Jedro

Delovno sodišče je na podlagi 13. člena ZPP (ki ureja ugotavljanje predhodnega vprašanja) pooblaščeno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoj za ugotovitev, da je delavec storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pri tem je vezano zgolj na pravnomočno (obsodilno oz. oprostilno) sodbo kazenskega sodišča (če ta obstaja), ne pa npr. na sklep tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe ali pa celo na razloge navedene v obrazložitvi tega sklepa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved o zaposlitvi z dne 2. 6. 2008 nezakonita ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za posamezne mesece, ko ni delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da se ugotovi, da je tožnik od 1. 3. 2004 dalje pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje igralnega salona in mu je tožena stranka dolžna izdati pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona za obdobje od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 ter mu za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Zahtevek za ugotovitev daljšega obdobja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona, je sodišče zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 plačati razliko v plači za posamezne mesece in sicer med plačo, ki bi jo moral prejemati tožnik na delovnem mestu vodje igralnega salona in plačo, ki jo je tožena stranka dejansko prejela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za plačilo razlike plače za daljše časovno obdobje z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam tožnika in tožene stranke delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je delno razveljavilo in tožbo zavrglo v delu, da se ugotovi, da je tožnik od 1. 3. 2004 dalje pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje igralnega salona in mu je tožena stranka dolžna izdati pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona za obdobje od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 ter mu za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 plačati razliko v plači za posamezne mesece in sicer med plačo, ki bi jo moral prejemati tožnik na delovnem mestu vodje igralnega salona in plačo, ki jo je tožena stranka dejansko prejela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbo v delu, da se ugotovi daljše obdobje veljavnosti pogodbe zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona in izplača razlika plače za daljše časovno obdobje z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrglo na podlagi pritožbe tožnika. V ostalem je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je navedlo, da je tožnik zahteval odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja že po prenehanju delovnega razmerja (in sicer v januarju 2009), čeprav mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že 6. 6. 2008. Ker je bil zamujen rok za sodno varstvo iz 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2009) je bilo treba tožbo v tem delu zavreči. 3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z vprašanjem, ali ima dejanje tožnika, da naj bi dne 5. 5. 2008 iz predprostora trezorja iz mape, kjer se je nahajal denar za izjemne primere, samovoljno vzel znesek najmanj 2.400,00 EUR, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti družbe, skupaj z evidenco vplačil in izplačil ter trenutnim stanjem denarnega zneska v navedeni mapi ter si navedeni znesek protipravno prilastil, znake kaznivega dejanja poneverbe. Sodišče druge stopnje navaja, da je tožnik svoji pritožbi priložil dopis okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici (v nadaljnjem besedilu ODT), v katerem je navedeno, da je bila kazenska ovadba tožene stranke zaradi kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94) zavržena. Tožnik tega sklepa svoji pritožbi ni priložil, zato navedba sodišča druge stopnje ne drži, ampak je zgolj predlagal, da naj ga pridobi sodišče samo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007), saj obstaja nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listine in med samo to listino. Iz obrazložitve sklepa tožilstva izhaja, da le-to ni ugotovilo obstoja znakov kaznivega dejanja poneverbe, zaradi česar preseneča, da je take znake prepoznalo delovno sodišče. Ob tem se ODT sklicuje na dejstvo, da sporni denar, ki naj bi si ga tožnik prilastil, sploh ni last tožene stranke (ampak osebna last njenega lastnika-fizične osebe), zaradi česar o kaznivem dejanju poneverbe ne more biti govora. Oškodovan namreč ni bil gospodarski subjekt. Čeprav je ODT s pomočjo policije ugotovilo, da znaki kaznivega dejanja poneverbe niso podani, je delovno sodišče ugotovilo nasprotno, s čimer je bila kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena ustave RS. Delovno sodišče je brez procesnih jamstev, ki jih obdolženemu v kazenskem postopku zagotavlja zakon o kazenskem postopku, presojalo ali ima dejanje tožnika znake kaznivega dejanja, s čimer je bil kršen tudi 29. člen Ustave RS. