Jedro

Sodišče prve stopnje je po presoji sodišča druge stopnje pravilno upoštevalo vse med pogodbenima strankama sklenjene, delno nasprotujoče si, a vendarle veljavne dogovore, ter tudi upoštevaje ugotovljeno ravnanje pogodbenih strank pravilno presojalo, katera pogodbena določila izražajo skupen namen pogodbenikov (smiselna uporaba drugega odstavka 82. člena OZ) oz. so najboljši približek prave pogodbene volje pogodbenih strank, zaradi česar jim je utemeljeno nuditi pravno varstvo.

V zvezi s šele v pritožbi (in tako prepozno – prvi odstavek 337. člena ZPP) izrecno uveljavljanim sorazmernim znižanjem kupnine (v smislu sankcije za pravne napake prodane stvari) pa sodišče druge stopnje opozarja na že uveljavljeno stališče, da gre pri zahtevi za znižanje kupnine za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe.(1)

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan toženec tožnici v 15 dneh plačati znesek 4.800,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestih zneskov po 800,00 EUR od 16. 2. 2008, 16. 3. 2008, 16. 4. 2008, 16. 5. 2008, 16. 6. 2008 in 16. 7. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožbo tožnice je v delu glede ugotovitve ničnosti kupne pogodbe z dne 14. 10. 2002 prvostopno sodišče štelo za umaknjeno in postopek v tem delu ustavilo (III. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu v 15 dneh povrniti 1.597,82 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica prvostopno odločbo (smiselno njen zavrnilni del in del, v katerem je bil postopek ustavljen) graja iz vseh pritožbenih razlogov, „posebej zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava“. Navaja, da v (prvotnem) zahtevku zapisano besedilo, da je pogodba nična, ni del zahtevka, temveč je ničnost pravni temelj. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), uveljavlja pa se neomejeno (93. člen OZ). Prvostopno sodišče naj bi zato v nasprotju z določilom 92. člena OZ štelo, da je tožnica umaknila tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z dne 10. 7. 2002 (pravilno 14. 10. 2002). Tudi prvostopni zaključek v zvezi z vprašanjem aktivne legitimacije tožnice naj bi bil v nasprotju z 92. členom OZ, saj sodišče aktivno legitimacijo izvaja iz dogovora o realizaciji pogodbe z dne 10. 7. 2002. Glede slednjega dogovora pritožnica poudarja, da je delno ničen (glede 1/8 premoženja), saj določa, da A.P. proda kupcu celo nepremičnino, čeprav se je prav toženec moral zavedati, da je bila prodajalka lastnica le deleža do 7/8. Sicer pa sta stranki kasneje sklenili pogodbo pri notarju, ki določa, da prodajalka za dogovorjeno kupnino proda le svojih 7/8, s čimer naj bi bil razveljavljen bistven del dogovora, ki določa prodajo in izročitev celote. Izhajajoč iz določila drugega odstavka 87. člena OZ bi moralo prvostopno sodišče po mnenju tožnice dogovor z dne 10. 7. 2002 obravnavati kot dokaz nepoštenosti toženca, ne pa ga kot veljavni dogovor strank tolmačiti v škodo tožnice. Vtoževana odškodnina je nadomestni zahtevek, ki izvira iz nične oz. eventualno delno nične določbe v pogodbi z dne 14. 10. 2002, da je kupnina plačana, čeprav kupnina nesporno ni bila v celoti plačana. Zaradi plačanih obrokov kupnine po sklenitvi pogodbe dogovor ni postal veljaven. Pritožnica izpodbija pravni temelj odločitve, ki je osnovana na dogovoru, in uveljavlja kot pravni temelj ničnost pogodbe z dne 14. 10. 2002. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se z vprašanjem ničnosti ni ukvarjalo. Primarno predlaga spremembo izpodbijane odločbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

