Jedro

Strokovno področje in ustrezna raziskovalna metodologija na tem področju sta nujno (neločljivo) povezani. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo argumentaciji izvedenca F. F., da G. G. ni specialist klinične psihologije, zato za presojo izvedenskega mnenja s tega področja nima ustreznih kompetenc.

Izvedensko mnenje izvedenca F. F. ni temeljilo le na t.i. projekcijskih testih. Uporabil je kombinacijo več različnih in standardiziranih psiholoških testov, ki jih je na podlagi svojega strokovnega znanja in izkušenj ustrezno interpretiral - skupaj z ugotovitvami, pridobljenimi na podlagi intervjuja oziroma opazovanja staršev in otroka. Upošteval je celoten kontekst zadeve, tudi to, kar je deklica že vse doživela, vse spremembe, ki so jo doletele, njeno umeščenost v širše socialno okolje in podobno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da se mld. A. predodeli v varstvo in vzgojo tožniku - očetu B. B., uredijo stiki s toženko – mamo C. C. in določi preživnina (I. točka izreka). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Meni, da je odločitev nepravilna. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaze za zaslišanje prič D. D. in E. E. Ni zaščitilo pravic, sledilo največjim koristim otroka ter ga zavarovalo pred nasiljem. Tožniku ni bila zagotovljena pravica do enakega varstva pravic oziroma do kontradiktornega postopka. Toženka se je samovoljno in brez soglasja tožnika odselila skupaj z otrokom nazaj v Ajdovščino. Za to odselitev ni bilo nobenega razloga. S tem in s svojimi drugimi dejanji je ravnala v škodo otroka ter pridobila pomembno prednost v sodnih postopkih glede izvrševanja starševske skrbi. Tožnik je navedel in dokazal prepričljive razloge, ki bi terjali predodelitev otroka v njegovo varstvo in vzgojo. Toženka s težnjo po popolnem nadzoru, omejevanju aktivnosti ter stikov ne omogoča, da se hčerka ustrezno razvija. Sam bi se lahko hčerki bolje prilagodil in posvetil. Mnenje Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) je nepravilno, saj temelji na določenih postopkovnih nepravilnostih, neenakopravnem obravnavanju staršev ter pomanjkljivih dejanskih ugotovitvah. Podaja tudi obsežne pripombe in graje na izvedensko mnenje sodnega izvedenca F. F. Nasprotuje stroškovni odločitvi, ki se nanaša na stroške izvedenskega mnenja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam je nasprotovala in pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik in toženka sta bivša partnerja in starša mld. A., rojene leta 2011. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je njuna zveza dejansko razpadla že v letu 2014, po rojstvu druge hčerke H. (rojene leta 2013). Do tedaj nista bivala na istem naslovu. Toženka je z otrokoma živela v Novi Gorici oziroma Kromberku, tožnik pa na Celjskem in je ob koncu tedna (ali redkeje) prihajal na obiske. Skrb za deklici je bila na toženki. V letu 2014 se je toženka preselila k staršem v Ajdovščino. Tožnik in toženka sta leta 2015 sklenila sodno poravnavo, s katero je bila mld. A. zaupana v varstvo in vzgojo materi. V začetku naslednjega leta je tragično umrla njuna mlajša hčerka H. Marca 2016 sta se skupaj z mld. A. in taščo (toženkino mamo) preselila v najemniško hišo v okolici Žalca. Obiskovala sta zakonsko terapijo, vendar svoje partnerske skupnosti nista uspela obnoviti. Februarja 2019 se je toženka s hčerko preselila nazaj v Ajdovščino.

6. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je mld. A. v največjo korist, da ostane v varstvu in vzgoji pri materi, z očetom pa izvršuje ustrezne stike. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval spremembo te odločitve, je v celoti zavrnilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodni izvedenec klinične psihologije F. F. jasno in natančno navedel, da je za mld. A. priporočljivo, da ohrani stabilno okolje, v katerem je čimmanj (večjih in nepredvidljivih) sprememb, saj je tekom svojega odraščanja doživela že mnogo stresnih dejavnikov (smrt mlajše sestrice, razpad družine, konflikten odnos med staršema, menjava okolja). Poleg starševskih kapacitet obeh pravdnih strank, ki sta po oceni izvedenca dobri oziroma enakovredni, je poudaril tudi umeščenost deklice v širše socialno okolje ter vpliv tega dejavnika na njen razvoj. Zavrnil je navedbe glede manipulacij ter pojasnil, da deklica ni odtujena nobenemu od staršev. Rada ima oba starša. Ravno ta ljubezen do obeh ji – ob hkratnem zavedanju, da sta starša v konfliktu – preprečuje, da bi se jasno izrazila oziroma odločila, pri katerem od staršev želi bivati.

7. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca F. F. v celoti sprejelo. Štelo je, da je strokovno, popolno, verodostojno in notranje skladno, zato se je pri predmetni odločitvi, poleg ostalih dokazov, nanj oprlo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zagrešilo absolutno bistveno procesno kršitev, ker v tem postopku ni imenovalo drugega izvedenca. Pravilno je zaključilo, da tožnikova nestrinjanja z izvedenskim mnenjem in drugačna interpretacija ugotovljenih okoliščin ne predstavlja utemeljenega razloga za postavitev novega izvedenca. Izvedenec F. F. je ustrezno in razumljivo odgovoril na podane pripombe v dveh pisnih dopolnitvah svojega mnenja ter ustno zaslišan na naroku. Prav tako se je opredelil do mnenj, ki sta jih po naročilu tožnika pripravila G. G. in I. I. Drugačno pritožbeno naziranje ne drži. Ta njegova pojasnila je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzelo. Bistvene tožnikove pripombe je obravnavalo oziroma se je do njih opredelilo. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je izvedenec s svojimi odgovori jasno izkazoval pristranskost oziroma favoriziranje ene stranke. Ti očitki so povsem subjektivni in nenazadnje pavšalni.

8. Kot je bilo že omenjeno, je izvedenec F. F. zapisal, da so osebnostne lastnosti obeh staršev primerne za varstvo in vzgojo mld. A. Vendar je ob tem pojasnil, da je za njen uspešen razvoj priporočljivo, da ohrani stabilno oziroma ustaljeno okolje. Ta ugotovitev je v predmetnem postopku ključna. V zvezi z izvedenskim mnenjem je tožnik sicer podal obsežne pritožbene navedbe, kjer pa večinoma (od drugega odstavka na 14. strani do zadnjega odstavka na 38. strani, z izjemo zadnjega odstavka na 15. strani, prvih dveh odstavkov na 16. strani in tretjega odstavka na 17. strani) ponavlja svoje pripombe, ki jih je vložil že zoper izvedenčevo dopolnitev izvedenskega mnenja (pripravljalna vloga z dne 23. 12. 2020). V pretežnem delu torej povsem nekritično povzema svoje predhodne zapise, ki jih je podal še pred izdelavo druge dopolnitve izvedenskega mnenja in pred zaslišanjem izvedenca F. F. Odločitve sodišča prve stopnje s tem ne izpodbije.

9. Tožnik je v tem postopku angažiral forenzičnega psihologa G. G., ki je s svojim poročilom izpodbijal pravilnost metod in znanstveno verodostojnost mnenja izvedenca F. F. Res velja, da je G. G. presojal to izvedensko mnenje predvsem z vidika raziskovalne metodologije in uporabe psiholoških testov, vendar ne drži, da to področje nima nobene zveze s klinično psihologijo, kot trdi pritožnik. Strokovno področje in ustrezna raziskovalna metodologija na tem področju sta namreč nujno (neločljivo) povezani. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo argumentaciji izvedenca F. F., da G. G. ni specialist klinične psihologije, zato za presojo izvedenskega mnenja s tega področja nima ustreznih kompetenc. Ob tem je še posebej relevantno, da je bilo mnenje G. G. (kot tudi mnenje socialnega pedagoga I. I.) pripravljeno brez pregleda konkretne družine, zgolj na podlagi selekcioniranega izbora določenih teoretičnih stališč in navedb tožnika kot plačnika. Upravičena je zato pripomba sodišča prve stopnje, da se poraja dvom v njuno nepristranskost. 10. Nadalje velja, da izvedensko mnenje izvedenca F. F. ni temeljilo le na t.i. projekcijskih testih. Uporabil je kombinacijo več različnih in standardiziranih psiholoških testov, ki jih je na podlagi svojega strokovnega znanja in izkušenj ustrezno interpretiral - skupaj z ugotovitvami, pridobljenimi na podlagi intervjuja oziroma opazovanja staršev in otroka. Pritožbeno vztrajanje, da njegovo mnenje temelji na neprimernih metodah, ni utemeljeno. Izvedenec je potrdil, da je pri svojem delu upošteval sprejete in potrjene strokovne smernice, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Zavrnil je uporabo spornih metod ter zatrdil, da je njegovo mnenje izdelano v skladu s sodobnimi spoznanji klinično psihološke stroke. Med drugim je pojasnil, da je preživeta klasifikacija, ki Rorschachov test (in likovni test Benderjeve) šteje za projekcijske teste ter posledično implicira, da so povsem subjektivni. Vsekakor pa je bistveno, da izvedenec pri svojem mnenju ni upošteval le osebnostnih lastnosti staršev in deklice, temveč celoten kontekst zadeve, tudi to, kar je deklica že vse doživela, vse spremembe, ki so jo doletele, njeno umeščenost v širše socialno okolje in podobno. Izrecno je odsvetoval, da bi se deklica ponovno odselila v novo okolje. Ta ugotovitev je življenjsko prepričljiva. Pritožbene navedbe je ne omajajo.

