Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. al. 1. odst. 111. čl. ZDR, ker je iz trezorja družbe samovoljno vzel določen znesek denarja, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti družbe, ter si je navedeni znesek protipravno prilastil. Opisano ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe. Za tako presojo je nebistveno, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena, saj je bistveno le, da ima opisano ravnanje vse znake kaznivega dejanja, to pa ugotavlja delovno sodišče v individualnem delovnem sporu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II./1. in II/2. razveljavi in se tožba zavrže. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2008 nezakonita ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za posamezne mesece, ko ni delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo posameznega meseca (I. točka). Odločilo je, da se ugotovi, da je tožnik od 1. 3. 2004 dalje pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje igralnega salona in mu je tožena stranka dolžna izdati pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona za obdobje od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 ter mu za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Zahtevek za ugotovitev daljšega obdobja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona, je sodišče zavrnilo (II./1. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 plačati razliko v plači za posamezne mesece in sicer med plačo, ki bi jo moral prejemati tožnik na delovnem mestu vodje igralnega salona in plačo, ki jo je tožena stranka dejansko prejela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo posameznega preteklega meseca. Zahtevek za plačilo razlike v plači za daljše časovno obdobje z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II./2. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (III. točka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka ter zoper zavrnil del 1. in 2. točke II. točke izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in v izpodbijanem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po stališču tožnika je sodišče zmotno odločilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR iz razloga, ker naj bi imela njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe po določilih 245. člena Kazenskega zakonika. Tožnik se s takšno odločitvijo ne more strinjati. Okrožno državno tožilstvo v ... je sodišče z dopisom z dne 3. 4. 2009 obvestilo, da je kazensko ovadbo, ki jo je pri tožilstvu dne 11. 6. 2008 vložila pooblaščenka tožene stranke zaradi kaznivega dejanja poneverbe po določilih 245. člena Kazenskega zakonika zavrglo. Tožnik dopis tožilstva z dne 3. 4. 2004 brez svoje krivde prej ni mogel predložiti, ker z njim ni razpolagal, tožnik je dopis prejel po zaključku obravnave. Okrožno državno tožilstvo je strokovno usposobljen organ za pregon kaznivih dejanj, le-to pa v dejanju tožnika ni našlo elementov kaznivega dejanja, zato se tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne more sklicevati na to, da je tožnik storil kaznivo dejanje. Ker kaznivega dejanja ni, tudi razlog po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ne more držati. Tožena stranka je tožniku očitala, da naj bi tožnik dne 5. 5. 2008 vzel denar za izjemne primere skupaj z evidenco. Tožnik je povedal, da je za tak denar prvič slišal, ko je prejel drugo vabilo na zagovor, saj tega pojma prej ni poznal. Sodišče prve stopnje je tožniku štelo v škodo, da na nekatera vprašanja sodišča ni hotel odgovarjati, s čimer je prekršil domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije. Tako je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je prepričano, da je ravno tožnik dne 5. 5. 2008 (v obrazložitvi sodbe napačno navedeno 5. 6. 2008) vzel kuverto z denarjem in evidenco iz predprostora trezorja. To svojo prepričanje sodišče utemeljuje s podatki video kontrole, saj naj bi se tožnik tam nahajal in naj bi rokoval z rumenim fasciklom, v katerem naj bi se nahajala kuverta. Kaj naj bi bili „podatki video kontrole“ pa sodišče ne pove, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po določilih 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v CD z videoposnetkom kamere v predprostoru trezorja. Ta posnetek traja le dobro minuto, res prikazuje tožnika v tem predprostoru, ko snema s police dva fascikla, vendar to še zdaleč ne more biti zadosten razlog za prepričanje, da je bil ravno tožnik tisti, ki je vzel denar z evidenco. Evidenco, ki jo je tožnik odnesel na policijo je tožnik lahko fotokopiral kadarkoli in je ni tedaj, ko naj bi jo potrditvah tožene stranke vzel (in kar naj bi bilo vidno na posnetku). Zaradi navedenega je Okrožno državno tožilstvo kazensko ovadbo zavrglo. V zvezi z videoposnetkom tožnik še navaja, da se ne more strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je dokaz z videoposnetkom z dne 5. 