Jedro

Sodišče prve stopnje se glede nosilnih razlogov svoje sodbe ne more sklicevati na razloge v sodbi Vrhovnega sodišča, danih v zadevi, v kateri je tožena stranka o mednarodni zaščiti istega prosilca v obliki statusa begunca odločala na drugi pravni in dejanski podlagi. Sodišče prve stopnje s tem, ko se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razlog odločbe tožene stranke in jih šteje tudi za svoje razloge, ne odgovori na tožbene navedbe, ki se prvič pojavijo v tožbi in so lahko bistveni za odločitev, temveč mora do njih sprejeti jasna, določna in argumentirana stališča. Tega pa v tem primeru ni storilo. S tem, ko je v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožnik postal član politične stranke šele leta 2011, trdi nekaj, kar iz upravnega in sodnega spisa (tožnikove prošnje in zapisnika z osebnega razgovora ter dopisa te politične stranke) ne izhaja. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi absolutno bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, je bilo treba njegovo sodbo razveljaviti in mu zadevo vrniti, da opravi nov postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 962/2013-8 z dne 6. 1. 2014 se razveljavi in se zadeve vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje brez navedbe pravne podlage zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-68/2011/31 (1312-12) z dne 16. 4. 2013, s katero je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča I U 814/2011 z dne 11. 5. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 314/2011 z dne 30. 6. 2011 v rednem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Svojo odločitev je oprla na določbe druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena, 2. in 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Glede statusa begunca je navedla, da so tožnikove izjave neprepričljive, malo verjetne in tudi niso skladne z vsebino dokumenta, ki ga je predložil, in je zanj podan dvom v njegovo pristnost, za njegove navedbe pa tudi ni mogoče najti podpore v informacijah o izvorni državi, niti tistih, ki jih je pridobila tožena stranka, niti tistih, ki jih je navedel oziroma deloma citiral tožnik. Glede statusa subsidiarne zaščite pa je navedla, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se na te razloge glede statusa begunca izrecno sklicuje kot na razloge sodbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Navaja pa tudi, da je glede na prejšnjo sodbo Vrhovnega sodišča v tej zadevi I Up 314/2011 z dne 30. 6. 2011, s katero so bili potrjeni razlogi tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v obliki statusa begunca, posebej presojalo le pravilnost odločitve tožene stranke glede zavrnitve mednarodne zaščite v obliki subsidiarne zaščite. Ocenjuje, da je tožena stranka sledila napotkom Vrhovnega sodišča iz prej omenjene sodbe in je pravilno presodila ter pojasnila, da niso podane niti subjektivne niti objektivne okoliščine, da bi se tožniku priznala mednarodna zaščita v obliki statusa subsidiarne zaščite. Ob vrnitvi v izvorno državo mu ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

3. Tožnik navedeno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sklicuje se na tožbene navedbe, pri katerih vztraja, posebej pa navaja še: Tožena stranka je napravila absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 5. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), s tem, ko je odločala na podlagi slabih oziroma napačnih prevodov A. A., ki ne govori dovolj dobro tožnikovega jezika wolof, ter prevajalke B. B., ki sicer dobro govori jezik wolof, slabo pa slovenščino. Da so bile pri prevodih napake, je ugotovil šele na podlagi pojasnil C. C., ki je prevajal ob vročitvi izpodbijane odločbe tožene stranke. Zaradi slabih prevodov se mu očitajo nekonsistentnosti v njegovih izjavah (na primer glede kraja rojstva in kraja zadnjega bivališča v Gambiji). Sam na napake pri prevodu ni mogel opozoriti, saj slovenščine ne razume. Tudi sodišče prve stopnje je napravilo več absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja glede vsebine listin in med samimi temi listinami. Zaradi neobrazloženosti sodbe je kršilo njegovo pravico iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), pri tem se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-105/13-17 z dne 23. 1. 2004. Te kršitve so zlasti: (1) ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal (v zvezi s slabimi prevodi prevajalko B. B. in direktorja Inštituta za afriške študije; in v zvezi z njegovim bivanjem v Sloveniji D. D.) in tudi ni pojasnilo, zakaj njegovim dokaznim predlogom ni sledilo; (2) ni se posebej opredelilo do zavrnitve njegove mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, temveč se je glede tega sklicevalo le na razloge tožene stranke in na drugi odstavek 71. člena ZUS-1; (3) ni se opredelilo do tožbenih navedb in informacij, ki jih je v zvezi s preganjanjem članov politične stranke UDP v Gambiji predložil sam; (4) ni se posebej in jasno opredelilo do zavrnitve njegove mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite, čeprav je bilo to v sodbi Vrhovnega sodišča I Up 314/2011 z dne 30. 6. 2011 posebej naloženo; (5) ni se opredelilo do njegovih tožbenih navedb: glede nasprotujočih si izjav v zvezi s časom potovanja (VI. točka tožbe) in drugih „nasprotujočih“ izjav, na podlagi katerih je tožena stranka zaključila, da je neverodostojen; glede kršitve postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z dokumentom, ki ga je predložil (VII. točka tožbe): tožbenih ugovorov glede statusa begunca, ker da je bilo o tem že odločeno (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe): do nekaterih tožbenih navedb se je opredelilo le pavšalno, sklicujoč se na razloge izpodbijane odločbe, ne da bi te razloge posebej ocenjevalo. Opozarja tudi na napako prvostopenjske sodbe, kjer se navaja, da je bil „član stranke UDP zadnjih 11 let, v dokumentu pa je razvidno, da je bil član stranke od ustanovitve, in sicer od leta 2011“. Iz dokumenta pa izhaja, da je bil član stranke od njene ustanovitve, to je od leta 1996 dalje. Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da že od leta 2010 ni član te stranke, za kar v spisih nima podlage, poleg tega pa nasprotuje tudi navedbam v izpodbijani sodbi, da je postal član stranke leta 2011. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Glede razlogov za zavrnitev tožnikove mednarodne zaščite v obliki statusa begunca se je sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe sklicevalo na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi in se pri tem oprlo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, posebej se do teh razlogov ni opredeljevalo. Iz 5., 6., 7., 8. in 11. točke izpodbijane sodbe pa izhaja, da se sodišče prve stopnje do teh razlogov posebej ni opredeljevalo, ker da je Vrhovno sodišče že v svoji sodbi I Up 314/2011 z dne 30. 6. 2011 navedlo, da je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke v njeni predhodni odločbi v tej zadevi z dne 28. 3. 2011, da se tožniku zavrne prošnja za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca.

