Jedro

Odločba se izreče za nično le zaradi taksativno naštetih razlogov od 1. do 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. V primeru, da izrek ničnosti zahteva stranka, mora upravni organ utemeljenost njene zahteve presoditi v okviru razlogov, ki jih uveljavlja v predlogu kot ničnostne, in okoliščine, s katerimi te razloge utemeljuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za izrek ničnosti kulturnovarstvenih pogojev št. TR-32/2006-DŠD z dne 5. 5. 2006 in kulturnovarstvenega soglasja št. TR-32/2006-DŠD z dne 14. 3. 2007. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se izdana kulturnovarstvena akta nanašata na nepremičnino parc. št. 572/3 k.o. ..., ki je v tožnikovi solastnini, in da v zadevi niso podani uveljavljeni ničnostni razlogi iz 2., 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V zvezi z 2. točko organ pojasnjuje, da morebiti nepopolno izvedeni ugotovitveni postopek pri izdaji kulturnovarstvenega soglasja ne pomeni izvršitve kaznivega dejanja, ampak okoliščino, zaradi katere je mogoče vložiti pritožbo. Nadalje ni jasno, v čem naj bi A.A. pri izdaji omenjenih upravnih aktov prestopil meje uradnih pravic oziroma v čem so podani znaki kaznivega dejanja, saj ima kot zaposleni na zavodu pooblastilo za vodenje in odločanje v upravnem postopku izdaje kulturnovarstvenih aktov. Razlog iz 3. točke predpostavlja, da odločba še ni izvršena, medtem ko je bilo na podlagi spornega soglasja pridobljeno gradbeno dovoljenje in se je tudi pričelo z gradnjo, kar pomeni, da je bilo soglasje izvršeno. V zvezi z ničnostnim razlogom iz 5. točke organ navaja, da iz tožnikovega predloga v ničemer ne izhaja, da bi se nad uradno osebo, ki je vodila in odločala v postopku, izvajalo nedovoljeno ravnanje in da je vsebina obravnavane odločbe v neposredni zvezi s takim ravnanjem. Za obstoj ničnostnega razloga iz 6. točke pa vidi toženka oviro v tem, da ni področnega zakona, po katerem bi bilo izpodbijano kulturnovarstveno soglasje nično.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru storjeno kaznivo dejanje ponareditve uradne listine iz prvega odstavka 265. člena KZ, saj je na kulturnovarstvenem soglasju ponarejen podpis vodje območne enote B.B., zato je tudi uradna listina ponarejena. Podpis imenovanega na kulturnovarstvenih pogojih je namreč popolnoma drugačen od podpisa na kulturnovarstvenem soglasju. Za kaznivo dejanje gre tudi zato, ker je A.A. kot nepooblaščena oseba izdal upravna akta, poleg tega pa je zlorabil položaj, saj v času izdaje kulturnovarstvenih pogojev nepremičnina na naslovu ... še ni imela statusa kulturne dediščine. Odločba o vpisu v register nepremične kulturne dediščine je bila namreč izdana šele 31. 5. 2007. Nadalje naj bi šlo za kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 (265. člen KZ) pri izdaji Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih ureditvenih pogojev (območje Občine Trebnje, planske celote 1, 3, 4, 5), kjer se opira na mnenje (Smernice varstva kulturne dediščine Občine Trebnje) Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD), ki zadeva nepremičnine parc. št. 572/1, 572/2 in 572/3 k.o. ... in jih opredeljuje kot kulturno dediščino. Sodišče naj zato presodi tudi zakonitost „splošnega akta Občine Trebnje Prostorske sestavine dolgoročnega plana Občine Trebnje od leta 1986 do leta 2000 in srednjeročnega družbenega plana za obdobje 1986 do leta 1990 in podrejeno zakonitost Strokovnih podlag varstva kulturne dediščine za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Trebnje, kar je so skladno z Zakonom o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002 z dne 18. 12. 2002), iz razloga neposrednega vpliva Strokovnih podlag varstva kulturne dediščine na prostorske akte Občine Trebnje“.