5. 2008 pridobljen zakonito. To ne drži. Urad za nadzor prirejanja iger na srečo namreč ni dal soglasja za iznos spornega videoposnetka, kot to določa Pravilnik o prirejanju iger na srečo v igralnih salonih. Naknadno dano soglasje ne more nadomestiti oziroma sanirati prej storjenega nezakonitega dejanja. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se v svoji sodbi ni opredelilo do vseh navedb tožnika, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi nepravilno odločilo v točki II. izreka. Glede na navedeno tožena stranka tožniku ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi za internega nadzornika, ko je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu vodje igralnega salona. Sodišče je tudi napačno odločilo glede stroškov postopka. Tožnik ni uspel v zvezi o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, je pa pretežno uspel z zahtevkom glede izplačila plač, zato je odločitev o stroških postopka nepravilna. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 339. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zoper izpodbijani del (točka II. in točka III. izreka) ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži v plačilo stroškov postopka vključno s pritožbenimi stroški. Sodišče je kršilo pravila postopka, saj Zakon o delovnih razmerjih v 1. odstavku 204. člena določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma, da svoje obveznosti izpolni. Če svojih obveznosti delodajalec v osmih dneh ne izpolni, ima delavec pravico v zakonskem roku zahtevati sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. V konkretnem primeru pa je tožnik zahteval odpravo kršitev oziroma izdajo ustrezne pogodbe o zaposlitvi po prenehanju delovnega razmerja in sicer šele v januarju 2009. Tožniku je namreč prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki že dne 6. 6. 2008, zato ni nikakršnega razloga, da bi mu tožena stranka v letu 2009 izdala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona. Poleg tega med strankama niti ni bilo sporno, da je delavec formalno zaposlen na delovnem mestu vodje igralnega salona. Zato je ugotovitveni zahtevek v tej smeri tudi nepotreben. Nepravilna je tako odločitev sodišča, da je tožena stranka tožniku dolžna izdati pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje igralnega salona za obdobje od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008. Tretji odstavek 15. člena ZDR tudi izrecno določa, da lahko delavec, če mu ni vročena pisna pogodba, kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo. Tožnik pa je zahteval izročitev pisne pogodbe šele nekaj mesecev po prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar bi moralo sodišče njegov tožbeni zahtevek kot prepozen zavreči. Sicer pa sta bili pravdni stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeni, da lahko katerakoli stran predlaga spremembo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik, čeprav je imel licenco za vodjo igralnega salona, je pisal le urnike (do julija 2007), vse ostalo iz delokroga vodje igralnega salona pa je opravljal bodisi priča D.T. in E.T. Zato bi sodišče moralo slediti izpovedbam prič D.L. Tožena stranka tudi meni, da izrek oziroma zahtevek v točki II./2. izpodbijane sodbe ni določljiv. Tožniku bi po kolektivni pogodbi formalno pripadala osnovna plača za VIII. tarifni razred, tožnikova plača se je določala individualno. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka vlaga odgovor na pritožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne ter mu naloži tudi plačilo stroške postopka. Navaja, da je sicer res, da je Okrožno državno tožilstvo v ... zavrglo kazensko ovadbo tožene stranke, vendar pa oškodovanec kot tožilec nadaljuje postopek na podlagi zahteve za preiskavo, ki jo je vložila oškodovana družba dne 21. 4. 2009. Tožena stranka navaja, da očitno delovno sodišče, ki se ukvarja z delovnimi spori, bolje pozna Kazenski zakonik in s tem povezano ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, kot tožilstvo, ki se ukvarja (skoraj) izključno s pregonom kaznivih dejanj. Praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je jasna. Tožilstvo je bilo s strani policije izrecno opozorjeno, da je potrebno zadevo povezovati z drugo zadevo, ki se nanaša na uvedbo tožnika, vloženo zoper družbo V. d.o.o.. Prav ta ovadba tožnika pa je temeljila na evidenci denarja iz kuverte po stanju na dan 3. 5. 