Jedro

Imetnik stanovanjske pravice, ki sicer nima državljanstva RS in ki zato sam ne bi mogel kupiti stanovanja po določbah 117. člena SZ, lahko pravico odkupa odstopi ožjemu družinskemu članu. Ta pa lahko pravico odkupa stanovanja po citiranem določilu uveljavi le, če je državljan R Slovenije.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora prodati po določbah 117. člena SZ tri in pol sobno stanovanje št. 14 v stanovanjski hiši skupaj s kletjo in garažo za ceno 1,069.075,00 SIT in tožnici izstaviti tudi ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi. Toženo stranko je zavezalo tudi k plačilu stroškov postopka tožeče stranke v višini 75.920,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnici ne gre pravica do odkupa očetovega stanovanja kot imetnika stanovanjske pravice, ker ta ni državljan Republike Slovenije in zato pravice do odkupa ne more prenesti na tožnico kot svojo hčerko.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se omenjena sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji izvaja, da je za odločitev pomembno zgolj to, da je tožnica državljanka Republike Slovenije in da ji je imetnik stanovanjske pravice, kot ožjemu družinskemu članu, odstopil pravico do odkupa stanovanja, da pa pri tem ni pomembno, da imetnik stanovanjske pravice ni državljan Republike Slovenije. Opozarja, da je pritožbeno sodišče tako stališče že zavzelo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, nadalje ZPP).

Revizija je utemeljena.

V tej zadevi je sporna le razlaga pravne podlage, na podlagi katere je bilo odločeno o zahtevku t.j. določila 117. člena stanovanjskega zakona (nadalje SZ). Sodišče druge stopnje je menilo, da gre pravica do odkupa stanovanj le imetniku stanovanjske pravice, njegovim družinskim članom pa z njegovo privolitvijo le, če sam izpolnjuje pogoje za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Taka presoja sodišča druge stopnje po oceni revizijskega sodišča ni pravilna. Zakonodajalec je v 117. členu SZ določil tako predmet prodaje kot krog možnih upravičencev do nakupa stanovanja. Predmet prodaje so lahko le zasedena stanovanja. Ta pa zasedajo ali imetniki stanovanjske pravice ali oziroma in uporabniki. Zakonodajalec pa je namerno, da bi prodal čimveč takih stanovanj, uredil pravico nakupa tako, da je med upravičence za odkup stanovanj zajel mimo imetnikov stanovanjske pravice tudi njihove ožje družinske člane. S tem je povečal obseg privatizacije, istočasno pa prevalil breme urejanja stanovanjskih potreb dotedanjega imetnika stanovanjske pravice na njegovo družino. Taka ureditev odkupa stanovanj s strani več možnih subjektov, je vsebinsko podobna razmerju med predkupnimi upravičenci. Pravico lahko prvi uveljavlja imetnik stanovanjske pravice. Če je on ne želi uveljaviti, jo lahko odstopi svojemu ožjemu družinskemu članu. Imetnik stanovanjske pravice prenese na ožjega družinskega člana po 117. členu SZ le pravice, ki so mu šle kot imetniku stanovanjske pravice in ne kaj več ali drugega, zaradi česar zato ne more biti pomembno ali je sam izpolnjeval pogoje za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v Republiki Sloveniji. Te pogoje mora izpolnjevati le kupec t.j. on sam, kadar se odloči za odkup stanovanja, sicer pa tisti njegov ožji družinski član, na katerega je to pravico prenesel in ki stanovanje kupuje. Ugotovitev, da imetnik stanovanjske pravice v tem primeru ni državljan Republike Slovenije, pomeni lahko le, da sam stanovanja ne bi mogel kupiti (kar tu pravno ni pomembno, ker sam ne nastopa kot kupec), ne pa, da tega ne more kupiti njegov ožji družinski član, ki je državljan Republike Slovenije.

V tem primeru je nesporno, da je tožnica ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice in da je tudi državljanka Republike Slovenije. Druge okolnosti, ki so še pravno pomembne za presojo utemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka, niso bile sporne. Ob takem dejanskem stanju, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožničin tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, ker ima pravno podlago v določilu 117. člena SZ in ker je stanovanje kot nepremičnino lahko kupila, ker ni tujka (člena 33 in 68 ustave Republike Slovenije).

Glede na zgoraj povedano je sodišče druge stopnje, ki je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, pravno zmotno odločilo. Pritožba tožene stranke namreč ni bila utemeljena, ker je sodišče prve stopnje materialno-pravno pravilno uporabilo in ne zmotno kot je menila tožena stranka in kot ji je pritrdilo sodišče druge stopnje. V skladu z vsem navedenim je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da med postopkom niso bile zagrešene kakšne uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka (386. člen in 1. odstavek 395. člena ZPP).

Z revizijsko sodbo je vzpostavljena tudi stroškovna odločba sodišča prve stopnje. Pritožbene in revizijske stroške postopka mora nositi tožena stranka sama, ker s pravnima sredstvima ni uspela. Tožeča stranka pa stroškov pritožbenega in revizijskega postopka ni prijavila. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške teh dveh postopkov (1. odstavek 166. člena ZPP).