Pojasnjuje še, da B.B. in A.A. nista imela pooblastil za vodenje in odločanje v postopku izdaje kulturnovarstvenih pogojev in soglasja, s čimer sta prestopila uradne pravice. Ker sta bila akta izdana brez njegovega soglasja, je podan ničnosti razlog iz 4. točke. Sklicuje se še na 120., 15., 22., 14., 21., 25., 33., 67. in 153. člen Ustave RS.

Predlaga, naj sodišče ugotovi, da je toženka z izdajo izpodbijane odločbe kršila omenjene tožnikove ustavno varovane pravice in odločbo odpravi ter odloči o zadevi, odloči pa naj tudi o zakonitosti omenjenih splošnih upravnih aktov in toženki naloži povračilo stroškov tega postopka. Podrejeno zahteva, naj se ugotovi, da strokovne podlage varstva kulturne dediščine za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Trebnje temeljijo na neobstoječi uradni listini (EŠD 710350) in da so kulturnovarstveni pogoji z dne 5. 5. 2006 in kulturnovarstveno soglasje nični, ter da naj se oba akta odpravita.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke. Med drugim pojasnjuje, da so bili v obravnavanem primeru kulturnovarstveni pogoji in soglasje za ... izdani zaradi varstvenega režima, kot je bil opredeljen v 2. členu Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Trebnje za obdobje 1986 do leta 2000 in srednjeročnega plana Občine Trebnje za obdobje od leta 1986 do leta 1990 (Uradni list RS, št. 95/2004), območje pa prikazano v njegovem grafičnem delu. V zvezi s trditvami o ponarejenem podpisu vodje območne enote ter o pomanjkanju pooblastil za vodenje in odločanje v upravnem postopku pa opozarja, da gre za okoliščini, na podlagi katerih je mogoče predlagati obnovo postopka in ne ničnosti. V tem postopku tudi ne gre za odločanje stvarno nepristojnega organa, saj vprašanje stvarne pristojnosti ni vezano na konkretno pooblastilo posamezni osebi za vodenje in odločanje v upravnem postopku. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče poudarja, da je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu le odločba z dne 22. 8. 2013, s katero je toženka odločila o tožnikovem predlogu za izrek ničnosti. Sodišče se zato pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni ukvarjalo z ničnostjo izdanih kulturnovarstvenih pogojev z dne 5. 5. 2006 in soglasja z dne 14. 3. 2007, saj ne gre za v tem upravnem sporu izpodbijana akta. Za omenjeno presojo so pravno nepomembne tudi tožbene navedbe o domnevni nezakonitosti prostorskega akta Občine Trebnje in strokovnih podlag, saj presoja zakonitosti predpisov, ki so podlaga za izdajo upravnih aktov (v tem primeru kulturnovarstvenih pogojev in soglasja), niso predmet odločanja v postopku za izrek ničnosti teh odločb. Odločba se namreč izreče za nično le zaradi taksativno naštetih razlogov od 1. do 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. V primeru, da izrek ničnosti zahteva stranka, mora upravni organ utemeljenost njene zahteve presoditi v okviru razlogov, ki jih uveljavlja v predlogu kot ničnostne, in okoliščin, s katerimi te razloge utemeljuje.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, to pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v tožnikovo vlogo za izrek ničnosti, ki jo je organ prejel 4. 5. 2012, da je v njej uveljavljal razloge iz 2., 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 79. člena ZUP. Po 2. točki se za nično izreče odločba, če bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; po 3. točki odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti; po 5. točki odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja in po 6. točki odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Glede na navedeno je sodišče tudi presojo zakonitosti izpodbijane odločbe omejilo le na dejansko stanje in pravno podlago, ki ju je tožnik uveljavljal v svoji zahtevi za ničnost in do katere se je lahko toženka v obravnavanem primeru opredelila. S tem v zvezi pa se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je pravilno pojasnjeno, zakaj v tožnikovi zahtevi navedene okoliščine ne morejo predstavljati zatrjevanih ničnostnih razlogov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Na navedeno ne more vplivati tožbena navedba o ponarejenem podpisu vodje območne enote ZVKD B.B. in s tem povezana trditev o kaznivem dejanju ponareditve uradne listine. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, omenjenega tožnik v zahtevi za ničnost ni navajal in je to storil šele v dopolnitvi predloga za izrek ničnosti, ki ga je toženka prejela 28. 8. 2013, torej že po izdaji izpodbijane odločbe.

