Jedro

Spornega ukrepanja policije ni mogoče šteti za samostojno dejanje pristojnega (upravnega) organa iz 4. člena ZUS-1 in s tem za samostojen predmet spora, temveč je v konkretnem primeru v smislu 4. člena ZUS-1 lahko (kot drug posamičen akt), vključno z njenim izvrševanjem, sporna le izdana odredba preiskovalne sodnice.

Glede odredbe o preiskavi elektronskih naprav se že v tožbi pravilno ugotavlja, da ne gre za upravna akta oziroma upravni odločbi ter da zato upravni spor po 2. členu ZUS-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Odredbe pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti za drug posamičen akt, zoper katerega ni zagotovljenega (drugega) sodnega varstva. Odredbo je namreč izdalo in torej odločilo v zadevi sodišče, kar že samo po sebi pomeni, da je bilo tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja in da zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno oziroma zahtevano.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani z odredbo IV Kpd ... z dne 30. 6. 2016, izdano v predkazenskem postopku zoper osumljene A.A., B.B., C.C. in Č.Č., zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s petim odstavkom 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, kot nujno preiskovalno dejanje odredilo preiskavo vseh elektronskih podatkov, elektronskih sporočil, komunikacijskih podatkov ter drugih podatkov strežnika tožeče stranke od osumljenih uporabnikov ter drugih, v odredbi naštetih oseb, ki so zaposlene pri tožeči stranki. Izvršitev odredbe je sodišče prepustilo delavcem Policije – kriminalistom Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) ter odločilo še, da zavarovanje in preiskavo v roku šestim mesecev opravi strokovno usposobljena oseba NPU v skladu z določbami 219. a in 223. a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zaseg elektronskih podatkov z računalniškega strežnika tožeče stranke je bil opravljen dne 6. 7. 2016. Istega dne pa je bila na podlagi odredb istega sodišča v prostorih tožeče stranke opravljena tudi hišna preiskava.

2. Tožeča stranka nadalje povzema ustavno in zakonsko ureditev upravnega spora ter pristojnosti, ki jih ima Upravno sodišče po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in Ustavi RS v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem poudarja, da ji niti zoper odredbo Okrožnega sodišča niti zoper ravnanja delavcev Policije pri izvrševanju odredbe, s katerimi je tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke, ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. Tožeča stranka namreč po določbah ZKP, ki urejajo ukrep preiskave elektronskih naprav, nima možnosti pritožbe. Stranke kazenskega postopka imajo na voljo učinkovita pravna sredstva v kazenskem postopku, medtem ko tožeča stranka, ki nima položaja osumljene osebe, teh pravnih sredstev nima, kar pomeni, da niti zoper odredbo niti zoper dejanja tožene stranke, s katerimi je poseženo v njene človekove pravice, nima na voljo nobenega pravnega sredstva. Učinkovitega sodnega varstva tudi nima pred sodiščem splošne pristojnosti, saj posegi v njene pravice temeljijo na pravnomočni sodni odločbi in jih kot takšnih ni šteti za protipravne. In končno ji ni zagotovljeno niti varstvo v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj v primeru odredb preiskovalne sodnice ne gre za dokončni upravni akt. Zato ji ostaja za varstvo njenih ustavnih pravic le tožba v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 in zato tožeča stranka vlaga zadevno tožbo v zakonitem 30-dnevnem roku na podlagi navedene določbe.

3. V tožbi zatrjuje poseg v ustavno pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave in v pravico do tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave. Vse te pravice uživa (tudi) tožeča stranka kot pravna oseba javnega prava. Nadalje se obširno obrazlaga in utemeljuje tudi, zakaj je stopnja pričakovanja prostorske in komunikacijske zasebnosti tožeče stranke kot pravne osebe javnega prava in kot dela Evropskega sistema centralnih bank celo višja kot sicer velja za pravne osebe ter zakaj samovoljen poseg v ustavno varovane pravice, zlasti v pravico do zasebnosti, za kakršnega gre v primeru uvodoma navedenih dejanj tožene stranke, ni dopusten. Obširno se opisujejo tudi pomanjkljivosti zakonske ureditve (v ZKP in v Zakonu o bančništvu, ZBan-2), ki po navedbah v tožbi ne dajejo možnosti preprečitve nedovoljenih ali prekomernih posegov v zaupne podatke v okviru opravljene preiskave in s tem predstavljajo neustavno pravno praznino. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da postopek odločanja o tožbi prekine in zahteva oceno ustavnosti določb ZKP in ZBan-2 pred Ustavnim sodiščem. V neskladju s pravicami tožeče stranke je tudi odredba, ki daje Policiji široka pooblastila za preiskavo zaseženih podatkov tožeče stranke. Pravice tožeče stranke pa so kršili tudi policisti, ki zasega in zavarovanja podatkov niso omejili na najmanjšo možno mero, kot se to zahteva po določbah šestega odstavka 223. člena ZKP. Ob tem tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka v konkretnem primeru sama še bistveno presegla pooblastila oziroma pristojnosti, ki jih je imela po odredbi ter da je poleg podatkov, ki naj bi se iskali v zvezi s profili posameznih uporabnikov strežnika tožeče stranke, zasegla tudi vse druge podatke v zvezi s profili posameznih uporabnikov.

