Jedro

Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti se ne presoja nič strožje od duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali skaženosti ali strahu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem postopku z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino v znesku 750.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 62.977,75 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki stranki ter uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških ter predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je izpodbijana sodba pravilno razsodila po temelju, pač pa je tožnici z ozirom na ugotovljeno dejansko stanje prisojena odločeno prenizka odškodnina. Toženec je sporni dokument z naslovom "deliktna ravnanja A. v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti" poslal na 22 različnih naslovov. S takim ravnanjem je tožnici toženec nedvomno škodoval tako na časti kot na dobrem imenu ter z napisano vsebino posegel tudi v tožničino pravico osebnosti. Sodba je pravilno poudarila, da že sam naslov spornega dokumenta kaže na žaljivo vrednostno oceno, žaljiva pa je tudi vsebina samega pisma, ki je zelo dolgo, kar duševne bolečine še potencira. Izpodbijana sodba je premalo upoštevala izpovedbo tožnice, ki je jasno izpovedala, da se je čutila ponižano, ponižani pa so bili tudi njeni starši in njena hči. Zaradi tega tožnica veliko noči ni prespala, bilo ji je hudo in bilo jo je sram. Ker je toženec posegel v njeno zasebnost, zlasti v zvezi z njenim odnosom do D. R. ter v razmerju z M. D., ji je bilo zelo hudo, ker je slednji zato z njo prekinil stike. Tožnica je imela tudi velike težave, ker ji je njena knjigovodkinja in kasneje tudi nova knjigovodkinja D. B. zaradi tega odpovedala pogodbeno sodelovanje. Pri njenih duševnih bolečinah bi bilo treba tudi upoštevati, da je tožnica še bolj trpela, ker je to storil toženec, s katerim je bila dolgih osem let prijateljica. Znano je, da žalitve s strani oseb, ki so bile preje blizu razžaljencev, še bolj bolijo. Toženčeve navedbe imajo večjo težo tudi zato, ker so podane v pisni obliki. V dopolnitvi pritožbe je tožnica grajala dopustitev zaslišanih prič, ki jih je predlagal toženec, saj je bila zaradi tega ponovno ponižana in prizadeta. Tožnica je nato 3.11.1998 vložila tudi ponovno dopolnitev pritožbe, ki pa je sodišče druge stopnje zaradi poteka pritožbenega roka ni moglo upoštevati.

Tožena stranka v pritožbi predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se ne strinja s pravnim naziranjem sodišča, ki je zavrnilo toženčev ugovor, da je sporno pismo napisal kot sredstvo dovoljene samopomoči. Toženčevo pismo in drugi izvedeni dokazi v tem pravdnem postopku dokazujejo, da je tožnica v času, preden je toženec napisal sporno pismo, pogosto kršila toženčeve osebnostne pravice. Vlamljala je v njegovi stanovanji, ga zasledovala, objavljala žaljive oglase v dnevnem časopisju in ga večkrat napadla s sprejem, mu grozila, večkrat celo s smrtjo. Toženec, ki je vedel, da je njeno ravnanje nepredvidljivo, je njene grožnje jemal resno. Pri mnogih institucijah je skušal doseči svoje varstvo, vendar zaman. Vse navedeno dokazuje, da je pismo predstavljalo sredstvo dovoljene samopomoči. Zaradi tega ni šlo za nedopustno ravnanje, ki je eden od potrebnih pogojev civilnega delikta. Sklepanje sodišča, da je toženec pismo napisal zato, ker se po prekinitvi njunih odnosov s tožnico ni uspel pobotati in je na tak način izrazil svojo prizadetost, je neutemeljeno. Postavlja se tudi vprašanje, ali je tožnica zaradi toženčevega pisma sploh imela objektivne razloge, da bi trpela duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in okrnitve pravic osebnosti. Toženec je pismo poslal ozkemu krogu ljudi, ki so imeli s tožnico takšne ali drugačne stike že pred prejemom toženčevega pisma. Obe tožničini zaslišanji dokazujeta, da je bila prizadeta bolj zaradi tega, ker je pismo pomenilo dokončno uničenje ljubezni do toženca kot pa zaradi občutka razžaljenosti zaradi tega, kar so prejemniki pismo prebrali. V ponovljenem postopku sodišče tudi ni razjasnilo vprašanja, ali je tožnica lahko trpela duševne bolečine glede na svoje psihično stanje.

