Jedro

Toženka v postopku na prvi stopnji ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena o omejitvi svoje odgovornosti. Čeprav je v postopku sodelovala vse od moževe smrti v letu 1996, je šele prvič v pritožbi z dne 12.5.2003 ugovarjala omejitev svoje odgovornosti za zapustnikov dolg in o tem predložila kot dokaz sklep o dedovanju z dne 14.3.1997. Pri tem ni niti poskusila pojasniti, zakaj naj tega ugovora ne bi mogla uveljavljati in dokaza predložiti pravočasno. Zato je pravilna presoja pritožbenega sodišča, da so glede na prvi odstavek 337. člena ZPP njene pritožbene navedbe nedovoljena pritožbena novota.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka kot dedinja svojega moža plačati tožnici odškodnino zaradi napak v solidnosti gradbe tožničine hiše. Tožnici je prisodilo 3.469.737 SIT (14.478,95 EUR), presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo izpodbijanih sodb, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih podrobno povzema svoje pritožbene navedbe, na katere pa je pritožbeno sodišče odgovorilo, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, čeprav se je načelno strinjalo, da dedič le omejeno odgovarja za zapustnikove dolgove in sicer do vrednosti podedovanega premoženja. Revizija se z odgovorom pritožbenega sodišča ne strinja, ker je taka omejitev odgovornosti izrecno določena z zakonom, le višina omejitve je navedena samo opisno. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče raziskati tudi dejansko stanje zakonsko določene omejitve. Podlaga toženkine odgovornosti ni le kvalitativna, da gre torej za dediča zapustnika, ampak tudi kvantitativna, da mora biti zapustnikova terjatev (prav dolg) pokrita z višino podedovanega premoženja. Zakonsko omejitev mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Pri tem se revizija sklicuje na določeno odločbo pritožbenega sodišča. Če je ostalo dejansko stanje v tej smeri neraziskano, je to pripisati kvečjemu tožnici, saj je ona dolžna dokazati temelj svojega zahtevka, pa tudi višino svoje terjatve. S smrtjo prvotnega toženca je dobila tudi "nalogo", da dokaže kvalitativno in kvantitativno prvino odgovornosti toženke kot dedinje. Zato toženka tako kot v pritožbi tudi v reviziji navaja, da je podedovala zapustnikovo premoženje, ki obsega štiri kmetijska zemljišča in delnice Krke, kar je bilo po oceni zapuščinskega sodišča vredno 600.000 SIT. To je tudi znesek, do katerega toženka odgovarja za zapustnikov dolg.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP) je spremenil vlogo strank in sodišča pri zbiranju procesnega gradiva (trditvenega in dokaznega). Ob poudarjenem razpravnem načelu je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva le v rokah strank, s tem pa je določena tudi njihova odgovornost za pravočasno navajanje vseh pomembnih dejstev in pravočasno predlaganje dokazov o njih. Sodišče namreč (praviloma) ne sme upoštevati nobenega dejstva, ki ga stranka ni navedla in tudi ne sme izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale (7. člen ZPP). Zato mora vsaka stranka navesti dejstva, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Osnovno pravilo je, da materialno pravo pove, katera so tista pomembna dejstva, ki jih morajo stranke zatrjevati in o njih predlagati dokaze. S tem pravilom je povezano tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu tistega, v čigar korist je določeno dejstvo, ker utemeljuje zahtevek ali ugovor.

Zakon o dedovanju (ZD) v prvem odstavku 142. člena določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Iz tega materialnopravnega pravila izhaja, da mora tožnik poleg obstoja zapustnikovega dolga dokazati tudi, da je toženec dedič konkretnega dolžnika. Toženec pa se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja. Pri tem ugovoru mora zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je določena v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega pa praviloma ne ve, ali pa zelo težko ve, kaj je dedič podedoval in kolikšna je vrednost podedovanega premoženja. Eno od dopolnilnih pravil pri trditvenem in dokaznem bremenu je tudi upoštevanje okoliščine, kdo ima lažji dostop do vednosti o dejstvih in do dokazov (tako tudi v Komentarju ZPP, GV Založba 2005, prva knjiga, strani 343 do 356).

V obravnavani zadevi toženka v postopku na prvi stopnji ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena o omejitvi svoje odgovornosti. Čeprav je v postopku sodelovala vse od moževe smrti v letu 1996, je šele prvič v pritožbi z dne 12.5.2003 ugovarjala omejitev svoje odgovornosti za zapustnikov dolg in o tem predložila kot dokaz sklep o dedovanju z dne 14.3.1997. Pri tem ni niti poskusila pojasniti, zakaj naj tega ugovora ne bi mogla uveljavljati in dokaza predložiti pravočasno. Zato je pravilna presoja pritožbenega sodišča, da so glede na prvi odstavek 337. člena ZPP njene pritožbene navedbe nedovoljena pritožbena novota, pa tudi, da zaradi izostalega ugovora o omejeni odgovornosti prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz doslej obrazloženega izhaja še, da je zmotno revizijsko stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zaradi zahteve za pravilno uporabo materialnega prava samo raziskovati okoliščine v smeri omejitve toženkine odgovornosti. Tega že glede na določbi prvega in drugega odstavka 7. člena ZPP ni moglo in ni smelo narediti. Sklicevanje revizije na (en) primer iz prakse višjih sodišč je zato neutemeljeno.

V sodni praksi vrhovnega sodišča je bilo v podobnih situacijah že večkrat zavzeto enako stališče, kot ga je revizijsko sodišče obrazložilo v tej zadevi. Tako je npr. večkrat reklo, da mora sodišče res paziti na ničnost po uradni dolžnosti, vendar je (tudi glede na različne razloge za ničnost) vezano na dejstva, ki so jih v trditveni podlagi svojih navedb postavljale stranke oz. da preizkus pravilne uporabe materialnega prava ni mogoč brez ustreznih trditev strank (II Ips 163/2004, II Ips 363/2000 itd.). Čeprav npr. zavarovalnica v skladu z zakonom odgovarja le v okviru zavarovalne vsote, sodišče tega ne upošteva po uradni dolžnosti, saj brez ustreznih trditev zavarovalnice nima na razpolago potrebnih podatkov, pa tudi zakon ga ne pooblašča in mu ne nalaga, da bi smelo ali moralo samo raziskati to okoliščino (II Ips 87/2002). V pritožbenem postopku prvič uveljavljani materialnopravni ugovor pomanjkanje aktivne legitimacije, ki temelji na novi pravni podlagi in zahteva ugotavljanje novih dejstev na podlagi novih dokazov, je pritožbena novota, ki jo mora stranka opravičiti v skladu z zakonom (II Ips 664/2001).

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.