Jedro

Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnica navedla, da „modificira tožbeni zahtevek tako, da ne vtožuje več ničnosti pogodbe, ampak le plačilo“ in oblikovala tožbeni predlog za plačilo. Ta njena procesna dispozicija je imela dva učinka, in sicer umik zahteve za pravno varstvo, kolikor se nanaša na ugotovitev ničnosti, in opredelitev sodnega varstva oziroma tožbenega petita, ki logično sledi iz zatrjevanih dejstev, s čimer je bil izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe. Glede na to, da tožnica nikoli ni navedla pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da bi v primeru, če se izkažejo za resnična, sodišče zahtevku za ugotovitev ničnosti moralo ugoditi, je revizijska trditev, da nikoli ni umaknila pravnega temelja tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti, očitno neutemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te odločbe tožencu povrniti 16.958,00 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo dajatvenemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti zneskov, kot izhaja iz izreka odločbe; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 14. 10. 2002, je štelo za umaknjeno in postopek v tem delu ustavilo. Odločilo je še o pravdnih stroških. Meritorno odločitev je utemeljilo z argumentom, da toženec sicer ni poravnal celotne kupnine 105.000,00 EUR, vendar pa je terjatev v presežku 4.800,00 EUR zastarala. Čeprav je bila 14. 10. 2002 sklenjena pogodba v notarskem zapisu, v kateri sta stranki ugotovili, da „je bila kupnina v celoti poravnana“, je glede plačila kupnine ostal v veljavi zapis iz dogovora z dne 10. 7. 2002, na podlagi katerega je toženec do 3. 11. 2004 tudi plačeval obroke kupnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in s sodbo (pravilno sodbo in sklepom) potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper to odločbo v zvezi s prvostopenjsko odločbo je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, da ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma da odločbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da je tožnica s pritožbo izpodbijala le zavrnilni del sodbe, čeprav sta bila predmet izpodbijanja tako zavrnilni del sodbe kot sklep o umiku. Sodišče druge stopnje se s sklepom o umiku in ustavitvi postopka ni ukvarjalo, čeprav je sicer v obrazložitvi pravilno citiralo zakonsko določilo, da se ničnost ugotavlja po uradni dolžnosti. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je svojo odločitev oprlo na dogovor za realizacijo kupoprodajne pogodbe z dne 10. 7. 2002, saj je tožnica po modifikaciji tožbenega zahtevka na glavni obravnavi 17. 9. 2013 vztrajala le še pri zahtevku za plačilo 49.953,00 EUR, ne pa tudi pri zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 14. 10. 2002. Tožnica poudarja, da je svoj zahtevek modificirala, ker vrnitev nepremičnine dejansko ni bila več mogoča, saj je bila pogodba o prodaji izvedena v zemljiški knjigi in toženec ni bil več lastnik nepremičnine. Tako ji je preostal le alternativni del zahtevka za plačilo neplačane kupnine v znesku 49.953,00 EUR z obrestmi in pravdnimi stroški. Iz modifikacije nikakor ne izhaja umik zahtevka za ugotovitev ničnosti, saj je pravni temelj ničnosti ostal. Ničnost je očitna in daje sodišču širše možnosti za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku. Tožnica jo je uveljavljala že v tožbi, v kateri je med drugim navedla okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je toženec kot kupec zlorabljal psihično stanje ostarele prodajalke in njeno lahkoverno zaupanje v svojega odvetnika.

4. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

Glede revizije zoper sklep o umiku

6. Na podlagi nedvoumne izjave pooblaščenca tožnice, da „sedaj ne vtožuje več ničnosti pogodbe, ampak samo plačilo“ in oblikovanja jasnega tožbenega predloga za plačilo 49.953,00 EUR ne more biti nobenega dvoma, da je ta razpolagala z ugotovitvenim zahtevkom tako, da je njena procesna dispozicija v ugotovitvenem delu povzročila konec pravdnega postopka (188. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). To je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (9. točka obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje), zato ne drži revizijski ugovor, da „se pritožbeno sodišče s sklepom o umiku in ustavitvi postopka ni ukvarjalo“.

7. Strinjati se je mogoče s sicer delno nejasnimi navedbami tožnice, da „nikoli ni umaknila pravnega temelja tožbenega zahtevka“, kolikor merijo na pravni učinek vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Umik vmesnega ugotovitvenega zahtevka pomeni le, da odločitev o obstoju pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari, ne veže strank in sodišča v morebitni poznejši pravdi glede drugih zahtevkov iz istega pravnega razmerja. Ne glede na to pa mora sodišče o predhodnem vprašanju odločiti v obrazložitvi sodbe, brez učinka pravnomočnosti. Kljub temu sta sodišči ravnali prav, ker se nista ukvarjali z ničnostjo pogodbe z dne 14. 10. 2002, in sicer iz razlogov, razvidnih iz nadaljevanja obrazložitve te odločbe.

Glede revizije zoper sodbo

8. Bistvene prvine dejanskega stanja, na katere je revizijsko sodišče vezano, so: - pravna prednica tožnice A. A. in toženec sta sklenila več pravnih poslov, predmet katerih je bil prenos lastninske pravice na nepremičninah, ki so v naravi G. s pripadajočim zemljiščem; - najprej sta 10. 7. 2002 sklenila prodajno pogodbo, nato pa istega dne še Dogovor za realizacijo kupoprodajne pogodbe, sklenjene 10. 7. 2002 (v nadaljevanju dogovor), v katerem sta povzela vsebino pogodbe in določila, da bo neplačani del kupnine (105.000,00 EUR – 45.750,00 EUR) plačan v mesečnih obrokih po 800,00 EUR; - 14. 10. 2002 sta sklenila še kupoprodajno pogodbo v notarskem zapisu, s katero se je pravna prednica tožnice zavezala tožencu sporne nepremičnine (oziroma njihov 7/8 solastninski delež) prodati za kupnino 105.000,00 EUR; - v 5. točki pogodbe z dne 14. 10. 2002 sta pogodbeni stranki ugotovili, da „je bila kupnina v celoti poravnana“, vendar pa ta zapis v pogodbi ni ustrezal dejanskemu stanju; - toženec je do 3. 11. 2004 plačeval mesečne obroke in skupaj plačal 9.297,00 EUR; - pogodba z dne 14. 10. 2002 je bila sklenjena zaradi čimprejšnje realizacije pravnega posla v zemljiški knjigi.

