Jedro

V opisu kaznivega dejanja v obtožnici, da obdolženec zadržuje otroka na neznanem kraju, onemogoča vsakršne stike z materjo, vrstniki in delavci centra za socialno delo, s čimer povzroča otrokovo socialno izolacijo ter onemogoča za starost otroka pričakovane in potrebne izkušnje, kar vse ogroža njegov razvoj, je zakonski znak ogrožanja razvoja otroka v zadostni meri konkretiziran.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je zoper obdolženega B. K. podaljšal pripor po vložitvi obtožnice iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je bil odrejen s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I Kpd 30794/2011 z dne 23. 6. 2011, v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I Ks 30794/2011 z dne 27. 6. 2011 ter sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije XI Ips 30794/2011-111 z dne 21. 7. 2011, ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep senata o podaljšanju pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Maribor s sklepom I Kp 30794/2011 z dne 28. 9. 2011 zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zagovorniki pravočasno vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti ter predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi. Po oceni zagovornikov ni podan utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po drugem odstavku 190. člena KZ-1, temveč je podan utemeljen sum za kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1, kar pomeni, da je potrebno izvesti skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem, pri čemer določbe 432. člena ZKP v teh primerih ne dopuščajo odreditve pripora. Navajajo, da element ogrožanja razvoja mladoletne oškodovanke v obtožnici ni konkretiziran, prav tako pa pri navedbi dokazov, s katerimi naj bi bila ugotovljena odločilna dejstva, niso upoštevani dokazi, ki so obdolžencu v korist. Tožilstvo je element ogrožanja oškodovanke utemeljevalo z izpovedbo priče A. T., pri tem pa se ni opredelilo do dokaza, ki ga je predložil obdolženi, to je prepis posnetka razgovora med njim in A. T., iz katerega izhaja, da obdolženi ni izjavil tega, kar zatrjuje priča. Prav tako se tožilstvo v obtožbi sklicuje na osnovno izvedensko mnenje Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana z dne 11. 4. 2011, s katerim je razpolagalo že pred uvedbo preiskave in ki je bilo izdelano za drug postopek in z drugim namenom, pri čemer to izvedensko mnenje glede zakonskega znaka ogrožanja razvoja, kljub odredbi sodišča, tekom preiskave ni bilo dopolnjeno. Tožilstvo tudi ni upoštevalo zagovora obdolženega v delu, ki se nanaša na element ogrožanja, ko je sodišču pojasnil, da zaradi odrejenega pripora ne more zagotoviti, kaj se z oškodovanko dogaja, lahko pa zagotovi, da je do odreditve pripora živela normalno življenje in ni bila nikjer zaprta. Zagovorniki še navajajo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za ugotavljanje obstoja utemeljenega suma, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da je obtožnica zoper obdolženca postala pravnomočna istega dne, ko je bila vložena obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti. Pravnomočna obtožnica pomeni potrditev obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, zato niso upoštevne navedbe zahteve, da višje sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za ugotavljanje obstoja utemeljenega suma.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki so izrazili nestrinjanje z odgovorom in vztrajali pri navedbah zahteve.

B.

5. Bistveni očitek vlagateljev zahteve je, da so v preiskavi zbrani dokazi omajali utemeljen sum, da je obdolženi izvršil kaznivo dejanje po drugem odstavku 190. člena KZ-1 oziroma utemeljen sum, da je ogrožen razvoj mladoletne oškodovanke.

Skladno z (ustavno)sodno prakso je utemeljen sum visoka stopnja artikulirane, specifične in konkretne verjetnosti, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje.

Utemeljen sum kot dokazni standard je rezultat tehtanja možnosti, ki izhajajo iz zbranega gradiva oziroma sklep, da je verjetnost, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, večja od nasprotne možnosti, čeprav ta ni izključena (sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 80/2009 z dne 24. 9. 2009). Pri odločanju o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici (drugi odstavek 272. člena ZKP) mora senat opraviti tudi presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje navedeno presojo opravilo, saj je navedlo ter v bistvenem povzelo dokaze, na podlagi katerih je z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma sklepalo, da obdolženec zadržuje deklico na neznanem kraju, ji onemogoča vsakršne stike z vrstniki, od 10. 10. 2010 onemogoča materi stike z otrokom, deklice ne vozi k zdravniku, ji onemogoča stike z delavci centra za socialno delo ter pomoč drugih strokovnih sodelavcev, s čimer povzroča dekličino socialno izolacijo ter ji onemogoča za njeno starost pričakovanih in potrebnih izkušenj, kar vse ogroža njen razvoj. Navedene okoliščine, ki izhajajo tudi iz konkretnega opisa kaznivega dejanja v obtožnici, po oceni Vrhovnega sodišča, zakonski znak ogrožanja razvoja otroka v zadostni meri konkretizirajo.

7. Zahteva ne more uspeti s trditvami, da so dokazi, s katerimi tožilstvo utemeljuje element ogrožanja oškodovanke, izpodbiti s prepisom posnetka razgovora; da se je tožilstvo oprlo na nedopolnjeno izvedensko mnenje ter da se ni opredelilo do obdolženčevega zagovora. S takšnimi navedbami vložniki niti ne uveljavljajo kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče, temveč izražajo nestrinjanje z navedbami v obrazložitvi obtožnega akta. Tudi sicer iz navedb zahteve izhaja, da vložniki podajajo lastno oceno o obstoju utemeljenega suma, s čimer uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8. Prav tako neutemeljene so navedbe zagovornikov, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za ugotavljanje obstoja utemeljenega suma, s čimer naj bi kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo z argumenti vložnikov, presojalo obstoj utemeljenega suma ter pritrdilo navedenim ugotovitvam izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Katere so tiste konkretne pritožbene navedbe, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo, pa vložniki niti ne pojasnijo, Vrhovno sodišče pa teh kršitev ni niti dolžno niti pooblaščeno samo preizkušati.

9. Pritožbeno sodišče je tudi pravilno zaključilo, da ocena verodostojnosti izpovedbe priče A. T. ne sodi v fazo preizkusa, ali so podani razlogi za pripor. V tej fazi postopka sodišče ne presoja po načelu proste presoje dokazov, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP, pač pa presoja zgolj, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje. Ocena medsebojno nasprotujočih si dokazov je pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi.

C.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.