Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti je vedno dolžan svoje trditve o kršitvah konkretizirati in jih tudi obrazložiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bila M.R. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero ji je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod pogojem, da v roku devet mesecev oškodovanki S.V. vrne premoženjsko škodo v znesku 948,42 EUR, v tej višini pa je bil oškodovanki prisojen tudi premoženjskopravni zahtevek. Obsojenki je bila naložena tudi povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika in prvostopenjsko sodbo potrdilo, plačila stroškov pritožbenega postopka pa je obsojenko oprostilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer v uvodnem delu zahteve ne navaja kršitev zakona, ki jih uveljavlja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni in obsojenko oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo je odgovori vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki ugotavlja, da v delu, ko drugače vrednoti izpovedbo oškodovanke in ko se sklicuje na dejansko zmoto, uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotavlja tudi, da izrek vsebuje vse znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu KZ, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Obsojenka in zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jima je bil posredovan, nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zagovornik je mnenja, da bi moral biti višji državni tožilec F.L. izločen, ker naj bi bil v osebnem sporu z zagovornikom, ki je proti njemu podal kazensko ovadbo, s čimer smiselno uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki 39. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po določbi prvega odstavka 44. člena ZKP izločitve državnega tožilca ni mogoče zahtevati iz razloga, na katerega se vložnik sklicuje, zaradi česar zahteva v tem delu ni utemeljena.

7. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker očitano dejanje ni kaznivo. Očitek obtožbe, da je obsojenka "lažno prikazovala, da bo kljub težavam v poslovanju sposobna izstavljene račune poravnati in da jo je tako prepričala, da obvladuje svoje finančno stanje in da je še vedno zaupanja vredna poslovna stranka", je, kot navaja vložnik, protisloven, nelogičen in nedopusten konstrukt. Takšne nekonkretizirane kritike opisa kaznivega dejanja (s čimer vložnik smiselno uveljavlja kršitev 1. točke 372. člena ZKP) ni mogoče preizkusiti. Zatrjevane kršitve pa ne utemeljujejo niti nadaljnje navedbe zahteve, da naj bi obsojenka oškodovanko opozorila na svoje finančne težave, vendar pa je ta kljub temu pristala na nadaljnje poslovno sodelovanje. Vrednotenje vsebine izpovedb (obsojenke in oškodovanke) v povezavi z očitkom preslepitve pri izvajanju posla v okviru gospodarske dejavnosti sodi v sklop dejanskih in ne pa pravnih vprašanj. Zato te navedbe zahteve po vsebini pomenijo nedopustno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. V predmetni zadevi je jedro očitka preslepitve (kot izhaja iz izreka in razlogov izpodbijane sodbe) v obsojenkinem zamolčanju, da nima realnih možnosti plačila prejetega blaga oziroma v njenem lažnem zatrjevanju, da bo kljub določenim težavam v poslovanju izstavljene račune sposobna poravnati. Očitek o preslepitvi temelji zlasti na izpovedbi oškodovanke, ki jo prvostopenjsko sodišče sprejema in ocenjuje kot prepričljivo in je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ustrezno pojasnjen. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni izkazana.

9. Navedbe zahteve, da je drugostopenjsko sodišče zamolčalo v pritožbi uveljavljen ugovor sodne prakse je presplošen, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Ne glede na to pa je mogoče ugotoviti, da je višje sodišče (drugi odstavek na tretji strani sodbe) zavrnilo pritožnikovo sklicevanje na "konkretno pritožbeno zadevo".

10. V sklopu "bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 371/I. člena ZKP" vložnik navaja, da drugostopenjska sodba nima razlogov o pritožbi, zavrača očitek, da pritožbe ni mogoče preizkusiti in se zato glede na "zamolčano vsebino pritožbe v celoti sklicuje na pritožbo katero je prisiljen ponoviti v izrednem pravnem sredstvu".

11. Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 220/2006 z dne 25.1.2007 vložniku (zagovorniku) glede na enak način obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti obširneje pojasnilo nekatera ustaljena izhodišča, ki jih Vrhovno sodišče upošteva pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu. Med drugim je navedlo, da mora vložnik zahteve glede na strogo določene meje preizkusa v zahtevi povedati, katere konkretne kršitve uveljavlja in v čem so podane, ali vsaj navesti okoliščine, ki pomenijo kršitev zakona na katere se sklicuje. Temu kriteriju ni zadoščeno, če se vložnik (kot v konkretnem primeru), da bi se izognil ponavljanju, sklicuje na pritožbo in tudi ne, če zgolj (v celoti ali deloma) prepiše pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo. V njej vložnik sicer sme uveljavljati enake razloge (kršitve zakona) kot jih je v pritožbi, če meni, da sodišče druge stopnje v nasprotju z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP sploh ni ali ni prav presodilo vseh ali posameznih pritožbenih navedb ali če svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Vendar pa je v skladu z ustaljenimi procesnimi standardi vložnik vedno dolžan, tudi takrat, ko sodišču druge stopnje očita, da je zamolčalo vsebino pritožbe, kar implicira očitek, da sploh ni presodilo pritožbenih navedb, svoje trditve konkretizirati in jih tudi obrazložiti.

12. Po pregledu drugostopenjske sodbe in njeni primerjavi z obrazložitvijo pritožbe je mogoče ugotoviti, da se je sodišče druge stopnje obrazloženo opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb in svoja stališča tudi utemeljilo. Zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da drugostopenjska sodba nima razlogov o pritožbi in z dobesednim prepisom pritožbe vložnikova kritika drugostopenjske odločbe ostaja povsem nedorečena, saj ni jasno, katere pomanjkljivosti v presoji in obrazložitvi ji sploh očita. Zato bi vsakršna nadaljnja presoja razlogov te odločbe pomenila nedopusten preizkus odločbe po uradni dolžnosti. Iz enakih razlogov tudi ni mogoče preizkusiti navedb zahteve "da prva sodba nima razlogov o zagovoru tekom postopka", in da "sodišče (obsojenki) očita glede naklepa malomarnost". Pritožnikove ugovore v tej smeri je višje sodišče obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene (sodba, str. 3).

13. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.