9. Tožnica gradi dejansko podlago spora na nekonsistentnih in med seboj delno nasprotujočih si tožbenih trditvah. Obširno pojasnjuje, da kupnina ni bila v celoti poravnana in da zapis v pogodbi z dne 14. 10. 2002, da „je bila kupnina v celoti poravnana“, ni odraz prave volje strank, temveč je ta vsebovana v dogovoru z dne 10. 7. 2002 o obročnem plačevanju kupnine, in zaključi, da ji toženec ob upoštevanju tega dogovora dolguje 49.953,00 EUR. Te trditve bi utemeljevale izpolnitveni zahtevek za plačilo neplačanega dela kupnine na podlagi dogovora z dne 10. 7. 2002. V nadaljevanju navaja, da sta odvetnik pravne prednice in toženec zlorabila psihično stanje ostarele A. A., kar bi utemeljevalo zahtevek za razveljavitev pogodbe z dne 14. 10. 2002. Tožbeni predlog ne vsebuje ne prvega ne drugega, ampak zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 14. 10. 2002 in kondikcijski zahtevek za vračilo nepremičnin, ki ga tožnica kumulira z denarnim tožbenim zahtevkom, pri čemer ni jasno, ali gre za alternativno kumulacijo materialnega prava (384. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) ali nadomestno upravičenje (facultas alternativa; 312. člen ZPP). Tudi sam denarni zahtevek, s katerim tožnica ne zahteva denarnega nadomestila za izročeno nepremičnino (primerjaj prvi odstavek 87. člena OZ), ampak ga opira na razliko med celotno in že plačano kupnino, je v logičnem protislovju z zahtevkom za ugotovitev ničnosti.

10. Ni dvoma, da mora sodišče vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, presojati z vidika vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne v konkretnem primeru. Vendar pa meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka z navedbo dejanske podlage opredeli tožnik; sodišče v skladu z razpravnim načelom ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), tega v ničemer ne spreminja. Ker so v tožbi manjkale trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče ob uporabi 86. člena OZ sklepati o ničnosti pogodbe z dne 14. 10. 2002, je bila ta nesklepčna. Niti v pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2013, vloženi pred prvim narokom, niti na prvem naroku za glavno obravnavo tožnica nesklepčnih navedb ni dopolnila tako, da bi utemeljevale nastanek uveljavljane pravne posledice – ničnosti, saj le ponavlja in natančneje pojasnjuje okoliščine, ki naj bi kazale na to, da sta odvetnik pravne prednice in toženec izigrala A. A. kot „ostarelo, prava neveščo, dementno osebo, ki jima je zaupala“. Te merijo na povzročitev zmote pri pravni prednici tožnice, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, in s tem izpodbojnost njene izjave, dane pod prevaro (49. člen OZ), ne pa na ničnost pogodbe, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in morali (86. člen OZ). Četudi ugotovi, da pogodba ni nična, temveč izpodbojna, tožnik pa zahteva ugotovitev njene ničnosti, sodišče ne sme razveljaviti pogodbe, češ da je izpodbojnost manj od ničnosti.

11. Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožnica navedla, da „modificira tožbeni zahtevek tako, da ne vtožuje več ničnosti pogodbe, ampak le plačilo“ in oblikovala tožbeni predlog za plačilo 49.953, 00 EUR. Ta njena procesna dispozicija je imela dva učinka, in sicer umik zahteve za pravno varstvo, kolikor se nanaša na ugotovitev ničnosti, in opredelitev sodnega varstva oziroma tožbenega petita, ki logično sledi iz zatrjevanih dejstev, s čimer je bil izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe. Glede na to, da tožnica nikoli ni navedla pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da bi v primeru, če se izkažejo za resnična, sodišče zahtevku za ugotovitev ničnosti moralo ugoditi, je revizijska trditev, da nikoli ni umaknila pravnega temelja tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti, očitno neutemeljena.

12. Nižji sodišči sta glede na navedeno pri materialnopravni presoji spornega pravnega razmerja pravilno izhajali iz dogovora z dne 10. 7. 2002, v katerem sta se pogodbeni stranki sporazumeli, da bo neplačani del kupnine (105.000,00 EUR – 45.750,00 EUR) plačan v mesečnih obrokih po 800,00 EUR. K njuni argumentaciji je mogoče zaradi pravne doslednosti dodati še sklep, da zapis v pogodbi z dne 14. 10. 2002 v delu, v katerem je bilo določeno, da je bila kupnina v celoti poravnana, ni ustrezal resnični volji strank, zato je bila pogodba v tem delu le navidezna in torej delno (ne pa v celoti!) nična. Obe stranki sta se namreč v nasprotju z zapisanim strinjali, da še vedno velja dogovor o obročnem plačevanju z dne 10. 7. 2002. 13. Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo zoper sodbo in sklep zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

14. Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora tožencu povrniti stroške za odgovor na revizijo, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in obsegajo nagrado za postopek z revizijo in pavšal za PTT izdatke, oboje povečano za 22% DDV, skupaj 16.958,00 EUR.