Jedro

Da bi Vrhovno sodišče presojalo navedbe zagovornika v zahtevi, bi moral že v pritožbi konkretno navesti, kateri so tisti dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, pa jih pri presoji obsojenčeve kazenske odgovornosti ni upoštevalo, in pojasniti vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega A. P. s sodbo z dne 8. 4. 2015 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 in mu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedmih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 92. člena ZKP in sodne takse. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12. 11. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo tudi plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da je pritožbene navedbe zgolj pavšalno povzelo in jih brez obrazložitve zavrnilo ter nekritično potrdilo razloge prvostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni kritično ovrednotilo izpovedbe priče A. G., spregledalo je očitno protispisnost, saj krivda obsojencu z nobenim dokazom ni dokazana, poleg tega pa je tudi zmotno presodilo, da bi morala obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagati pridobitev v pritožbi zatrjevanih SMS sporočil. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 7. 4. 2016 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, saj se je sodišče druge stopnje do vseh pritožbenih navedb opredelilo, razlogi sodbe pa niso v medsebojnem nasprotju. Z očitki, da sodišče ni upoštevalo celotnega pričanja A. G., temveč samo tiste dele, ki gredo v prid obsodilni sodbi, vložnik zahteve ne uveljavlja zatrjevane protispisnosti, ampak izraža nestrinjanje z dokazno oceno izpovedbe omenjene priče, ki jo je v sodbi sprejelo sodišče. Zagovornik nestrinjanje z dokazno oceno zlasti izraža z navedbami, da storitev očitanega kaznivega dejanja in krivda obsojencu nista z ničemer dokazani in da v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje ni izpolnil znakov očitanega mu kaznivega dejanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti sicer izrecno vložil zoper sodbo sodišča druge stopnje, vendar iz vsebine zahteve izhaja, da uveljavlja tudi kršitve, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, zato je Vrhovno sodišče štelo, da je zahteva vložena tudi zoper prvostopenjsko sodbo.

6. Obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo do pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotnega pričanja A. G., temveč le tisti del, s katerim je moglo utemeljiti kazensko obsodbo obsojenca. V zvezi z opisanim očitkom zagovornik uveljavlja tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo, da je A. G. med zaslišanjem izpovedal, da je bilo le njemu znano, zakaj storilec K. P. potrebuje prevoz do namembnega kraja, medtem ko obsojenec tega ni vedel, saj mu K. P. le-tega ni povedal. Sodišču prve stopnje tudi očita, da v sodbi ni pojasnilo, zakaj šteje, da je izpovedba A. G. neverodostojna.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča očitkoma zagovornika ni mogoče pritrditi. Sodišče druge stopnje se je do pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotnega pričanja A. G., v obrazložitvi sodbe izrecno opredelilo in obenem pojasnilo, da ne gre za odločilno okoliščino. S tem je ravnalo skladno z vsebino določbe prvega odstavka 395. člena ZKP ter zadostilo merilom, ki so se izoblikovala v ustavnosodni praksi (1) in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (2). Do vprašanja, ali je obsojenec vedel, čemu pelje obsojenega K. P. na namembni kraj, se je sodišče prve stopnje v sodbi opredelilo in na podlagi ocene obsojenčevega zagovora ter izpovedb zaslišanih prič presodilo, da je obsojenec dobro vedel, zakaj je obsojenega K. P. peljal v Šalovce. Ob tem je sodišče z razumnimi razlogi zavrnilo obsojenčev zagovor, da ni vedel, zakaj gre, ter se pri tem sklicevalo na izpovedbo obsojenega K. P., da je obsojenec vedel, čemu ga pelje v Šalovce, ter na izpovedbo S. H., ki je videla SMS sporočila, ki sta si jih obsojena A. P. in K. P. medsebojno pošiljala. Iz vsebine teh sporočil pa je izhajalo, da gresta po denar in da bosta lepše živela oziroma se jima bo spremenilo življenje. Glede na to, da je sodišče izpovedbi navedenih prič ocenilo kot verodostojni, se mu ni bilo treba opredeljevati do tistega dela izpovedbe priče A. G., v katerem je na glavni obravnavi povedal, da obsojeni K. P. obsojenemu A. P. ni povedal, s kakšnim namenom ga pelje v Šalovce. Za presojo navedenega dejstva sta odločilni izpovedbi omenjenih prič, ki sta bili neposredno vpleteni. Sodišče prve stopnje je te dokaze presodilo in, kot rečeno, zaključilo, da zagovoru obsojenca ne verjame.

8. Zagovornik v zahtevi sodišču prve stopnje tudi očita, da je nekritično ter brez obrazložitve sledilo izpovedbi priče S. H., in da ni pojasnilo, zakaj pri pristojnih organih ni preverilo domnevno poslanih SMS sporočil. Obenem nasprotuje tudi stališču sodišča druge stopnje, da bi morala obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagati pridobitev predmetnih SMS sporočil. Kot navaja zagovornik, obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel zagovornika in bi moralo sodišče skladno s temeljnimi načeli kazenskega postopka poskrbeti, da bi se zadeva vsestransko raziskala. Ker se po mnenju zagovornika sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

9. Da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče S. H. ocenilo skladno z zahtevami določb ZKP in svojo presojo tudi ustrezno obrazložilo, je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj. Sodišču prve stopnje, ki ni podvomilo v verodostojnost omenjene priče, se ni bilo treba ukvarjati s preverjanjem vsebine SMS sporočil, ki sta si jih izmenjevala obsojenca. Pridobitve teh sporočil pa, kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, obsojenec v postopku na prvi stopnji niti ni predlagal. Zato zatrjevane bistvene kršitve kazenskega postopka niso podane.

10. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvajalo tudi druge dokaze, ki jih pri sami presoji ni upoštevalo, oziroma v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj posameznih izvedenih dokazov ni upoštevalo pri presoji obsojenčeve kazenske odgovornosti. Sodišče v sodbi ni obrazložilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov je neko dejstvo štelo za dokazano. Ker gre za konkretiziran očitek, bi ga sodišče druge stopnje lahko preizkusilo.

11. Tudi v tem delu Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, ki je presodilo, da so pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika v tem delu tako splošne, da z njimi ne more uspeti. Da bi Vrhovno sodišče presojalo navedbe zagovornika v zahtevi, bi moral že v pritožbi konkretno navesti, kateri so tisti dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, pa jih pri presoji obsojenčeve kazenske odgovornosti ni upoštevalo, in pojasniti vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Ker vložena zahteva tem merilom ni zadostila, Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo.

12. S preostalimi navedbami, da obsojenčev naklep pomagati pri storitvi kaznivega dejanja ni dokazan, da obsojenec na dan storitve kaznivega dejanja ni imel pri sebi telefona in ga posledično obsojeni K. P. kot storilec kaznivega dejanja ni mogel poklicati na telefon, in da obsojenec ni vedel, s kakšnim namenom pelje obsojenega K. P. v Šalovce, pa zagovornik uveljavlja nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

13. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Glede na premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov, in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

(1) Gl. odločbo Ustavnega sodišča Up-590/05 z dne 17. 4. 2008. (2) Gl. sodbo v zadevi Jokela proti Finski z dne 21. 3. 2002, št. 28856/95.