Jedro

Glede na odločitev Vrhovnega sodišča je to sodišče predvsem presojalo pravilnost odločitve glede subsidiarne zaščite. Toženka je skladno z napotki Vrhovnega sodišča pridobila informacije o stanju v tožnikovi izvorni državi in jih ocenila tudi v luči izjav tožnika, danih ob podaji prošnje in ob zaslišanju. Pravilno je presodila, da tožnik ni izkazal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda iz druge alineje 28. člena ZMZ, in sicer zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Pri tem je pravilno stališče toženke, da morata biti strah pred preganjanjem in tudi tveganje izpostavljanja resni škodi individualno utemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je v rednem postopku zavrnila tožbo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi političnih razlogov. Zatrjeval je, da je član politične stranke Ž., ki je v Gambiji največja opozicijska stranka in se zavzema za državljane in njihove svoboščine. Bil je pripadnik te stranke in je bil kot vodja mladinskega krila stranke od leta 2003 do leta 2009, večkrat tudi zaprt. V zaporu je bil nazadnje leta 2009, kjer je bil mučen in pretepen z leseno palico, to je na zaslišanju tudi izkazal. Po lastnih navedbah je izvorno državo zapustil pred 7 meseci, ker se je bal, da ga bo policija zaprla in mučila. To dejanje se je zgodilo po zborovanju njegove stranke, na katero je prišla policija z namenom, da bi udeležence aretirala in pregnala. Povedal je, da je po zapustitvi izvorne države bival v več državah. V Slovenijo je pripotoval ilegalno, pred prihodom v Center za tujce pa je mesec in pol delal v neki avtopralnici v A. za skromno plačilo. Tožena stranka je v ponovnem postopku presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in prav tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

