Jedro

Pošiljanje spornega pisma na 22 naslovov predstavlja očiten poseg v tožničino osebnostno pravico do osebnega življenja, saj pismo vsebuje podatke o razmerah v času njene razveze, v času prijateljevanja s tožencem in v času njenega kasnejšega prijateljstva z drugim moškim.

Razlog za neutemeljenost toženčevih ugovorov o dovoljeni samopomoči in o tožničinem prispevku je časovna oddaljenost med zatrjevanim tožničinim ravnanjem in datumom pisma. Gre za obdobje več kot pol leta. Za uporabo instituta dovoljene samopomoči iz 162. člena ZOR zato manjka obstoj neposredne nevarnosti, pa tudi nujnost in ustreznost ukrepa, za upoštevanje deljene odgovornosti v smislu 192. člena v zvezi z 205. členom ZOR pa manjka obstoj vzročne zveze.

Izrek

Obe reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta bili več let dobra prijatelja in intimna partnerja. Po prenehanju njunega razmerja v jeseni 1992 je toženec 30.07.1993 sestavil 18 strani dolgo pismo, ki ga je opremil z naslovom "Deliktna dejanja N. H. v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti" in ga poslal na 22 naslovov različnim fizičnim osebam in firmam. Tožnica je zahtevala plačilo 3.500.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve in posega v osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje ji je v drugem sojenju prisodilo 750.000,00 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili pravočasni reviziji. Obe uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnica predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njeni pritožbi ugodi in sodba prve stopnje tako spremeni, da se v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Sodišču druge stopnje očita, da ni upoštevalo njenih razlogov in da dejansko ni navedlo posebnih razlogov za zavrnitev njene pritožbe, saj se je v glavnem posvetilo toženčevi pritožbi. Tožnica poudarja, da so bili toženčevi očitki v pismu neresnični in ponavlja dejanske ugotovitve sodišča o njenih duševnih bolečinah.

Toženec predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Revizija znatno obširneje kot v pritožbi obrazlaga zatrjevane procesne kršitve na prvi stopnji, sodišču druge stopnje pa očita, da je formalno odgovorilo na dva njegova pomembna ugovora o dovoljeni samopomoči in tožničini soodgovornosti, ni pa odgovorilo na njegove pritožbene trditve o nasprotjih v razlogih sodbe prve stopnje v zvezi z okoliščino, ali tožnica res ponoči ni spala, ter na trditev, da tožnica ni imela objektivnih razlogov za duševne bolečine, saj je bilo njeno psihično stanje v letu 1993 tako resno, da je bila potrebna njena hospitalizacija. Toženec vztraja pri materialnopravni opredelitvi, da je pismo predstavljalo dovoljeno samopomoč, ker je tožnica pred tem posegala v njegove osebnostne pravice in mu grozila, zato je tudi sama prispevala k nastanku pisma. Z njim je toženec želel zaščititi samega sebe in tudi doseči psihiatrično zdravljenje tožnice. Ne gre za pretirano sredstvo. Resnost groženj bi toženec dokazal z izvedencem nevropsihiatrom, vendar sodišče kljub postavitvi izvedenca samega dokaza zaradi tožničinega upiranja ni izvedlo.

Izvedenec bi pojasnil tudi, ali je tožnica glede na svoje takratno psihično stanje sploh trpela duševne bolečine. Ker ni ugotovljen čas trajanja duševnih bolečin, ni ugotovljeno, ali gre sploh za pravno relevantno škodo. Toženec podrejeno ugovarja tudi višini prisojene odškodnine in se pri tem sklicuje na določen primer, ki je bil v javnosti mnogo bolj odmeven, pa tudi na prisojo odškodnin za duševne bolečine zaradi smrti svojca.

Vsaka revizija je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1977).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977 (v nadaljevanju ZPP).

V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. Razlogi sodišča druge stopnje za zavrnitev tožničine pritožbe so zadostni že v tistem delu, ki ga tožnica sama povzema v svoji reviziji, sodišče druge stopnje pa je poleg tega na tožničino pritožbeno poudarjanje nekaterih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje odgovorilo, da je sodišče z dvakratnim zaslišanjem tožnice pravilno ugotovilo obseg njenih duševnih bolečin.