4. Toženec v svoji pravočasni pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija ugodilni del prvostopne sodbe (I. točka izreka) ter predlaga njegovo spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti. V okviru pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik izpostavlja, da je prvostopno sodišče pri ugotavljanju višine že plačanega dela kupnine nekritično sledilo zapisu v dogovoru za realizacijo kupoprodajne pogodbe (z dne 10. 7. 2002), ob tem pa v celoti spregledalo ostalo listinsko dokumentacijo, s katero je pokojna A. P. tožencu potrjevala prejem delov kupnine, kakor tudi izpovedbo toženca s tem v zvezi. Dokazna ocena o tem je v prvostopni sodbi popolnoma izostala, zato izpodbijane sodbe po prepričanju pritožnika glede teh vprašanj ni mogoče preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker je obstajalo veliko razhajanje med posameznimi izvedenimi dokazi, sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo zavrniti dokaznih predlogov po zaslišanju prič C.K. in B.K., ki bi po mnenju pritožnika lahko pripomogla k dodatni razjasnitvi zadeve. Prvostopno sodišče je prenagljeno zaključilo, da je dejansko stanje razjasnjeno do te mere, da je zadeva zrela za odločitev, z neizvedbo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič pa se je nevarno približalo vnaprejšnji dokazni oceni, ker je določeni listini pripisalo večjo dokazno vrednost kakor izpovedbam predlaganih prič. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožnik izpostavlja, da je prvostopno sodišče nepravilno zaključilo, da je bila kupnina v višini 105.000,00 EUR določena ob upoštevanju že izvedenih plačil. V kolikor bi pogodbeni stranki resnično želeli z dogovorom za realizacijo kupoprodajne pogodbe urediti plačilo zgolj preostanka kupnine, bi po mnenju pritožnika v pogodbi zapisali, da gre za preostali znesek kupnine, kakor tudi ne bi v pogodbo vključili ugotovitvene določbe, v kateri sta (sicer nepravilno) ugotovili, kakšen del terjatve je že bil plačan. Poleg tega naj bi imeli pogodbeni stranki ob sklepanju prodajne pogodbe v mislih celotni lastniški delež na nepremičninah in ne samo delež do 7/8, zato je bil toženec upravičen uveljavljati ugovor znižanja kupnine v višini 50.000,00 EUR, ki jih je moral plačati lastniku 1/8 nepremičnine, česar sodišče prve stopnje pri odločanju sploh ni upoštevalo. Nadaljnjo zmotno uporabo materialnega prava pa naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo z nepravilno zavrnitvijo ugovora aktivne legitimacije, saj o domnevni terjatvi pokojne ni bilo odločeno v zapuščinskem postopku. Aktivno legitimacijo za uveljavljanje takšnega zahtevka ima tisti subjekt, v katerega pravno sfero je prešla terjatev po smrti A.P.. Pritožnik priglaša pritožbene stroške.

5. Odgovor na pritožbo nasprotne stranke je vložil le toženec. V njem se zavzema za zavrnitev tožničine pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbah pravočasno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

8. Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi pravilno odločilo o toženčevem ugovoru pomanjkanja aktivne legitimacije, zato je s tem v zvezi neutemeljena toženčeva pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica je svojo legitimacijo med drugim utemeljevala na podlagi pravnega nasledstva po pokojni sopogodbenici toženca, A.P.. V skladu s podatki v spisu je tožnica edina (oporočna) dedinja po pokojni, kar med postopkom niti ni bilo sporno. Na podlagi univerzalne sukcesije je tako v trenutku smrti pokojne njena zapuščina po samem zakonu prešla na tožnico kot njeno edino dedinjo (132. člen Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Tožnica je takrat vstopila v vse pravice in obveznosti svoje pravne prednice, tudi v terjatve le-te iz pogodbenega razmerja s tožencem, konkretno v terjatev iz naslova neplačanih obrokov kupnine. Glede teh pravic in obveznosti tožnica lahko toži in je lahko tožena. Dedič je legitimiran za pravdo ex lege, zato ker je zapustnik umrl in so nanj, to je na dediča, prešle zapustnikove pravice in obveznosti v trenutku smrti zapustnika.(2) Sklep o dedovanju je le deklaratorne narave, na sam prehod premoženja iz pravne sfere zapustnika v pravno sfero njegovega dediča ob uvedbi dedovanja (ob smrti zapustnika) nima vpliva, temveč ta prehod le naznanja (razglaša). Po vsem obrazloženem tudi po presoji sodišča druge stopnje ni nobenega dvoma, da je v obravnavani zadevi uveljavljana terjatev prešla na tožnico. Sicer pa je prvostopno sodišče aktivno legitimacijo tožnice pravilno utemeljevalo tudi na podlagi pogodbenih določil dogovora za realizacijo kupoprodajne pogodbe z dne 10. 7. 2002 (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 8).