V zadevi ni sporno, da je bilo na podlagi obravnavanega kulturnovarstvenega soglasja izdano gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da je bil namen, zaradi katerega je bilo izdano sporno soglasje (iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bilo dano investitorki C.C. k projektu za rekonstrukcijo gospodarskega poslopja na parc. št. 572/3 k.o. ... – št. projekta 170690/2006) že konzumiran. S tega vidika so tožbene navedbe o nezmožnosti pravnega učinka oziroma o vprašanju pravne izvršljivosti take odločbe neutemeljene.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na to, da naj bi postopek vodila in upravna akta izdala oseba, ki za to ni bila pooblaščena. V tem primeru bi lahko šlo le za kršitev pravil upravnega postopka, določenih v 28. členu in naslednjih ZUP o tem, katera uradna oseba je pooblaščena za postopek in za odločanje. Tako kršitev lahko stranka uveljavlja v pravnih sredstvih zoper izdano odločbo, med drugim je to tudi obnovitveni razlog po 7. točki 260. člena ZUP, po katerem se postopek obnovi, če je izdala odločba uradna oseba pristojnega organa, ki je ni imela pravice izdati.

Neupoštevna je tudi okoliščina, da v času izdaje kulturnovarstvenih pogojev in soglasja predmetna nepremičnina še ni bila vpisana v register nepremične kulturne dediščine in da zato omenjena akta ne bi smela biti izdana. Tudi v tem primeru gre za vprašanje zakonitosti izdanih aktov, ne pa obstoja obravnavanih ničnostih razlogov. Tudi dejstvo, da se tožnik ne strinja z izdajo pogojev in soglasja, še ne pomeni, da je oseba, ki je v postopku odločala in izdala odločbo, zlorabila uradni položaj. Poleg tega bi tudi v tem primeru šlo za okoliščino, na podlagi katere je mogoče obnoviti postopek po 2. točki 260. člena ZUP, ne pa za ničnostni razlog iz 2. točke 279. člena ZUP, saj se ta nanaša na povzročitev kaznivega dejanja v zvezi z izvršitvijo odločbe, ne pa pri njeni izdaji.

Prav tako ne gre za ničnost iz 4. točke, ker tožnik ni soglašal z izdajo pogojev in kulturnovarstvenga soglasja. Obravnavani ničnostni razlog bi bil podan, če bi upravni organ izdal odločbo brez zahteve stranke, torej na lastno pobudo, pa ni predvideno odločanje po uradni dolžnosti. Takih okoliščin (da so bili pogoji in soglasje izdani brez zahteve) pa tožnik v zahtevi za ničnost ni navajal, zato dejstvo, da kot solastnik nepremičnine, v zvezi z gradnjo katere so bili izdani pogoji in soglasje, ni soglašal, ne predstavlja okoliščine za ničnost. Ker niti ostale tožbene navedbe – te bistveno presegajo vprašanje ničnosti obravnavanih upravnih aktov (iz njih je namreč mogoče razbrati, da se tožnik ne strinja z obravnavo njegove nepremičnine kot kulturne dediščine, saj so zanj sporne tudi strokovne podlage varstva kulturne dediščine v zvezi z družbenim planom Občine Trebnje) –, ne morejo vplivati na odločitev, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).