2008, ki jo je na policijo prinesel prav tožnik in nihče drug. Zato je delovno sodišče tudi napravilo edini možen zaključek, da je tožnik dne 5. 5. 2008 vzel kuverto z denarjem in evidenco iz predprostora trezorja družbe, saj je že naslednji dan 6. 5. 2008 direktorju tožene stranke priznal, da je denar skupaj z evidenco vzel za zaščito svojih interesov, njegovo nadaljnje ravnanje pa je šlo v smeri ovadbe toženca policiji, pri čemer je tožnik nesporno dostavil evidenco kuverte na policijo. Kljub evidentnemu dokazu, da je evidenco, ki je bila v kuverti skupaj z denarjem vzel prav tožnik, pa je tožilstvo zaključilo, da ni mogoče z dovolj visoko stopnjo utemeljenega suma sklepati, da je ravno ovadeni vzel denar in evidence. Tako stališče tožilstva ne vzdrži resne pravne presoje. Sicer pa tudi tožena stranka nadaljuje kazenski pregon zoper tožnika. Res je sicer pravica tožnika, da na določena vprašanja sodišča ne odgovarja, dejstvo pa je, da so pravica delavca omejene s pravicami delodajalca. Dejstvo je tudi, da se je tudi sam tožnik zavedal, da se iz videoposnetka da razbrati, da si je v času, ko je imel v rokah sporni registrator, nekaj vtaknil v žep. V delu, ko tožnik navaja, da je odnesel na policijo evidenco, pa je nedopustna pritožbena novota, vendar pa policija razpolaga zgolj s fotokopijami te evidence in ne z originali. Evidenco, ki jo je tožnik odnesel na policijo, ni mogoče skopirati kadarkoli, saj je v evidenci navedeno stanje denarja še na dan 3. 5. 2008, v noči dne 5. 5. 2008 na 6. 5. 2008 pa je kuverta, v kateri se je nahajal denar skupaj z evidencami, izginila. Tožnik je bil formalno vodja igralnega salona vse od leta 2004 dalje in je bil kot tak odgovoren tudi za zakonitost poslovanja igralnega salona.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je pa delno zmotno uporabilo tudi materialno pravo.

K pritožbi tožnika: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe in sklepov, prav tako pa razlogi iz obrazložitve odločb ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodba prav tako vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so relevantni za odločitev. Sodišče je res v obrazložitvi napačno navedlo datum 5. 6. 2008 namesto 5. 5. 2008, vendar gre za očitno pisno pomoto, saj je bila tožniku podana izredna odpoved dne 2. 6. 2008. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navajanjem, da ni jasno kaj naj bi bili „podatki video kontrole“, sodišče je izvajalo dokaz z vpogledom v CD z videoposnetkom kamere v predprostoru trezorja (priloga B14), kar navaja tudi sama pritožba.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2008 nezakonita ter posledično zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2008), ki določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer pa 110. člen ZDR določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je mogoč kazenski pregon.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnik dne 5. 5. 2008 v predprostoru trezorja družbe iz mape, kjer je se nahajal denar za izjemne primere, samovoljno vzel znesek najmanj 2.400,00 EUR, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti družbe, skupaj z evidenco vplačil in izplačil ter trenutnim stanjem denarnega zneska v navedeni mapi ter si navedeni znesek protipravno prilastil, navedeno ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe po določilih 245. člena Kazenskega zakonika (KZ - Ur. l. RS št. 95/2004). Pritožbeno sodišče je na seji senata vpogledalo tudi CD videoposnetek kamere (priloga B14). Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišče prve stopnje, ki je po obširno izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana zakonito, saj izvedeni dokazi potrjujejo, da je tožnik kuverto z denarjem in evidenco vplačil in izplačil ter stanja na dan 5. 5. 2008 odnesel iz predprostora delodajalca in si ga protipravno prilastil. Njegovo dejanje pa ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu KZ, pri čemer KZ določa, da to dejanje stori kdor si protipravno prilasti denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti. V konkretnem primeru si je tožnik s prilastitvijo denarja in evidence, kar mu je bilo zaupano v zvezi z njegovim delom pri opravljanju dejavnosti prirejanja iger na srečo, uresničil vse znake kaznivega dejanja. Poudariti je, da gre za igralniško dejavnost in poslovanje z denarjem, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča bistvenega pomena zaupanje delodajalca do delavca, zlasti če gre za vodilnega delavca, ki bi moral biti za vzgled drugim. Tako je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka nima interesa za nadaljevanje delovnega razmerja.