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje glede na trditve pravdnih strank in zanje ponujene dokaze po presoji sodišča druge stopnje pravilno razčlenilo kompleksno naravo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Med njima niti ni bilo sporno, da sta pokojna pravna prednica tožnice in toženec sklenila več pravnih poslov, katerih predmet je bila prodaja oz. prenos lastninske pravice na nepremičninah, vpisanih k vl. št. … in … k.o. S. S., ki v naravi predstavljajo gostilno P. s pripadajočim („funkcionalnim“) zemljiščem (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 9 in 10). Navedene nepremičnine (oz. svoj solastniški delež do 7/8) se je pravna prednica tožnice A.P. zavezala tožencu prodati za kupnino 105.000,00 EUR. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, ali je toženec plačal že celotno kupnino, kakor tudi višina solastniškega deleža na teh nepremičninah, ki se ga je tožničina pravna prednica zavezala prenesti na toženca (do 7/8 ali do celote). Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da sta za odločitev v obravnavani zadevi odločilna dogovor za realizacijo kupoprodajne pogodbe, sklenjene dne 10. 7. 2002 (v nadaljevanju dogovor), ter kupoprodajna pogodba z dne 14. 10. 2002 (v nadaljevanju kupoprodajna pogodba). Tožnica je v svojih tožbenih trditvah zatrjevala ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 14. 10. 2002, ki jo je smiselno utemeljevala na zatrjevani neresničnosti določila 5. točke te pogodbe, v katerem sta pogodbeni stranki ugotavljali, da je kupnina v celoti poravnana. Tožnica je v tožbi celo izrecno zatrjevala, da naj bi bila glede na obročna plačila toženca iz naslova kupnine še po sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 14. 10. 2002 prava volja strank vsebovana v (prej sklenjenem) dogovoru o realizaciji kupoprodajne pogodbe z dne 10. 7. 2002 (v katerem je bilo dogovorjeno obročno plačilo kupnine) oz. v ob istem času sklenjeni kupoprodajni pogodbi, ki pa med postopkom ni bila predložena. Hkrati z zahtevkom na ničnost (pravilno na ugotovitev ničnosti) kupoprodajne pogodbe z dne 14. 10. 2002, je tožnica prvotno terjala izročitev navedenih nepremičnin v last in posest ali plačilo 49.953,00 EUR. Slednji znesek predstavlja razliko med dogovorjeno kupnino v višini 105.000,00 EUR na eni strani ter do sklenitve dogovora z dne 10. 7. 2002 že nesporno plačanim zneskom mesečnih obrokov kupnine v višini 45.750,00 EUR in od sklenitve dogovora do 3. 11. 2004 plačanimi posameznimi mesečnimi obroki (v nesporni skupni višini 9.297,00 EUR) na drugi strani. Po modifikaciji tožbenega zahtevka na glavni obravnavi dne 17. 9. 2013 pa je tožnica vztrajala le še pri zahtevku na plačilo 49.953,00 EUR, ne pa tudi pri zahtevku na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 14. 10. 2002. Glede slednjega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnica tožbo v tem delu (vmesni ugotovitveni zahtevek) umaknila.

