravica do poštenega sojenja, ki jo varuje 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, konvencija nalaga državam podpisnicam dolžnost zagotovitve učinkovitega pravnega varstva temeljnih človekovih pravic in svoboščin vsem osebam na njihovem ozemlju. Gre za to, da so sodni postopki na vseh stopnja sojenja pošteni, nepristranski. Tožnik ponavlja, da oziraje se na trditve v svojih vlogah, na predlagane in že izvedene dokaze oz. tudi glede na vse dokaze, ki jih je predlagal, pa niso bili izvedeni, po svojem prepričanju tako toženki, kakor prvostopnemu sodišču očita kršitve navajanih človekovih pravic ter ZPP.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne, potrdi izpodbijano sodbo in toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne nastale stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi uveljavljane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 1. 2013 zakonita in da je zanjo obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožena stranka je v postopku dokazala, da je bilo zaradi organizacijskih, tehnoloških in strukturnih razlogov v povezavi z uvedbo novega informacijskega sistema ter s tem povezano izboljšano učinkovitostjo dela potrebno reorganizirati delo in je zaradi optimizacije ter združevanja več faz poslovnih procesov v enovitem informacijskem sistemu prišlo do zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu planer proizvodnje, ki ga je zasedal tožnik. Zaradi tega je sprejela odločitev o zmanjšanju števila izvajalcev na tem delovnem mestu, posledično pa je postalo tožnikovo delo nepotrebno. Ker je pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku preverila ali bi ga bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih, ga dokvalificirati ali prekvalificirati, vendar te možnosti ni bilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je spoštovala tudi določilo 3. odstavka 88. člena ZDR. Tožnik je zatrjeval tudi diskriminacijo, saj naj bi ga tožena stranka že v naprej določila za presežnega delavca. Zato je sodišče preverilo tudi te njegove trditve in ugotovilo, da dejstvo, da je bil tožnik pred postopkom redne odpovedi povabljen k pooblaščencu tožene stranke odvetniku G.G., ki mu je ponujal sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in bil na lastno željo še na razgovoru pri predsedniku uprave L.L., še ne pomeni diskriminatornega ravnanja. Takrat je tožena stranka že vedela, da bo imela nekaj presežnih delavcev. Ker skladno z določbo 75. člena v zvezi z 79. členom ZDR pogodba o zaposlitvi lahko preneha tudi po sporazumu strank, sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da je bila tožniku redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz diskriminatotrnih razlogov.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi razlogi, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba se da preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi. Dejstvo, da se tožeča stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, pa ne pomeni, da je sodišče zagrešilo očitano mu absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi morala tožena stranka tožniku ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, pa pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je skladno s 3. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) delodajalec dolžan delavcu ponuditi drugo ustrezno zaposlitev. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto planer proizvodnje za nedoločen čas. Za to delovno mesto se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe. Iz tega razloga mu je bila tožena stranka dolžna ponuditi v podpis le pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto VII. stopnje strokovne izobrazbe. Prav tako se presojajo le ustrezne zaposlitve, ki jih ima delodajalec na razpolago v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne tiste nekaj mesecev prej ali nekaj mesecev kasneje. Dejstvo, da tožniku neustrezne zaposlitve niso bile ponujene (npr. planer polproizvodov, za katerega se zahteva VI. stopnja strokovne izobrazbe oziroma delovno mesto komercialist II), nekaterim drugim zaposlenim pa so bile, ni diskriminacija tožnika in tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi tega ni nezakonita.

Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno sklicevanje na to, da bi ga tožena stranka lahko zaposlila na delovnem mestu projektant I, saj je s štipendistom E.E. za to delovno mesto dne 16. 1. 2013, torej v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, sklenila pogodbo o zaposlitvi. Kot je bilo navedeno že v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, je za tožnika ustrezna zaposlitev za nedoločen čas, tožena stranka pa je s svojim štipendistom sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Pred začetkom postopka reorganizacije je tožena stranka dne 14. 8. 2012 sklenila pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto tudi z F.F.. Ker ta pogodba ni bila sklenjena v času podaje redne odpovedi tožniku, je sodišče prve stopnje tudi pravilno ni upoštevalo.