4. Ker je torej tožena stranka kršila pravice tožeče stranke iz 35., 36. in 37. člena Ustave, tožeča stranka sodišču predlaga, da ugotovi, da so ji bile z opisanimi dejanji delavcev Policije pri zasegu elektronskih podatkov iz računalniškega strežnika tožeče stranke, ki so v zapisniku o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 6. 7. 2016 navedeni pod zaporednimi številkami od 59 do 67, na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd ... z dne 30. 6. 2016, kršene že omenjene ustavne pravice, toženi stranki in Specializiranemu državnemu tožilstvu (kolikor le-ta z njimi že razpolaga) pa naloži, da v roku 3 dni v prisotnosti predstavnika tožeče stranke uničita nosilce podatkov, ki so v zapisniku o preiskavi navedeni pod številkami od 59 do 67, morebitne kopije le-teh pa v istem roku uničita ter da v roku treh dni vrneta tožeči stranki šifrirne ključe oziroma gesla uporabnikov elektronskih naprav, ki so v zapisniku navedene pod zaporednimi številkami od 68 do 76, morebitne kopije le-teh pa v navzočnosti predstavnika tožeče stranke uničita. Toženi stranki pa naj sodišče naloži še, da tožeči povrne stroške postopka.

5. Sodišče je moralo tožbo zavreči. 6. Na podlagi 4. člena ZUS-1, na katerega tožeča stranka opira svojo upravičenost za tožbo, sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov ali dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Citirana določba ZUS-1 je z ozirom na predhodne določbe, kot se pravilno ugotavlja že v tožbi, subsidiarne narave, kar pomeni, da se lahko uporabi samo v primeru, če gre pri odločanju za dejanje ali za (drug) posamičen (in ne upravni) akt in če zoper dejanje ali drug posamičen akt ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. V konkretnem primeru je predmet spora ravnanje strokovno usposobljene osebe Policije pri preiskavi elektronskih podatkov tožeče stranke in s tem po navedbah tožbe dejanje, zoper katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Obenem pa že tožeča stranka sama v tožbi pove, da je omenjena preiskava in s tem sporno ravnanje Policije v konkretnem primeru temeljilo na odredbi iz 219. a člena ZKP, ki jo je izdala preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani.

8. Že iz tožbenih navedb je torej razvidno, izhaja pa tudi iz tožbi priloženih listin, da ravnanje tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo samovoljno in brez podlage, temveč da je bilo opravljeno v izvrševanju odredbe preiskovalne sodnice in s tem v izvrševanju sodne odločbe. Preiskovalna sodnica je namreč na predlog Specializiranega državnega tožilstva SDT – KT/5417/2015 z dne 24. 6. 2016 na podlagi določb 219. a člena in 223. a člena ZKP kot nujno preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku odredila pregled vseh elektronskih podatkov, elektronskih sporočil, komunikacijskih podatkov ter drugih podatkov na elektronskih in drugih napravah pri tožeči stranki, vključno z njihovim zasegom, zavarovanjem in pregledom ter preiskavo, izvršitev odredbe pa prepustila delavcem policije – kriminalistom NPU. To pa pomeni, da spornega ukrepanja Policije ni mogoče šteti za samostojno dejanje pristojnega (upravnega) organa iz 4. člena ZUS-1 in s tem za samostojen predmet spora, temveč je v konkretnem primeru v smislu 4. člena ZUS-1 lahko (kot drug posamičen akt), vključno z njenim izvrševanjem, sporna le izdana odredba.

9. Glede odredbe o preiskavi elektronskih naprav pa se prav tako že v tožbi pravilno ugotavlja, da ne gre za upravna akta oziroma upravni odločbi ter da zato upravni spor po 2. členu ZUS-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Odredbe pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti za drug posamičen akt, zoper katerega ni zagotovljenega (drugega) sodnega varstva. Odredbo je namreč izdalo in torej odločilo v zadevi sodišče, kar že samo po sebi pomeni, da je bilo tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja in da zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno oziroma zahtevano (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 in sklep I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016). Vrhovno sodišče je poleg tega v zadevi I Up 178/2015 in tudi sicer že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč, v konkretnem primeru gre za Okrožno sodišče v Ljubljani, ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči in tam sprejetih odločitev.

10. Tega po presoji sodišča ne spreminja niti dejstvo, da zoper odredbo ni pritožbe, kot se izpostavlja v tožbi. Določb ZUS-1 v povezavi s 157. členom Ustave namreč ni mogoče razlagati tako, da v odsotnosti pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodnika vselej vstopi možnost upravnega spora. V povezavi s situacijo, kakršna je podana v konkretnem primeru in ko pri tožeči stranki ne gre za obdolženca, temveč za „drugo osebo“ iz 214. člena ZKP, pri kateri se opravi preiskava in ki torej med vodenjem kazenskega postopka nima možnosti nasprotovati sodni odredbi in izločati dokazov, se sicer lahko postavi vprašanje ustavne skladnosti predmetnega (kazenskega) postopka, ki se izpostavlja v tožbi, vendar pa se sodišče v upravnem sporu do tega vprašanja iz že navedenih razlogov ne more opredeljevati.

11. Ker torej izpodbijana sodna odredba in dejanja, opravljena v njenem izvrševanju niso akti oziroma dejanja, ki se lahko izpodbijano s tožbo v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, pa se tudi do nadaljnjih vsebinskih razlogov tožbe ni opredeljevalo.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.