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi v zvezi z vprašanjem zakonitosti dokaza z videoposnetkom. Glede na Pravilnik o prirejanju posebnih iger na srečo v igralnih salonih (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 31/2007), je tožena stranka videoposnetek iznesla brez poprejšnjega dovoljenja nadzorne institucije. Sodišče naj bi zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni jasno kateri so tisti dokazi, ki potrjujejo, da je ravno tožnik vzel denar skupaj z evidenco, saj omenjeni CD posnetek tega ne potrjuje, kar izhaja tudi iz obrazložitve sklepa ODT. Ta kršitev je podana tudi, ker se sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Tožnik je namreč po prvem zagovoru prejel vabilo na drug zagovor, v katerem pa delodajalec tožniku očita drugo kršitev, ki naj bi prav tako imela znake kaznivega dejanja. Nedopustno je, da delodajalec med tekom enega postopka uvede drug postopek, ne da bi prvega predhodno zaključil. Zaradi tega je bil postopek odpovedi nezakonit, posledično pa tudi sama odpoved. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo za internega nadzornika, dejansko pa je bila med pravdnima strankama od 1. 3. 2004 dalje sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona. Tožena stranka bi tožniku lahko odpovedala le pogodbo o zaposlitvi za vodjo igralnega salona, česar pa ni storila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče ugotavlja, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh pritožbenih navedb tako glede bistvenih kršitev določb postopka kot glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter pravilne uporabe materialnega prava. Do pritožbenih navedb, ki v zadevi niso odločilnega pomena, se pritožbenemu sodišču, skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni treba posebej opredeljevati. Svojo odločitev je tudi jasno in razumljivo obrazložilo in sodba nima pomanjkljivosti zaradi česar je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Za odločitev sodišča tako ni bila bistvena tožnikova navedba, da je tožnik prejel prvo vabilo na zagovor dne 9. 5. 2008, se udeležil zagovora na dan 14. 5. 2008 in očitke zanikal, kasneje pa je prejel vabilo na nov zagovor z dne 27. 5. 2008, ki naj bi potekal 2. 6. 2008, ki pa se ga tožnik ni udeležil. Z drugim vabilom je namreč tožena stranka le dopolnila (oziroma natančneje opredelila) odpovedni razlog, kar ne pomeni, da je proti tožniku uvedla nov postopek ampak gre le za dejanja v okviru prvega (in tudi edinega) postopka. Zakon takšnih dejanj delodajalca ne prepoveduje, zaradi česar niso nezakonita. Neutemeljena je tudi tožnikova navedba, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto internega nadzornika, čeprav je bila dejansko med pravdnima strankama od 1. 3. 2004 dalje sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona. Iz dejanskih ugotovitev sodišča namreč izhaja, da tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 4. 2001, pri čemer je bil z aneksom k tej pogodbi z dne 31. 12. 2002 razporejen z delovnega mesta vzdrževalca igralnih avtomatov na delovno mesto internega nadzornika. Stranki nikoli nista sklenili pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona, kar je bilo (med drugim) tudi predmet tega spora. Tožnik je namreč prav v tem sporu zahteval sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona, saj ta ni bila sklenjena. Tožena stranka je lahko odpovedala zgolj obstoječo pogodbo o zaposlitvi (za delovno mesto internega nadzornika), ne glede na to, ali bi morala po zakonu biti sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona ali ne.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (pravilno po 14. točki, saj se v tem sporu ne upoštevajo spremembe ZPP z novelo ZPP-D) ni podana, saj ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče druge stopnje je sicer napačno zapisalo, da je sklep o zavrženju predložil tožnik, vendar pa je vsebino tega sklepa v obrazložitvi pravilno povzelo, zaradi česar zatrjevanega nasprotja ni.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča (na katere je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da je bila tožencu izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi kršitve dolžnosti vestnega opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, dolžnosti upoštevanja delodajalčevih navodil ter prepovedi škodljivega ravnanja, ker je tožnik dne 5. 5. 2008 v predprostoru trezorja družbe V. d.o.o. iz mape, kjer se je nahajal denar za izjemne primere, samovoljno vzel znesek najmanj 2.400,00 EUR, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom, pri opravljanju gospodarske dejavnosti družbe, skupaj z evidenco vplačil in izplačil ter trenutnim stanjem denarnega zneska v navedeni mapi ter si navedeni znesek protipravno prilastil, to ravnanje pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu Kazenskega zakonika. Sodišče je nadalje ugotovilo, da denar ni bil last tožene stranke, ampak lastnika tožene stranke (fizične osebe), medtem ko je evidenca o tem denarju pripadala toženi stranki. Ugotovljeno je bilo tudi, da sta bila denar in evidenca tožniku zaupana v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti tožene stranke (iger na srečo), saj so se s tem denarjem pokrivali izdatki za stranke in poslovanje toženca, prav tako pa je ugotovilo (na podlagi videoposnetka), da si je denar in evidenco protipravno prilastil prav tožnik.