11. Prav tako ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje mnenje G. G. upoštevati kot izvedensko mnenje. Glede tega je v izpodbijani sodbi pravilno navedeno, da predstavlja to mnenje del tožnikove trditvene podlage. Nadalje ne drži, da sodba nima (nobenih) razlogov glede citiranja in uporabe strokovne literature v izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje je navedlo pojasnilo izvedenca F. F., da "izvedensko delo ni povzemanje literature, kot je značilno za znanstveni članek", temveč predstavlja integracijo znanstvene literature, klinične prakse ter konkretnih podatkov in ugotovitev. Pritožbeni očitek, da si izvedenec F. F. lahko privošči privilegij, da svojih odločitev ne utemeljuje na sodobnih ugotovitvah znanosti, torej ni na mestu. Sicer so določene priloge k izvedenskemu mnenju res v tujem jeziku, vendar zaradi tega ni podana zatrjevana procesna kršitev po 9. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta kršitev je podana (le) tedaj, če je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopke. To se v tej zadevi ni pripetilo. V tujem jeziku so zgolj določene tabele psihometričnih testov, ki so po navedbi izvedenca povzete iz uradnih priročnikov, metaanaliz in relevantne literature. Ta okoliščina na jasnost in razumljivost zaključkov, ki jih je podal izvedenec F. F. nima odločilnega vpliva. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje glede tovrstne "uporabe" tujega jezika ni opredelilo.

12. Sodišče prve stopnje je povzelo pripombe tožnika na mnenje CSD in jih obravnavalo. Očitana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V izpodbijani sodbi je pojasnilo, da predstavlja CSD specifičnega pomočnika sodišča z določenimi strokovnimi znanji in izkušnjami. V konkretni zadevi je podal nekatere ugotovitve o starših, odnosu do hčerke, premoženjskem stanju, stanovanjskih razmerah, potrebah otroka in podobno. Sodišče prve stopnje je to mnenje sprejelo ter ga skupaj z vsemi drugimi dokazi ustrezno upoštevalo. Iz mnenja CSD med drugim izhaja, da imata oba starša dobre starševske kapacitete, vendar je med njima zaostren in konflikten odnos. CSD ugotavlja, da se je mld. A. na novo bivalno in šolsko okolje zelo dobro prilagodila ter ga sprejela. Predodelitve CSD ne podpira, saj meni, da ne bi bila v otrokovo korist. Tožnik v pritožbi sicer podaja določene navedbe glede nepravilnosti tega mnenja, ki jih utemeljuje na postopkovnih kršitvah, neenakopravnem obravnavanju staršev pred CSD ter domnevno pomanjkljivih dejanskih ugotovitvah. Vendar pri tem ne upošteva, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni sprejelo zgolj na podlagi mnenja CSD, temveč je bila glede varstva in vzgoje mld. A opravljena strokovna ekspertiza izvedenca F. F. Izvedenec je zaključke CSD potrdil. 13. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič D. D. in E. E. Iz obrazložitve izhaja, da je te (in druge dokaze) zavrnilo zaradi tega, ker je bilo dejansko stanje že dovolj razčiščeno z ostalimi izvedenimi dokazi. Glede na preiskovalna pooblastila je torej smiselno štelo, da ti dokazi niso potrebni, oziroma da dejstva, ki jih je tožnik želel s tem dokazovati, ne bi pripomogla k odločitvi. Tega zaključka pritožba ne izpodbije. Prav tako ne uspe s s svojim posplošenim očitkom, da je šlo pri tem za vnaprejšnjo dokazno oceno. Očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Glede zatrjevanega nasilja in predlaganega zaslišanja E. E. gre še dodati, da je bila ta priča predlagana v zvezi s tem, kaj naj bi ji toženka - na družinski terapiji, ki sta jo s tožnikom obiskovala okrog leta 2016 - povedala o družinskem nasilju v njeni primarni družini (fizičnem nasilju toženkinega očeta nad toženkino mamo). Sodišče prve stopnje je štelo, da četudi je med starima staršema morebiti prišlo do kakšnega nasilja, to nasilje ni bilo nikoli uperjeno zoper deklico, niti ni na njej pustilo kakšne travme. Tudi izvedenec F. F. na podlagi razpoložljivih podatkov in opravljenih razgovorov ni ugotovil znakov, da bi bila slednja izpostavljena nasilju v družini, kjer zdaj živi. Glede te problematike je CSD opravil razgovor s starima staršema, ki sta nasilje zanikala. Mld. A. je izrazila, da ima stare starše rada, da je nanje navezana. V zvezi s tem vprašanjem je še posebej pomembna okoliščina, da prebiva mld. A. (skupaj z mamo) v stanovanju v pritličju, stara starša pa v stanovanju v nadstropju. Kljub temu, da imata stanovanji skupni vhod, gre za ločeni enoti, kar je na podlagi obiska ugotovil tudi CSD. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tehten je zato zaključek izpodbijane sodbe, da se lahko toženka in mld. A. izogneta morebitnim konfliktom med starima staršema. Z njuno intimno partnersko problematiko nista neposredno povezani. Navedbe o možnosti bodoče (posredne) zaznave tega nasilja, pa ostajajo na ravni domnev. Pritožbeni očitki, ki merijo na to, da so bili v tem postopku kršeni interesi otroka ter tožnikova pravica do enakega varstva pravic oziroma kontradiktornosti postopka, niso utemeljeni.

