Jedro

Temeljno načelo je, da obvezno zavarovanje temelji na odgovornosti države in delodajalcev za njegovo delovanje in na osebni odgovornosti zavarovancev (3. člen ZPIZ-1). V primeru, da po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje teh podatkov ni, se višino plač zavarovanca lahko dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi, saj je vpis podatkov v matično evidenco deklaratorne in ne konstitutivne narave. Tak dokaz je lahko tudi višina tožnikove plače, ki jo je prejemal pri istem delodajalcu v obdobju, neposredno pred spornim obdobjem.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca P-5043551 z dne 3. 1. 2005 in se zadeva vrne v ponovno odločanje in obravnavo prvostopnemu organu. V obrazložitvi je navedlo, da se po določbi drugega odstavka 57. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in nadaljnji), podatke za posameznega zavarovanca, ki jih dajalec podatkov ni posredoval v zakonskih rokih, zbere ob nastanku zavarovalnega primera, če pa dajalec podatkov več ne posluje, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki. Ker tožena stranka ne razpolaga s podatki o višini tožnikovih plač od 1. 1. 1991 do 1. 9. 1991, je tožena stranka pravilno in zakonito odločila, da se pri izračunu tožnikove pokojninske osnove tožnikove plače in nadomestila plač za leto 1991 ne upoštevajo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je toženi stranki dokazal, da je bil v spornem obdobju zaposlen pri JLA-Vojna pošti 9765 v Mariboru kot voznik. Če obstaja pravna praznina glede prispevkov v spornem obdobju, čeprav so bili prispevki tudi potrditvi tožene stranke obračunani, to ne sme tožnika prikrajšati za njegova upravičenja. Tožniku naj bi bila kršena tudi ustavna pravica do enakosti pred zakonom oziroma do enakega sodnega varstva, saj je bila nekaterim bivšim oficirjem JLA priznana pravica do ustrezne pokojninske osnove po splošnih in specialnih predpisih. Zato predlaga, da se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

7. Tožniku je bila kot invalidu I. kategorije z izpodbijanima odločbama priznana pravica do invalidske pokojnine od 3. 2. 2004 dalje v znesku 91.633,08 SIT mesečno, pri čemer plača, ki jo je prejel v času od 1. 1. 1991 do 1. 9. 1991, ko je bil zaposlen v JLA kot civilna oseba, ni bila upoštevana pri ugotavljanju osnove za odmero pokojnine, ker dajalec podatkov (delodajalec) zanj o tem ni posredoval podatkov v matično evidenco (posledično pa ni bila upoštevana tudi plača, ki jo je prejemal pri T. v obdobju od 2. 9. 1991 do 31. 12. 1991).

8. Po prvem odstavku 72. člena Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način, kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Ta se je v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 (upoštevaje, da je šlo za prehodno obdobje v smislu 406. člena ZPIZ-1) odmerila od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 14-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Pokojninska doba, plača, vplačilo prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se v skladu s prvim odstavkom 203. člena ZPIZ-1 upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

9. Iz citiranih določb izhaja, da je odmera pokojnine odvisna od prejete plače oziroma osnove, od katere so bili plačani prispevki in ne od tega, kaj je vpisano v matično evidenco. Podatki o plačah se po 8. členu ZMEPIZ sicer morajo vpisati v matično evidenco, vpisani podatki pa se pri odmeri le uporabijo (prvi odstavek 5. člena ZMEPIZ). ZMEPIZ je namreč zakon, ki ureja sprotno zbiranje, obdelavo in posredovanje podatkov, ki so potrebni za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Določbe drugega odstavka 57. člena ZMEPIZ glede na smisel tega zakona, zlasti pa osnovnega ZPIZ-1, ni mogoče razumeti tako, kot jo tolmačita nižji sodišči in tožena stranka. Po tej določbi se podatke za posameznega zavarovanca, ki jih dajalec podatkov ni posredoval v predpisanih rokih, zbere ob nastanku zavarovalnega primera; če pa dajalec podatkov ne posluje več, se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki. Ob razlagi in uporabi te določbe je treba primarno zasledovati cilj, da zavarovanci zaradi neustreznega vodenja matične evidence v zvezi z njihovimi plačami, ne bi bili prikrajšani pri pokojninskih prejemkih. Določba, da se pri uveljavljanju pravic upoštevajo le prijavljeni podatki, če dajalec podatkov ne posluje več, predstavlja izjemo, ki jo moramo kot tako razlagati restriktivno. Njena uporaba pride v poštev le takrat, ko upravljavec zbirke ob vsej zahtevani skrbnosti na noben način ne more ugotoviti manjkajočih podatkov, torej kadar ni mogoče uporabiti primarnega pravila, da se manjkajoče podatke zbere ob nastanku zavarovalnega primera (prvi stavek drugega odstavka 57. člena ZMEPIZ).

