Jedro

Če imetnik stanovanjske pravice ni slovenski državljan, pravice do nakupa stanovanja ne more prenesti na svoje otroke.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijnana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za triinpolsobno stanovanje št. 14 v stanovanjski hiši na naslovu ulica B., skupaj s pripadajočo kletjo in garažo v hiši za ceno 1,069.075,00 SIT s tem, da bo tožeča stranka toženi stranki ta znesek plačala v 60 dneh po sklenitvi pogodbe, sicer bo takšno pogodbo nadomestovala ta sodba to pa v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko tožeča stranka vknjižila kot lastnica stanovanja s pripadajočo kletjo in garažo, specificiranega pod I., sicer bo tako listino nadomestovala ta sodba, to pa v 15.dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne izdaje sodbe do plačila, to pa v 15. dneh, da ne bo izvršbe".

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 67.013,00 tolarjev v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, pri čemer je pravdne stroške odmerilo na 75.920 tolarjev.

Proti tej sodbi se je zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, ki predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka ali razveljavitev izpodbijane sodbe. Ponovno navaja, da po 16. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije tuji državljani ne morejo pridobiti lastninske pravice na nepremičninah, razen ob pogoju dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti. V tej luči je treba razlagati Stanovanjski zakon, ki je začel veljati kasneje. Ker v konkretnem primeru imetnik stanovanjske pravice ni državljan Republike Slovenije, nima pravice do odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da utemeljuje svojo odločitev s tem, da stanovanjska pravica ni navadna civilna pravica, toda o njej tu nihče ne govori. Načelo, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, se nanaša na pravico do odkupa, zato imetnik stanovanjske pravice, ki je tuj državljan, ne more privoliti, da bi namesto njega to pravico uveljavil nekdo drug.

Tožeča stranka, ki je odgovorila na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev. Po njenem ni spora o tem, da tuj državljan ne more pridobiti lastninske pravice. Toda prepoved ne velja za njegove družinske člane, če so slovenski državljani. Ti so pridobili določene pravice že v času veljavnosti Zakona o stanovanjskih razmerjih in iz teh pravic je po Stanovanjskem zakonu izpeljana pravica do odkupa.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je po določilu 365. člena Zakona o pravdnem postopku preizkusilo izpodbijano sodbo, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Stanovanjski zakon, ki ureja lastninskopravna razmerja, upravljanje, najemna razmerja ter lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lastnini, nima nobenih določil za primere z mednarodnim elemetom. Zato ga ni mogoče šteti za zakon, ki bi urejal pridobitev lastninske pravice tujih oseb na nepremičninah v smislu prvega odstavka 68. člena Ustave Republike Slovenije, niti za zakon, ki bi spreminjal oz. dopolnjeval določilo drugega odstavka 1. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Zato imajo po določilu 117. člena Stanovanjskega zakona pravico do nakupa stanovanja le slovenski državljani. Ti smejo kupiti stanovanje, na katerem so bili v času, ko je zakon začel veljati, imetniki stanovanjske pravice; z njihovo pisno privolitvijo pa tudi ožji družinski člani. Iz tega izhaja, da smejo imetniki stanovanjske pravice po izrecnem pooblastilu zakona, svojo pravico pisno prenesti na ožjega družinskega člana. V danem primeru je sodišče prve stopnje nesporno ugotovilo, da M. M. ni slovenski državljan, torej po obstoječi zakonodaji nima pravice do nakupa lastninske pravice na nepremičninah, ki ležijo na območju Republike Slovenije. Ker torej nima pravice do nakupa stanovanja, pravice ki je nima, ne more prenesti na ožje družinske člane. Pravica do sklenitve kupoprodajne pogodbe za nepremičnino je nedvomno civilnopravna pravica in tu velja načelo, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnica hčerka imetnika stanovanjske pravice in ne morda njegova žena. Zato je bila po določilu 18. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih le uporabnica, ki sme skupaj z imetnikom stanovanjske pravice neovirano uprabljati stanovanje. Stanovanjsko pravico bi bila lahko pridobila le po smrti imetnika stanovanjske pravice (če stanovanja ne bi uporabljal njegov zakonec), če bi jo za tako določil stanodajalec.

Tako se izkaže, da tožnica nima originarne pravice do odkupa spornega stanovanja, iz očetove pravice pa je tudi ne more izvajati, ker je ta nima.

Ker je torej sodišče prve stopnje dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa nepravilno uporabilo materialnopravne predpise, je sodišče druge stopnje po določilu 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku spremenilo izpodbijano sodbo. Tožeča stranka tako s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, pač pa gre ta pravica toženi stranki. Zato ji je sodišče po določilu prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 166. člena Zakona o pravdnem postopku priznalo stroške za odgovor na tožbo 400 točk, za udeležbo na glavni obravnavi 200 točk, za dve obvestili stranki po 10 točk, za posvet s stranko 10 točk in za pritožbo 400 točk. Tako ji je priznalo vseh zahtevanih 1030 točk, kar znese ob sedanji vrednosti točke Tarife o odvetniških storitvah 65 tolarjev skupaj 66.950 tolarjev. K temu je treba prišteti še poštne stroške 63 tolarjev.

Pri svojem odločanju je sodišče uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št.55/92), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l.SFRJ št. 6/80, 20/80, in 36/90) in Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94). Ustava Republike Slovenije je objavljena v Ur.

l. RS št. 3/91, Stanovanjski zakon je objavljen v Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94, Tarifa o odvetniških storitvah pa v Ur.l. RS št. 10/91-I.