Pred sodiščem druge stopnje tudi ni prišlo do procesnih kršitev, ki jih uveljavlja toženec v svoji reviziji. Očitek o formalnem odgovoru na dva toženčeva pritožbena ugovora vsebinsko predstavlja uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, ne pa procesne kršitve. Po prvem odstavku 375. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v razlogih svoje odločbe presoditi tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Pritožbena trditev o nasprotju razlogov sodišča prve stopnje o okoliščini, ali je tožnica po škodnem dogodku lahko ponoči spala, ni bila pomembna, saj v razlogih sodbe prve stopnje očitno ni šlo za nasprotje, ampak za omembo dveh časovno ločenih in v tem delu različnih tožničinih izpovedi, pri čemer je sodišče prve stopnje to razliko tudi dokazno ocenilo tako, da je štelo za dokazano kasnejšo izpoved, da tožnica ponoči ni mogla spati. Enak odgovor velja za pritožbeni očitek o napačni ali pomanjkljivi izpovedi doktor L., zakaj so tožnico izpustili iz psihiatrične bolnice. Gre za dvodnevno hospitalizacijo v decembru 1993, torej več kot pet mesecev po pismu in zato ta okoliščina ni pomembna, poleg tega pa je prišlo do hospitalizacije na toženčevo iniciativo, kot je sam izpovedal in zaradi česar po tožničini trditvi proti njemu teče kazenski postopek. Očitno neutemeljena in zato v smislu že navedene zakonske določbe pravno nepomembna je bila tudi toženčeva pritožbena trditev, da tožnica subjektivno ni prestajala duševnih bolečin zato, ker je toženec poslal pismo le ozkemu krogu ljudi, ki so tožnico in njena dejanja že poznali. Toženec je pismo poslal 22 naslovnikom, med katerimi so bili pooblaščenci pravdnih strank, njuni starši, prijatelji, zdravniki, pravne osebe, s katerimi je tožnica poslovno sodelovala, nekaterih naslovnikov pa niti ni poznala. Zato teh naslovnikov nikakor ni mogoče opredeliti za ozek krog ljudi, poleg tega pa bi šlo za škodno ravnanje tudi v primeru, če bi toženec poslal pismo le enemu naslovniku, samo obseg škode bi utegnil biti manjši. Toženec tudi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita procesne kršitve. O tem, ali in katere dokaze bo izvedlo in ali bo izvedlo že sprejete dokaze, odloča sodišče v okviru pravil procesnega vodstva, pri čemer po izrečni določbi četrtega odstavka 300. člena ZPP v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep.

Neizvedba že sprejetega dokaza zato ne predstavlja nobene procesne kršitve. Pravilni so razlogi sodišča druge stopnje, da ima sodišče potrebno znanje in dovolj izkušenj, da lahko samo oceni obseg duševnih bolečin. Neupoštevna je toženčeva revizijska trditev, da bi z izvedencem dokazal resnost tožničinih groženj glede na njeno takratno psihično stanje, saj je toženec sam izpovedal, da so se dejanja, ki jih očita tožnici, zgodila v letih 1991, 1992 in začetku leta 1993, torej več kot pol leta pred pismom. Neutemeljen je nadaljnji procesni očitek sodišču prve stopnje, da naj bi bil razlog za sestavo in pošiljanje pisma, ki ga je ugotovilo sodišče, v nasprotju z razlogom, ki ga je povedal toženec. Gre za dokazno oceno sodišča prve stopnje, sprejeto na podlagi izvedenih dokazov in preverjanja toženčevih trditev, ne pa za procesno kršitev.

Materialnopravno neutemeljeni so toženčevi ugovori o dovoljeni samopomoči in tožničinem soprispevku. Toženec oba ugovora utemeljuje z enakimi okoliščinami, z zatrjevanim tožničinim ravnanjem, kot so grožnje, zasledovanje, vlomi itd. Razlog za neutemeljenost je že poudarjena časovna oddaljenost med zatrjevanim tožničinim ravnanjem in datumom pisma. Gre za obdobje več kot pol leta. Za uporabo instituta dovoljene samopomoči iz 162. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zato manjka obstoj neposredne nevarnosti, pa tudi nujnost in ustreznost ukrepa, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, za upoštevanje deljene odgovornosti v smislu 192. člena v zvezi z 205. členom ZOR pa manjka obstoj vzročne zveze.