Tožnik je v pritožbenem postopku priložil sklep o zavrženju Okrožnega državnega tožilstva v ... št. KT-406/08-DŠ-mg z dne 3. 4. 2009 in to utemeljeno iz razloga, ker prej z zapisnikom Okrožnega državnega tožilstva ni razpolagal. S sklepom je Okrožno državno tožilstvo ovadbo zavrglo z obrazložitvijo, ker ni podan utemeljen sum, da je ovadeni storil naznanjeno kaznivo dejanje in pri čemer pri obrazložitve sklepa izrecno izhaja, da je „tudi sicer, glede na ugotovljeno dejstvo, da denar ni bil last družbe, v kateri je bil ovadeni zaposlen za naznanjeno kaznivo dejanje ne bi šlo, pri čemer bi sicer lahko šlo za kaznivo dejanje tatvine, vendar kot že povedano, tehtnih razlogov za to ni.“. Pritožbeno sodišče se enako kot že sodišče prve stopnje sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 145/2004 z dne 22. 9. 2005, iz katere izhaja, da gre za kaznivo dejanje poneverbe (1. odstavek 245. člena KZ) tudi, če je storilec lastnik gospodarskega subjekta, ali je v njem zaposlen, z njegovim dejanjem pa je oškodovan drug gospodarski subjekt. Lastništvo poneverjenega denarja ali premičnih stvari pri tem kaznivem dejanju ni pomembno: najpogosteje so res last gospodarskega subjekta, kjer so storilcu zaupani v zvezi njegovim delom pri tem gospodarskem subjektu, ni pa to nujno; gospodarski subjekt jih ima lahko v posesti na podlagi pravega posla ali celo predpisov in javnih pooblastil, ne da bi bil njegov lastnik. Tako pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je storilec storil pogodbeno kršitev iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanje poneverbe po določilih 245. člena KZ, za kar mu je tožena stranka tudi podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na podane pritožbene ugovore o tem, da je Okrožno državno tožilstvo kot strokovni organ s sklepom z dne 3. 4. 2009 izdalo sklep, da kazensko ovadbo zoper tožnika zavrže, ker ni podan utemeljen sum, da je ovadeni storil naznanjeno kaznivo dejanje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče v individualnem delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delavec storil kaznivo dejanje, o navedenem nesporno odloča kazensko sodišče, sodišče v individualnem delovnem sporu odloča le, ali ima kršitev iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja, kot to določa 1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR. Delovno sodišče je pri navedenem odločanju vezano le na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča v zvezi z navedenim dejanjem, kar pa sklep tožilstva nedvomno ni. Zato je delovno sodišče moralo presojati ali ima dejanje, ki ga je tožnik storil dne 5. 5. 2008 kršitev z vsemi znaki kaznivega dejanja poneverbe po določilih 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo tožnika, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi na 4. strani napačno zapisalo, da je tožnik storil dejanje 5. 6. 2008, saj je šlo dejansko za dejanje z dne 5. 5. 2008, vendar pri tem ocenjuje, da gre za očitno pisno napako, saj datum storitve očitane kršitve tudi sicer med strankama ni bil sporen. Datum 5. 6. 2008 pa je celo datum, ki je kasnejši od podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2008. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da naj bi sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 1. odstavka 239. člena ZPP, ker ni pojasnilo, kaj predstavljajo „podatki, video kontrole“, saj je povsem jasno, da gre za CD video kontrole, ki ga sodišče vodi pod priloge B14, pri čemer je kot že navedeno pritožbeno sodišče tudi samo na seji senata vpogledalo CD z posnetekom videonadzorne kamere.

Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da dokaz CD z videoposnetkom kamere in bil pridobljen nezakonito, ker je bilo dovoljenje Urada za prirejanje iger na srečo za kopiranje in iznos videoposnetkov pridobljeno naknadno. Pravilnik o prirejanju posebnih iger na srečo v igralnih salonih (Ur. l. RS, št. 31/2007) res v 35. člen določa, da kopiranje in iznos posnetkov iz avdiovideo prostora ni dovoljen, razen z dovoljenjem nadzornega organa, pri čemer je bilo pridobljeno soglasje urada naknadno. Vendar navedeni pravilnik velja za udeležence iger na srečo, ne more pa veljati za zaposlene delavce, saj je namen Pravilnika v ureditvi video nadzora za udeležence iger na srečo. Za zaposlenega delavca – celo vodilnega delavca v igralnem salonu pa je potrebno uporabiti določila delovnopravne zakonodaje, pri čemer je po oceni pritožbenega sodišča relevantno to, da je tožnik nedvomno vedel za vse video nadzore in je celo z njimi upravljal, saj je bil vodilni delavec pri toženi stranki. Zaposlenega delavca vežejo tudi določila od 31. do 40. člena ZDR, zlasti prepoved škodljivega ravnanja po določilih 35. člena ZDR. Tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS. št. 86/2004 s spremembami) v 10. členu določa, da se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, ko gre za podatke posameznikov, ki so z zasebnim sektorjem sklenili pogodbo, če je obdelavo posebnih podatkov potrebna in primerna za izpolnjevanje pogodbe, tožnik pa je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju in je tudi ves čas vedel za video nadzor in ga tudi sam preverjal. Tako po oceni pritožbenega sodišča pridobitev dovoljenja Urada za prirejanje iger na srečo za kopiranje in iznos videoposnetkov niti ni bi bila potrebna.

Ugotoviti je tudi, da sodišče ni kršilo določil 27. člena Ustave Republike Slovenije, ki ureja domnevo nedolžnosti in določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Sodišče v ničemer ni štelo tožniku v škodo dejstva, da le-ta na določena vprašanja ni hotel odgovarjati, pač pa je skladno z določili 8. člena ZPP odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na uspeh v pravdi ob upoštevanju dejstva, da je šlo v delu za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pravilno odločilo o stroških postopka in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Odločitev je sodišče pravilno oprlo na določila 2. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka vlaga pritožbo zoper II. točka in III. točko izreka sodbe. ZDR v 204. členu ureja uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo in določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni (1. odstavek), pri čemer, če delodajalec v naslednjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30-ih dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odprave kršitev s strani delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (2. odstavek). Tako je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik zahteval odpravo kršitev že po prenehanju delovnega razmerja v januarju 2009, čeprav mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki že dne 6. 6. 2008. Tako bi sodišče moralo tožbo tožnika v tem delu zavreči, tako glede ugotovitve, da je tožnik od 1. 3. 2004 dalje pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje igralnega salona in je tožena stranka dolžna mu izdati pogodbo za obdobje od 1. 3. 2004 do 6. 6. 2008 ter posledično tudi glede izplačila razlike v plači iz tega naslova, ki izhajajo iz predhodne odločitve glede zaposlitve na delovnem mestu vodje igralnega salona, tako da ne gre v tem delu za čisti denarni zahtevek delavca, ko sicer lahko po določilih 4. odstavka 204. člena ZDR delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tožbo v točkah II./1. in II./2. zavrglo, zavrglo pa je tudi tožbo glede odločitve v zavrnilnem delu in sicer na pritožbo tožnika.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnika in tožene stranke ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik s svojo pritožbo ni uspel, tožena stranka pa je sicer s pritožbo uspela, vendar v tem delu za spor v zvezi z obstojem delovnega razmerja na določenem delovnem mestu in posledično o izplačilu razlike v plači, v takšnem primeru pa nosi stroške postopka delodajalec, ne glede na izid pravde, kot to določa Zakon o delovnih in socialnem sodišču (Ur. l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1).