10. Čeprav tožnica pravilno opozarja, da v skladu z 92. členom OZ sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, drugostopno sodišče dodaja, da tožnica konkretnih trditev o razlogih za ničnost celotnega med pravdnima strankama (oz. pravno prednico tožnice in tožencem) vzpostavljenega kompleksnega pravnega razmerja v postopku na prvi stopnji ni podala, tega pa tudi ne more nadomestiti z nekoliko podrobnejšimi pritožbenimi navedbami v tej smeri (nedopustna pritožbena novota - prvi odstavek 337. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 86. člena OZ je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Zgolj dejstvo, da naj bi bilo posamezno pogodbeno določilo (konkretno glede plačila kupnine) neresnično oz. v nasprotju s pravo voljo pogodbenih strank, še ne zadostuje za ničnost pogodbe, temveč bi lahko bilo to le podlaga za njeno morebitno izpodbojnost (94. člen OZ), kar pa v obravnavani zadevi ni bilo uveljavljano z oblikovalno tožbo. Neutemeljeno (sicer pa tudi prepozno!) je nadaljnje pritožbeno stališče, da naj bi tudi prodaja tuje stvari (konkretno solastniškega deleža do 1/8, ki ob sklenitvi spornih pravnih poslov - dogovora z dne 10. 7. 2002 ni bil v lasti pravne prednice tožnice) utemeljevala ničnost sklenjenega pravnega posla. V skladu s 440. členom OZ je namreč prodaja tuje stvari mogoča in veže pogodbenika. Ne gre niti za nedopusten niti za nemožen pravni posel. Omenjena določba OZ izključuje prepoved prodaje tuje stvari. Zaveza prodajalca, ki prodaja tujo stvar, pa tudi ni nemožna, saj obstaja možnost, da prodajalec naknadno pridobi lastninsko pravico na stvari, ki je predmet prodajne pogodbe, in se tem ustvari pogoje za prenos lastninske pravice na kupca.(3) Po vsem obrazloženem ne more biti uspešna tožničina pritožbena graja, v okviru katere le-ta izpodbija pravni temelj prvostopne odločitve, ker je le-ta utemeljena na dogovoru namesto na ugotovljeni ničnosti pogodbe z dne 14. 10. 2002. 11. Kot že zgoraj omenjeno je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje pravilno upoštevalo vse med pogodbenima strankama sklenjene, delno nasprotujoče si, a vendarle veljavne dogovore, ter tudi upoštevaje ugotovljeno ravnanje pogodbenih strank pravilno presojalo, katera pogodbena določila izražajo skupen namen pogodbenikov (smiselna uporaba drugega odstavka 82. člena OZ) oz. so najboljši približek prave pogodbene volje pogodbenih strank, zaradi česar jim je utemeljeno nuditi pravno varstvo. Kot v svoji pritožbi izpostavlja tudi toženec, sta se pogodbeni stranki poenotili glede višine kupnine in le-to določili pri 105.000,00 EUR (enaka pogodbena vrednost je določena tako v dogovoru z dne 10. 7. 2002, kakor tudi v kupoprodajni pogodbi z dne 14. 10. 2002), deloma nasprotujoči si zapisi v pogodbah o tem, kolikšen del kupnine je plačan, pa očitno vsi ne ustrezajo resničnemu denarnemu toku med strankama. Kljub pogodbenemu določilu v 5. točki pogodbe z dne 14. 10. 2002, da naj bi bila kupnina v celoti poravnana, je prvostopno sodišče na podlagi izpeljanega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da takrat temu ni bilo tako. Toženec je namreč nesporno še po sklenitvi pogodbe vse do 3. 11. 2004 (oz. potrditvah toženca v obliki bančnih nakazil v letih 2002, 2003 in 2004) plačeval mesečne obroke kupnine, in to v višini in na način, kot sta bila določena v dogovoru z dne 10. 7. 2002 (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 14), čemur toženec v pritožbi niti ne oporeka. Zato je prvostopno sodišče svojo odločitev glede višine plačila, do katere je tožnica iz naslova kupnine za prodane nepremičnine še upravičena, po presoji sodišča druge stopnje pravilno utemeljilo na tem dogovoru. Sprejemljiv je tudi nadaljnji prvostopni zaključek, da sta pogodbeni stranki kupoprodajno pogodbo z dne 14. 10. 2002 sklenili predvsem z namenom njene čimprejšnje realizacije v zemljiški knjigi (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 19).

12. V zvezi z v pritožbi uveljavljanim, da naj bi prvostopno sodišče pri ugotavljanju višine že plačanega dela kupnine nekritično sledilo zapisu v dogovoru z dne 10. 7. 2002, ob tem pa v celoti spregledalo ostalo listinsko dokumentacijo, s katero je pokojna A.P. tožencu potrjevala prejem delov kupnine, sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da toženec prvostopnemu sodišču s tem v zvezi neutemeljeno očita zagrešitev bistvene kršitve procesnih določb v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče namreč opisanih toženčevih obrambnih navedb ni spregledalo, res pa je, da jim ni sledilo, a je svojo odločitev prepričljivo obrazložilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 17), kar sodišče druge stopnje v celoti povzema. Pri svoji odločitvi je prvostopno sodišče upoštevalo, da gre za toženčeva plačila pokojni, opravljena v letih 1996, 1997 in 1998, ter da sta pogodbeni stranki v predpogodbi iz leta 1996 celo izrecno zapisali, da se bo ugotovljena celotna vrednost nepremičnine (ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe) znižala za vrednost vloženih sredstev in predplačila. Glede na navedeno je prvostopno sodišče tudi po mnenju sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da zneski iz navedenih potrdil, ki jih toženec ponovno izpostavlja v pritožbi, ne predstavljajo delov kupnine, ki je bila (šele) v dogovoru in kupoprodajni pogodbi v letu 2002 določena v višini 105.000,00 EUR, temveč gre za zneske, zaradikaterih je bila v letu 2002 upoštevaje toženčeva že opravljena predplačila in vrednost njegovih že vloženih sredstev kupnina določena v taki višini. Da je bil iz naslova kupnine v višini 105.000,00 EUR po tožniku z obročnimi plačili po letu 1995 plačan le znesek 45.750,00 EUR, kot sta to pogodbeni stranki izrecno ugotovili v dogovoru z dne 10. 7. 2002, pa posredno izhaja tudi iz tega, da je toženec po sklenitvi navedenega dogovora pravni prednici tožnice vse do 3. 11. 2004 nesporno plačeval posamezne mesečne obroke, in to v višini, določeni v tem dogovoru.