15. Pritožba ne uspe niti z navedbami, da je na umeščenost otroka v Ajdovščini odločilno vplivala odločitev toženke, da se s hčerko med šolskim letom (brez vednosti in soglasja tožnika) tja preseli. Iz spisovnih podatkov izhaja, da sta si bila tožnik in toženka že v začetku leta 2019 enotna, da se dokončno razideta in zaživita ločeno, kar implicira odselitev enega od njiju. Toženka se je tedaj (skupaj s hčerko) odselila iz Žalca nazaj v svoje prejšnje bivališče in (v svoje) domače okolje. Za nadaljnje bivanje v Žalcu se ni odločila. Tudi če je o tej možnosti morebiti razmišljala, to na vsebino izpodbijane odločitve ne vpliva. Pritožnik prav tako spregleda, da je bila mld. A. s sodno poravnavo iz leta 2015 že zaupana v varstvo in vzgojo materi. Pritožbena navajanja o pridobitvi "strateške prednosti" zaradi odselitve niso utemeljena. Povsem subjektivne so trditve, da za odselitev ni bilo nobenega razloga in da je toženka s tem ravnala v škodo otroka. Ne drži, da je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje toženkinih ravnanj (zatrjevanih obtožb na tožnikov račun, omejevanja stikov, preselitev otroka brez vednosti in soglasja tožnika) ni presojalo z izvedencem psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje je na podlagi celovite dokazne ocene zaključilo, da je v otrokovo največjo korist, da ostane zaupan v varstvo in vzgojo materi, z očetom pa ohrani ustrezne stike. Drugih ("širših") okoliščin, ki bi ob enakovrednih starševskih kompetencah obeh pravdnih strank terjale predodelitev otroka, ni ugotovilo. Razlogi so jasni in prepričljivi. Pritožnik jih ni uspel izpodbiti.

16. Pravilna je tudi stroškovna odločitev. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka ter se pri tem sklicevalo na določbo 413. člena ZPP (odločanje po prostem preudarku), ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi morala toženka nositi polovico stroškov za sodnega izvedenca. Predmetni postopek je sprožil tožnik, ki je v tožbi predlagal izvedbo dokaza z izvedencem. S svojimi navedbami glede spremenjenih okoliščin ni uspel. Izvedenec je ovrgel njegove navedbe, da sedanja ureditev ni v otrokovo (največjo) korist oziroma, da je tožnik primernejši roditelj za (pre)dodelitev mld. hčerke v varstvo in vzgojo. Zaradi tega je ustrezna odločitev, da stroške, povezane z izvedbo tega dokaza, krije tožnik.

17. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških temelji na 413. členu ZPP v zvezi s prvim 165. člena ZPP.