10. Na podlagi 245. člena KZ kaznivo dejanje poneverbe stori, kdor si protipravno prilasti denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da pri tem kaznivem dejanju ni pomembno, da tožena stranka ni bila lastnik protipravno prilaščenega denarja. Vrhovno sodišče RS je namreč v sodbi I Ips 145/2004 (na katero se sklicujeta tudi nižji sodišči) zapisalo, da "lastništvo poneverjenega denarja ali premičnih stvari pri tem kaznivem dejanju ni pomembno; najpogosteje so res last gospodarskega subjekta, kjer so storilcu zaupani v zvezi z njegovim delom pri tem gospodarskem subjektu, ni pa to nujno; gospodarski subjekt jih ima lahko v posesti na podlagi pravnega posla ali celo predpisov in javnih pooblastil, ne da bi bil njihov lastnik." Pri tem tudi ni pomembno ali je njihov lastnik drug gospodarski subjekt ali pa fizična oseba, pomembno je, da so storilcu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

11. Zakon določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Delovno sodišče je na podlagi 13. člena ZPP (ki ureja ugotavljanje predhodnega vprašanja) pooblaščeno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoj za ugotovitev, da je delavec storil hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pri tem je vezano na zgolj na pravnomočno (obsodilno oz. oprostilno) sodbo kazenskega sodišča (če ta obstaja) ne pa npr. na sklep tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe ali pa celo na razloge navedene v obrazložitvi tega sklepa. S tem ni kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, saj delovno sodišče ne odloča o kazenski odgovornosti storilca, ampak zgolj o obstoju znakov kaznivega dejanja. Zatrjevana kršitev 29. člena Ustave RS pa bi bila lahko predmet presoje posamičnih aktov, izdanih v kazenskem postopku, ne pa aktov izdanih v delovnem sporu (1).

12. Procesna jamstva, ki jih zagotavlja Zakon o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94) veljajo v kazenskem postopku, kjer se ugotavlja, ali je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje in ali je podana njena kazenska odgovornost. V Postopku pred delovnimi sodišči pa se uporabljajo postopkovna pravila iz Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), subsidiarno pa pravila ZPP. V tem postopku se tožnik zato ne more sklicevati na procesna jamstva iz ZKP.

13. Revizijsko sodišče, enako kot sodišče druge stopnje, ugotavlja, da Pravilnik, na katerega se sklicuje tožnik v 35. členu, kjer določa, da iznos podatkov iz avdio video prostora ni dovoljen brez dovoljenja nadzornega organa, ščiti udeležence iger na srečo, ne more pa veljati za zaposlene delavce oz. za vodilnega delavca, ki je za video nadzor vedel in z njim celo upravljal. Pravilnik je bil sprejet na podlagi Zakona o igrah na srečo (ZIS, Ur. l. RS, št. 27/95) in ureja podrobnejša pravila o načinu opravljanja dejavnosti prirejanja posebnih iger na srečo v igralnih salonih, o lokaciji igralnega salona, o obveznostih koncesionarjev za igralni salon in o drugih vprašanjih v zvezi z opravljanjem te dejavnosti, kar pomeni, da se nanašajo na opravljanje dejavnosti igralništva ne pa na kršitev delovnih obveznosti tam zaposlenih delavcev. Zato tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je posnetke uporabila za ugotovitev, ali je tožnik kršil svoje delovne obveznosti.

14. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Smiselno primerja odločbo Ustavnega sodišča RS UP-173/96 z dne 19. 3. 1996.