Jedro

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost odločbe, s katero je upravni organ zavrnil predlog revidenta za izrek ničnosti, in v okviru te presoje ugotavljalo, ali je upravni organ o predlogu za izrek ničnosti pravilno in zakonito odločil. Povsem jasno je torej, da se o ničnosti izdanih upravnih odločb (v obravnavanem primeru kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja) ne odloča kot o predhodnem vprašanju v smislu določbe 13. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Drugo in tretje vprašanje se ne nanašata na vsebino tega spora, v katerem se je presojala pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je upravni organ zavrnil predlog za izrek ničnosti po 279. členu ZUP, ampak na zakonitost izdanih kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja ter zakonitost postopka.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, št. 3510-40/2012-MIZKS/8 z dne 22. 8. 2013. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odločila, da se predlog tožnika za izrek ničnosti kulturnovarstvenih pogojev, št. TR-32/2006-DŠD z dne 5. 5. 2006, in kulturnovarstvenega soglasja, št. TR-32/2006-DŠD z dne 14. 3. 2007, zavrne. Tožnik je uveljavljal ničnostne razloge iz 2., 3., 5. in 6. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča(1) revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se ne nanašajo na vsebino zadeve oziroma niso bistvena za odločitev v konkretni zadevi.

7. Revident je v reviziji navedel tri vprašanja, in sicer: 1. „Ali se pri presoji odločbe sodišča, ki se nanaša na predlog za izrek ničnosti kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja, mora sodišče kot o predhodnem vprašanju ukvarjati z ničnostjo izdanih kulturno varstvenih pogojev in ničnostjo kulturnovarstvenega soglasja?; 2. Ali so lahko zakonito izdani kulturnovarstveni pogoji in kulturnovarstveno soglasje pred izdano odločbo o vpisu v register nepremične kulturne dediščine?; 3. Kdo vse je stranka v upravnem postopku izdaje kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja?“

8. Po presoji Vrhovnega sodišča prvo postavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je odgovor nanj jasen in izhaja iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in 13. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tako presojalo zakonitost odločbe, s katero je upravni organ zavrnil revidentov predlog za izrek ničnosti, in v okviru te presoje ugotavljalo, ali je upravni organ o predlogu za izrek ničnosti pravilno in zakonito odločil. Povsem jasno je torej, da se o ničnosti izdanih upravnih odločb (v obravnavanem primeru kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja) ne odloča kot o predhodnem vprašanju v smislu določbe 13. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 9. Tudi vprašanji pod točko 2 in 3 nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Vprašanji se namreč ne nanašata na vsebino tega spora, v katerem se je presojala pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je upravni organ zavrnil predlog za izrek ničnosti po 279. členu ZUP, ampak na zakonitost izdanih kulturnovarstvenih pogojev in kulturnovarstvenega soglasja ter zakonitost postopka.

10. Glede na obrazloženo uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

11. Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje tudi na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na podlagi katere je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

12. Revident v zvezi z tem navaja, da izpodbijano ravnanje upravnega organa in sodišča prve stopnje pomeni poslabšanje pravnega položaja solastnikov sporne nepremičnine, ker legalizira odvzem lastninske pravice, do katerega bo sicer prišlo šele s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi.

13. Posledice, na katere se revident sklicuje, niso neposredne posledice odločbe, ki jo je izpodbijal v tem upravnem sporu (to je odločbe, s katero se predlog za izrek ničnosti kulturnovarstvenih pogojev in soglasja zavrne). Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča morajo biti zatrjevane zelo hude posledice kot razlog za dovoljenost revizije neposredna posledica akta, ki je predmet upravnega spora.(2) Zato po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 14. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj odločbe VSRS X Ips 490/2007, X Ips 249/2010, X Ips 327/2010, X Ips 146/2011, X Ips 490/2011, X Ips 185/2012 in X Ips 42/2013. (2) Primerjaj npr. sklepe X Ips 24/2014, X Ips 273/2014, X Ips 60/2015.