Tožnik se z izpodbijano odločbo tožene stranke ne strinja in predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Ugovarja, da mu tožena stranka ni zagotovila ustreznega prevajalca za jezik Z., ki je njegov materni jezik. Prevajanje v postopku ni bilo ustrezno zagotovljeno. Ob podaji prošnje z dne 16. 2. 2011 je prevajal B.B., le-ta je bil tako kot tožnik prosilec za mednarodno zaščito iz Gambije. Njun materni jezik ni bil isti, to je pojasnil tožnik že na osebnem razgovoru. Materni jezik tožnika je Z., materni jezik B.B. pa mandinka. Prevajanje je potekalo dvojno, in sicer je B.B. prevajal iz Z. v angleščino, C.C. pa iz angleščine v slovenščino ter obratno. Na osebnem razgovoru dne 11. 10. 2012 pa je iz jezika Z. neposredno v slovenščino ter obratno prevajala Č.Č., po rodu Gambijka. Njeno znanje slovenščine je šibko in na nizki ravni, o čemer bo vedel izpovedati direktor Inštituta za afriške študije. Predlaga njegovo zaslišanje, prav tako zaslišanje Č.Č. Zato je prišlo do kršitve pravil postopka Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer 5. točke drugega odstavka 237. člena. Zato iz vsega navedenega vztraja, da je bil na zaslišanju vprašan po kraju rojstva in ne po kraju bivanja. Sprva se je res predstavljal kot D.D., in to iz razloga, ker ga je bilo strah, da ga bodo deportirali v Gambijo. V nadaljevanju pojasnjuje njegovo vlogo v zvezi z delovanjem v stranki Ž. Prav tako ne drži ugotovitev tožene stranke, da se ni spomnil imena spletne strani ..., saj tožena stranka ni preverjala, ali se tožnik spomni poročanja za ... . Te spletne strani se tožnik ni spomnil in še danes ne ve, za katero spletno stran je šlo. Tožena stranka ga je namreč spraševala, kako je ime človeku, s katerim se je srečal v Evropi, kje se je z njim srečal ter naslov spletne strani, na katero je ta oseba posredovala njegove podatke. Napačno je povzela, da se tožnik ne spomni imena spletne strani ..., o kateri govori tudi tožnikovo potrdilo stranke Ž. Da se ne spomni spletne strani, za katero je poročal na srečanju v R., pa mu ne bi smela šteti v škodo. V zvezi s pristnostjo dokumenta, ki ga je predložil, opozarja, da tožena stranka ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi listino sama označila za nepristno. Tožena stranka že sama ugotavlja, da so v Gambiji resnejši problemi glede človekovih pravic, nadlegovanja in zlorabe kritikov vlade, kar je povzročilo zatiranje novinarjev, smrt, mučenje, pripor in včasih nasilno izginotje državljanov. Poleg tega vsako leto aretirajo gambijske novinarje, aktiviste za človekove pravice in politične nasprotnike, po podatkih Amnesty International pa je v Gambiji ogromno število prisilnih izginotij, ki so nerešena, ter protizakonitih umorov s strani policije, ki so neugotovljeni in še niso doživeli sodnega epiloga. Na podlagi pridobljenih informacij je tožena stranka vse to ugotovila, nadalje pa nepravilno presodila, da opisani dogodki niso nujno povezani s preganjanjem članov stranke Ž. Tožnik je v izvorni državi fizično izpostavljen in osebno znan politični nasprotnik vlade. Zaradi svoje politične pripadnosti je preganjan. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na letno poročilo Amnesty International iz leta 2013. Prav tako na poročilo U.S. Department of State iz leta 2012. Iz navedenih dokumentov izhaja, da organizacije po novem valu aretacij resno opozarjajo, naj gambijska oblast nemudoma preneha z ostrimi ukrepi zoper zaščitnike človekovih pravic (aktiviste), novinarje, kritike vlade, pravnike in kogarkoli, ki si upa spregovoriti proti vladi in njenemu delovanju. Eden izmed člankov, dostopnih na spletni strani Amensty International, govori o političnem aktivistu, ki je bil zaradi izdelovanja in distribuiranja majic obsojen na dosmrtno ječo s težkim fizičnim delom. V letu 2009 je bilo stranki Ž. prepovedano, da javno zboruje. P.P., vodja kampanje stranke Ž., je bil aretiran leta 2009 po tem, ko je stranka v O. javno zborovala brez dovoljenja policije. Prepričljivo je tudi pojasnil, da ga v primeru vrnitve v Gambijo zelo verjetno čaka smrt. Glede na dogodke, ki jih je preživel, ter informacijo o državi izvora, ki njegove navedbe potrjujejo, je v povsem realnem in utemeljenem strahu, da bo v Gambiji preganjan oziroma, da mu bo kršena pravica iz 18. člena Ustave – 3. člena EKČP. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Glede uporabe jezika poudarja, da do leta 2011, ko je tožnik podal prošnjo, ni imela potrebe po prevajalcu za jezik Z., saj je bilo za toženo stranko to prvi primer, ko je potrebovala prevajalca za ta jezik. Zato je v letu 2012 sklenila pogodbo s prevajalko Č.Č. Poleg tega pa je tožnik ob podaji prošnje tudi izjavil, da razume prevajalca. Opozorjen je bil tudi, da v primeru, da kakšnega vprašanja ne bo razumel, mora to takoj povedati. Tudi na osebnem razgovoru dne 11. 10. 2012 je izjavil, da razume prevajalko.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je o zadevi odločala v ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 814/25011 z dne 11. 5. 2011 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 314/2011. V tej sodbi je Vrhovno sodišče pritrdilo odločitvi tožene stranke, da je pravilna in zakonita odločitev, da se tožniku zavrne prošnja za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca.