Dejanska podlaga za odločanje o temelju in višini odškodnine v tej pravdni zadevi so naslednje ugotovitve in ocene obeh sodišč: Toženčevo 18 strani dolgo pismo, poslano na 22 naslovov, je že objektivno žaljivo, subjektivno pa je prizadelo tudi samo tožnico. V pismu je toženec tožnico označil za duševnega bolnika, ki ga je nujno treba takoj bolnišnično zdraviti, za duševnega bolnika je označil tudi njenega očeta, opisoval je razmere med tožnico in njenim možem v času njune razveze, razmere v zvezi s tožničino hčerko, razmere v zvezi s tožničinim kasnejšim prijateljem, okoliščine o tožničinem poslovanju, o zatrjevanih vlomih v toženčevo stanovanje itd. Ko je tožnica izvedela za pismo, je bila prizadeta, čutila se je ponižano, bila je žalostna in razočarana, spraševala se je, kaj je storila tožencu, da je lahko kljub osemletnemu prijateljstvu napisal tako pismo, mnogo noči ni prespala, bilo ji je hudo, saj je toženec s pismom posegel v njeno zasebnost, tudi v odnose z njenim razvezanim možem, zlasti pa v njeno razmerje z novim prijateljem, ki je potem s tožnico prekinil stike. Pismo je škodovalo tudi njenemu delu v optiki, saj je prišlo do prenehanja njenega sodelovanja z dvema knjigovodkinjama. Ker so tožničine duševne bolečine trajale le določen čas, saj niso za daljše časovno obdobje porušile njenega čustvenega ravnovesja, je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 750.000,00 SIT odškodnine in presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 2.850.000,00 SIT zavrnilo.

Obe sodišči sta pravilno opredelili materialnopravno podlago za odločanje v tej pravdni zadevi. Pravica do zasebnosti je ena temeljnih človekovih pravic. Po 38. členu Ustave Republike Slovenije je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Varovana je tudi v mednarodnih aktih, med drugim v 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnjih svoboščin. Pravica do osebnega življenja obsega tudi pravico do skritosti tega življenja, torej do varovanja podatkov o njem. Kršitev te pravice je podana, kadar se brez privolitve prizadetega raznašajo dogodki iz njegovega osebnega in družinskega življenja, in sicer ne glede na to, ali lahko to škoduje njegovemu ugledu in časti. Materialnopravno pravilna je opredelitev obeh sodišč, da pošiljanje spornega pisma predstavlja očiten poseg v tožničino osebnostno pravico do osebnega življenja, saj pismo vsebuje podatke o razmerah v času njene razveze, v času prijateljevanja s tožencem in v času njenega kasnejšega prijateljstva z drugim moškim. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi oceni obeh sodišč, da je bila vsebina pisma že objektivno žaljiva, žaljiva pa je bila tudi za samo tožnico. Zato je bilo toženčevo ravnanje pravno nedopustno.

Pravna podlaga za odločanje o višini odškodninskega zahtevka je v 200. členu ZOR, po katerem sodišče prisodi pravično odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. V drugem odstavku istega člena so za prisojo odškodnine določena merila, ki med drugim narekujejo tudi upoštevanje in primerjanje s prisojo odškodnin v podobnih zadevah.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili vse potrebne dejanske okoliščine za prisojo pravične odškodnine. Zmotno je toženčevo revizijsko poudarjanje, da sodišči nista ugotovili, koliko časa so trajale tožničine duševne bolečine. Opredelitev, da je šlo le za določeno časovno obdobje oziroma da tožničino duševno ravnovesje ni bilo porušeno v daljšem časovnem obdobju, je zadostna, saj podrobnejša časovna opredelitev (na primer po točno določenem številu mesecev) ni nujna. Odmev dogodka v javnosti zaradi tiskovne objave, ki ga toženec poudarja v zvezi z določenim primerom, je le ena od dejanskih okoliščin, ki lahko vpliva na odmero odškodnine, ni pa edina, pa tudi ne odločilna, saj sta pomembna predvsem obseg in stopnja duševnih bolečin konkretnega oškodovanca. Toženčevo posplošeno sklicevanje na prisojo odškodnin za duševne bolečine zaradi smrti svojca ni utemeljeno. Tudi tožnica v reviziji neutemeljeno poudarja nekatere okoliščine, saj sta sodišči vse odločilne okoliščine presojali in nato ustrezno upoštevali.

Revizijsko sodišče je po opravljeni primerjavi s prisojo odškodnin v tistih zadevah, ki so podobne tožničini, ugotovilo, da je tožnici prisojena odškodnina 750.000,00 SIT ustrezno umeščena v okvir prisoje odškodnin v primerljivih odškodninskih zadevah, da torej ne odstopa niti navzgor niti navzdol in je zato materialnopravno pravilna.

Po vsem obrazloženem v revizijah obeh pravdnih strank uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP obe reviziji zavrnilo, z njima pa tudi priglašene revizijske stroške obeh pravdnih strank.