Jedro

Pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli zatrjevala, da za dolgove zapustnika odgovarja omejeno, zato je neutemeljen očitek o zmotni uporabi določbe 142.čl. ZD. Toženka bi morala že pred prvostopenjskim sodiščem uveljavljati omejitev odgovornosti za dolgove. Navedbe, ki jih je v zvezi s tem podala v pritožbi, so nedopustne pritožbene novote.

Izrek

Pritožba se zavrne in v pobijanem obsodilnem delu in izreku o stroških postopka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da mora plačati tožnici 3.469.737,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.04.2003 dalje in ji povrniti 366.980,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, višji tožbeni zahtevek glede glavnice pa je zavrnilo.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu, pritožuje toženka. Iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija obsodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sobo spremeni, tožnici pa naloži, da povrne toženki stroške postopka na prvi stopnji in stroške pritožbenega postopka, vse z obrestmi. Navaja, da je toženka v predmetni spor vstopila kot dedinja prvotnega toženca, ki naj bi, po zatrjevanju tožnice, povzročil škodo, iz katere izvira vtoževana terjatev. Toženka ni povzročila tožnici nikakršne škode, za katero bi sama odgovarjala. Glede na navedeno in upoštevaje določilo 142.čl. Zakona o dedovanju - ZD, skladno s katerim dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vrednost premoženja, ki ga je toženka podedovala ter odločiti o tožbenem zahtevku. Na tak način je mogoče reči, da je v dani situaciji odškodninska odgovornost toženke kot dedinje povzročitelja škode maksimirana na vrednost podedovanega premoženja in lahko sodišče odloča le v tem okviru, tudi če dejansko nastala škoda presega le-to. Sodišče prve stopnje je nedvomno bilo seznanjeno z dejstvom, da toženka v predmetni pravdi nastopa kot dedinja. To izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, vendar pa je kljub temu to določilo v celoti prezrlo. Zato je materialno pravo napačno uporabilo in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Na tem mestu toženka navaja, da je sama podedovala celotno premoženje prvotnega toženca, ki pa je sestavljeno iz štirih kmetijskih zemljišč ter delnic K., kar je bilo po oceni zapuščinskega sodišča vredno 600.000,00 SIT. To je znesek, do katerega toženka odgovarja za škodo, ki jo je povzročil prvotni toženec. Sodišče se v sodbi do obravnavane problematike ni opredelilo in tako dejansko ni mogoče ugotoviti, zakaj oziroma če sploh je sodišče prve stopnje ignoriralo določilo 142.čl. ZD in vrednost podedovanega premoženja, s čimer je zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, kar pravi pritožnica, da je v ta pravdni postopek vstopila kot dedinja prvotnega toženca. Pravilno citira tudi določbo 1.odst. 142.čl. ZD, ki pravi, da dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Pritožnica pa pozablja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli zatrjevala, da za dolgove zapustnika odgovarja omejeno, zato je neutemeljen očitek o zmotni uporabi določbe 142.čl. ZD. Po mnenju pritožbenega sodišča bi morala toženka že pred prvostopenjskim sodiščem uveljavljati omejitev odgovornosti za dolgove. Navedbe, ki jih je v zvezi s tem podala v pritožbi (da znaša vrednost podedovanega premoženja 600.000,00 SIT) so nedopustna pritožbena novota (1.odst. 337.čl. ZPP). Toženka ni ne zatrjevala ne dokazala, da teh trditev brez svoje krivde ni mogla navesti že prej. Sodišču prve stopnje se do problematike, ki jo omenja pritožba, zato ni bilo potrebno opredeliti, v zvezi s tem uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, pa ni podana. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).