Presodilo pa je, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku odločiti o tožnikovi prošnji z vidika subsidiarne zaščite ter za svojo odločitev navesti razumne razloge. Tožena stranka je namreč v prvotnem postopku le na splošno ocenila, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev tožnika vanjo posledično nujno kršila 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ne glede na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča je tožena stranka ponovno preverjala pogoje za priznanje statusa begunca tožnika in odločila, da le teh ne izpolnjuje. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

Glede na odločitev Vrhovnega sodišča pa je sodišče predvsem presojalo pravilnost odločitve tožene stranke, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka sledila napotkom Vrhovnega sodišča ter pridobila informacije o stanju o tožnikovi izvorni državi in jih ocenila tudi v luči izjav tožnika, danih ob podaji prošnje in ob zaslišanju. Po presoji sodišča je pravilno presodila, da tožnik ni izkazal, da bi mu zaradi članstva v Ž. ob vrnitvi grozila resna škoda iz druge alineje 28. člena ZMZ, in sicer zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Pravilno je stališče tožene stranke, da morata biti tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljanju resni škodi individualno utemeljena. Tega pa tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal. Prav tako je tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav upravičeno dvomila v njegovo verodostojnost, saj se je tožnik najprej predstavljal z drugim imenom, in sicer D.D., prav tako ni prepričljiva tožnikova izpoved, ko je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito izjavil, da je živel v kraju N., v razgovoru pa je povedal drugi kraj bivanja. Prav tako ni pravilno navedel datuma, v katerem se je vključil v stranko. Izjavil je, da je bil član Ž. zadnjih 11 let, v dokumentu pa je razvidno, da je tožnik član stranke od ustanovitve, in sicer od leta 2011. Nasprotujoče so tudi tožnikove izjave v zvezi s časom potovanja. Pravilna je tudi presoja, da prošnje za mednarodno zaščito ni vložil v najkrajšem možnem času.

Tudi na podlagi predloženih informacij v izvorni državi, ki so navedene v izpodbijani odločbi, do katerih se je tožena stranka tudi pravilno opredelila, je moč zaključiti sicer, da prihaja v Gambiji do nadlegovanja in zlorabe kritikov vlade, vendar glede na nasprotujoče si izjave tožnika in glede na informacije, da preganjanja niso povezana s članstvom v stranki Ž., pa je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal, da bi mu v izvorni državi grozila resna nevarnost za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno presodila, da tožniku v primeru vrnitve v Gambijo ne grozi resna škoda na podlagi prve in tretje alineje 28. člena ZMZ.

Po presoji sodišča tožnik tudi v tožbi ni uspel izkazati nasprotnega. Po presoji sodišča pa pri tem tudi ni nepomembno, da tožnik ni več član stranke, in sicer že od leta 2010. Tožbeni ugovori niso utemeljeni. Tožnik je v tožbi ugovarjal, da prevajanje v jezik Z., ki je materni jezik tožnika, ni bilo ustrezno zagotovljeno. Vendar sodišče meni, da z načinom prevajanja ni prišlo do kršitve pravil postopka 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Iz prošnje za mednarodno zaščito (32. točka) namreč izhaja, da je tožnik odgovoril pritrdilno, da prevajalca razume. Zato ni pomembno, ali se je prevajalo na način, da je prevajanje potekalo na način, da je prevajalec C.C. prevajal vprašanje uradne osebe iz slovenščine v angleščino osebi z imenom B.B., ta pa tožniku v jezik Z. in obratno. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da prevajalka Č.Č. ne razpolaga z ustrezno izobrazbo, da jezik slovenščine ne obvlada zadostno. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru 11. 10. 2012, kjer je le ta prevajala, jasno odgovoril, da prevajalko razume. Zato tožnik nerazumevanju postopka neutemeljeno ugovarja, v posledici tega pa tudi preostali tožbeni ugovori, ki so povezani z nerazumevanjem jezika, niso utemeljeni. Neutemeljen je tudi ugovor, da je tožniku botroval strah, da se je predstavil z imenom D.D. Zakaj se je predstavil z drugačnim imenom, ni ustrezno utemeljil. O tožbenih ugovorih glede delovanja v stranki Ž. sodišče ni odločalo, saj se le ti nanašajo na pridobitev statusa begunca, o katerem pa je že bilo odločeno. Za odločitev v zadevi pa po mnenju sodišča niti ni pomembno, ali se je tožnik spomnil internetne strani, na katero je redno pošiljal svoje prispevke, ker to za odločitev tožene stranke ni bilo ključnega pomena.