Upoštevaje izvedene dokaze se je sodišče lahko prepričalo, da je toženkino razmišljanje in čustvovanje nenavadno v tolikšni meri, da bi se moral o njenem duševnem stanju izjasniti izvedenec psihiater.

Tožnica pa ni prišla na pregled k izvedencu dr. B., ki ga je v postopku angažiralo sodišče, česar pa ji sodišče ni štelo v škodo, ampak v korist. Prisojena odškodnina je previsoka, sodišče pa je nekritično sledilo tožničinim izpovedim o njenem trpljenju zaradi spornega pisma ter je obrazložitev sodbe v tem delu v nasprotju.

Sodišče tudi ni ugotavljalo tožničine soodgovornosti za to, da je toženec napisal sporno pismo. Brez toženkinih dejanj tudi ne bi bilo spornega pisma.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah obeh pravdnih strank, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, pri čemer je sodišče kritično ocenilo obe izpovedi tožnice, ki jo je zaslišalo na glavni obravnavi. Razlogi sodbe tudi niso v nasprotju z izrekom sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja obeh strank ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbah pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Po določbi 219. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo splošno trditveno in dokazno pravilo, da nosi vsaka stranka trditveno in dokazno breme, da so navedena in dokazana tista dejstva, ki so njej v korist. V dopolnjenem postopku je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevku v celoti upoštevalo napotke pritožbenega sodišča v svojem razveljavitvenem sklepu z dne 29.5.1996, opr. št. I Cp 300/96. Način varstva človekovih pravic, ki je določen v Ustavi Republike Slovenije in v tistih mednarodnih pogodbah, ki so del notranjega prava Republike Slovenije, je natančneje določen v Zakonu o obligacijskih razmerjih - ZOR. Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti se ne presoja nič strožje od duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali skaženosti ali zaradi strahu (200. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo vsebino vsega toženčevega pisma z dne 30.7.1993 in utemeljeno verjelo prepričljivi izpovedi tožnice, ki jo je dvakrat podrobno zaslišalo na glavni obravnavi, da se je zaradi tega pisma čutila ponižano in je bila žalostna ter razočarana in občutila stisko, v posledici česar veliko noči ni prespala. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Toženec je z očitanim dejanjem nedvomno kršil tožničine človeške pravice in to do take mere, da je upravičena do denarne odškodnine po določilu 200. čl. ZOR.

Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem tožnice na glavni obravnavi dne 8.11.1995 (list. št. 23 - 27) ter na glavni obravnavi dne 12.5.1997 (list. št. 86 - 90) ugotovilo obseg njenih duševnih bolečin zaradi žalitve časti in ugleda ter z izpodbijano sodbo določilo pravično satisfakcijo v znesku 750.000,00 SIT, presežni del tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Sodišče je pooblaščeno, da ocenjuje izvedene dokaze ter je dovolj izkušeno in ima potrebno znanje, da lahko oceni obseg duševnih bolečin. Nobene kršitve postopka ni, če je na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov sodišče verjelo tožnici in razsodilo, da je njen tožbeni zathevek delno utemeljen, preostali zahtevek do 3,500.000,00 SIT pa je zavrnilo. Dodatno izvajanje dokazov z izvedenci in pričami bi bilo v nasprotju z določilom 10. čl. ZPP. Ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišče druge stopnje tudi ne more soglašati s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni šlo za nedopustno ravnanje, ker naj bi sporno pismo predstavljalo sredstvo dovoljene samopomoči. Tudi toženčeve trditve, ki se nanašajo na tožničino soodgovornost za to, da je toženec napisal sporno pismo, nimajo nobene podlage v izvedenih dokazih ter zbranih podatkih v spisu. Po določilu prvega odst. 352. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Obe pravdni stranki v pritožbah nista ravnali v skladu z navedenim zakonitim določilom.

Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva na katera se sklicujeta stranki v pritožbah, ne morejo ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve o zahtevku. Sicer pa stranki v pritožbah niti ne predlagata kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu z določilom 368. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker stranki s pritožbama nista uspeli, na pritožbi pa nista odgovorili.