7. Pri tem pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da so razlogi tožene stranke za zavrnitev tožnikove mednarodne zaščite v obliki statusa begunca v odločbi z dne 28. 3. 2011 temeljili na določbah 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej je bila navedena odločba izdana v pospešenem postopku, med tem ko je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke z dne 16. 4. 2013 izdana v rednem postopku na podlagi določb druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena ZMZ (predzadnji odstavek na 16. strani izpodbijane odločbe). Izpodbijana odločba tožene stranke torej temelji na drugi pravni podlagi in drugih razlogih, kot njena prejšnja odločba v tej zadevi, do tega pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo.

8. Tožnik je s tožbo večino ocen tožene stranke glede njegovih izjav in predloženih dokumentov ter končne ocene, da ni verodostojen, kar je pripisoval predvsem slabim prevodom, izpodbijal. Vendar se sodišče prve stopnje do večine njegovih tožbenih ugovorov, ki jih sedaj v pritožbi ponavlja, v izpodbijani sodbi ni opredelilo: glede zavrnitve mednarodne zaščite v obliki status begunca se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo le na razloge tožene stranke; do nekaterih toženih ugovorov se je opredelilo le pavšalno (članstvo v stranki, dvom v njegovo verodostojnost ipd.) oziroma navidezno (glede prevodov). Tudi do razlogov tožene stranke v zvezi z zavrnitvijo tožnikove mednarodne zaščite v obliki subsidiarne zaščite (ti so v izpodbijani odločbi tožene stranke v bistvenem enaki kot za zavrnitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca), s katerimi se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi strinja in jih delno tudi samo utemeljuje (zadnji odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe), kar pa je tožnik s tožbo izpodbijal in sedaj to ponavlja v pritožbi, se sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi ni dovolj analitično in argumentirano opredelilo.

9. Glede na vse navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje napravilo več bistvenih kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih Vrhovno sodišče ni moglo odpraviti, torej je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka v zvezi s 1. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1, zaradi česar je treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

10. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zgoraj navedene pomanjkljivosti odpraviti, se jasno opredeliti do bistvenih tožbenih navedb in na podlagi presoje o njihovi utemeljenosti oceniti, ali imajo razlogi tožene stranke za zavrnitev tožnikove mednarodne zaščite podlago v ZMZ in drugih aktih, ki urejajo mednarodno zaščito, ter ali so utemeljeni. Odpraviti pa bo moralo tudi svoje napake pri sklicevanju na prejšnjo odločitev Vrhovnega sodišča glede tožnikovega statusa begunca. O tem namreč Vrhovno sodišče ni odločalo posebej, navedlo je le, da so tudi po njegovi presoji izpolnjeni pogoji za zavrnitev tega statusa, predpisani 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Vendar pa je tožena stranka v novi odločbi zavrnitev tega statusa oprla na drugo pravno podlago, pravilnosti in zakonitosti tega pa sodišče prve stopnje sploh ni presojalo. Prav tako bo moralo odpraviti napako glede navajanja časa vstopa tožnika v UDP (glej tretjo vrstico od spodaj navzgor v zadnjem odstavku na 4. strani izpodbijane sodbe, kjer je navedena letnica 2011). Med drugim pa bo moralo tudi ugotoviti, ali tožnik trdi, da je njegovo ime „I.“, kot navaja tožena stranka, ali „J.“, kot se podpisuje tožnik sam in je navedeno tudi v dopisu UDP, ki ga je predložil, ter v izpodbijani sodbi. Razčistiti bo treba tudi, ali so razlike v njegovih izjavah, ki jih navaja in se pri tem sklicuje na slabe prevode, res nastale zaradi prevodov (tudi glede njegovega izstopa iz politične stranke UDP, za katerega v pritožbi navaja, da tega ni nikoli rekel, ker tega ni bilo, iz zapisnika o osebnem razgovoru pa taka njegova izjava izhaja - glej drugi odstavek na 3. strani zapisnika z dne 11. 10. 2012), in če so, ali so vplivale na odločitev v tej zadevi.

11. Zaradi zgoraj navedenih bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek.