Jedro

Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Sodišče v okviru dokazne ocene v obrazložitvi sodbe natančno označi in oceni zgolj tiste izvedene dokaze, ki so za presojo odločilnih dejstev pomembni.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A.P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 240,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obtoženega A.P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP v višini 8,20 EUR in sodno takso po tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 71113 v višini 160,00 EUR.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da izpodbija predmetno sodbo v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov, kot so navedeni v 370. členu ZKP, zaradi bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku, zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter odloči, da se obtožencu povrnejo vsi stroški, ki jih je slednji imel v predmetnem pritožbenem postopku, kot izhajajo iz priloženega stroškovnika.

3. Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetni pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 1669/2015 z dne 9.7.2015. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik obtoženca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje upoštevalo samo tiste dele izpovedbe priče A.G., s katerimi je lahko utemeljilo obsodilno sodbo, ne pa celotnega pričevanja te priče. Z navedenimi očitki pritožnik ne uveljavlja zatrjevane protispisnosti, pač pa pod videzom 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izraža nestrinjanje z dokazno oceno izpovedbe A.G., kot je sprejeta v izpodbijani sodbi, torej dejansko uveljavlja v okviru zatrjevanega pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Na te očitke bo odgovorjeno v nadaljevanju, ko bo ocenjevan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. V nasprotju z obtoženčevim zagovornikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi logično in prepričljivo obrazložilo, tako da jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno oceno sprejelo po skrbnem tehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov, torej je tehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo in sledilo izpovedbam prič S.H. in K.P., ki je bil prvotno soobtoženi v predmetni zadevi, in izražanje dvoma v ti izpovedbi predstavljata le subjektivno videnje pritožnika. Sodišče prve stopnje je navedeni izpovedbi ustrezno kritično analiziralo in tudi posebej navedlo, zakaj ju sprejema. Dejstvo, ki ga izpostavlja zagovornik v pritožbi, da je S.H. zunajzakonska partnerka K.P., samo po sebi še ne vzbuja dvoma o verodostojnosti njene izpovedbe. Zato tudi ni mogoče pritrditi nadaljnji pritožbeni trditvi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbi S.H., ne da bi jo preverilo s pridobitvijo SMS sporočil, ki sta si jih pošiljala obtoženec in K.P.. Tega obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni predlagala. Ko pritožnik izpodbija v prvostopenjski sodbi sprejeto dokazno oceno izpovedbe K.P., izpostavlja, da je bil K.P. prvotno soobtoženi v predmetni zadevi, vendar to samo zase še ne poraja dvoma o verodostojnosti njegovega pričevanja. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje upoštevalo samo tiste dele izpovedbe priče A.G., s katerimi je lahko utemeljilo obsodilno sodbo, predstavlja le subjektivno videnje pritožnika. Sodišče prve stopnje je izpovedbo A.G. celovito preizkusilo in se po merilu največje skladnosti do nje ustrezno opredelilo. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je A.G. izpovedal, da obtožencu ni bilo znano, s kakšnim namenom pelje K.P. v Š., v danem dokaznem položaju ni odločilna. Kot določa drugi odstavek 3. člena ZKP, sme sodišče obsoditi obdolženca samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za tako prepričanje imelo podlago v izvedenih dokazih (izpovedbe prič K.P., A.G. in S.H.). Pritožnik tudi nima prav, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do subjektivnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja, saj izpodbijana sodba glede tega ponuja dovolj določne razloge v 5. točki obrazložitve. Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in niso podane (smiselno) uveljavljane procesne kršitve in kršitve kazenskega zakona.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje očita še, da pri presoji ni upoštevalo vseh dokazov, ki jih je izvedlo v dokaznem postopku, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.4.2015, in v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Te trditve ostajajo zgolj na ravni posplošenih zatrjevanj, saj pritožnik ne pove, kateri so tisti dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, pa jih ni upoštevalo pri dokazni presoji, in tudi ne pojasni vpliva zatrjevane kršitve na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Na takšne nekonkretizirane navedbe konkreten odgovor ni mogoč. Sodišče v okviru dokazne ocene v obrazložitvi sodbe natančno označi in oceni zgolj tiste izvedene dokaze, ki so za presojo odločilnih dejstev pomembni. Takšno presojo izpodbijana sodba ima. Zato zagovornik tudi s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

8. Čeprav zagovornik v pritožbi ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 7. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in tudi pravilno odmerilo preizkusno dobo. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. 9. Glede na povedano pritožbena izvajanja obtoženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

10. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo določilo sodišče prve stopnje.