10. Temeljno načelo je, da obvezno zavarovanje temelji na odgovornosti države in delodajalcev za njegovo delovanje in na osebni odgovornosti zavarovancev (3. člen ZPIZ-1). V primeru, da po krivdi delodajalca ali tožene stranke v matični evidenci za posamezno obdobje teh podatkov ni, se višino plač zavarovanca lahko dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi, saj je vpis podatkov v matično evidenco deklaratorne in ne konstitutivne narave. Tak dokaz pa je lahko tudi višina tožnikove plače, ki jo je prejemal pri istem delodajalcu v obdobju, neposredno pred spornim obdobjem. Iz dejanskih ugotovitev sodišča namreč izhaja, da tožena stranka razpolaga z višino osebnega dohodka, ki ga je tožnik prejemal pri JLA - Vojni pošti 9765 Maribor za obdobje od 11. 4. 1990 do 31. 12. 1990, torej tik pred spornim obdobjem v letu 1991. V primeru, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 1991 do 1. 9. 1991 pri tem delodajalcu opravljal enako delo, bi se z veliko stopnjo verjetnosti dalo ugotoviti, koliko je znašala tožnikova plača v spornem obdobju (1). Zato je sodišče zmotno uporabilo določbo 39. člena ZPIZ-1, ko je odločilo, da se za izračun pokojninske osnove lahko upoštevajo le plače, ki jih je zavarovanec dejansko dobil, in da na podlagi primerljivih podatkov ni mogoče določiti pokojninske osnove (2), zaradi česar ni preverilo, kako bi ti podatki vplivali na višino tožnikove pokojninske osnove in višino njegove pokojnine. Posledično je tudi zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 57. člena ZMEPIZ.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče pozvalo toženo stranko, da predloži sodišču izračun tožnikove pokojninske osnove, ob upoštevanju tožnikove plače za sporno obdobje, ugotovljene na podlagi podatkov o višini plač pri istem delodajalcu v obdobju od 11. 4. 1990 do 31. 12. 1990 in upoštevanju stopnje inflacije v spornem obdobju. Če takšnega izračuna tožena stranka ne bo predložila v postavljenem roku oziroma če svojega izračuna ne bo zadostno pojasnila, bo lahko sodišče ob gornjih izhodiščih na predlog tožnika ali na podlagi določb 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04) v zadevi odredilo izvedbo dokaza z izvedencem računsko finančne stroke, ki bo opravil ustrezen izračun. Po dopolnitvi postopka v nakazanih smereh bo lahko sodišče o tožnikovem tožbenem zahtevku odločilo tako, da tožnik zaradi neustreznega vodenja matične evidence v zvezi s podatki o tožnikovi plači na pokojninskih prejemkih ne bo prikrajšan oziroma bo na tak način ugotovilo, ali je do prikrajšanja sploh prišlo.

Op. št. (1): Primerjaj sklep VS RS VIII Ips 99/2007 in sodbo VIII Ips 18/2010. Op. št. (2): Vrhovno sodišče RS je zavzelo nasprotno stališče v sklepu VIII Ips 99/2007 in sodbi VIII Ips 18/2010.