Jedro

Toženec pri izračunu pokojninske osnove utemeljeno ni upošteval obdobja, za katero v matični evidenci ne razpolaga s podatki o tožnikovih plačah. Podatki tudi ob nastanku zavarovalnega primera niso bili dosegljivi, ker se to obdobje nanaša na čas tožnikove zaposlitve v JLA, ki ne obstaja več, Ministrstvo za obrambo pa ni njen pravni naslednik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 3. 1. 2005 in se zadeva vrne v ponovno obravnavo in odločanje prvostopnemu organu, toženec pa mu je dolžan povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Obenem je odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da si prizadeva pridobiti invalidsko pokojnino, pri kateri bi se upoštevalo tudi obdobje od 1. 1. 1991 do 1. 9. 1991, v katerem je bil, prav tako kot v letu 1990, sporazumno premeščen kot voznik bivše T. v JLA. Njegove plače za leto 1990 so ugotovljive, to pa na podlagi ustrezno odvedenih prispevkov, ki jih je JLA za to leto še prontno odvajala. Res je, da za leto 1991 ni podatkov o odvedenih prispevkih, dejstvo pa je, da je tudi v tem letu delal v JLA osem mesecev in dobival več ali manj enako neto plačo. Meni, da je mogoče že na podlagi podatkov iz predhodnega časovnega obdobja, ko je bil prav tako (v letu 1990) zaposlen v JLA, sklepati kolikšna je bila njegova bruto plača v letu 1991 oziroma kolikšni ocenjeni prispevki so bili odvedeni. Sodišče prve stopnje se je togo oprlo na določilo Zakona o matični evidenci. Zaradi napačnega razlogovanja sodišča prve stopnje, bi moral tožnik trpeti vse posledice nedoslednosti v JLA, kljub temu, da je toženec prejemal prispevke iz njegovih bruto plač in tega nikoli ni zanikal ali dokazal nasprotnega. Seštevek osmih mesecev dela v JLA in nadaljnjih treh mesecev v T., je v skladu z določili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) zadostna osnova, da bi bilo leto 1991 upoštevano pri izračunu pokojninske osnove. Določba 2. odstavka 39. člena ZPIZ-1 ni uporabljiva, saj bi sodišče lahko ob ustrezni primerjavi relevantnih podatkov iz prvih osem mesecev za leto 1991 v primerjavi s povprečnimi mesečnimi bruto plačami za leto 1990 več ali manj natančno ugotovilo, da so bili prispevki za teh prvih osem mesecev za leto 1991 v korist toženca ustrezno odvedeni tako, da se zanj upošteva celotnih dvanajst mesecev v letu 1991, ne pa zgolj trije meseci, ki po zakonu ne zadoščajo. Vztraja, da je na eni strani toženec okoriščen, tožnik pa brez svoje krivde oškodovan. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) v obsegu pritožbenih navedb in že po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in na podlagi ugotovljenih dejstev tudi pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in dodatno poudarja naslednje.

Med strankama je sporna višina invalidske pokojnine, ki je bila tožniku odmerjena z dokončno odločbo toženca št. ... z dne 3. 1. 2005 in ki je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04, v nadaljevanju: ZDSS-1) tudi predmet presoje. Torej o tem, ali je toženec s citirano odločbo pravilno izračunal pokojninsko osnovo na podlagi 14. let povprečnih tožnikovih plač iz obdobja 1979-1993, valoriziranih na leto 2003, to je na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine, pri čemer pa ni upošteval plač za leto 1991, ker dajalec podatkov V.P. za obdobje od 1. 1. 1991 do 1. 9. 1991 ni sporočil podatkov o višini tožnikovih plač na obrazcu M4, posledično pa toženec tudi ni upošteval pri izračunu pokojninske osnove obdobja od 2. 9. 1991 do 31. 12. 1991, ker ne predstavlja najmanj šest mesecev zavarovanja.

Citirano izpodbijano dokončno odločbo toženca z dne 3. 1. 2005 je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, postopanje toženca pa skladno z 2. odstavkom 57. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/00, v nadaljevanju: ZMEPIZ), s čimer v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-1 in v ZMEPIZ. ZPIZ-1 v 1. odstavku 203. člena določa, da se pokojninska doba, plača, podatki o plačilu prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Podatke v matični evidenci so skladno z zakonom kot zavezanci za posredovanje podatkov, dolžni zagotavljati poslovni subjekti in fizične osebe (2. odstavek 203. člena ZPIZ-1 in 23. člena ZMEPIZ). V 2. odstavku 57. člena ZMEPIZ pa je določeno, da podatke za posameznega zavarovanca, ki jih dajalec podatkov ni posredoval v rokih iz prejšnjega odstavka, zberejo ob nastanku zavarovalnega primera. Če dajalec podatkov več ne posluje, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje toženec s podatki za obdobje od 1. 1. 1991 do 1. 9. 1991 ne razpolaga, ker le-ti niso dosegljivi, oziroma jih toženec ob nastanku zavarovalnega primera, čeprav je to poskušal, ni mogel pridobiti. Obdobje od 1. 1. 1991 do 1. 9. 1991 se nanaša na čas tožnikove zaposlitve v JLA, ki ne obstaja več, Ministrstvo za obrambo (dopis št. ... z dne 15. 12. 2004) pa ni njen pravni naslednik in ne razpolaga s podatki za sporno obdobje. Po podatkih upravnega spisa, konkretno po podatkih matične evidence in po podatkih iz mikrofilmskega arhiva, toženec razpolaga le s podatki o višini tožnikovih plač oziroma nadomestil za leto 1991 za obdobje od 2. 9. 1991 do 31. 12. 1991, ko je tožnik spet delal pri T., za čas dela v JLA pa le za obdobje od 1. 4. 1990 do 31. 12. 1990. Ne glede na to, ali je tožnik res v letu 1991 v primerjavi z letom 1990 prejemal več ali manj enako plačo, pa na podlagi plač iz leta 1990 ni mogoče na način, kot ga predlaga pritožba, določiti, oziroma oceniti višino plač, oziroma plačanih prispevkov za leto 1991. Po 39. členu ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih osemnajstih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Torej se glede na takšno pravno podlago, za izračun pokojninske osnove, lahko upoštevajo le plače, ki jih je zavarovanec, oziroma v konkretnem primeru tožnik, dejansko dobil, ne pa na podlagi primerljivih ali fiktivnih podatkov.

Ker za izračun pokojninske osnove in za upoštevanje podatkov za leto 1991 na podlagi predlaganega izračuna, ni nikakršne zakonske podlage, izpodbijana dokončna odločba pa je pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških pritožbe pa je odločilo v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP, da jih tožnik nosi sam, saj s pritožbo ni uspel.