Jedro

Tisti, kateremu je bilo dodoljeno stanovanje v zvezi s službo (učitelj) v šolskem objektu, ne more zahtevati odkup stanovanja po SZ, temveč samo nakup drugega primernega stanovanja, katerega primernost se presoja v izvršilnem postopku.

Izrek

1. Pritožba tožnice se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka.

2. Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glede podrejenega zahtevka glasi tako: "Tožena stranka je dolžna omogočiti tožnici nakup drugega primernega stanovanja kot je stanovanje v N. in ki ga je kot imetnica stanovanjske pravice tožnica zahtevala v odkup na območju Občine K., v roku 90. dni pod izvršbo.

Kar zahteva tožnica drugače se zavrne." V ostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odkup stanovanja, ki se nahaja v prizidku O. šole, podružnica N. v izmeri 85,80 m2 za kupnino 633.142,00 SIT. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da je dolžana tožnici omogočiti nakup drugega primernega stanovanja v izmeri 85,80 m2 približne vrednosti 685.999,00 SIT pod istimi pogoji, ki so navedeni v primarnem tožbenem zahtevku na območju občine K. Kar je zahtevala tožnica drugače je sodišče prve stopnje zavrnilo.

toženi stranki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 16.504,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da bi prvo sodišče moralo izvesti dokaz z ugotovljanjem statusa spornega stanovanja po potrebi tudi z izvedencem gradbene stroke. Gre za stanovanje, ki je ločena gradbena celota od šole, čeprav je res, da ga je tožnica dobila v zvezi s službo prosvetnega delavca. Sporno stanovanje ni nujno potrebno za funkioniranje šolske dejavnosti. Pri tem se tožnica sklicuje na druge podobne primere, ko je občina prodajala stanovanje drugim učiteljem.

Potrebno bi bilo pribaviti stališče tožene stranke o bodočih potrebah glede spornega stanovanja. Tožnica bi obdržala stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, če bi prekinila delovno razmerje.

Zoper podrejeni tožbeni zahtevek se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da če tožnici ne pripada pravica do nakupa stanovanja v katerem stanuje, ji tudi ne pripada pravica do nakupa drugega stanovanja. Tudi zahtevek kateremu je ugodeno je nedoločljiv, saj uporablja izrazoslovje "približno izmero", "primerno stanovanje", "približno vrednost", ob tem, da 90-dnevni rok za realizacijo tožbenega zahtevka neprimeren in pravno neutemeljen. Tak zahtevek ni izvršljiv.

Pritožba tožnice je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa deloma utemeljena.

Po 3. odst. 129. čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS 18/91-I in 21/94, v nadaljnem besedilu SZ) velja izjema, ko lastniki niso dolžni prodati stanovanja tudi za stanovanje namenjene osebam za opravljanje službene dolžnosti (40. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih), na katerem je bila dodeljena stanovanjska pravica. Že iz navedb tožnice v teku postopka in iz listinskih dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev izhaja, da je tožnica dobila sporno stanovanje na podlagi odločbe z dne 26.11.1984 in stanovanjske pogodbe z dne 14.1.1987 na podružnični osnovni šoli N., kjer je tudi ves čas zaposlena kot učiteljica. To pomeni, da je bilo tožnici dodeljeno to stanovanje v zvezi z njenim opravljanjem poklica učiteljice, kar izhaja zlasti iz odločbe o dodelitvi stanovanja, ko je stanovanjska pravica vezana na sklenjeno delovno razmerje. Pri vsem tem je glede na navedeno brez pomena trditev, da gre za stanovanje, ki je ločena gradbena celota od šole, prav tako ni potrebno z izvedencem gradbene stroke ugotavljati statusa spornega stanovanja, ker so vse pravnoodločilne okoliščine ugotovljene, niti za status spornega stanovanja ni pomembno, da se o potrebah spornega stanovanja za v bodoče izjasni posebej tožena stranka, ki se itak upira prodaji. Ali je tožena stranka prodajala stanovanja drugim učiteljem za odločanje v tej zadevi ni pomembno, saj tudi, če je to res se tožnica na to ne more sklicevati, ko pa se v tej zadevi presoja, ali je tožnica upravičena do nakupa spornega stanovanja.

V čem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka pritožba ne pove. Ker je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz čl. 354/2 ZPP, odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka pa je tudi materialnopravno pravilna, je bilo pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu glede primarnega tožbenega zahtevka potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Pritožba tožene stranke je neutemeljena v delu, ko trdi, da ni dolžna omogočiti nakup druega primernega stanovanja, saj so glede te njene obveznosti določila SZ, jasna in določajo, da je lastnik dolžan omogočiti nakup drugega primernega stanovanja osebam, katerim je bila dodeljena stanovanjska pravica na službenem stanovanju (tretji odstavek v zvezi z drugim odstavkom čl. 129 SZ). V delu, ko tožena stranka trdi, da je prostovoljni rok za izpolnitev neprimeren in pravno neutemeljen, se tožena stranka pritožuje v svojo škodo. V konkretnem primeru noben predpis ne določa paricijskega roka in je ta določen povsem primerno, čeprav je res, da so ti roki ponavadi še krajši kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Pritožba je tudi neutemeljena, ko trdi, da je tožbeni zahtevek nedoločljiv. Ker pa se primernost drugega stanovanja in kupnine presoja v izvršilnem postopku, je bilo delno ugoditi pritožbi tožene stranke in v dajatvenem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti v delu, ko navaja površino in kupnino ter povzeti samo zakonski tekst. V ostalem delu pa je bilo tudi pritožbo tožene stranke in kar zahteva tožnica drugače zavrniti (čl. 374/4 in 368 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima praviloma za posledico tudi spremembo odločbe o stroških. Tožena stranka je s pritožbo uspela v tako majhnem delu, da je pritožbeno sodišče odločilo, da ostane odločitev o stroških nespremenjena.