13. Slediti tudi ni mogoče toženčevi pritožbeni graji bistvene kršitve procesnih določb, ki jo pritožnik sodišču prve stopnje očita v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju prič C.K. in B.K.. Opisana pritožbena graja je prepozna, saj je toženec ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, konkretno ob zavrnitvi navedenega dokaznega predloga na glavni obravnavi z dne 17. 9. 2013 (prvi odstavek 286.b člena ZPP).(4) Z opisanim ravnanjem prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je bilo le-to po že zgoraj obrazloženem na podlagi obširne listinske dokumentacije v spisu in izpovedb pravdnih strank tudi po presoji sodišča druge stopnje dovolj razjasnjeno.

14. Toženec v pritožbi sicer utemeljeno opozarja na razhajanja v dogovoru z dne 10. 7. 2002 in kupoprodajni pogodbi z dne 14. 10. 2002 o višini solastniškega deleža na nepremičninah (ki v naravi predstavljajo gostilno P. s pripadajočim zemljiščem), kateri naj bi bil predmet prenosa na kupca. Čeprav se je pravna prednica tožnice v dogovoru na toženca zavezala prenesti sporne nepremičnine do celote (ne zgolj do 7/8 kot v kupoprodajni pogodbi), torej tudi solastniški delež do 1/8, ki takrat ni bil v njeni lasti, in tega pokojna prodajalka nesporno ni realizirala, navedeno toženca še ne opravičuje, da enostavno od dogovorjene kupnine odbije višino zneska, ki jo je za ta solastniški delež sam plačal tretji osebi, od katere jo je odkupil (kar je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje – 18. točka obrazložitve). Tega se namreč pogodbeni stranki nista dogovorili ne v dogovoru ne v pogodbi. V zvezi s šele v pritožbi (in tako prepozno – prvi odstavek 337. člena ZPP) izrecno uveljavljanim sorazmernim znižanjem kupnine (v smislu sankcije za pravne napake prodane stvari) pa sodišče druge stopnje opozarja na že uveljavljeno stališče, da gre pri zahtevi za znižanje kupnine za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe.(5)

15. Po vsem obrazloženem je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je bila kupnina za sporne nepremičnine določena v dogovoru z dne 10. 7. 2002, ki je veljaven in na podlagi katerega je toženec plačeval obroke vse do 3. 11. 2004 (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 19). Sodišče je na podlagi tega dogovora (glede na v njem ugotovljeni znesek do sklenitve dogovora že izplačane kupnine v višini 45.750,00 EUR) pravilno izračunalo preostali znesek kupnine (59.250,00 EUR), ki bi ga moral toženec poravnati v dogovorjenih mesečnih obrokih po 800,00 EUR, kar bi zneslo 74 obrokov (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13). Glede na postavljen toženčev ugovor zastaranja je prvostopno sodišče ugotovilo, da so do vložitve tožbe (14. 2. 2013) ostali nezastarani le mesečni obroki kupnine od februarja 2008 do julija 2008, torej za obdobje šestih mesecev (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 15 in 16), kar skupaj predstavlja tožnici prisojenih 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka do plačila. Ker opisana prvostopna odločitev v zvezi z zastaranjem ni bila predmet pritožbene graje, je v tem obsegu zadoščal le uradni preizkus, ki po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov ni pokazal. 16. Vse zgoraj navedeno je narekovalo zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijane prvostopne odločbe (353. člen ZPP).

17. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta sami svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Toženec pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona nosi tudi sam svoje stroške odgovora na pritožbo (nepotrebni stroški).

Op.št.(1): Tako sodba VS RS II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013, tudi Galič A.v: Znižanje pogodbene cene – z nasprotno tožbo ali z ugovorom?, Pravna praksa, 2014, št. 8, str. 9. Op.št.(2): Tako Zupančič K.: Dedno pravo, 1991, str. 160. Op.št.(3): Povzeto po: OZ s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 89 (Miha Juhart).

Op.št.(4): Tako tudi sodba VS RS VIII Ips 196/2011 z dne 16. 4. 2012: Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP bi jo tožnik moral uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče dokazne predloge zavrnilo.

Op.št.(5): Tako sodba VS RS II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013, tudi Galič A. v: Znižanje pogodbene cene – z nasprotno tožbo ali z ugovorom?, Pravna praksa, 2014, št. 8, str. 9.