Enako velja za pogodbo o zaposlitvi s D.D.. Kot izhaja iz izpovedi predsednika uprave tožene stranke L.L. v zadevi opr. št. Pd 37/2013 in se nahaja v prilogah pod C/1, so bivšemu članu uprave D.D. za čas od začetka leta 2013, ko mu je prenehalo članstvo v upravi, do odhoda v pokoj 5. 5. 2013 ponudili delovno mesto svetovalec uprave za proizvodnjo in z njim sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi, ki so jo podpisali lastniki in direktor tožene stranke. To so mu ponudili glede na njegove dolgoletne (25 let) izkušnje vodenja proizvodnje. Izpovedal je tudi, da je tožnica A.A. zelo daleč od tega, da bi lahko bila svetovalec uprave pri toženi stranki. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo v obravnavani zadevi dne 15. 1. 2014 na l. št. 68 je razvidno, so bile stranke sporazumne, da se upošteva ta izpoved predsednika uprave in niso imele nobenih pripomb, prav tako pa tudi ne nobenih dodatnih vprašanj zanj. Ker tudi tožnik ni imel izkušenj z vodenjem proizvodnje, ki so bile, kot izhaja iz izpovedi predsednika uprave za delovno mesto svetovalec uprave za proizvodnjo potrebne, to za tožnika ni bilo ustrezno delovno mesto. V sistemizaciji delovnih mest res delovne izkušnje niso izrecno opredeljene kot izkušnje pri vodenju proizvodnje, vendar pa je glede na to, da gre za delo svetovalca uprave za proizvodnjo logično, da izvajalec tega dela takšne izkušnje ima.

Neutemeljeno pritožba navaja, da je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker ni hotel podpisati sporazumne prekinitve. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je postalo tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto planer proizvodnje nepotrebno, tako da tožnik dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni mogel več opravljati. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, je po reorganizaciji odpadla potreba po delu dveh delavcev. Eden izmed treh izvajalcev je bil K.K., ki je bil kot predsednik sveta delavcev varovana kategorija in je s tem ohranil zaposlitev, drugi izvajalec teh del pa je sprejel delo na nižje vrednotenem delovnem mestu. Ker je po reorganizaciji dela obstajala potrebna le po enem izvajalcu in je K.K. kot varovana kategorija delavcev ohranil zaposlitev, za tožnika tako ni bilo dela na tem delovnem mestu. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil tožnik že vnaprej določen za presežnega delavca, saj je tožena stranka postopek redne odpovedi iz poslovnega razloga izpeljala zakonito, kar je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točkah 14 in 15 obrazložitve sodbe. Iz listin v spisu ne izhaja, da je tožnik zahteval, da tožena stranka o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvesti sindikat. Iz obvestil tožene stranke v prilogah pod B6 in B7 pa je razvidno, da sta bila tako svet delavcev kot tudi sindikat o spremembi Akta o sistemizaciji delovnih mest obveščena.

V zvezi s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožeča stranka tega pred koncem naroka za glavno obravnavo ni uveljavljala, niti v pritožbi ni navedla razloga, zakaj teh kršitev ni mogla uveljavljati prej (286.b člen ZPP). Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi lahko pravilno ugotovilo. Zato mu ni bilo potrebno izvajati dokazov v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavki tožene stranke A.A., saj o tem sporu sodišče odloča v drugi zadevi.

Neutemeljene so tudi bolj pavšalne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33-1/91 in naslednji) in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Mednarodne pogodbe št. 7, Ur. l. RS, št. 33/94). Tožniku je bila v postopku pred sodiščem prave stopnje zagotovljena enakost pred zakonom, prav tako mu je bilo pred sodiščem zagotovljeno enako varstvo pravic kot ostalim strankam, kršena pa mu tudi ni bila pravica do sodnega varstva, saj je o njegovi zadevi odločalo brez nepotrebnega odlašanja, neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožbeno sodišče je pritožbo, glede na navedeno, kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).